Sobota v mestu

-

Spomladi sem jih hotela posejati, amerikanke, pa nisem našla semen. Resda se pri iskanju nisem kaj prida naprezala, pogledala sem v edini trgovini v mestu, ki so jo, medtem ko tole pišem, že zaprli, kam drugam se mi pa ni dalo hoditi. Saj res, kje naj človek kupi semena, v primeru, da se želi izognit nakupovalnim centrom? V kakšni kmetijski zadrugi, verjetno. Kar pomeni, da se je spet treba usesti v avto in nekam odpeljati. Eh ja...

Fotografija je bila posneta danes dopoldne, v parku Tabor. Cvetje v obtolčenem emajliranem vrčku je klicalo po tem, da bi vse skupaj odnesla s seboj. A ker sem se pred časom sama sebi zaobljubila, da ne bom postala "nabiralka", je v cekarju pristalo le črno-sivo-rdeče krilo z grafičnim vzorcem. Čas bo pokazal, če je bilo morda tudi to preveč.

Pa veliko zdravja ...

Deset do je, ko se obujem, zaklenem vrata, se spustim po stopnicah in odpeketam po ulici. Ob enajstih sem tam. Med potjo razmišljam o tem, kako sva se z A-jem, medtem ko sva iskala stanovanje, posmehovala oglasom z opisi "bližina UKC-ja". "Le kdo bi hotel imeti stanovanje v bližini bolnic, ko ti pod oknom noč in dan vozijo reševalna vozila z vključenimi sirenami?" sem takrat govorila. Hecno, da sva na koncu po naključju izbrala takega, ki je sicer v centru mesta, pa vseeno le deset minut stran od bolnišničnih kvartirjev, kar se je sicer v zadnjem času že večkrat izkazalo za sila priročno.

Medtem ko se približujem Polikliniki, premišljujem o svojem odporu do te stavbe. Ob pogledu nanjo se v spomin vedno znova zarisujejo enake podobe: zanikrna ordinacija, nizka mizica, katere površina je ozaljšana z zelenim ultrapasom, prekrita z gazo, na kateri se bleščijo zdravniški inštrumenti. Morala sem biti v najstniških letih, ravno toliko sem bila stara, da mi je bilo ob pogledu na ta boren, oguljen interier povsem jasno, da živim v državi, ki ji zdravstvo ni ravno priroriteta. Ampak kot nam pravijo zdaj, so bili to še zlati časi. To, kar opisujem, se je nekako poklopilo s podobo scenografije iz nadaljevanke o vojaški bolnišnici Mash. Gospod zdravnik, precej zajeten gospod v beli halji s kratkimi rokavi, iz katerih so kukale najbolj kosmate roke na svetu, je pogledom je ošinil moja ušesa, nakar me je zagrabil za področje čeljusti pod ušesom in močno pritisnil, rekoč: "Te boli? A to boli?" Kaj te ne bo bolelo, če ti obilni hrust z vso silo  pritiska na čeljustni sklep, seveda me je bolelo! V bistvu me je bolelo ravno toliko, kot boli vsakega človeka, če mu nekdo močno pritisne na zdrav del telesa in nato pritisk še stopnjuje. Kasneje je na izvid napisal, da imam vnetje čeljustnega sklepa ter, da priporoča prenehanje žvečenja. Izvid me je kar nasmejal. Ker sem ocenila, da bi bilo za prenehanje žvečenja nekako prezgodaj, sem veselo žvečila še naprej, nato pa, nekaj let kasneje po naključju odkrila kapljice, z uporabo katerih so se moje ušesne težave za vedno nehale. Druga štorija iz nesrečne Poliklinike, ki je v nasprotju s prvo dokaj hitro potonila v pozabo, je precej podobna prej opisani, vendar malenkost bolj neprijazna. Prazna soba, v kotu miza. V zelenem ultrapasu, kakopak. Za mizo sedi starejša gospa, visoka, z dolgim gubastim vratom, na glavi nekaj rdečega, sračjemu gnezdu podobnega, velike oči (po nepotrebnem) precej izdatno poudarjene s črno barvico. Svoje roke položim na mizico, čarovnica odpre posodico, iz katere se kadi bel dim. Iz posodice jemlje paličice in jih tišči na moje roke. Ne spomnim se ali sem tulila ali ne, vem le, da je vpila naj potrpim, da bom, če ne bom potrpela, ostala bradavičasta. Coprnica mi je tako mojstrsko požgala bradavice, da so se moje dlani za eno popoldne spremenile v dva rdeča balona. Spomnim se, da jo je mama kasneje poklicala po telefonu, pa je baba zabrisala slušalko nazaj na vilice. Po tistem sem imela pred nesrečno stavbo,  njeno notranjostjo in čudaškimi dohtarji dobrih petindvajset let mir. 

