Poročilo

V štirinajstih dneh dopustovanja nisem videla nobenega jumbo plakata, nobenega črnega enoprostorca z zatemnjenimi šipami, nobenega nadstreška za avto in nobenega prizidka. Saj se človek tega niti ne zaveda ne, dokler seveda spet ne pride domov in je znova zbombandiran z vsemi pizdarijami, ki jih ljudje naserjejo vsepovsod, kjer se jim pač sprdne in z njimi posiljujejo naključne mimoidoče. Resda sem se največ potikala po manjših krajih, kjer življenje teče bolj počasi kot v velikih mestih, vendar je tudi Edinburgh, kot glavno mesto Škotske, prijetno in prijazno in zlahka obvladljivo mestece. Oddih sem si nevede saplanirala tako, da sem Edinburgh zapustila le dan pred začetkom Filmskega festivala, a kaj čmo, človek nikoli ne more imeti vsega naenkrat. Mesto bo ostalo tam kjer je, filmski festivali se bodo še naprej odvijali, tako da ni hudič, da kdaj kakšnega ne ujemem!

»V Edinburghu boš prespala pri Kuku. Kuku je Halimina sestrična. Krasne punce so, moje zamorke!« mi je v mailu pisala Anja, ko sem jo prosila naj mi v glavnem mestu rezervira sobo v hotelu. Kuku me je nato, kako uro po tem ko sem se nastanila, s priprtimi očmi utrujeno ždela sedela na kavču in gledala (zdaj) najljubši reality show, vprašala, če bi šli žurat. »Sicer sem malo utrujena, ampak sem za, pojdiva!« No ja, šli sva v nek precej brezvezen klub, dasiravno je ob vstopu precej obetal, ampak sva kasneje izvedeli, da imajo ob torkih menda neke študentske zabave – očigledno je bilo res tako. Mene je, bolj kot glasba in ples, zabavalo opazovanje ljudi, sploh pa me je neizmerno zabavalo dejstvo, da sem bila, s svojo konfekcijsko št. 38, med škotinjami videti prava manekenka. Ne vem, ali bi me moralo dejstvo, da se najmanj stokilogramska mladenka nabaše v mini oblekico z naborki, potiskano z (za moje pojme prevelikim) cvetličnim vzorcem in zraven obuje vrtoglave štikle, fascinirati ali pač ne. Fascinirati zato, ker se mi zdi, da se sama pač vse preveč ukvarjam s svojim izgledom in s tem ali imam okoli trebuha enega ali dva obročka. Njihov žur izgleda tako, da se ga zverinsko natolčejo in potem obležijo na tleh. Tudi prav, če jim tako paše... No, klub so (na moje veselje) ob treh zjutraj zaprli, jaz pa sem šla, vsa vesela, odsanjat svoj precej škrtulasto odmerjeni košček sanj.

Edinburgh je, kot sem že rekla, prijazno mesto. Nobene naglice ni zaznati, ena sama ležernost veje od vsepovsod. Vse zgradbe so zgrajene v kamnu, menda imajo celo dekret, da fasade morajo biti kamnite. Mene, ki imam pri potovanjih najraje trenutke ko se s šalco kofeta v rokah utrujeno počim pred kakšen lokal in opazujem mestni utrip, je dejstvo, da ne posedajo zunaj, precej užalostilo. Jasno da tega ne počno, ko pa je sončnih poletnih dni toliko, da bi jih lahko prešteli na prste mizarjeve roke (roke upokojenega mizarja, ne tistega s triletnim delovnim stažem). Fotografirali v Edinburgu kaj dosti nismo, ker vreme ni dalo – nekaj fotografij sicer imam, pa še na teh je zgolj Mirallesov parlament – notranjost žal ne, ker je bila vrsta prevelika, moj čas, ki sem ga preživela v mestu, pa limitiran.

Na sever (Moray – področje kjer pridelajo največ whiskya) sem jo mahnila z avtobusom – štiri ure vožnje čez nacionalni park. V ušesih Quantic s Flowering Inferno Death Of The Revolution ( album priporočam za potovanja in roadtripe), zunaj pa nekaj časa dež, nekaj časa sonce, pa potem oboje hkrati , velbane dvojne mavrice, travniki z ovcami, neskončna polja ovsa, pa zajci ob cesti. Amejzing...

Moje bivanje je bilo torej omejeno na področje pokrajine Moray. Besedo »oddih« sem si tokrat privoščila v pravem pomenu besede. Mirno življenje v naravi, velikih mest tokrat nisem pogrešala. »Si predstavljaš, da bi za vedno ostala tukaj?« sem naslednji dan, ko sva, vsaka s svojo šalco kafeta, sedeli na s soncem obsijanem vrtu, vprašala prijateljico Anjo, ki tam živi že poldrugo leto. »Mislim da, vendar mi ne bi bila prva izbira.« »Zakaj?« »Zato, ker ne bi rada vzgajala otrok v takšnem okolju.« »Kakšnem?« »Šolski sistem je precej nestorilnostno naravnan, otroke vseskozi le hvalijo. Pa odnosi med ljudmi so preveč površinski. Z vsemi se takoj poštekaš, lahko ure in ure sediš »na pijačkah«, ampak nič več kot prazno govorjenje, dlje od tega ne prideš.« »Čudno, pa tako zelo prijazno delujejo.« »Ja, saj so. Pa laskajo na veliko, četudi ne mislijo tako.« Da so res taki, sem se prepričala med gledanjem reality showa Come dine with me, ko so udeleženci svojega gostitelja hvalili s samimi presežniki, na koncu pa mu podelili najslabšo možno število točk. Jaz tudi ne bi živela na Škotskem. Pa ne zaradi ljudi, temveč zato, ker mislim da bi se slej kot prej začela dolgočasiti (recimo da bi bilo bivanje v Edinburghu ali Glasgowu izvzeto), pa tudi zato, ker so zimski dnevi tako pošastno kratki - ob štirih je namreč že trda noč. Narava in mir mi veliko pomenita, ampak mesto in urbano življenje ter druženje, mi vseeno pomenijo več. Ravno tam sem premišljevala o tem, kako posrečena je pravzaprav naša lokacija, pa kako raznolika je pravzaprav Slovenija. Smo točno na križišču – na križišču Balkana, vzhoda in zahoda, kaj človek sploh hoče boljšega?!

Menda sem fasala najboljšo možno vremensko bero. Prvi dan nama je z Anjo sicer oprano perilo trikrat namočilo, ampak od drugega dne naprej je bilo tako sončno, da me je, medtem ko ste v rodni domovini prezebali pri 15 stopinjah celzija, ožgalo. Aja, perilo: ko je začelo prvič deževati, sem hitela da bi pobirat perilo, pa me je Anja z besedami: »Ti pa tule že ne bi daleč prišla.« ustavila. Menda itak skoz dežuje, perilo pač pustiš, dokler se končno ne posuši. No, nama ga je nato zmočilo še dvakrat. »A greva kofe ven spit?« je drugi dan vprašala. »A se ti ne zdi da preveč piha?« vprašam. »Ej, a ti nekaj povem: na severu smo. Tu SKOZ piha. Če boš čakala, da neha pihat, ne boš v 14 dneh niti enkrat pomolila nosu iz hiše.« Najbrž ni treba posebej povedati, da sem nato štirinajst dni hodila naokrog s skuštranimi štrenastimi lasmi. Se človek navadi... »Pridi, greva v ASDO nabavit hrano za večerjo!« zavpije Anja. »Čakaj, samo še preoblečem se!« »Kaj?! Bejbi, na Škotskem si. Tu se ne rabiš preoblečt za vsak drek, boš že videla kako je to tukaj.« Kljub temu se nabašem v prijateljičine kavbojke. »Malo so mi predolge.« komentiram. »V redu bo, tukaj vsi hodijo po hlačnicah.« Kasneje ugledam trgovko v ASDI, ko krevsa po cca. 10 cm predolgem, na pol odtrganem, robu svojih črnih hlač... Ne, za svoj videz se res kaj prida ne sekirajo, kot bomo videli v nadaljevanju tega spisa.

