Nič takega se ni dogodilo, kar bi imelo klicati po tem, da se ta nedogodek zapiše.
V teh dneh se večkrat sprašujem, zakaj morajo hiše imeti strehe, termo in hidroizolacije, pa zakaj ne smejo imeti toplotnih mostov, zakaj morajo fasade imeti lep izgled - take stvari naprimer. Potem pa se peljem po steletovi proti sosedu in ugotovim, da se drugi zavoljo takih stvari ne obremenjujejo tako zelo (in poleg tega še mastno zaslužijo). No ja, iskreno upam da ne bom nikoli taka!! Od sedaj naprej bom k sosedu hodila iz zgornje strani - od tam se malo manj vidi tega monstruma od arhitekture... Bo bolj varno. Če bi hodila po spodnji poti bi se lahko še česa nalezla...
Sicer sem pa včeraj prebrala v časopisu, da bomo dobili še več novogradenj v takem estetsko neobremenjenem stilu. In še več nakupovalnih hramov. Kako lepo bo to naše starodavno mesto šele takrat!! Ko bomo vse pozidali z bloki in nakupovalnimi centri, bomo nemara ugotovili, da mestu do popolnosti manjka le še en velik nogometni stadion. Ker ne bo več praznih parcel, bomo podrli Šutno - ki je itak prazna in se poseda sama vase - in bomo zgradili stadion. Ko ga bodo vrli občinarji otvorili, bo eden izmed njih - vsi vemo kdo to je - zastonj delil kranjske klobase. No ampak to je že druga zgodba...
Hm, kadar se slučajno ne obremenjujem z estetskimi in inženirskimi problemi in namišljenimi zgodbicami ter s pisanjem bloga katerega nihče ne bere, nabiram regrat in hodim na sprehode, obuta v krasne nove gumijaste škornje, ki niso iz Kuric (beri: Ko ko ko......ška) in (predvsem!!) niso koštali 25.000 sit!! So iz Berlina. Koštali so 8 eurov. Škornji so tudi edini razlog zaradi katerega se veselim aprilskega dežja.
Nihče me ne povabi na kebap. Nihče (z izjemo nebistrega medveda) ne napiše komentarjev na moj Blog.
Poslušam: avtobus ki pelje na progi Tuhinj - Kamnik
Razmišljam: o vrsti senčil ki jih bom uporabila pri leseni hiški
četrtek, marec 30, 2006
torek, marec 21, 2006
Apel podobo na ogled postavi...
Taka je tale reč, da se trudim in klele že en mesec ustvarjam razne umotvorine, zdaj pa je že čas, da vam vržem kost in vas povabim k branju. Sem si tale prvi mesec pisanja zastavila poskusno. Ko sem naredila blog, seveda nisem vedela o čem bi pisala, če sploh... Ampak na svetu je na miljone stvari in dogodkov, ki kar kličejo po tem da nekdo o njih nekaj napiše!
Veselim se vaših komentarjev, upam da ne boste vsi "anonymous" - Anonymous, zate to ne velja, ker si bila do nedavnega ti edini (nevštevši enega naključnega) gost mojega bloga, zato je ta vzdevek rezerviran zate in ti dovolim da ga lahko do nadaljnjega uporabljaš.
Veselim se vaših komentarjev, upam da ne boste vsi "anonymous" - Anonymous, zate to ne velja, ker si bila do nedavnega ti edini (nevštevši enega naključnega) gost mojega bloga, zato je ta vzdevek rezerviran zate in ti dovolim da ga lahko do nadaljnjega uporabljaš.
Ko gremo (greva) babe ven...
Petek 17.3.
Babe gresta zvečer ven in pijeta vino iz pecljatih kozarcev v nekem dokaj nobel lokalu (ki pa spet ni tako zelo nobel da bi bil omembe vreden, še zdaleč od tega) in se pogovarjata razno... Svašta se pogovarjata. No pa saj to itak že veste, nisem hotela tega pisat. Ko gresta babe domov, ena od njiju (guess who!) reče: "Lačna sem." in pol druga reče: "Greva na kebab?" In prva začudeno (kao: A ti bi šla na kebab?) "Pejva." In pol druga: "Ampak jaz bom čisto malo pojedla. Pojedla bom pol. Ne, pojedla bom četrt." In prva spet: "Ornk boš jedla al pa nč!" Una tadruga si zdaj ne upa več ugovarjat, obrne avto in pelje proti kraju bodočega nesrečnega zločina - leseni kebab utici na obvoznici, zdaj že skoraj odločena da bo pojedla celega. Prideta babe tja, pride kelnar in ju vpraša kaj bi pili. Ta druga reče nevemkaj, prva pa reče, da hoče kebab in da nov nč pila. Kelnar presliš. Končno jima uspe naročit pri unmu tadrugmu, ki ima hrano čez. Očitno sta skregana med seboj, ta ki nos pjačo in un tadrug, ki reže meske in jih skupaj z zelenjavo in omakco polaga v kruhke. Babe kaj hitro dobita kebab in zajesta, omaka se jima pregrešno cedi po prstih - le ni tako lahko jesti kot doma, ko lahko vse sproti poližeš da ne gre v nič... Taprva si, ne ozirajoč na to da ni v nobel lokalu, oblizuje vseh deset prstov. Če bi bila bosa, bi nemara obliznila tudi tiste na nogi... Pojesta. Druga se obrne k prvi in reče: "Vanja, tole je blo pa dobr!!"
