Naključja, ki jih menda ni ... Pred precej leti sva s prijateljico z besedami " saj se ne vidiva tako pogosto" kupili enaki jopici. Tiste čase sva se videli precej pogosto, stavek "saj se ne vidiva tako pogosto" je bil najina interna šala. Zdaj se vidiva manj pogosto, recimo enkrat na mesec. Tiste jopice nisem veliko nosila, mešanica kašmirja in svile je zoprna za vzdrževanje, meni pa se nekako ne da ukvarjati z rečmi, s katerimi je naporno rokovati. Jopica tako čemi v garderobni omari in le redko pride na vrsto, v bistvu je nisem nosila že nekaj let. Danes sva bili s prijateljico domenjeni, da se dobiva na kosilu. Pozabila sem povedati, da obožujem septembrski hlad, po tem vročem poletju, ko sem (neuspešno) bežala pred vročino, padem v posebno ekstazo, ko občutim hlad, prav uživam, ko me malce zazebe, zato zjutraj in zvečer, ko se ohladi, navdušeno lazim okrog v sandalih in kratkih oblekah, okna in balkonska vrata stanovanja puščam odprta čez noč in še vedno ne uporabljam copat, ponoči pa se pokrivam zgolj z rjuho. Ampak podnevi kljub temu s sabo vedno vzamem neko oginjalo, za rezervo, če bi slučajno rabila. Tako sem danes vrgla uč na rdečo jopico, a se na koncu nisem odločila zanjo, saj se ni skladala z barvo oblačil, ki sem jih imela na sebi. Pridem v lokal, kmalu vkoraka prijateljica, ogrnjena v rdečo jopico. "A veš, da sem jo že imela v rokah, pa se na koncu nisem odločila zanjo" povem. "Veš kaj ti povem, te jopice že leta nisem nosila, sploh ne vem, kaj mi je bilo, da sem jo danes oblekla" odgovori N. Ampak ja, meni se takšne stvari nenehno dogajajo.