No ja, slej ko prej vsakdo pride na vrsto, tako sem se imela v letošnjem letu  možnost dodobra nagledati različnih bolnišničnih interierjev. Ker sem po naravi precej naivna duša, sem zmotno mislila, da grozljive bolnišnice obstajajo le še v mojem spominu, da se je v vseh teh letih morda le kaj spremenilo na bolje. Moram sicer reči, da Poliklinika v kategoriji "najgrozljivejše" vsekakor ni zmagovalka. Če vas ne motijo polomljene kljuke na oknih, poškodovani robovi sten, ofucani, stokrat prelepljeni okenčki v sprejemni pisarni in pozabljene sirkove metle po kotih, potem je Poliklinika kot nalašč za vas in verjetno se boste tam čisto dobro počutili. Če pa bi se radi premaknili za vsaj štirideset let nazaj, potem si pojdite pogledat staro porodnišnico, tako imenovano Leonišče, kjer vas v sprejemni pisarni pozdravi sobna rastlina, ki je verjetno že od leta 2010 ni nihče zalil. Tam pacientke, s katerimi so že "opravili", mimo na hodniku čakajočih in njihovih spremljevalcev, iz ordinacij v bolniške sobe pošiljajo v okrvavljenih spalnih srajcah. Razčlovečeno do konca. No, tam so se nekako zataknili v obdobju zelenega ultrapasa, medtem ko so na Polikliniki vseeno uspeli interier vsaj malo posodobiti. Ugotavljam, da se z leti res obrusimo in postanemo odporni na "drek". Žalostnih slovenskih bolnišnic, njihovih notranjosti, dohtarjev in sester, ki kraljujejo tam, se že zdavnaj ne bojim več, si pa vsakič znova mislim, kako žalostno je biti bolnik v tej državi.

Zagate nekega popoldneva

Sedela sem za mizo in po ustih, kot bi jedla drobce stekla, valjala grižljaj grške solate. Kljub temu, da sem jo trikrat solila, česar ponavadi ne napravim niti enkrat, nekako ni imela pravega okusa. Medtem ko sem premišljevala kaj bi bilo s solato pravzaprav lahko narobe, me je spreletelo spoznanje, da grška solata pač ne more biti jed, ki jo ješ na rahlo hladnikast jesenski dan. Neee, ko ješ grško solato, mora biti vroče. Če ješ sezonsko, potem nekako veš, kdaj je določeni jedi dokončno odzvonilo poldne. Sezona paradižnika se tako, hočeš nočeš, počasi končuje. Plodovi niso več živo rdeči, tudi okus je drugačen, bolj kašasti so. Dragi paradižnik nasvidenje, se vidiva spet v začetku avgusta!

