Kupila sem plašč, ki ni črn. Se mi je zdelo, da človek pozimi potrebuje nekaj pisanega, nekaj poživljajočega, v čemer se dobro počuti. Pravzaprav sem kupila zelo šarast plašč, zelo. Napaka.
Sem šla danes na Kongresni trg, v tisto old school babičasto trgovino s klobuki, z namenom, da kupim rokavice, ki ne bodo črne. V trgovini je poleg prodajalke že ena stranka - gospa, stopi predme in si me ogleduje: "Ja gospa, kako ste pa vi elegantni! Pa kakšen plašč!" "Hvala, gospa." "A ste gospodična, a ste gospa, al gospodična?" Uf ... Gospa poskuša neko kapo in si v ta namen sname masko. "Gospa, a vas lahko prosim, da si masko nataknete nazaj?" Natikanje maske nazaj je šlo težko. Vmes so bili še poskusi snemanja maske, pa pričkanje s prodajalko, ker gospe ni dala popusta, pa spet problemi z napačno nataknjeno masko, nekako je gospe uspelo plačat - z mojim posredovanjem, da ji trgovka ne more dati popusta, ker ni lastnica trgovine, temveč je tam le zaposlena. Gospa plača, že se veselim, da bom končno lahko tudi sama opravila nakup, ampak ne, gospa obstoji pri blagajni in sprašuje kaj sem izbrala, pravzaprav želi, da si rokavice nataknem, da vidi, kako mi pristojijo, kar seveda ignoriram. Trgovka že malo zavija z očmi. In potem gospa najavi, da bo pa tudi ona malo pogledala rokavice in maska spet zleze dol, pa jo prijazno opomnim, naj si jo le natakne nazaj, ker da kašljam (not) in da ne bi bilo dobro, da bi se kaj nalezla od mene. Trgovka spet zavija z očmi in reče: "Bom kar malo odprla vrata." "Pametno" pripomnim. Se mi mudi plačat, da bi se čim prej poberala od tam. Končno plačam, se zahvalim trgovki za pomoč in na poti ven gospa sonakupovalka: "Gospa, pa pozdravite se!" "Hvala, nasvidenje!"
Odhitim k Prešercu, kje sem zmenjena z gospo, ki je ne poznam, gospa je javna osebnost. Takoj se zapleteva v prijeten pogovor, nakar k nama pristopi neka gospa (kasneje ugotovim, da bi znala biti sestra gospe iz trgovine s klobuki in rokavicami): "Joj, kako sta vidve luštni!" Gleda v moj plašč in pripomni: "Ja, taki plašči so letos zelo moderni" nato pa se obrne k moji sogovornici in začne: "Kako ste kaj? Kako so otroci? Koliko so pa zdaj stari in kaj počnejo?" In moja sogovornica pojasnuje koliko so stari ter kaj počnejo in gospa naprej. "Zakaj pa niste šli v tujino? Kdor je pameten, je pobegnil v tujino, zakaj ste pa vi še tukaj?" Pa se vmešam: "No, če bi šli vsi pametni v tujino, le ne bi bilo preveč dobro, kdo pa bi potem sploh ostal tukaj?" In se gospe pomenjkujeta, se počutim malo odveč in, prepričana, da se poznata, pribijem: "Aja, nisem vedela, da se vidve poznata." In moja sogovornica: "Hja, saj v bistvu se ne." Pa gospa presliši in žlobudra naprej: "Danes popoldne imamo srečanje z mojo skupino, se bomo pogovarjali o blablabla ..." In že delam korake nazaj in sogovornici nakažem, da se mi malo mudi, gospa pa še vedno v elementu in sogovornica prijazno: "Gospa, se opravičujem, ampak nama se malo mudi." "Aja, aja, se opravičujem, pa lepo bodita" in odide. In v tistem trenutku ugotovim, kako zoprno je biti javna osebnost (poleg tega, da je skoraj prav enako zoprno, če imaš na sebi v oko bodeč pisan plašč), ampak moja sogovornica je tega očitno vajena, saj je tako lepo in potrpežljivo odgovarjala na vprašanja, kar res občudujem. Potem sva rekli še par besed in se poslovili. Ob prihodu domov možu poročam o čudnih situacijah in on pripomni: "No, to imaš zaradi plašča!" Morebiti bo moj naslednji plašč spet črn.