Tule sem pisala, da se vse preveč ukvarjamo s svojim telesom, s svojim videzom. Po škotski izkušnji sem spremenila mnenje. Mislim, da je ukvarjanje s svojim videzom na mestu (če jes eveda v mejah normale, kar pomeni, da ne sme mejiti na obsesijo). Ker se lahko kaj hitro zgodi, da človeku reči uidejo z vajeti in se preveč zapusti - v njihovem okolju te vse skupaj hitro potegne noter. Med svojimi kolesarskimi podvigi, ki jih ni bilo malo, sem srečala točno enega kolesarja. Tam ne kolesarijo. Njihov šport je pitje alkohola – in to maratonsko pitje, dokler dobesedno ne popadajo po tleh. Škoda ker ne kolesarijo, poti imajo prav fine. Ure in ure se lahko voziš po vaških stezah, ob poljih z ovcami, pa skozi gozd, veter nekaj časa piha v tvojo smer nekaj časa pa proti tebi a nič zato. Včasih v pol ure ne srečaš žive duše. Pravi balzam!

Obstaja pa še en šport, ki ga moram nujno omeniti: šport za babice, ki se imenuje Bingo (tombola, po naše). Namesto da bi šle na kafe, gredo babice igrat Bingo. Vmes hodijo ven na zrak, kjer potem na veliko kadijo. Prav hecno je videti babice z umetno nakodranimi belimi lasmi, ki vlečejo cigarete kot kakšni kamionarji. Sem jih šla pofotkat, ampak ravno takrat ni bilo nobene na vidiku. Škoda, ker so res posrečene.

Ena izmed reči, ki mi je bila še kako pisana na kožo je dejstvo, da dan traja od tretje zjutraj pa tja do pol polnoči. Nič hudega torej, če človek zjutraj malo potegne in se iz postelje privleče šele ob desetih zjutraj, ko pa itak veš, da imaš pred seboj še 13 ur dneva! Večeri so super za sprehode ob mivkasti obali. »Komaj čakam da greš nazaj, v grob me boš spravila s temi sprehodi!« se nekega večera razhudila prijateljica. Najbrž res ni malo, če človek prehodi 12 km, kolikor je bil najin rekord?!

V glavnem, kaj sem hotela povedati: tam se nihče kaj dosti ne giblje. Bašejo tisti fish and chips, vse to pridno zalivajo z alkoholom in to je to. Nikakor se nisem mogla navaditi pogleda na mlade debelinke, ki po ulicah precej brezsramno razkazujejo svojo tolščo. In še vedno ne vem ali je dobro ali slabo, da je človek tako brezsramen. Sicer pa ne gre le za videz, ampak tudi za zdravje. Sama imam s hrano precej problemov - precej časa sem namreč rabila, da sem razvila svoj sistem, ob katerem mi uspeva obdržati želeno težo. Ob pogledu na kos torte se v moji glavi še vedno pojavita dve osebi, ki se nato med seboj kregata. Ponavadi sicer zmaga tista, ki pravi da tega ta trenutek ne potrebujem tako zelo nujno, ampak v Starbucksu je le pogled na precej zajetno osebo, ki je stala pred menoj v vrsti, zadoščal, da sem, ko sem prišla na vrsto suvereno naročila: »Small espresso with two ice cubes in it!«

No, naslednjič, ko tam ni bilo nikogar, ki bi mi s svojim obilnim telesom zapiral pogled na carrot cake, se ji seveda nisem mogla upreti. Pa tudi, zakaj se bi – če že imam v glavi dve osebi, ki se kregata, moram vsakič ugoditi eni izmed njiju, ne?! Mater, ne morem pozabit Bailey cake-a, ki so ga stregli v eni izmed zanikrnih vaških oštarij. Upam si trditi, da že dolgo nisem jedla česa tako zelo dobrega...

Še ena zanimivost, katere en smem pozabiti omeniti: na Škotskem lahko kupite cerkev. Ja, cerkve so tam na prodaj. Precej bizaren je pogled na gotski portal, nad katerim se bohoti napis: Taj Mahal. No, ampak menda imajo nekateri v teh cerkvicah tudi prava stanovanja. Čeprav si ne predstavljam kako je s svetlobo – po mojem mora biti notri kar precej mrakobno.

Druga zanimivost, ki morda marsikomu ne bo zanimiva, meni je pač bila, je ta, da jim drek odteka po zunanji strani fasade. Neverjetno – mi se toliko ukvarjamo s tem, da vse inštalacijske reči poskrijemo daleč stran od oči, oni se pa nič ne sekirajo, če po fasadi teče inštalacijska cev - pa ne le ena, temveč več le-teh. Neverjetno, ampak za oko niti ni tako zelo moteče, kot bi bil človek zmotno mislil!

Za enkrat bodi toliko dovolj, sledi še kak foto material...

Kariraste počitnice

_

Naj za začetek govorijo fotografije:

Detajl fasade Mirallesovega škotskega parlamenta

Elgin - ostanki najstarejše katedrale na Škotskem

Glavni trg v Elginu, ki je bil moja baza

Škotski vojaki, ki novačijo nove člane

Karirasta trgovina

Zeleno, do koder te vidim zeleno - z belimi kodrastimi akcenti

Pravljični gozdovi, polni borovničevja, ki bo dozorelo šele septembra

Slikovite ribiške vasice,
na sliki ena izmed njih: McDuff, s posebnim "amfiteatrom"

Opuščena trgovina v McDuffu

Neskončne plaže, dolgi sprehodi, mivka v čevljih, mivka pod nogavicami, mivka povsod

Ura je pol polnoči, pravkar se je znočilo.

Ne morem se zadržat...

... da ne bi rekla par besed. Dasiravno je bil moj namen, da po vrnitvi s počitnic objavim kakšen po-počitniški post. Ampak še ni prišel na vrsto.
Prejle sem si slučajno pogledala tole. Ob gledanju mi je šlo dobesedno na bruhanje, na sredini sem posnetek ustavila, ga premaknila naprej in do konca pogledala po delih. Mene je sram. Sramujem se, da sem državljanka neke države, v katere parlamentu sedijo takile "normalni" ljudje. Ne, če je to normalno, potem jaz nočem biti normalna.

Okličite me za noro, lepo prosim!
_

Spet v svojih copatih...

-

Sledi aklimatizacija v mrzlo okolje. In seveda poročilo...

Alba

Far off...

Na oddihu do 30.6.

Mooi

-

Ne, ljudje se definitivno ne delimo na pasjeljubce in mačjeljubce. Ali pa sem le jaz izjema?! Za tri dni sem prevzela vlogo mačje pestunje in mala Mooi mi je dobesedno zlezla pod kožo... Nastradajo pa raznorazni trakci - na hlačah, na spalni oblekci, pa polnilci - slednje zaenkrat dokaj uspešno umikam. Neverjetno, kako ukazovalen je mali vragec: ko sem se vrnila iz mesta in se zaprla v sobo, da v miru pojem kosilce, se je postavila pred vrata in jezno mijavkala. Seveda mi srce ni dalo, da ji ne bi odprla vrat. Hudiček se mi je takoj ugnezdil v naročje in stegoval svoje male mačje tačke na krožnik z mozzarelo. Na srečo sem pri jedi hitrejša, za grizljanje malega koščka sirčka je namreč potrebovala skoraj minuto. No, pri igri me pa ona premaga...

