" ... pred petimi leti je bilo akrilno steklo nemogoče takole lepo odrezati z laserjem. No pa saj, če bi imel pred petimi leti pametni telefon, bi te marsikdo čudno gledal. " "Ah ti pametni telefoni, jaz ga še danes nimam." Ko to sliši, stopi korak nazaj in ne reče nič. Pogovor nato z laserjev in telefonov zaide na družabna omrežja. Povem, da se mi zdi življenje, odkar sem se izpisala iz Facebooka, precej lepše. "Jaz tega ne podpiram," ostro odgovori na mojo misel, malo grdo pogleda, navrže nekaj stavkov, ki me ne prepričajo in se nato po hitrem postopku - kot da je pravkar govoril z gobavcem - oddalji. Sama pri sebi se namuznem in se ob tem komaj vzdržim smeha.
Fashion week v Kinu Šiška. Medtem ko večina publike instagramira, twita in fejsbuka, se po "pisti" sprehajajo manekenke. Upam si trditi, da sem bila ob gospe Jožici B. mogoče celo edina, ki v vseh treh dneh ni iz torbice niti enkrat potegnila elektronske naprave. Pa to ne zato, ker bi me prireditev tako zelo zanimala, v bistvu me je večino časa dolgočasila. Verjetno sem strašansko staromodna, da ne uporabim izraza zategnjena, ampak še vedno si mislim, da človek ne more delati več stvari naenkrat, sploh pa, da ni vljudno, če ljudje na prireditvah nenehno brskljajo po svojih telefonih. Ampak od takrat ko sem nazadnje brala bonton, pa do zdaj ko tole pišem, se je verjetno na tem področju že marsikaj spremenilo, mogoče je celo kje zapovedanoo, da se nekako spodobi, da človek na prireditvah nenehno brsklja po teh nadvse pametnih napravah. Če kdo kaj ve o tem, naj me prosim razsvetli, da ne bom naslednjič izpadla kot zadnje teslce pod soncem.
Vsa ta družabna omrežja in te reči iz nas pravzaprav delajo najbolj nedružabna bitja pod soncem. Pridevek "družaben" je v tem smislu torej oksimoron. Od kje človeku misel, da mora vse kar se mu v življenju zgodi, takoj skopirati, arhivirati in pokazati. Ko se zalotimo, da ob vsakem momentu iz žepa potegnemo napravo, s katero bomo ta moment ujeli na fotografijo in hip zatem delili s širnim svetom, ki ga to niti malo ne zadeva, kaj šele zanima, pa tega ne ve, kot tega ne vemo mi, je morda čas, da se ustavimo, ugasnemo preklemansko napravo, jo odložimo na najbližjo mizo in globoko vdihnemo.
Zadnjič smo pri nas imeli obiske. To sem napisala tako, kot bi se zgodil pravi mali praznik. Ampak v bistvu je bilo res tako, saj so bili zadnji trije tedni tako natrpani, da se še sama s sabo nisem imela časa ukvarjati, kaj šele z obiski. No, kljub vsemu smo uspeli sprejeti nekaj malega obiskov. Po tem, ko sem postregla s katastrofalno sladico - zamorček v srajčki, utopljen v kropu vode, ki je izgledal kot napita rjava spužva - smo se zavlekli v dnevno sobo. Sedimo takole za mizo, srkamo vino, da odplaknemo nesrečnega zamorca ter ga, kot da ni bilo dovolj, da se je utopil v kropu vode, utopimo še v šampanjcu in klepetamo, pa prijatelj naenkrat reče: "Meni je ta miza tako zelo všeč, jaz jo bom kar malo pobožal!" To rekoč, začne božati mizno ploskev. Ob njegovem (marsikomu bi se verjetno zdelo bizarno) početju, sem pomislila kako dragoceno je, da imamo prijatelje, ki čutijo podobno kot mi. Prijatelje, ki se radostijo ob podobnih knjigah, filmih, lepih predmetih, zanimivih ambientih, dobri hrani in pijači in raznih takih rečeh, ki nas popeljejo stran od vseh banalnosti, ki jih natrese življenje. Ni važno ali se z njimi vidimo in slišimo vsak dan, niti ne vsak mesec, niti ni važno to, kje so. Važno je, da so, da veš, da je nekje nekdo, ki deli podobne strasti in ko se srečamo, jih delimo skupaj.
Kot je včeraj v mailu napisala meni nadvse draga prijateljica: "super, vesela sem, da sva se srečali, čutim, da imava za nekatere stvari
podobno strastno nagnjenje ... brez strasti je pa zivljenje en navaden
prdec brez vonja, dihanje brez parfuma...
Pa vi, kdaj ste nazadnje pobožali svojo omaro?
