Če sem si lansko poletje zapomnila po tem, da sem celega presedela in preležala, bo letošnje zapisano kot "poletje z najmanj paradižnika in brez dopustovanja". Vrt se je zaradi slabega vremena sfižil že tam nekje po mojem prihodu iz Berlina, pa sem ga v obupu dala kar na "ignore". Tako sem se nato po svoje rože (to je namreč edino, kar letos dobro raste) na vrt plazila v večernem mraku, da me ja ne bi nihče zasliševal, zakaj imamo na gredici tako džunglo. Vi ne veste kakšni so sovrtičkarji, to je eno samo tekmovanje! Najprej se tekmuje kdo bo prvi prelopatal, nato pa, kdo bo prvi posejal in posadil pridelke. Ker me tovrstna tekmovanja ne zanimajo, oziroma sem mnenja, da se je treba ravnati po naravi, sejem in sadim po petnajstem maju. Seveda sem zadnja, kakopak. Ko pride slabo poletje in gre vse k hudiču, kot je šlo letos, se vdam v usodo in vse skupaj nekam pošljem, ena gredica gor ali dol!
Pa sem zadnjič, medtem ko sem prihuljeno plazila na (svoj) vrt, zagledala gospo Joži, ki je, mimogrede, nekakšna starosta trnovskih gredic. "Poglejte me, v kakšnem sem, en sam plevel!" na moje začudenje reče gospa, ki ima ponavadi vse zelo zgledno urejeno. "Pa zelenjavo so mi pokradli in še mucek mi je poginil! Vse sem pustila, naj preraste, vse! Zdaj se pa v plevelu valjam." Ji povem, da sem tudi sama že zdavnaj obupala, pa kaj ji sploh razlagam, saj sama vidi. "Veste kaj, še dobro, da imate vi tudi grdo, da nimam samo jaz,!" reče in mi, to rekoč, napuli vrečko rdeče pese. Dvojna nesreča je torej skupna sreča, tako nekako.
Skratka, letošnje poletje je radodarno z blitvo, špinačo in stročjim fižolom. In ker se mi je od blitve, s katero me zalaga oče, že kar mešalo, sem sklenila, da je letos ne bo več na jedilniku. Pa mi je pred kratkim Alain omenil zanimivo kombinacijo blitve, fižola in limone. Naj ji bo blitvi, tako je dobila zadnjo priložnost.
Za tole reč sem porabila za dve porciji kuhanega belega fižola, približno 8 blitvinih listov, pol glavice česna (mora ga biti res veliko), sok polovice limone, čili v prahu (lahko bi bil tudi svež), zrnca rdečega popra in oljčno olje.
Blitvo sem blanširala v soparniku, medtem pa olupila česen, ga na debelo narezala in vrgla na oljčno olje, toliko, da je zadišal. Na česen sem vrgla nasekljano blitvo in fižol, vse skupaj začinila, pokuhala cca 5 minut, na koncu pa zalila z limonimim sokom in oljčnim oljem. No, zdaj mi je žal, ker v hladilniku ni več blitve, kajti blitva s fižolom in limoninim sokom je res odlična jed.
Po večerji lahko spijete Cocto z dodatkom žganega. Ni obvezno in ne paše k receptu, je pa fajn.
Skratka, letošnje poletje je radodarno z blitvo, špinačo in stročjim fižolom. In ker se mi je od blitve, s katero me zalaga oče, že kar mešalo, sem sklenila, da je letos ne bo več na jedilniku. Pa mi je pred kratkim Alain omenil zanimivo kombinacijo blitve, fižola in limone. Naj ji bo blitvi, tako je dobila zadnjo priložnost.
Za tole reč sem porabila za dve porciji kuhanega belega fižola, približno 8 blitvinih listov, pol glavice česna (mora ga biti res veliko), sok polovice limone, čili v prahu (lahko bi bil tudi svež), zrnca rdečega popra in oljčno olje.
Blitvo sem blanširala v soparniku, medtem pa olupila česen, ga na debelo narezala in vrgla na oljčno olje, toliko, da je zadišal. Na česen sem vrgla nasekljano blitvo in fižol, vse skupaj začinila, pokuhala cca 5 minut, na koncu pa zalila z limonimim sokom in oljčnim oljem. No, zdaj mi je žal, ker v hladilniku ni več blitve, kajti blitva s fižolom in limoninim sokom je res odlična jed.
Po večerji lahko spijete Cocto z dodatkom žganega. Ni obvezno in ne paše k receptu, je pa fajn.