Kaj pa kaj počneš?

Kaj naj odgovorim?! Podobno kot nikoli ne vem kaj odgovoriti na "Kako si?" Zadnje čase me precej pogosto sprašujejo kaj počnem. "Ja skoz kaj!" odvrnem. Najbrž ljudje mislijo, da človek, dasiravno ne sedi dvanajst ur pribit za službeno mizo, nima kaj početi - domnevam, da tako mislijo, ker bi, če bi mislili drugače, tega ne spraševali.
Kaj naj odgovorim?! "Vsako noč sem pokonci do treh zjutraj - delam in vmes skačem na Royksoppe. Podnevi dolgo spim, nato grem v mesto na kavo in cigarete. Dopoldan grem na faks/zavod za zaposlovanje/v knjižnico. Pijem spritz, kadim cigareto in delam plane za počitnice. Sestavljam spisek. Kuham zeleni čaj. Sprašujem se, zakaj nekateri ljudje ne pokličejo nazaj. Pa zakaj nekateri od njih ne odpišejo na mail. Nadlegujem jih, naj pridejo v mesto in z mano pijejo kafe, spet druge teram na večerni tek. Sedim na balkonu in gledam razgled ali pa opazujem kaj vse imajo ljudje na svojih balkonih. Pulim si dlake. Obredem vse cedeteke v mestu, ko iščem darilo za prijateljico. Dresiram mačjega mladiča. Merim si obseg pasu. Kuham. Jem. Spet kuham. Pospravljam. Grem na trg po jagode. Jih pojem. Grem po nove. Gledam film."
Roko na srce, saj si nikoli nisem želela postati gospodinja domačica, ampak prav dolgočasila se pa zagotovo ne bi. Ne ne, bog ne daj, da bi morala biti doma, "vzdrževana" kuhati kislo zelje in sortirati umazane štumfe, ki bi jih (če sploh) tisti, ki bi služil in mi odmerjal denar, odmetaval v napačne koše za umazano perilo, hotela sem samo povedati, da mi, če ne bi hodila v službo, ne bi bilo prav nič dolgčas. Res škoda, ker denar ne leti iz neba.
Opoldan sem, z veliko (polno) nakupovalno vrečo v roki odšla po zadnjo mezdo na svoje bivše delovno mesto. "O, kako si rjava!" (Mhm, že spet smo pri barvi, moje noge pa še vedno snežno bele). "Aja, a da sem?! Ne vem od česa bi lahko bila?" "Od šopinga!" "Jah, s tem kar je v tejle kuverti se ne da kaj prida šopingirati." si mislim, rečem pa: "Med drugim, da." Podobno kot svoji mačehovski nonici na vprašanje: "Denarja imaš dovolj?" vedno odgovorim z: "Seveda!" (s "seveda" sem ji odgovarjala tudi kadar v žepu nisem imela prebite pare.) Posedejo me na stol, vprašajo kaj počnem, povem da počnem razno, nato se po hitrem postopku poslovim. Na vljuden: "Pa oglasi se še kaj!" odgovorim "Najverjetneje se ne bom, adijo!" in odidem. Ne maram pretvarjanja. Kavo pijem s prijatelji, na obiske pa hodim tja, kjer se dobro počutim. Dokaj preprosta filozofija, da.
Kaj pa vi kaj počnete?

Izbirčni krvoses

_

Kakšna razburljiva noč! Človek takole ob enih zjutraj povsem mirno in brezskrbno sedi za svojo pisalno mizo, sreba čaj iz svojega najljubšega kozarca in premišljuje, v katero smer bo obrnjen kavč, pa kje bo mizica, na kateri bo imela gospa postavljeno vazo z rožam... Nakar ga nekaj zasrbi. Fuj, ogabno!! Ko se popraskam po stegnu, mi v roki ostene ogromen klop. Aaaaa?! A mi lahko ni nič jasno, prosim?! Le od kje bi se vrag lahko vzel?! Cel ljubi dan sem parkirana pred tole škatlo, ven sem šla le za pol ure, ko sem šla odtečt svoje tri kroge za vodo, po teku pa takoj skočila pod tuš... Predvidevam, da se je izbirčni klop name navlekel iz kožuha kosmatega psa, ki leži tamle pri vratih. In ravno name, ki bi na tekmovanju v hipohondriji zasedla častno tretje mesto, če že ne bi bila druga ali nemara celo prva?! Kako malo je manjkalo, pa bi bila lahko poleg vseh možnih bolezni tega sveta zadobila še boreliozo. Ali pa meningitis! Niti pomisliti ne smem na kaj takega! Sicer mi še vedno ni jasno ali se klopi delijo na pasje in človeške (mnenja o tem se namreč vedno krešejo) ampak meni se zdi, da je klop klop. Tudi če se po ne vem kakšnem ključu delijo na pasje in ne-pasje, tale je bil oboje! In prekleto izbirčen je bil, da se je iz psa preselil name. Asssaka, sem ga z olfa nožem presekala na pol. Ker je požrešnež še vedno veselo migal, sem ga za kazen še malo narezala. No ja, tudi krutost ima včasih smisel!
Tale post je opozorilo vsem tistim, ki mirno sanjate v svojih posteljicah in mislite da se vam ne more nič zgoditi. Kje pa, vse polno nevarnosti preži na vas! No, posvarila sem vas, zdaj grem pa nazaj delat - v upanju da se iz kakega kota ne privleče debela anakonda...

No, lepo delajte še naprej...