Po kosilu je prispela pred časom naročena luč. Pri lučeh se vedno zatakne. Tiste, ki so ti všeč, so praviloma predrage, takšne, ki bi ti potencialno bile všeč in poleg tega imele še dostopno ceno, ne obstajajo. Če že, so spravljene nekje v skladiščih po Evropi in jih v našo deželo praviloma ne pošiljajo - jih verjetno tudi nikoli ne bodo. Najbrž na tem mestu ni potrebna razlaga o tem, da se včasih počutim, kot da živim nekje na koncu sveta, kjer tečem kot Francka za vozom. Da zaključim temo "všeč-ne všeč-cena":  kar je poceni in ti ni všeč, je, jasno, predrago. Pri stropnih svetilih je nekako šlo. Pri stoječih malo težje. Kljub vsemu mi je uspelo najti estetsko svetilo po dostopni ceni, točno tako, ki se bo lepo ujelo z zofo-to-be in pripadajoče mizico. Svetilka sicer ni bila prav poceni, po drugi strani pa, glede na večino podobnih produktov, spet ni bila pretirano draga. Včeraj je torej prispela, bela lepotica. Kar me je takoj zmotilo, je neugleden tanek črn kabel s (prav tako črnim) stikalom. Da ne govorim o adapterju: črna škatlica, kot polnilec pri telefonu, brivskem aparatu ali nekem podobnem masovnem izdelku za široko potrošnjo. Oprostite, pričakovala sem v celoti estetsko dovršen produkt! Sicer pa, prav mi je, kaj pa naročam reči preko interneta. Kje so dobri stari časi, ko si šel v trgovino, želeno reč pogledal, prijel v roke in se nato odločil za nakup ... No ja, nesrečni vtikač bomo skrili za kavč, kablovje tudi. Dejstvo, s katerim se težko sprijaznim, je spoznanje, da žarnice ne moreš zamenjati sam. Na to bi verjetno morala biti pozorna ob nakupu. Jasno mi na kraj pamenti padlo, da bi ob naročilu prodajalca povprašala o podrobnostih, ki so se mi (kako naivno) zdele same po sebi umevne. Skratka, ko bo žarnica pregorela, bomo morali nekoga poklicati, da jo bo zamenjal. Oziroma luč nesti na servis. Ali pa jo, preprosto vreči stran, ker taka žarnica takrat morda ne bo več obstajala. Tako lahko le upam, da te ledice res držijo neskončno dolgo časa, kot zatrjujejo prodajalci svetil, pa da bo, takrat ko bodo nehale svetit in bom morda ugotovila, da so nadomestne žarnice nehali izdelovati, še vedno obstajala dobra stara, več kot stokrat opsovana Ikea, kamor se bomo zapeljali in kupili novo luč v cenovnem rangu 20-30€. Samo zato, da bom lahko vsak dan zamenjala žarnico, če se mi bo tako zahotelo. Svetilka bo verjetno bela, s črnim kablovjem, kar me pri taki ceni seveda ne bo niti malo motilo.

Kar koli se odločimo, nikoli ni prav. Kapitalizem ima za nas na zalogi neskončno število pasti, katerim se je nemogoče upreti.

Sladke radosti nedeljskega popoldneva ali: ena o kuharskih knjigah

- -

Odkar so moje kuharske knjige, ene po več letih gnezdenja v škatlah, druge pa prekladanja po različnih policah, lepo postrojene na polici v kuhinji, često, lahko bi celo rekla precej redno, vržem uč vanje. Verjetno bi lahko lahko še več, ampak s slabo vestjo zaradi misli, da je bila določena od knjig v uporabi malo ali skoraj nič, sem že zdavnaj opravila. Eno od njih sem recimo včeraj odprla šele prvič.