Ko prva pride domov, pošlje Specialist junkfood eater-ju sporočilo z naslednjo vsebino: "Ugani po čem dišim!?"
ponedeljek 20.3.
Druga pokliče prvo in reče: "V soboto se mi ni dal kuhat in sem šla iskat ugani kaj! Dva kebaba!! Ko sva jedla, se je vse cedil po krožniku in sem sproti pivnala da ne bi šlo v nič. Pol sem se spomnila nate, kako naprimer tudi ti to doma ješ in se ti omaka cedi po krožniku...
V glavnem, kaj je sporočilo vsega tega; imam novo kompanjonko žretja kebaba, ki bo od sedaj naprej ob petkih zvečer z menoj delila hedonistične občutke na kamniški obvoznici.
Poslušam: Hooverphonic
Ugotavljam: da me boli želodec ker je prazen.
Razmišljam: da bo treba it spat.
Babe gresta zvečer ven in pijeta vino iz pecljatih kozarcev v nekem dokaj nobel lokalu (ki pa spet ni tako zelo nobel da bi bil omembe vreden, še zdaleč od tega) in se pogovarjata razno... Svašta se pogovarjata. No pa saj to itak že veste, nisem hotela tega pisat. Ko gresta babe domov, ena od njiju (guess who!) reče: "Lačna sem." in pol druga reče: "Greva na kebab?" In prva začudeno (kao: A ti bi šla na kebab?) "Pejva." In pol druga: "Ampak jaz bom čisto malo pojedla. Pojedla bom pol. Ne, pojedla bom četrt." In prva spet: "Ornk boš jedla al pa nč!" Una tadruga si zdaj ne upa več ugovarjat, obrne avto in pelje proti kraju bodočega nesrečnega zločina - leseni kebab utici na obvoznici, zdaj že skoraj odločena da bo pojedla celega. Prideta babe tja, pride kelnar in ju vpraša kaj bi pili. Ta druga reče nevemkaj, prva pa reče, da hoče kebab in da nov nč pila. Kelnar presliš. Končno jima uspe naročit pri unmu tadrugmu, ki ima hrano čez. Očitno sta skregana med seboj, ta ki nos pjačo in un tadrug, ki reže meske in jih skupaj z zelenjavo in omakco polaga v kruhke. Babe kaj hitro dobita kebab in zajesta, omaka se jima pregrešno cedi po prstih - le ni tako lahko jesti kot doma, ko lahko vse sproti poližeš da ne gre v nič... Taprva si, ne ozirajoč na to da ni v nobel lokalu, oblizuje vseh deset prstov. Če bi bila bosa, bi nemara obliznila tudi tiste na nogi... Pojesta. Druga se obrne k prvi in reče: "Vanja, tole je blo pa dobr!!"
Ko prva pride domov, pošlje Specialist junkfood eater-ju sporočilo z naslednjo vsebino: "Ugani po čem dišim!?"
ponedeljek 20.3.
Druga pokliče prvo in reče: "V soboto se mi ni dal kuhat in sem šla iskat ugani kaj! Dva kebaba!! Ko sva jedla, se je vse cedil po krožniku in sem sproti pivnala da ne bi šlo v nič. Pol sem se spomnila nate, kako naprimer tudi ti to doma ješ in se ti omaka cedi po krožniku...
V glavnem, kaj je sporočilo vsega tega; imam novo kompanjonko žretja kebaba, ki bo od sedaj naprej ob petkih zvečer z menoj delila hedonistične občutke na kamniški obvoznici.
Poslušam: Hooverphonic
Ugotavljam: da me boli želodec ker je prazen.