_

Že tri dni se zbujam brez budilke. Saj ni res - lažem kot pes teče, vi pa mi verjamete in, najverjetnje, zavidate. Seveda si naravnam budilko, ker bi, če je ne bi, prespala pol dneva, tega si pa pač ne dovolim. Prestara sem, da bi poležavala tja do dvanajste. Če človek preveč spi, življenje zdrsne mimo njega. Hja, očigledno zdrsne mimo tudi če imaš oči široko odprte, ampak človek z odprtimi očmi vseeno ujame več kot tisti, katerega oči so zaprte, to je dejstvo.
No ja, vsi ki ste se še pred dobrim tednom z mano veselili moje nove službe, se lahko pri priči nehate veseliti, kajti ponujeno delovno mesto sem med tem že zavrnila. Aha! "I'm not that cheap, baby!" No ja, so bili še drugi razlogi, ampak tega na tem mestu ne bomo razlagali. Skratka, izbrala sem težjo pot (kot da je ne vedno?!).
Sem torej včeraj zjutraj vstala in v razvlečenih hlačah in preveliki jopici odkrevsala proti svojemu bivšemu delovnemu mestu. Glavni je ponudil čokolado s pretečenim rokom. Vzela sem dva koščka, nato pa izročila ključe. Ker nisem hotela reči "Lepo se imejte!" sem rekla: "Lepo delajte še naprej." Tisti, ki je prej ponujal čokolado s pretečenim rokom je rekel: "Vanja... hvala!" "Hvala tebi, adijo!"
Čez slabe pol ure stojim v prostoru, ki ga na tihem poimenujem "prostor čakalnih vrst". Postavim se v vrsto, iz torbe, v upanju, da mi jo uspe prebrat pred rokom vrnitve, ki je jutri, vzamem Cohenovo Najljubšo igro. Berem 45 minut. Po 45 minutah knjigo pospravim v torbo in se pomaknem k pultu, katerega finalna obdelava je cenena imitacija ptičjega javorja. Plastični pulti se mi gravžajo. Prav tako plastične oprijemke v avtobusih. Vse plastične reči, na katere ljudje polagajo svoje roke, se mi gravžajo. Če bi bil taisti pult lesen ali recimo iz inoxa, se mi ne bi zdel pol toliko nagravžen. Na drugi strani pulta sedi gospa Vida. Kasneje vidim, da ji je v resnici ime Anica, ampak meni se zdi, da bi ji ime Vida zelo lepo pristajalo. Gospa Vida ima vihajoči se frufru mišje-rjave barve, oblečena je v sintetično rebrasto jopico v temno modrem odtenku. Izgleda nekako tako, kot da bi pred leti izbirala med poklicema nune in referentke za šaltarjem na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Prijazno se nasmehnem (predvidevam da bo gospe Vidi to všeč, saj večino ljudi, ki stojijo za pultom iz imitacije ptičjega javorja po nekaj obiskih volja do nasmeha najverjetneje mine). Gospa Vida vrne nasmeh. "Rada bi se prijavila kot brezposelna oseba in pridobila subvencijo za samozaposlitev." rečem. Gospa prikima. Nato sledi izpraševanje - dam ji vse podatke, vse razen prvega dneva zadnje menstruacije. Potem dobim termin predavanja in datum pri svetovalki. Tu pa se zadeva zatakne: "Mhm, 16. pa jaz ne morem." rečem. "Me ni v državi." nadaljujem. "To pa ne bo šlo" prijazno reče gospa Vida. "Vi ste nam zdaj na razpolago!" WTF, jaz nisem in nikoli ne bom nikomur na razpolago!" si mislim, rečem pa: "Že že, ampak saj nisem aktivna iskalka zaposlitve." "Kljub temu. Taka so pravila." odvrne gospa. "Mhm, a obstaja možnost da bi vse skupaj prestavili na kasnejši datum - uvodni sestanek in pogovor s svetovalko. "Ne." prijazno odvrne Vida in doda: "Lahko pa pokličete vašo svetovalko in se poskušate zmenit z njo, ampak ni izključeno, da se ne bo dalo." "Poslušaj, ti Vida," si mislim "16. junija bom sedela v trupu jeklenega ptiča velikana, ki bo letel nekam proti severu, pa če se ti na svoj frufru postaviš!" Ne preveč zadovoljive volje odkrevsam iz kraja nesrečnega dogodka, v glavi pa mi doni: "Vi ste nam sedaj na razpolago!" Komaj sem oddala ključe, bila pol ure svobodna, pa sem spet na razpolago! Stopim v najbližjo trgovino, kupim vrečko žele bonbonov in si vsebino le-te po hitrem postopku nabašem v usta. Na poti v mesto potem kupim še kepico čokoladnega sladoleda in prijetno masten francoski rogljič, ki se v ustih lepo raztopi.
Ko korakam po Wolfovi nekdo zakliče moje ime. "Ključe imam zate!" reče prijatelj. "No, lušno, pravkar sem oddala ključe in že bom dobila nov ključ. Dobro mi gre! Ključ odpira vrata pisarne, v kateri se nahaja miza, za katero bom dokončala svoje diplomsko delo. Tam bom na razpolago sama sebi. Kasneje se naučim kako se skuha fina kava v avtomatu, spijem kafe, pokadim par smotk, preizkusim kavč, se založim z musko in dobre volje odidem iz prostora, katerega vrata odpira moj novi ključ. Imela bom rutino - to je to kar potrebujem. Vsako jutro se bom odpravila od doma, oddelala svoj "delovnik" in se zvečer vrnila domov. Vmes bom lahko skočila na faks in na kakšno kafe v senco priljubljenega lokala. In kar je najvažnejše: med ljudmi bom. Grozno je 24 ur na dan, po možnosti v spalni srajci, sedeti doma za svojo pisalno mizo. Fuj!
Popoldne potem mineva v prijetnih opravilih: obisk tržnice, spritz v senci, priprava lahkega kosilca in kava s prijateljico. Neverjetno, kako brezdelnežu čas hitro mine! Vsaj meni. Prosti čas je ena tistih reči, katerih se res ne bi mogla nikoli naveličati. Fino je biti sam sebi na razpolago!

Melanzane alla parmigiana

_

Tole je malo poenostavljen in prirejen recept za Malanzane alla parmigiana. Enostavno in hitro in kar je najvaženjše: pri pripravi te jedi se zapacka malo posode. Nič - razen pleha in dilce na kateri boste narezali sestavine. To imam najraje, da je, ko v pečico fliknem pleh, kuhinja čista. Krasno čudovito!

Za štiri "normalne" jedce ali pa dva malo bolj ješča potrebujete:

- dva srednje velika melancana
- pet paradižnikov
- malo bazilike (jaz dam tudi timijan, ki ga v originalnem receptu sicer ni)
- tri krogle mozzarelle
- parmezan
- oljčno olje, sol
- nepregorno stekleno posodo (ali pač nek drug pleh)

Jajčevce narežete na približno centimeter debele rezine, jih namažete z oljem, malo osolite in popečete. Narežete paradižnik. Po originalnem receptu naj bi ga blanširali, olupili in pokuhali v omako, ampak jaz tega nisem naredila, pa je bilo ravno tako dobro. Skratka, narežete paradižnik in ga narahlo osolite, narežete mozzarello in naribate parmezan, začimbe natrgate na koščke. Nato zlagate plast za plastjo: paradižnik + začimbe, mozzarello in parmezan, jajčevce, spet paradižnik in tako naprej. Vmes malo poškropite z oljčnim oljem. Na zadnjo plast naribate precej izdatno količino parmezana, spet pokapljate z oljčnim oljem in fliknete v, na dvesto stopinj, ogreto pečico, kjer naj se peče cca. pol ure. Ponavadi pečem dlje časa, ker imam raje da je skorja bolj zapečena. Če boste leni, tako kot sem bila jaz in paradajza ne boste pokuhali, se vam bo zgodilo, da bo le-ta le-ta med peko spustil precej vode. Ampak nič se ne sekirajte, pekač vzamete ven, paradajzovo vodko odlijete in, kot da se ni nič zgodilo, pekač fliknete nazaj v pečico. Aja, še tole sem pozabila povedati: v hladilniku sem imela le dve mozzarelli, zato sem v zadnji plasti manjkajoči sir nadomestila z (ne-kislo) domačo skuto, ki se je valjala po hladilniku, pa je bilo ravno tako dobro.

Medtem ko se jed peče, si namešate en spritz con aperol. Fin aperitiv. Malo grenak, kar je fajn, ker ima človek potem večji apetit. Jaz ga sicer ne pijem iz tega razloga, pijem ga zato ker mi je blazno všeč in ne zato, ker povečuje apetit. Moj apetit je itak že sam po sebi precej velik. Se da apetit izmeriti?!

Takole MAP izgleda na krožniku. Da, fotografija je malo neostra - lahko si mislite, da nisem imela kaj dosti časa za ukvarjanje z ostrino fotografije.

Mislim da tale zadnja fotografija pove vse. MAP je dobra tudi naslednji dan - hladna, ampak moje žal ni nič ostalo. Dva jedca sva jo zmlatila v švoh dvajsetih minutah.

Aaaaaa, poglej kako bele noge imaš!!