Kadar pridejo obiski, skoraj vsi po vrsti sprašujejo naslednje reči: "Zakaj plin in ne indukcija?", "Zakaj banja in ne tuš?" ter "Zakaj tako ozka postelja (140x200)?". Do danes mi ni še nihče od zagretih "indukcijašev" podal odgovora na vprašanje, zakaj naj bi bila indukcija boljša od plina. Razen tega, da kuhalna plošča hitro razvije toploto ter to izgubi, potem, ko jo ugasneš, kar pa je, popravite me, če se morda motim, tudi lastnost plinskega kuhalnika. Poleg tega mojstri v kuharskih oddajah najpogosteje kuhajo na plin, torej nekaj že mora biti na tem plinu. No ja, kot že veste, sem strašansko starokopitna, torej me z raznimi novotarijam kot je indukcija in podobne reči, ne boste pridobili na svojo stran. Zakaj banja? Zato, ker se v banji lahko kopam ali tuširam, v tuš kabini se pa ne morem kopati, dasiravno mi morda to zapaše točno en dan v letu ali pa tudi ne, pa kaj potem. Všeč mi je, da imam na voljo več možnosti, pa tudi če potem kakšne od njih nikoli ne koristim, ampak lepo je vedeti, da bi si človek lahko zmišljeval, če bi mu to zapasalo. Poleg tega se mi zdi, da si svoje dolge lase, precej lažje kot v tuš kabini, umijem v banji. Odgovor na tretje vprašanje pa je: zato, ker ljudem, ki spijo v takooo zelooo ozki postelji, taka dimenzija ustreza. Ker se je fajn stiskat. Najbrž si mislite, da res ni prav nobene potrebe po tem, da javno pojasnjujem tako intimne reči, ampak s tem si mogoče delam uslugo, saj me v bodoče kdo od vas, v primeru, da se znajde v naši duplini, ne bo moril z istimi vprašanji. Kar sem hotela reči je, da sem pa tja pride tudi kdo, ki se po tem, ko dobi zadovoljive (ali pa tudi ne) odgovore na vsa tri zastavljena vprašanja, zagleda v knjige na polici v kuhinji in reče: "A pa vi vsak dan kuhate po receptih?" Ob takem vprašanju pojasnim, da pri nas po receptih kuhamo prav vsak dan ter, da me A. sem ter tja obupano prosi, naj za božjo voljo raje skuhava kakšno prežganko, kranjsko klobaso ali kaj podobnega. Potem debelo gledajo, ker jim je skoraj jasno, ne pa čisto, da sem jim natvezila veliko laž.

Za to, da človek dobro kuha, ne potrebuje prav nobene kuharske knjige. Če pa ne zna kuhati, potem pa potrebuje točno eno (dobro) kuharsko knjigo. Vse ostalo je "preseravanje". Sama kuharske knjige kupujem zato, kot verjetno tudi vsi meni podobni: ker s seboj nosijo zgodbe in obljubljajo nove, so vir inspiracije in navdiha, malo pa tudi zaradi fotografij. Ker sem vizualni tip človeka, se jedi, ki jo spremlja le opis, ne pa tudi fotografija, ponavadi sploh ne podstopim pripraviti. No, iz istega vzroka ne kupujem knjig, ki bi bile vizualno osiromašene, tako da je možnost, da kakšen od receptov ne bi bil uporabljen, bolj malo verjetna.

Ni boljšega, kot na nedeljsko popoldne sedeti ob oknu, skozi katerega se v snopih preliva topla svetloba prvoseptembrskega sonca in ob čaju razmišljati o tem, kaj bo šlo v pečico! Ker so snopi sončne svetlobe na kuhinjski mizi vsak dan daljši, to pomeni, da se daljšajo tudi sence, dan pa se bo vse bolj krajšal, sem se odločila, da spečem pito, ki bo po okusu bolj jesenska, čeprav smo imeli v hladilniku košarico borovnic. Hruške in fige so se kasneje vsekakor izkazale za pravo izbiro. Omenjen recept je iz knjige Fresh and easy, avtorice Jane Hornby, najdete ga na strani 278, v osnovi so v piti slive, ki pa sem jih, kot rečeno, zamenjala s hruškami in figami. Mogoče bom naslednjič v maso dodala malo marcipana, en tak mandeljnast okus mi je manjkal, verjetno zato, ker po pomoti v kremo nismo vmešali mletih mandljev. Ampak ja, marcipan bi mlete mandlje zelo lepo nadomestil, da ne rečem celo nadgradil, saj je, kot vemo, marcipanova zmes narejena iz mandljevega prahu  in sladkorja. Še nekaj o knjigi, ko že ravno govorimo o knjigah, kajneda: če že razveseli s fotografijami, pa vsekakor razočara pri tekstu. Kot prvo, sestavine niso razvrščene v sklope, temveč je vse napisano v enem stolpcu. Tako moraš, medtem ko bereš postopek, skakati nazaj in se spraševati o tem, katera od dveh navedenih količin masla recimo sodo v testo, katera pa v kremo. Poleg tega so opisi malenkost preveč dolgovezni. Sumim, da je tako zato, ker začetniki določenih reči ne vedo, a kljub temu ... Že dolgo nisem naletela na knjigo s tako konfuzno napisanim receptom. Pri kuharskih knjigah je zelo pomembno, da so opisi kratki in jedrnati, da te že na začetku priprave ne mine vsa volja do življenja. No tako, če kdo želi, lahko dopišem skrajšano različico recepta, če pa ne, pa tudi prav.
Skratka, nedelje so fajn. Le prekratke so in tako potem zvečer ugotoviš, da si pozabil iti na vodeno razstavo, ki se je zatvorila ravno v času, ko si iz pečice jemal dišečo reč in, kot že tolikokrat prej ugotoviš, da se ne da biti na dveh koncih naenkrat. Celo v nedeljo ne.

