Boš že videla ...

Opazovanje kupovanja na zalogo me je spremljalo celo otroštvo. Spomnim se, ko sva z mamo hodili čakat v vrsto za prašek. Mamina prijateljica je poznala Makso, ki je bila zaposlena v bližnjem supermarketu in Maksa je potem povedala, kdaj bodo dobili prašek. Danes bi temu početju verjetno rekli korupcija.  Kakor koli, tisti dan in tisto uro, ko naj bi prašek dostavili v skladišče, si ga moral na poti v trgovino prestreči, zato se je bilo treba postaviti v vrsto pri vratih z železno roleto in nato kar nekaj časa čakati, da se je šklopotajoča zelena roleta dvignila, nato si dobil prašek. Včasih ga tudi nisi dobil, ker nisi prišel pol ure pred dogovorjeno uro, ali pa so ga pripeljali premalo.
Razmere v socializmu, kjer si moral stalno nekaj kupovati na zalogo, so tako med drugim rezultirale tudi metrske kupe še nikoli rabljenih brisač in posteljnine v vseh mogočih barvah in vzorcih, v omarah naših staršev in starih staršev. Tako je posledično naša babi pri šestinosemdesetih letih slovenska Imelda Marcos, saj je namreč še kako vesela vsakega novega para čevljev, ki ga potem postavi v omaro, poleg ostalih petdesetih parov, od katerih jih petintrideset verjetno še ni nosila in vsakič znova pove, kako je bilo včasih, ko niso ničesar imeli. "Vanja, ti ne veš, kako je bilo včasih!" Verjetno misli še na tiste čase pred in takoj po drugi svetovni vojni, ne spomnim se namreč, da bi v času rdeče zvezde in pionirskih kap kdo trpel zaradi strašnega pomanjkanja čevljev. In brisač. Pa predpasnikov. Krožnikov. Rut.
V moji omari sta dva mala kupčka brisač. Šest velikih, takih, v kakršne se lahko tudi zaviješ, štiri standardne velikosti, ter pet malih za k umivalniku. Menim, da jih je preveč, saj namreč vse nikoli ne pridejo na vrsto za uporabo, kljub temu, da se vsak dan umivamo in imamo včasih tudi goste, ki prespijo pri nas. Posteljnine imam dva kompleta, oba bela, ker barv (ali bognedaj vzorcev) v postelji ne maramo. Ko se eden umaže, ga zamenjam z drugim in umazanega fliknem v pranje. V omari je tudi točno ena posteljnina za obiske, saj sumim, da pri nas nikoli ne bo prespal cel avtobus ekipe folklorne skupine iz Srbije. Kuhinjskih servetov imam švoh deset. Velika večina je belih, ker v kuhinji servetov v barvah in vzorcih ne prenesem. Potem je tu en lanen od PolonePolone, tega razgrnem v košarico, kadar postrežem kruh in dva pisana, ki sta čisto zadaj v predalu, za rezervo, če je treba kaj pokriti, obložiti ali kajtijastvemkaj. Mislim, da sem kar srečna. Srečna, ker se ne dušim v kupih reči, ki bi me ob pogledu nanje vsak dan opominjale, da jih mogoče ne bom nikoli rabila. In strahotno srečna, ker v eno omaro v hodniku lahko zbašem vse in imam zato v sobah prostor za bivanje.
Potem pridejo obiski. Obiski, ki vprašajo koliko omar boš še kupil. Poveš, da, če bo vse po sreči, nobene več, razen ene komode v spalnici, čez nekaj let. Takrat se usta obiskov spremenijo v ravno črto. Nekaj časa ne rečejo nič, nato pa povedo, da bom že še videla in modro pristavijo, kako se z leti veliko reči nabere, naslednji moment pa že držijo za kljuko na vratih in malodane skozi zobe povedo, da morajo oni veliko reči odmetati, vreči stran, da imajo vse nabasano, da je nevzdržno. In še enkrat: da bom že še videla. Nato odhitijo domov. Pospravljat. Metat stran.
Boste rekli, da je danes, ko ne živimo več v času socializma, glede kopičenja stvari kaj drugače? Kje pa, nič drugače ni. Še huje je! Resda nam ni treba kupovati na zalogo, je pa razno razne reči treba kupovati, ker so tako zelo lepe. Ker česa tako lepega pa do zdaj še niste videli - ste mislili, da ste videli in kupili že vse lepe stvari tega sveta, zdaj pa tole! Seveda vse to nujno potrebujete. Ker take reči imajo vsi, ki nekaj veljajo. Kako smo lepo programirani, pridni, ubogljivi strojčki za masovno potrošnjo. Ker je sosedova Zofka rekla, da je letos modna črno-bela kombinacija, boste vse rdeče brisače potisnili v kot omare, prednje pa postavili dva kupa novih - črnobelih seveda, ker je Zofi take včeraj objavila na Instagramu. Zofi tudi ve, s kakšno posteljnino se je letos potrebno pokrivati in v kakšen kuhinjski servet je treba brisati ročice. Njen mož namreč dobro zasluži. Pred  leti ga je prijela za jajca in za kazen morate vi zdaj vsak dan gledati iz kakšne šalce je zjutraj (medtem, ko je držala moža za jajca)  pila čaj. Če seveda nimate nobenega drugega dela, kot da zijate v njen Instagram profil.
Sumim, da ima tudi Zofi jajca. Jajca, da potem vse te predmete, ko niso več tako zelo modni in v omari predstavljajo le še stara jajca, flikne v koš za smeti. Glede tega jo pa v bistvu kar občudujem. Ali pa tudi ne, to je namreč le zadnja  faza procesa, ki se imenuje potrošništvo. Ko vržeš proč, lahko namreč spet kupiš novo. Sem vam že povedala, da so letos v modi pastelne barve? No, kdor kaj da nase, ta bo imel letos pohištvo v pastelnih barvah. Pa ne samo pohištvo, tudi dodatke ...