Razmišljam: da bo treba it spat.
ponedeljek, marec 20, 2006
Sonček balonček
O sonček smo dobili!! Se mi zdi, da vsled tega dejstva čisto drugače funkcioniram. Še tipke na tipkovnici bolj veselo poskakujejo. Aja, itak je danes (pardon, jutri) baje prvi pomladanski dan, tako da se že skoraj spodobi da nam je vreme naklonjeno. Pa toliko slabe volje je bilo zadnje čase zaradi te kao dolge zime. Jaz se pa zaradi vremena nikoli ne sekiram. Itak vedno vse pride ob svojem času...
Poslušam: Visit Venus
Razmišljam: da bom šla na sprehod
Poslušam: Visit Venus
Razmišljam: da bom šla na sprehod
četrtek, marec 16, 2006
Zimska idila sredi marca
Potešila svoje estetske, gurmanske in predvsem potovalne feelinge...
Neznansko fino je jesti kebap pri turku za 2 evra. Pri turku te ne moti če je prt umazan, lokal zakajen, če je turkova žena ki te streže prepita in predihana in če je na mizi kakšna dlaka dvomljivega izvora. Na dlako postaviš pepelnik in ješ naprej. Po treh obiskih te sicer to mogoče začne malo motiti, ampak nič hudega - takrat greš na kosilo k japoncem. Če ješ kebap za 2 evra, se pač ne kaže pretirano razburjati zaradi ene majhne črne dlake... Pri japancih pa je čisto druga zgodba. Razvajajo te preprost minimal dizajn lokala, prijaznost "gejš" ki te strežejo in raznovrstnost okusov... Naslednji dan nadaljuješ gurmansko ekskurzijo v italjanski pizzeriji, v ponedeljek zaviješ k indijcem - tam imajo poleg mamljivega curry riža tudi najboljši indijski čaj kar sem jih pila doslej. Zvečer pa na wok sendvič v Kreuzberg, predzadnji dan na postaji zaješ lasagno in ugotoviš da je celo boljša kot pri Tončki... Vmes pa razni snacki - sendvički, krofi, čebate s popečeno zelenjavo... Da ne omenjam zeljarice pri "Che Gvarri"... Adijo vse shujševalne kure tega sveta!!
Nočno življenje je pestra zmes dogajanj v skvoterskih placih, pa v raznih kletnih pajzlih, v katerih nastopajo unknown domači bendi, easy posedanja v zapohanem lokalu, kjer rola lokalna dj-jka, pa žuranje do jutranjih ur v opuščeni tovarni... Splača se potruditi in dvakrat preplezati dvometrsko ograjo da prideš noter - v Panoramo namreč. No, če naju nebi taksist narobe informiral, bi lezenje čez ograjo in jokec stokec lahko preskočili, ampak to je že druga zgodba... Fina scena, muska super - dva stagea... Glede na to, da je bil procent heteroseksulnih v Panorami cca. 20% sva bila z D neznansko vesela da imava drug drugega. Malo drugačna scena pač...
Berlin je prijazno mesto kjer se lahko po praznem mestu sprehajaš celo noč, brez kakršnegakoli slabega občutka.
Estetski feelingi: Zakupla par dizajnerskih kosov - moja mala obsesija, ki meji na bolezen, hehe. D pravi da Koziolova torba ni preveč praktična. Se strinjam - pvc vrečka ki lahko nosi do 5 kg iz Azia markta je mogoče res bolj praktična, a vendar...
Arhitektura: Spreminjajoča se iz predela v predel - Sterilno obnovljene fasade v Mitteju, moderna arhitektura v predelu Brandemburških vrat in Rajchstaga, socialistične kocke na Karl-Marx alee... Kamorkoli greš pa te vedno spremlja TV-tower...
Imam zaloge za nekaj časa. Potem pa bo spet treba kam it... Ljubo doma, kdor ga ima - z rahlimi pomisleki, kar se mene tiče...