Mir

 -

Če bi mi kdo rekel, da se bom selila v najhujši vročini v zadnjih petdesetih letih, bi ... Pa sva se. Zunaj je moralo biti približno enaintrideset stopinj, v stanovanju jih je bilo malenkost manj, točneje: sedemindvajset. Pisal se je petindvajseti julij. Najbolj fino je, ko se take velike stvari zgodijo čisto spontano. Nekaj neseš v stanovanje, se zasediš do večera in naenkrat ugotoviš, da bi pravzaprav lahko ostal do jutra. "Saj imava vse kar rabiva." "Imava, samo hrane ni." "Kako da ne, v hladilniku je malica za električarja." "Saj res!" Pa smo večerjali električarjevo malico, dobro je bilo. In ko se zjutraj zbudiš, ugotoviš, da si pravzaprav preseljen. Potem ene tri dni malo zmedeno hodiš gor in dol in se nasploh obnašaš, kot da si nekje na obisku. Večkrat na dan pozijaš skozi okno, pa v stene in strop, nato razvrstiš vse knjige in zalogo čajev,  čisto na koncu, ko že misliš, da si preselil in razvrstil čisto vse, ugotoviš, da pravzaprav nimaš ničesar za oblečt. Nato preseliš še oblačila. Tako je to.

Ponavadi v času, ko se dan preveša v večer, sedimo pri odprtem oknu in medtem, ko se spodaj v mestu počasi prižigajo luči, poslušamo Rachmaninova ali kaj podobnega. Medtem ko gledam obrise hišk z majhnimi okenci, v katerih sije rumena svetloba, ki tako zelo spominjajo na podobe iz otroških slikanic ali kakšne večerne magrittovske slike, razmišljam, da se svet zdi neverjetno, skoraj kičasto lep.

Teror v smeteh

V živo si jo predstavljam, prijateljico: v temno modri poletni obleki z belim cvetličnim vzorcem, s perlami okoli vratu in z dvema kosoma torte v roki, stoji pred košem za smeti: "Tole bom vrgla stran." "Ne! Zakaj?" skoraj kriknem.  "Vsilili so mi  za s sabo, kljub temu, da sem prijazno odklonila. Ljudje so strašno trmasti in ne poslušajo kaj jim govoriš. Veš, da sem celo popoldne jedla in mi zdaj res ni do še enega kosa torte. Jutri je pa tudi ne bom pojedla, to vem. Uh, ta gospa strašno dobro peče. Bi ti pojedla?" "Ne bi, hvala." "No, vidiš, potem je edina rešitev, da jo vrževa proč." To rekoč, zabriše torto v smetnjak in nadaljuje: "Z leti se človek marsikaj nauči. Ko boš starejša, boš videla, da imam prav. Ne moreš pojesti vsega, kar ti ljudje vsilijo, sam moraš presoditi koliko in kaj. Ko sem na obisku, jem kar mi ponudijo. Se ne upiram, saj vem, da nima smisla, ampak doma pa lahko naredim kar hočem. Veš, jaz veliko reči takole vržem. Si rečem, da je manj škode, če zaženem v smeti, kot pa vase." Nič nisem rekla, ampak njenega početja takrat vsekakor nisem odobravala. Čeprav sem ji čisto po tihem  pritrdila. Še več, na nek način se mi je zdela celo pogumna.

