Uradno ni mrtev, a vendar je. Včasih sem ter tja še kaj napišem, zato da si dam vedeti, da še diha, pa tudi če nihče ne bo bral, kaj mi mar. Zadnjič sem šla brat svoje stare zapise, neizmerno sem se zabavala, na trenutke sem se spraševala ali sploh še znam pisati na tak način, ker se mi včasih zdi, da so besede nekam izpuhtele, da ne znam več tako dobro z njimi, da mi mezijo iz rok, da jih ne morem ukrotiti, me ne ubogajo.
Tok zavesti sem začela pisati leta 2006, bila sem sredi težkega obdobja, a hotela sem biti zabavna. Blog je bil moj ventil, moj nočni oder in jaz artistka na trapezu, ki včasih sicer pade po tleh, a se ponavadi tudi dokaj hitro pobere. Tekom pisanja vseh teh jarih kač na Toku zavesti sem res večkrat pošteno pribila v tla in se seveda vsakič pobrala, mogoče malo drugačna kot prej, bolj obsekana in prizemljena. Tale blog je v moje življenje prinesel čudovite ljudi, zaradi katerih že nekaj časa ne padam več po tleh, pa tudi če bi, bi me ti ljudje pobrali, mi umili rane, me posadili na puhaste pernice in mi postregli z dišečim kakavom in koščkom svežega, pravkar pečenega kruha. (Sledi emotikon za nasmeh).
Zganjam nostalgijo po nepotrebnem, morda zato, ker je internet postal taka brezvezna greznica človeškega napuha, zoprnije in nenehne želje po dokazovanju. Vsi sodelujemo v tem, izgubljamo se v praznini trivialnosti, med podatki o tem, kaj je kdo pojedel, koliko je pretekel, kam je odpotoval in katero asano je izvedel - največ seveda velja, če stojiš na glavi. Če preveč stojimo na glavi, vidimo svet narobe.
Svoj svet zelo premišljeno delim zgolj z redkimi posamezniki.