_

Ja, obsedeni smo s svojimi telesi. Pa ne le z lastnimi, temveč tudi s tujimi. Obsedeni smo od ukvarjanja s svojim telesom. Meni se recimo zdi precej bizarno že samo dejstvo, koliko svojega prostega časa na primer posvetim svojim dlakam. Bistveno preveč. Včasih si, medtem ko po tačkah gor in dol rinem tisto kosilnico od ropotajočega stroja (ki naj bi naredil kožo gladko, pa ne naredi drugega kot to, da se vsaka deseta dlaka vraste), mislim, kako fino bi bilo, ko bi živela nekje v šotoru sredi prostranih mongolskih step, kjer moje dlake ne bi prav nikogar motile - ne mene, ne ljudi, ki bi imeli z menoj opravka. Tako pa moram, medtem ko pijem kavo pri Slamiču noge tlačiti tja nekam pod mizo, ker sem včeraj spregledala par dlak na kolenu. Ja, na kolenu imam tudi kakšno dlako, pa kaj potem - prosim ne obremenjujte se s tem, mirno berite naprej, saj moja noga ni vaša noga! Skratka, obsedeni smo s svojimi telesi: z barvo kože, barvo las, s primerno kodravostjo ali ne-kodravostjo le-teh, s količino celulita, z belino zob, s pegavostjo ali s preveliko količino pigmentnih znamenj, z dlakami (to smo sicer že omenili), s pretirano težo, prevelikimi nosovi, premajhnimi bradami, štrlečimi ušesi, močnimi meči in ne vem s čim še vse. S potom recimo. Meni se zdi, da se s potom obremenjujemo bistveno preveč. Ravno o tem smo se zadnjič pogovarjali s sodelavci. P. je enkrat sredi dneva privzdignil roko in spraševal, če morda nevzdržno smrdi. "Eh, ne zganjaj panike" ga pomirim, "Če se človek redno umiva, potem švic ne smrdi. Smrdi le postan ali pa živčen švic. Če se zjutraj umiješ in poškropiš z deodorantom, potem bi to moralo biti dovolj - nihče od nas ne pričakuje, da boš vsako uro stal ob umivalniku. Vroče je in vsi se potimo, to je vendar naravno." "Ti, a veš da imaš prav." reče P in nadaljuje: "Preveč smo obremenjeni, res!"
Seveda pri soljudeh vsi tripamo na zunanji videz. Vsak, ki trdi, da tega ne počne, je navaden lažnivec. Pa vendar - eno je lepota, drugo je simpatičnost. Če je nekdo lep in žleht, je zaradi mene lahko ne vem kako lep, pa meni pač ne bo lep - lepota zame ni zgolj zunanji atribut, ampak je le-ta povezana s karakternimi lastnostmi. Hočem reči: nekdo je lahko na prvi pogled, bom uporabila zelo blago besedo, neskladen. No, če je ta neskladen človek žleht kot pes, ga bom, ko ga bom nekomu opisovala, zagotovo opisala takole: "Tisti zoprni trebušasti palček s štrlečimi ušesi, ki živi na številki tri." Če pa je taisti "palček" simpatičen, če se, kadar sem z njim zabavam, če mi ure v njegovi družbi hitro minevajo, bom rekla: "Tisti simpatični, vedno nasmejani fant, ki živi na številki tri." Zanimiv je fenomen "mladih fantov", tistih, ki rinejo cizo tja proti štiridesetem - polovica las jim je že odpadla, trebuh nakazuje, da se bo kaj kmalu prevesil čez pas, oni pa se, kot da sami doma ne bi imeli ogledala, čutijo dolžne razglabljati o lepoti ali morebitni ne-lepoti čisto vsake ženske, ki gre slučajno mimo dometa njihovih oči. Tej dedci so prekleto pikolovski pri vsakem najmanjšem ženskem atributu: "Je luštna, ni luštna - saj je lepa ampak ima zoprn glas, obraz ima lep ampak ima pa čudne zobe, lahko bi dobro izgledala ampak ima preveč plosko rit... Še ena od neumnosti, ki nam jo je vsilila družba: Za dedca ni tako zelo pomembno kako izgleda, za žensko pač je. Vedno bomo ženske bolj ocenjevane in merila za moško lepoto bodo vedno bolj ohlapna kot za nas. Skratka, kaj hočem povedati: vsi moški, ki ste se prepoznali v zgornjih stavkih, prosim kupite si ogledalo!
Dandanes je, v poplavi normativov, ki nam jih vsiljujejo, težko sprejeti samega sebe točno takega kot smo. Mene recimo pri sebi motijo močna meča. Moja meča so kot da ne bi bila moja, temveč od neke druge osebe. Morda od neke metalke diska. Pretiravam, ampak jaz jih pač tako vidim - najbrž vidim trikrat tolikšna kot v resnici so. Na izbiro imam dvoje: ali celo poletje nosim dolge hlače ali pač ne. Le kdo je tako neumen, da bi pri plus tridesetih stopinjah nosil dolge hlače, vas vprašam?! Jaz še ne. Poleg tega si mislim, da če ne bom zdaj svobodno razkazovala svojih nožic, potem jih itak nikoli ne bom. Zjutraj zato nase navlečem precej kratko krilo. No ja, kratko zame, drugače pa povsem spodobne dolžine, da ne bo pomote. Krilo je namreč segalo do kolen. Izpod kolen pa so segale moje neproporcionalne nožice, natlačene v sandale iz kavčuka, do katerih gojim love-hate odnos (do sandalov gojim love-hate odnos, da ne bo pomote). Ko jo mahamo na malico, sem seveda prva v gosji vrsti, kakopak, ko gre za hrano sem vedno prva. Maširamo takole proti terasi od Slamiča, nakar kolegica, ki hodi za menoj zgroženo zavpije: "Aaaaa! Vanja, poglej kako bele noge imaš!" "Hudiča, ne samo da so neproporcionalne, še barve niso prave!" si mislim, rečem pa: "Veš kaj ti povem: marsikatera ženska v tretjem svetu bi samo za barvo ene moje noge dala celo svojo nogo!" Kolegica ne reče nič. Bila sem jezna. Veliko lažje bi prenesla kritiko, ki bi letela na obliko nožic, kot pa na barvo. Saj smo vendar konec maja, nihče ne pričakuje, da boste rjavi kot da bi se bili pravkar vrnili iz medenih tednov na Fidžiju! Poleg tega vsak, ki le malo bere dnevne časopise, ali pa magari rumeni trač, ve, da je sonce škodljivo in da dandanes biti zagoren ni "must have". Pa tega ne pišem zato, ker bi bila zaradi njene izjave užaljena, sploh ne, presenetilo me je dejstvo koliko se nekteri ukvarjajo z vsako jebeno prodrobnostjo. Jaz na primer sploh ne opazim kakšnega tena so ljudje. Zaradi mene so lahko beli ali pač ne, če bo nekdo črn kot zamorc, bom to po vsej verjetnosti opazila, če bo imel zlatenico, pa ni izključeno da ne. Ob odhodu iz službe sem se potem osredotočila na noge žensk na pločnikih, v trgovinah in na postaji. Pih, moje noge so v primerjavi z njihovimi prava perla! Malo manj samokritike mi ne bi škodilo! Koliko razkazovanja celulita, pa kot mleko belih nog v, za moje pojme, prekratkih hlačah...
Se ne sončim. Pa ne le zato, ker sonce ni zdravo. Ne sončim se zato, ker se ne maram sončit in basta. Rada imam sonce, a le kadar sem v senci. Na tem mestu vam sporočam, da bodo moje nožice sredi avgusta prav tako lepo bele kot so bele sedaj - jih ne bom nastavljala soncu, niti ne bi pomagalo če bi jih, moje noge so namreč obupen primer nog, ki so se zavestno odločile, da bodo ostale svetle. Ko se naslednjič srečamo, me nikar ne glejte v noge - magari v roke me glejte, v dlani, v prste, najbolje pa bo, da me gledate v obraz in rečete: "Mater, kolk ti dobro izgledaš!"

