Preden tale blog dokončno izdihne, bi bilo morda dobro objaviti en zanimiv recept. Na zalogi jih imam sicer še nekaj, a nič ne obljubim, da bodo kdaj prišli na svetlo.
Že dlje časa, recimo več kot pet in manj kot deset let, se trudim jesti sezonsko. Priznam, spomladi mi ponavadi gomolji rastejo že iz ušes in jih niti videti več ne morem, kaj šele jesti. No, če zanemarim zadnje dejstvo, lahko rečem, da mi je sistem sezonskega prehranjevanja kar pisan na kožo, saj si vedno znova izmislim kakšno novo jed, ki jo potem preigravam, vse doker se je ne naveličam in včasih nanjo celo pozabim. Letošnjo jesen mi je pod prste padel koromač, tako da ga, odkar sem prvič opazila, da ga moja rezervna branjevka ima, redno kupujem in imam vedno na zalogi.
Nesramno dobra koromačeva jed je Pasta con le sarde. Lahko bi jo jedla vsak dan, ampak tega ne počnem, kot si lahko mislite. Včasih ga popečem skupaj z jabolki, ali pa naredim v solati, prav tako v kombinaciji z jabolki, ter limono in rdečim poprom. Slednjega sicer ne maram preveč, ampak na koromačevo solato lepo paše. Včeraj sem se namenila narediti sicilijansko solato, pa sem bila potem, ko sem ugotovila, da nimam vseh potrebnih sestavin, prisiljena narediti zanimiv tvist. Tako je nastala zelo dobra in obenem še fotogenična jesenska solata, ki je precej bolj pisana kot marsikatera poletna.
Za solato smo zrezali en ogromen koromač (pol ga še vedno čaka v hladilniku), eno pomarančo in pol rdeče čebule. Dodali smo kapre, polovico granatnega jabolka, zabelili pa z veliko oljčnega olja, kisom iz granatnega jabolka ter soljo. To je to. Vse kar je potem, ko je solata zgotovljena, potrebno narediti je, da se jo lepo postreže. Pri nas imamo navado solate postreči na pladnjih, kajti tako so sestavine lepše razporejene kot v kakšni skledi, kjer polivka in manjši kosi zelenjave/sadja vedno zdrsnejo na dno.
Na kakšne načine pa vi pripravljate koromač?
