Cop cop ...

-

Prejšnji vikend sem od prijateljice dobila zajeten skupek bombažnih trakov, pa sem se spravila h kvačkanju copat za goste. Tisti mlahavi natikači v nemogočih barvah so mi bili od nekdaj zoprni, ampak, po pravici povedano,  mi je bilo za kakšne bolj stajliš škoda denarja. Nakup lepih copatov za goste, kljub dejstvu, da imam svoje goste rada, pač ni ena od prioritet v našem gospodinjstvu.

Najprej sem naredila dve blazini, preostanek je šel v copate. Mislim, da sem mogoče malček pretiravala, saj sem iztržek potem komaj uspela nabasati v boben pralnega stroja. Ampak ja ... zdaj smo preskrbljeni. Dva para moških, tri pare ženskih, en par zame, ker sem prejšnje že ponosila in so šli v smeti, pa en par za babico. Babica bi sicer rada dva para, še enega za rezervo za hude čase, ampak ne bo šlo, ker je  zmanjkalo materiala. Če bodo na obisk prišli trije deci, bo tretji pač bos. Če bodo prišle štiri ženske, bo četrta obula moške copate. Otroških pa nimamo.

Trendi

"Veš kaj, marsikdo bi rekel, da sva čudna: sediva ob kaminu, v sobi brez televizije in kavča, poslušava glasbo s CD-jev in ti si ogrnjena v plet."

Kaj pa vem, nekako mi ni niti na misel prišlo, da bi bilo to kaj čudnega. Glasbo poslušam večinoma s CD-jev, ker imamo pač cedeje in "staromodno" frštekarijo, ki še vedno odlično deluje. Dokler staro odlično deluje, ni nobene potrebe po kupovanju novega. Kavča še ni, ker sva prelena, da bi ga do konca domislila in dala izdelati. Televizorja ni, ker ga nihče ne potrebuje. Dobro, pled sicer malo pika, ampak v volnena ogrinjala se ogrinjam odkar pomnim. Naj ga, samo zato, ker je po mnenju nekaterih staromoden, zaženem proč?

"Kdaj ste nazadnje poslušali glasbo s komponent?" se je pred časom glasil naslov prispevka v časopisu. Na fotografiji je bila črna naprava z velikim gumbom za uravnavanje jakosti. Konkreten gumb, ki ga zagrabiš in zavrtiš v desno, če hočeš glasbo poslušati glasneje in v levo, če se ti zahoče jakost zmanjšati. Pomislim, koliko so pravzaprav stare moje komponente. Dvanajst let recimo. Ni veliko. Vsaj meni se ne zdi. V desetletju, pa ne v desetletju, v polovici desetletja se je naše življenje popolnoma spremenilo. Nekdaj tako želene komponente so naenkrat postale navlaka, nebodigatreba, krama, ki krade prostor in moti pogled. Pri nas smo estetski problem, ki je nastal s to starodobno napravo rešili tako, da smo jo porinili v omarico, ki ima odpiranje prilagojeno tako, da se vrata v času ko je naprava v funkciji, poklopijo v notranjost. Če ne želiš gledati, jih preprosto zapreš. Potem ne vidiš ničesar motečega. Prelistavam revijo Ambient iz leta 2007. Na prvi strani predstavitev uredništva, ena izmed novinark v roki drži slušalko na žico. Si morete predstavljate, da bi se danes kdo fotografiral z ogromno slušalko v roki? Ne? Fotografija je bila posneta "samo" sedem let nazaj ...

Včeraj sem zasledila podatek, da menda ob gledanju teveja vedno več ljudi poleg daljinca v rokah drži še tablico ali pa vsaj pameten telefon. Takim revčkom bi moral nekdo priporočiti zanimivo napravo, ki jo je pred nekaj leti izumil Dominic Wilcox. Zadeva se imenuje Finger-nose stylus, prvotno pa je bila namenjena uporabi pametnega mobilnika v banji. Z eno roko držiš telefon, druga je lahko v banji (itak je recimo mokra, torej neuporabna za tapkanje po telefonu), z dodatkom, ki ga namestiš na nos, tapkljaš po ekranu. Kdo je zdaj bolj čuden, ta Ostržek, ki sedi v banji in z nekakšnim podaljškom nosu tolče po ekranu telefona, ali jaz, ki odeta v pled poslušam CD plošče? Tisti, ki uporablja napredno tehnologijo je vedno in, ostali smo out. 

Vse je relativno. Oblečen si po zadnji modi in poseduješ del najmodernejše tehnologije tega sveta. V vrsti za eplov telefon si bil prvi. Ne maraš Kitajske in Kitajcev. Ampak dobro, kljub temu, kot smo že omenili, tapkljaš po Eplu, ampak cvetje pa prirezuješ z nerodnimi škarjami, imitacijo takih, kot so jih pred cca 300 leti začeli izdelovati v tovarni Hangzou Zhang Xiaoquan na Kitajskem. Te, resda moderne, a po mojem mnenju skrajno okorne škarje, s katerimi je (preverjeno) precej težko rokovati,  je namreč možnost videti na vsaki šesti fotografiji z belim ozadjem, ki je objavljena  na družbenem omrežju Instagram. Hecno, da je moderno uporabljati nerodne škarje, samo zato, ker se je nekdo spomnil, da so neznansko stajliš, čeprav smo po 300 letih razvili povsem ergonomsko oblikovano različico tega orodja. In ta starodobni hec je modno uporabljati v času, ko tehnologija cveti s hitrostjo razraščanja invazivne rastline po imenu japonski dresnik. Seveda s to primerjavo merim na hitrost in ne na invazivnost, kajti od nas je odvisno kaj in koliko bomo "posvojili".

Še ena tovrstna "neumnost", preden popolnoma skrenem s poti: zadnjih nekaj let ob prelistavanju revij na temo notranje opreme lahko praviloma na skoraj vsaki drugi fotografiji vidite  jedilne mize, okoli katerih so razporejeni (beli) Eames plastic chairs. Če teh stolov ni v jedilnici, se pa prav gotovo v kakšni od sob najde različica v izvedbi gugalnika. Verjetno tudi vi vzdihujete za takimi stoli. Brez potrebe. Svetujem vam, da si nekje sposodite tak stol, ga postavite k mizi in en dan uporabljate. Pri jedi se še nekako obnese, ko pa si na mizo prinesete prenosnik, se ljubezen med vami in stolom počasi zaključi. Resda lep stol je za 2cm prenizek. Da bi bil uporaben in s tem prilagojen današnjim potrebam, bi ga morali vsaj za dva centimetra povišati. Kar bi seveda spremenilo proporce. Posledično bi ga morali verjetno tudi malček razširiti. Enak "problem" je z gugalnikom. Ste ozdravljeni? Jaz sem. Že nekaj mesecev.

Trendi so hecna reč.