Potonka

_

_

Lestev ji je prislonil na prsi

_

Le kam je splezal gospod plaketar?!

Še ena iz vrste kuharskih bukvic...

_

Kuharske bukvice... Nimam jih veliko, a vseeno preveč, saj bolj malo kuham po receptih No, včasih že. Redkokdaj. Kuharske bukvice so mi všeč, ker so v njih lepe fotografije, pa ker so (v bolj novodobnih) poleg receptov vedno kakšne zanimive zgodbice, v katerih recimo piše o tem kako je določena jed nastala, včasih so opisani kakšni mali triki, včasih je zraven kakšen namig kaj naj bi človek jedel kadar dežuje, pa kadar na večerjo povabi prijatelje in tako naprej. Skratka, meni so kuharske bukvice zelo ljuba reč in često se kakšna od njih znajde tudi na nočni omarici. Zadnja, ki se ji je uspelo zbasati na mojo poličko ima naslov Kuhajmo z Nigello.
Nigella mi gre sicer v osnovi malček na živce. Ko kuha, nikoli ne pere sadja in zelenjave, packa, oblizuje prste, skratka prav nič simpatična mi ni za gledat. Uh, kako ji zavidam tisto njeno shrambo, za katero je zadnjič v Mladini pisalo, da bi si človek lahko v njej v primeru vojne uredil zaklonišče in seveda, vojno tam notri tudi preživel - toliko hrane ima gospa Saatchi natlačene v svojem svetišču. Ponavadi kar gledam te njene oddaje, ker so mi njeni recepti všeč, saj so sila enostavni. Za moje pojme sicer kuha preveč redilno, ampak jaz si to potem priredim in je ravno tako v redu. Si pa ob gledanju nikoli ne zapisujem receptov - če si kaj zapomnim prav, če ne pa ravno tako prav.
Pa sem zadnjič na Frišnem zasledila da bo v neki knjigarni na Wolfovi predstavitev prevoda Nigelline knjige in sem peljala svoj firbec na pašo. Moram reči, da je bila zadeva precej zanimivo zastavljena. Prevajalec je na stole poleg sebe posedel pet gospa, katere je potem spraševal razne reči povezane s kuho, z Lady Nigello in razne take reči, ki se jih pač sprašuje na predstavitvah knjig. Saj veste, tako "da mine čas" kramljanje. No, ampak kar mi je bilo pa res všeč, meni, ki rada jem, je bilo to, da je vsaka od gospa s seboj prinesla nekaj, kar je nakuhala po receptu iz te, na frišno prevedene, knjige. In ko človek zagrize v tisto torto pa v slane pražene oreščke, si ne more kaj, da ne bi nabavil knjige, pa naj jih ima doma že pol ducata. Sem se že videla: kako na soli pražim oreščke, pa kako na pečeno papriko bašem feto, na mizo postavljam čokoladno torto v oblakih... Pa fino je pri knjigi, ker ni treba gledat kako Lady Nigella packa.
Ko smo že ravno pri receptih, danes sem si spomnila enega zares dobrega, ki ga lahko posvojite: ožela sem sok ene pomaranče, ga nalila v kozarec, noter fliknila dve kepici vanilijevega sladoleda z burbonsko vanilijo, čez vse to pa prilila precej radodaren šluk Camparija.
Jasno, tale post sem spisala samo zato, da se pohvalim, da si tudi jaz znam zmišljevati recepte, ne samo Lady Nigella. Pa le privoščite si en Kameleonski Campari sladoled s pomarančo!

Feniks je nazaj!

_

Da, še živim. Hitro in spremenljivo. Včasih s stilom, včasih brez. Včasih naličena, spet drugič z razmazano maskaro okoli oči in s sončnimi špegli na nosu, tudi takrat kadar ne sije sonce. V draftu je nekaj na pol napisanih postov, na momente se mi je zazdelo, da imam veliko povedati, pa so vsi ti "strašni spisi" ostali nedokončani, na pol napisani... Eh, najbrž že ni bilo dovolj pomembno. Včasih ni volje, spet drugič časa ni, velikokrat pa je vzrok ne-posedanja ob računalniku preveč modro nebo - v takem primeru gre človek raje ven - na čvek, na piknik, tečt, skratka, počet stvari, ki jih ljudje počnemo kadar je sonce.
Feniks je spet doživljal eno tistih pomladi, ko gre najprej vse narobe, to pa samo zato, da je potem spet lahko vse lepo in prav, da so hiše v vrsti kot v Trsti. In potem Feniks ob večerih z roko užge po mizi in si na tihem reče: "Na koncu se vedno vse izide!" Pod črto ni minusa temveč plus. (Ja, danes mi je davčna na osebni račun nakazala precej lepo štirimestno številko, ampak ni bil mišljen take vrste plus, kje pa).
Skratka, vsi ki radi vtikate nosove v tuja življenja, pa ste preleni, da bi poklicali za kofe, a vas kljub temu zanima kaj počnem kadar ne piknikiram, šopingiram ali bivakiram v svojem kabinetu, vse firbce in voajerje na tem mestu obveščam, da je, kljub recesiji, možno v štirinajstih dneh zamenjati službo. Pogoj je le, da v mestu po naključju srečate osebo, katere zelo dolgo časa niste videli, greste z njo na kafe, malo pojamrate o svoji negotovi prihodnosti (ki pa je kljub vsemu nekako zorganizirana, saj ste v zadnjih štirinajstih dneh, medtem ko ste s kepo, ki je bila nekje tam, kjer se nahaja srčna mišica, hodili na delovno mesto, imeli v žepu plan B), medtem ko takole tarnate, oseba s katero sedite na kofetu, odtipka neko cifro in pokliče tja, kjer so pred tednom dni iskali nekoga takega kot ste vi. Glas na drugi strani pove, da so sicer že nekoga našli, ampak naj se kljub temu oglasite - z osebno mapo v roki. Potem človek takole v lahnem drncu oddivja v najbližjo drogerijo, kjer kupi škatlo kemičnega sredstva, ki lasem odvzame tisti odtenek, katerega jim je dala narava. Nato si ob enih zjutraj, med gledanjem nanizanke Sex in the city, na glavo zliva galone smrdljivega peroksida, kajti s kilomerskim narastkom se pač ne gre na razgovor. Naslednji dan na kup zbere tisto, za kar misli, da bi lahko šlo v šop listov, katerim se reče Osebna mapa, nato pa porabi eno noč, da vse to vrže na kup in naredi tako da je lepo. Finiš je predvidljiv: po dveh urah spanja sledi skrbno zakrivanje podočnjakov, človek na hitro zleze v nekaj črnega, kajti "s črno ne morete zgrešiti", bi rekla babica in povsem mirno in suvereno, z mislijo "saj itak že nekoga imajo." odkoraka na razgovor. Po enem tednu te povabijo na drug razgovor in rečejo: "Zaposlili bi te s prvim junijem." ti pa: "Mhm... a lahko prosim raje s prvim julijem?!" Vidite, tako je to. Recesija le ni taka jeba!
Potem sledijo lepi dnevi. Hodiš v svojo staro službo, popoldne se hodiš uvajat v novo, vse je lepo in prav, dokler... Dokler... Dokler ne greš gledat smrdljive luknje, ki se ji reče garsonjera in ugotoviš, da je smrdljiva luknja pri nas luksuz in da ti svojega luksuza ne moreš zamenjati za smrdljivo luknjo, pa čeprav si zadnja dva meseca svojo mezdo namenil le za najnujnejše in imaš na lagerju praktično dve celi plači, ampak da dolgoročno pač ne bo šlo. Ker moj luksuz so večerni izhodi v kino, pa na koncerte, moj luksuz so počitnice enkrat letno, več kot ene hlače na riti in dobra hrana. Potem si malo žalosten, ampak rečeš "Saj bo, saj se vedno izide!". Dokler se pol ure zatem ne znajdeš nekje v kletni etaži Maksija, med vsemi tistimi hohštaplerskimi čajčki po deset ojrov, ki omamno dišijo, med kozjimi sirčki, čokoladicami vseh sort in oblik, ki gledajo s polic in te potihem nagovarjajo: "vzemi me!". V košaro položiš tri paradajze, vrečko kus kusa ter dva soka in na blagajni ugotoviš, da je to pravzaprav ena tretjina tistega, ki bi ti, če bi najel smrdljivo luknjo, poravnal vse položnice in tekoče stroške, ostala na razpolago kot "znesek za en dan". Ne na blagajni, še prej, tam med policami se usta obrnejo navzdol in tista kepa izpred štirinajstih dni se počasi plazi nazaj. Poloti se te jeza in občutek nemoči.
In kaj človek naredi v takem primeru?! Naslednji dan ob petih popoldne za seboj zapre vrata službene kancerije, vzame pot pod noge in se poda v mesto. Gre na vse točke, ki se jim je v zadnjih dveh mesecih izogibal in kupi vse kar je zanj luksuz: karto za koncert, kuharsko bukvico, pregrešno draga steklena kozarca z dvojnim dnom, prah zelenega čaja, deodorant, ki ni v rangu Rexon in Fa-jev (pri švicu pač ne gre šparati), bonbone iz zelenega čaja in komplet modelčkov za kekse. Do trimestne številke na računu. Počutje je v redu. Ni poceni ta terapija, ampak pomaga. Na kratki rok sicer, jasno!
O obisku knjigarne, kjer je bila predstavitev kuharske bukvice, pa kdaj drugič. Feniks gre počivat v svoj pepel. Šopingiranje je utrudljiva reč. Sploh če človek ni v dobri šoping kondiciji!