Neznansko fino je jesti kebap pri turku za 2 evra. Pri turku te ne moti če je prt umazan, lokal zakajen, če je turkova žena ki te streže prepita in predihana in če je na mizi kakšna dlaka dvomljivega izvora. Na dlako postaviš pepelnik in ješ naprej. Po treh obiskih te sicer to mogoče začne malo motiti, ampak nič hudega - takrat greš na kosilo k japoncem. Če ješ kebap za 2 evra, se pač ne kaže pretirano razburjati zaradi ene majhne črne dlake... Pri japancih pa je čisto druga zgodba. Razvajajo te preprost minimal dizajn lokala, prijaznost "gejš" ki te strežejo in raznovrstnost okusov... Naslednji dan nadaljuješ gurmansko ekskurzijo v italjanski pizzeriji, v ponedeljek zaviješ k indijcem - tam imajo poleg mamljivega curry riža tudi najboljši indijski čaj kar sem jih pila doslej. Zvečer pa na wok sendvič v Kreuzberg, predzadnji dan na postaji zaješ lasagno in ugotoviš da je celo boljša kot pri Tončki... Vmes pa razni snacki - sendvički, krofi, čebate s popečeno zelenjavo... Da ne omenjam zeljarice pri "Che Gvarri"... Adijo vse shujševalne kure tega sveta!!
Nočno življenje je pestra zmes dogajanj v skvoterskih placih, pa v raznih kletnih pajzlih, v katerih nastopajo unknown domači bendi, easy posedanja v zapohanem lokalu, kjer rola lokalna dj-jka, pa žuranje do jutranjih ur v opuščeni tovarni... Splača se potruditi in dvakrat preplezati dvometrsko ograjo da prideš noter - v Panoramo namreč. No, če naju nebi taksist narobe informiral, bi lezenje čez ograjo in jokec stokec lahko preskočili, ampak to je že druga zgodba... Fina scena, muska super - dva stagea... Glede na to, da je bil procent heteroseksulnih v Panorami cca. 20% sva bila z D neznansko vesela da imava drug drugega. Malo drugačna scena pač...
Berlin je prijazno mesto kjer se lahko po praznem mestu sprehajaš celo noč, brez kakršnegakoli slabega občutka.
Estetski feelingi: Zakupla par dizajnerskih kosov - moja mala obsesija, ki meji na bolezen, hehe. D pravi da Koziolova torba ni preveč praktična. Se strinjam - pvc vrečka ki lahko nosi do 5 kg iz Azia markta je mogoče res bolj praktična, a vendar...
Arhitektura: Spreminjajoča se iz predela v predel - Sterilno obnovljene fasade v Mitteju, moderna arhitektura v predelu Brandemburških vrat in Rajchstaga, socialistične kocke na Karl-Marx alee... Kamorkoli greš pa te vedno spremlja TV-tower...
Imam zaloge za nekaj časa. Potem pa bo spet treba kam it... Ljubo doma, kdor ga ima - z rahlimi pomisleki, kar se mene tiče...
petek, marec 10, 2006
Grem...
No samo tolk da vam povem, če me boste slučajno pogrešali, me do 15.03. ne bo. Grem malo preverjat letalski promet. Če je res enosmeren (in upam tudi povraten). Si bom mal štofa nabrala in vam pol kej lepga povedala...
Lepo se imejte in uživajte, jaz zagotovo bom.
P.S. Kje boste jutri jedli kebab ne vem, jaz ga bom jedla v Berlinu.
Lepo se imejte in uživajte, jaz zagotovo bom.
P.S. Kje boste jutri jedli kebab ne vem, jaz ga bom jedla v Berlinu.
petek, marec 03, 2006
Vzajemna D.V.Z. - Dreka Vredna Zavarovalnica
Dragi moji,
Z današnjim dnem ustanavljam Društvo sovražnikov birokracije.
Zdravstvena zavarovalnica Vzajemna d.v.z. mi je namreč danes neznansko polepšala dan!!
...V primeru da se naprimer v soboto odpravljate v tujino in si že v sredo želite urediti zdravstveno zavarovanje z asistenco v tujini - pred tem pa ste spremenili naslov stalnega bivališča - potem vam to zagotovo ne bo uspelo.
Če si mesečno premijo plačal v torek in greš na samopostrežni terminal v sredo popoldne in ti ne uspe urediti zz z asist. v tujini (in če poleg tega v časopisu prebereš, da v začetku marca avtomati ne bodo korektno obratovali - si pač prepričan da gre za neko napako v sistemu), v četrtek greš na dotično izpostavo Vzajemne, nakar ugotoviš da je poslovalnica ob četrtkih zaprta, ponoviš vajo v petek dopoldne, pa te prijazne tete pošljejo v Lj na Miklošičevo (povedo ti da imaš btw eno uro časa da prideš tja) , na miklošičevi te pošljejo naprej na Dalmatinovo ter na Mali trg(obenem ti arogantno povedo da je tvoj problem če si živel v nevednosti in da se to njih ne tiče). Na mali ulici me hočejo poslat nazaj v Kamnik, pa tudi na Dalmatinovo. No, na dalmatinovi pa imajo uradne ure do 12h, ura pa je bila pravkar ena!