Iz d(r)ekoracije v dekoracijo

-

Močno sumim, da pralna barva na stenah v mojem sekretu v resnici sploh ni pralna barva. Madeže na tisti drugi, ki je deklarirana za nepralno, se da namreč z mokro krpo zlahka odstraniti, medtem ko je pri tej, ki naj bi bila pralna, vsak madež, tudi vodna kapljica, ki se posuši na površini, permanenten.
Spomnim se, kako smo se s starši, kmalu po tem,  ko smo se vselili v novo, sveže opremljeno hišo, kjer se je zavesa ujemala s prtom ter blazinami na klopi in kjer je bilo nasploh vse "tip top", nekega večera odločili, da bomo večerjali ocvrte lignje. Rezultat procesa priprave hrane je bila med drugim tudi mastna stenska dekoracija v višini dveh metrov nad štedilnikom. Tisti madeži so nas še do naslednjega beljenja spominjali na eno prvih večerij v novi hiši. Najbrž ni potrebno dodati, da potem še lep čas nismo cvrli lignjev.
Ker se zgodovina rada ponavlja, se je meni pripetilo enako. Stena v wc-ju je namreč že po dveh dneh bivanja v stanovanju postala ena sama nesreča. Človek si ne more misliti, kakšno drastično spremembo lahko na steni pusti uporaba enega navadnega milnika za tekoče milo. In to ne kateri koli, ampak en tak prav stajliš - ti so še posebej nevarni! Pravzaprav je bolj kot milnik nevarno tekoče milo z vonjem kumarice in mete, ki se zasuši v glavi pumpice. Posledično smo potem v sekretu imeli na steni dve (razmazani!) vzporedni liniji v dolžini cca 20cm.
Ker se mi z barvo, še manj pa z malarjem, ne ljubi ukvarjati, oziroma nekako nimam prave volje za tovrstne podvige in ker smo sklenili, da poleti prebelimo wc in kopalnico, sem se nekega večera, medtem ko sem ždela na sekretu in že dvestotič ali tristotič zijala v preklemane madeže, domislila sijajne ideje. Sicer se mi šarjenje z lepinimi trakovi po sveže prebarvanih stenah strašno upira, ampak tale je kar klicala po odrešitvi. Odprla sem škatlo, v kateri hranim kartice in polovico vsebine nalepila čez fleke. Ker sem imela pomislek, da bi vse skupaj lahko precej hitro izpadlo kot "že videno" (Instagram and stuff), sem ČB kombinacijo namenoma razbila z nekaj barvnimi kosi. Niti ni izpadlo tako zelo slabo. Ostale stene so, z izjemo ene, še vedno  nedolžne kot prvi sneg.