Učinkovito delo

Kako veš, da si učinkovito pospravil? Če po šestih urah pospravljanja v sobi odmeva, potem je bilo pospravljanje učinkovito. No, pri meni zdaj odmeva. Minimalizem, ki te ljubim minimalizem!

Gratinirani šparglji v soboto

_

V sredo kupimo kilogram svežih špargljev. Polovico jih skuhamo in zabelimo z drobtinami, drugo polovico pozabimo v hladilniku. V soboto jih najdemo, sicer že malo uvele, a nič zato. Polomimo jim olesenele betke, jih operemo, v ponev nalijemo vodo, v vodo fliknemo žlico soli, žlico sladkorja ter rezino masla. Ko voda zavre, vanjo položimo šparglje - položimo jih tako, da glavice, naslonjene na rob ponve, kukajo ven. Po šestih minutah jih potopimo v vodo in kuhamo nadaljnjih šest minut. Medtem prikurimo pečico na 180 stopinj celzija, zašprudlamo dve jajci, v kateri naribamo parmezan, ščep muškatnega oreščka, v vse skupaj fliknemo ščep soli, po želji v zmes kanemo malo sladke smetane. Nato si vzamemo približno pet minut časa časa, saj moramo poiskati mali nizki keramični pekač, katerega smo nazadnje uporabili pred približno letom dni. Ko ga končno najdemo, ga pomijemo, ker je rahlo zaprašen (rahlo je precej blaga beseda za stopnjo zaprašenosti kakršna se pojavi po letu dni neuporabe). V opran pekač zložimo šparglje, jih prelijemo z jajčno-sirovo zmesjo in položimo v pečico. Medtem pripravimo kalamare na žaru ali nekaj kar pač želimo pojesti zraven špargljev. Pojemo. Pomijemo. Se stuširamo in lepo oblečemo. Gremo na kozarec vina s prijatelji. Nasvidenje!

Ne čakaj na maj...

_

Tele broškice so počasi nastajale tekom letošnje zime. V petek sem jih naložila v škatlico in nesla v studio Pozitive, kjer čakajo morebitne kupce.

Po dežju

_



_

Trst

_



_

Pejmo nekam kjer se kupuje!

Danes pri rojstnodnevno/velikonočnem kosilu:
Moj brat: Babi, če hočeš, gremo lahko enkrat spet v Treviso.
Babi: Ja, v Trevisu mi je bilo všeč, lahko bi šli spet tja.
Brat: Al pa v Benetke, v Benetkah še nisi bila.
Babi: A se tam kupuje?
Brat: V Benetke se ne gre kupovat, tja se gre na izlet - na kavo, na pizzo, pa po mestu se sprehajat. Tam bi ti bilo gotovo všeč.
Babi: Ampak jaz bi šla nekam kjer se kupuje. Pojdimo v Celovec!
Brat: Eh, v Celovcu je dolgočasno.
Babi: Ni, tam se kupuje!

No, pol se pa pejt! Le po kom sem se vrgla, vas vprašam?!

Rdeče

_

Šopek redkvic namesto pušlca - raje jih imam kot cvetje. Dan pa... tako lep, da je bil že kar patetičen: sandali s paščki, kratki rokavi, krema za sončenje, kosilo na terasi, hladno škratovsko pivo in posledično škratovska razposajenost. Rdeč nos imam, pa ne od pijače, temveč od sonca. Zakaj imam vedno znova občutek, da le šest mesecev na leto živim, ostalih šest pa zgolj vegetiram?!

_

Tošl št.1 in tošl št.2

_

Najprej sem kupila tošl številka ena. Kupila sem ga za darilo. Za Malči, ki je moja zelo ljuba prijateljica in Malči je pred časom praznovala rojstni dan. Ampak te krasne Fensišmensi denarnice imajo eno tako zelo čudno lastnost, da nikakor nočejo iz roke. Čeprav imam Malči zelo rada, denarnica vseeno ni hotela iz roke. Zadnjič sem nekje prebrala, mislim da je bilo v posebni izdaji City magazina, da, točno tam je bilo: "Imam te zelo rada, vendar ne bolj kot obleke!" je oblikovalka svile pri petih letih na list napisala svoji sestrici. No, jaz imam Malči raje kot denarnico, a sem vseeno ponovila vajo, šla v Lolo in kupila tošl številka dve. Tako je Malči zdaj ponosna lastnica zelenega plišastega tošlna s pikami, jaz pa zelenega svilenega s pomladanskimi travicami. Minimalči pa je delna lastnica rdeče vetrnice z belimi pikami, ki jo je prijateljica od mene dobila namesto rože - bo dalj časa gviralo, pa še otrok bo imel kaj od tega. Komaj čakam, da gremo z Malči in Minimalči v Trst - paradirale bomo po štarcunah in z Malči bova non-stop odpirali vsaka svoj tošl. Vmes bomo posedale na kafetkih, jaz bom morda jedla nesramno dober sladoled, ki v kotičkih ust pusti črno sled, Malči bo pila kapučin, Minimalči pa se bo zbavala z vetrnico. Ko bosta tošlna prazna, bomo pa ubrale pot proti domu!