Kasneje moja mati vse uredi po telefonu - pokliče najprej na Vzajemno dreka vredno zavarovalnico v Kamnik (teta se spomni mojega primera in se ne more načuditi, kako za vraga mi ni uspelo ničesar urediti), pove pa da bi me načeloma moja prvotna občina (kamnišla) lahko zavarovala za 8 dni nazaj, ampak ker ima vsaka občina svoje predpise (!!) ne ve kako je s tem v Ljubljani. Nakar mati pokliče na Dalmatinovo, kjer ji povedo da se lahko takoj v ponedeljek zavarujem za osem dni nazaj. MI JE MOGOČE TO KDO POVEDAL!!
Tri mesece sem namreč živela v nevednosti. Vzajemna ni kriva za mojo nevednost - s spremembo bivališča me je domača občina (ne da bi me o tem obvestila) odjavila od obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker Vzajemna ni kriva za mojo nevednost, mi je še naprej pošiljala položnice, ki sem jih v dobri veri (+ nevednosti) da imam zz urejeno plačevala. Če me spomin ne vara, je bilo ravno sklenitev obveznega zz na občini pogoj za sklenitev dodatnega zavarovanja pri Dreka vredni zavarovalnici. Hm, in ne obratno... Res čudno.
No ja, tolaži me edino to, da je bil dnašnji dan nadvse primeren za "letanje" po pisarnah - bil je namreč usran...
Dunaj prihajam!! Nezavarovana in nezaščitena - kot vedno...
Z današnjim dnem ustanavljam Društvo sovražnikov birokracije.
Zdravstvena zavarovalnica Vzajemna d.v.z. mi je namreč danes neznansko polepšala dan!!
...V primeru da se naprimer v soboto odpravljate v tujino in si že v sredo želite urediti zdravstveno zavarovanje z asistenco v tujini - pred tem pa ste spremenili naslov stalnega bivališča - potem vam to zagotovo ne bo uspelo.
Če si mesečno premijo plačal v torek in greš na samopostrežni terminal v sredo popoldne in ti ne uspe urediti zz z asist. v tujini (in če poleg tega v časopisu prebereš, da v začetku marca avtomati ne bodo korektno obratovali - si pač prepričan da gre za neko napako v sistemu), v četrtek greš na dotično izpostavo Vzajemne, nakar ugotoviš da je poslovalnica ob četrtkih zaprta, ponoviš vajo v petek dopoldne, pa te prijazne tete pošljejo v Lj na Miklošičevo (povedo ti da imaš btw eno uro časa da prideš tja) , na miklošičevi te pošljejo naprej na Dalmatinovo ter na Mali trg(obenem ti arogantno povedo da je tvoj problem če si živel v nevednosti in da se to njih ne tiče). Na mali ulici me hočejo poslat nazaj v Kamnik, pa tudi na Dalmatinovo. No, na dalmatinovi pa imajo uradne ure do 12h, ura pa je bila pravkar ena!
Kasneje moja mati vse uredi po telefonu - pokliče najprej na Vzajemno dreka vredno zavarovalnico v Kamnik (teta se spomni mojega primera in se ne more načuditi, kako za vraga mi ni uspelo ničesar urediti), pove pa da bi me načeloma moja prvotna občina (kamnišla) lahko zavarovala za 8 dni nazaj, ampak ker ima vsaka občina svoje predpise (!!) ne ve kako je s tem v Ljubljani. Nakar mati pokliče na Dalmatinovo, kjer ji povedo da se lahko takoj v ponedeljek zavarujem za osem dni nazaj. MI JE MOGOČE TO KDO POVEDAL!!
Tri mesece sem namreč živela v nevednosti. Vzajemna ni kriva za mojo nevednost - s spremembo bivališča me je domača občina (ne da bi me o tem obvestila) odjavila od obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker Vzajemna ni kriva za mojo nevednost, mi je še naprej pošiljala položnice, ki sem jih v dobri veri (+ nevednosti) da imam zz urejeno plačevala. Če me spomin ne vara, je bilo ravno sklenitev obveznega zz na občini pogoj za sklenitev dodatnega zavarovanja pri Dreka vredni zavarovalnici. Hm, in ne obratno... Res čudno.
No ja, tolaži me edino to, da je bil dnašnji dan nadvse primeren za "letanje" po pisarnah - bil je namreč usran...
Dunaj prihajam!! Nezavarovana in nezaščitena - kot vedno...
Naročite se na:
Objave (Atom)