Pomladni čofotalčki II.

_

Le kje so bili do zdaj vsi ti ljudje, ki se zadnje dni gnetejo na ulicah?! So sedeli doma, za zastrtimi zavesami in čakali na tople, po magnolijah dišeče dneve?! Neverjetno, kar naenkrat taka koncentracija gomazečih subjektov - v kratkih rokavih, poletnih sandalih, nekateri pa celo bosi stopicljajo naokrog. Sicer pa, kaj se vendar čudim, sama sem pa včeraj ob desetih zvečer stala na balkonu v sami spalni srajci s kratkimi rokavi in prav nič me ni zeblo, medtem ko sem se naslajala nad pomladjo. Na gumijaste škornje sem že čisto pozabila! Zjutraj so mi, v sicer zalepljene oči, padli dvobarvni Kartellovi čofotalčki. Namesto škornjev bi bili čisto v redu. No ja, če nič drugega, so vsaj fotogenični. Čeprav... če dobro pogledate fotografijo, boste opazili, da tele balerinke na tačkah prav fino izgledajo. Kljub vsemu jih ne bi nosila - fej, preveč imam rada svoje noge, da bi jih tlačila v gumo, pa čeprav tako za sto evrov!

P.S. Še za v dež niso, pravkar sem opazila, da imajo na podplatih luknjice!
P.S.S. So pa zanimivi tudi tile, malo posebni, čeveljci - za prave koze: devil's hooves shoes!

Celulitične piške

_

Recept za ta bele piške najdete pri Poloni. Kakor tudi recept za led, s katerim se potem kraca po keksih. Polnozrnati so pa narejeni po receptu ene izmed sester (Nikolina, Klementina, Vendelina oziroma ene izmed njih pač, saj to niti ni tako zelo važno), ampak ni vreden prepisa. Da me ne bi prekleli, ker jih je tako svinjsko težko delat.
Pri "ta svetlih" (Nigelinih) sem sicer malo zafrknila - ker pri roki ni bilo bele moke, sem namesto te v skledo fliknila navadno belo. Rezultat so celulitične piške. Pa nič hudega, zakaj ne bi bili piškoti malo celulitični, saj so tudi čiks v človeški podobi celulitične. Sem opazila, da nas zadnje čase, kot že vsako pomlad doslej, bombandirajo z reklamami o anticelulitičnimih preparatih. Kakopak pomlad je, slaba vest zaradi celulita naj bi po pravilih menda pasala k letnim časom. Pozimi kosmate in debele s celulitom, poleti 90-60-90, brez ene same dlake na telesu in brez kančka celulita. Nič, še en piškot bom!

Vijolice me spomnijo na parfum z vonjem po vijolicah. Jeseni je pa ravno obratno: parfum me spomni na vonj vijolic.

Nenadomestljiva?

_

Moja trenutna preokupacija je predvsem namakanje čajnih vrečk v vrelo vodo. Žajbelj, lipa, indijska bazilika, sladki koren zmešan z limonino lupino, kamilice, pa spet lipa, pa žajbelj... Ker pa kljub vsemu namakanje čajnih vrečk le ni tako zelo naporno opravilo, se vmes - danes celo brez slabe vesti - potapljam med knjige, revije, muziko in filme, pa še na hitro kaj nakracam v beležnico - ko ideje pobezljajo, jih je treba precej uloviti in prenesti na papir, sicer lahko kaj hitro spolzijo daleč stran in potem je konec - človek jih, naj se še tako zelo trudi, nikoli več ne prikliče nazaj.
Slaba vest. Zakaj bi morala imeti slabo vest, ker ležim doma - z bolečinami v grlu in glavi, medtem pa v službi dve osebi dokončujeta moje polletno delo, ki ga je treba zaključiti do jutri. Morda pa mi je odpornost padla ravno zato, ker sem bila zadnjih 14 dni preobremenjena z delom?! Ker sem domov prihajala tako izmučena, da sem se zvečer samo še zavalila na kavč in zaspala, pa lahko rečem, da sem v tej preobremenjenosti na trenutke celo uživala! Le zakaj bi morala misliti, da sem nenadomestljiva, čeprav temu ni tako. Prav nič nenadomestljiva nisem in to, da mene točno zdaj ni tam, se ne bo nikjer poznalo. Ampak ne, dva dni sem z Lekadolom in zamahom z roko, odganjala bolezen in sama sebe prepričevala, da mi nič ni. Zakaj le?! Predvčerajšnjim zvečer sem glavnemu sporočila, da me naslednji dan ne bo, nato pa odspala dvanajst ur v kosu. Pa danes začuda svet še vedno stoji! Uh, kako sovražim ta neutemeljen občutek slabe vesti, to, da se moram en cel dan pogovarjati sama s seboj, da ugotovim, da nimam prav.
Zdaj, ko vem, da nisem imela prav, lahko končno uživam. V posteljo sem si privlekla živopisano kvačkano odejo v katero se zavijem da mi je toplo, pa termosko s čajem in obilico čtiva - leposlovje, pa pa tudi ene par strokovnih knjig, čeprav se mi zdi, da bi mi morda celo pasala kakšna šund literatura, zakaj pa ne?! Glede na to, da sem se v nedeljo (med odganjanjem slabosti) ob ogledu filma Sex and the city strašno zabavala, morda na tovrstne zadeve le nisem tako zelo imuna kot sem bila mislila. Resno, Sex and the city sem si ogedala iz čistega firbca. Od filma nisem kaj dosti pričakovala, predvsem zato ne, ker so ga navdušenci nad nanizanko tako zelo spljuvali, češ da je dolgočasen. No, meni je na deževni nedeljski večer prav pasal. Predvsem mi je bilo fino za kratek čas potopiti se v imaginarni svet, kjer babnicam (od katerih nobena še zdaleč ni popolna, pravzaprav vsaki nekaj fali, predvsem pa zaradi svoje koščenosti, če izvzamemo tisto živahno petdesetletnico s precej širokim hrbtom, vsaka od njih izgleda par let starejša kot dejansko je) ni treba kaj dosti delati in dajejo vtis, da je (poleg ljubezenskih pizdarij) njihov glavni življenjski problem le to, kaj bodo oblekle. Film je barvit, kreacije (od katerih sicer nobene ne bi oblekla) pa prava paša za oči. Danes s šundom ne bo nič. Name čaka Bralec, ki sem ga v kinu zamudila, pa si ga bom ogledala zavita v kvačkano odejo. Tudi prav. Glede na to, da sem knjigo prebrala na dušek, pa da je Winsletova za film prejela oskarja in da je ena izmed igralk, ki se mi dopade, ne dvomim da bom ob ogledu filma uživala!
No, kakšen dan bomo še takole ležali, potem pa se, brez slabe vesti, spravim k peki velikonočnih zajcev. Velika noč mi je bila od nekdaj nadvse ljub praznik. Zato, ker je v najlepšem pomladnem času, v času ko je pomlad še v popkih, ko je vse v pričakovanju in zato najlepše. No ja, pogled skozi okno človeka kaj hitro odvrne od kakršnih koli romantičnih pomladnih misli, a nič zato, s fantaziranjem, v ravno pravšnji meri, ni pravzaprav nič narobe.
So me pa prejle poklicali iz trgovine in sporočili, da je naročeno prispelo. Super bo, za pisane rojstnodnevne muffine gor naložit. Belo, ah... klasika!