Pri nas doma se hrane ni nikoli metalo stran. Tudi sama se držim tega načela. Nakupi toliko kot misliš, da boš pojedel (če gre za hitreje pokvarljivo hrano), skuhaj toliko kot boš pojedel, enako je s hrano, ki si jo naložiš na krožnik.

Zadnje čase se vse bolj pogosto dogaja, da na naša vrata pozvonijo "čudne reči". Sedem palačink, namazanih z marmelado, štirje veliki kosi štrudla, protfan buhtljev ali pa kar cela potica. "Boste že pojedli."  Gre za vnaprej izgubljen boj, tu ne pomaga nobena razlaga. Če se le da, hrano ponudimo naprej - prijateljem, sorodnikom, če so blizu ali če ravno pridejo na obisk. Ampak ja, situacija ni vedno idealna ... En član gospodinjstva (to nisem jaz), se je zadnjič že poslužil metode moje prijateljice: "Veš kaj, ona ima prav, to je edina rešitev" reče in odpre pokrov koša za smeti. Nič nisem rekla.

Prinašanje in siljenje s hrano vedno bolj doživljam kot neke vrste teror. Čeprav bi me ali pa me morda celo bo, marsikdo označil kot nehvaležno ali pa mi celo upal pridigati v smislu, češ  "boš že še videla ...". Verjetno bom res videla in slišala še marsikaj. Mi pa zato kljub vsemu ni treba požreti vsega, kar mi porinejo pod nos. Zbiram pogum ...

Sladkorna sipa

-

Ne vem kdaj sem nazadnje kupila zavitek belega sladkorja. Sladkor pri nas uporabljamo le pri peki, pa še to rjavega in ponavadi v manjših količinah kot je navedeno v receptih. Tudi ko pridejo obiski in jim ponudimo kavo ali čaj, na sladkor ponavadi pozabim. V tem smislu res nisem preveč dobra gostiteljica.

Tole zgoraj je bil del današnjega zajtrka. Borovnice so ena redkih reči, ki se je ne lotim, ne da bi jih prej posula z belim sladkorjem. Se že najde kje kakšen zavitek belega kristalnega cukra, tistega, ki ga v lokalih postrežejo h kavi in ga včasih zbašem v torbico. 

Moja nona, ki jih ima že krepko čez 90, trdi, da se ima za to, da je med vojno preživela tifus, zahvaliti predvsem sladkorju. Glede na njeno bujno domišljijo in moje slabe izkušnje z verodostojnostjo nekaterih od njenih trditev sicer ne trdim, da je tole, kar bom napisala res, zato me prosim jemljite malo z rezervo, ampak kljub vsemu ... Nona trdi, da so jo že odpisali in prekrili z rjuho čez obraz, potem pa so le ugotovili, da "truplo" še malo miga. Ne spomnim se več s čim je pripovedovala, da so jo hranili, so pa menda rekli njenemu sorodniku, ki jo je obiskoval, naj ji, če le lahko, prinese kaj sladkega. Pa ji je nosil domače piškote, ki jih je spekla njegova žena. Pravi, da je takoj po tem, ko se je vidno popravila, sklenila, da bo, takoj ko bo mogoče, kupila žakelj sladkorja. In ga menda tudi je. Pri njej seveda ne gre brez cukra v čaju, čaj je tako presladkan, da  žlica skoraj stoji v njem. Če je v njeni zgodbi kanček resnice, potem se imam posledično tudi jaz za dejstvo, da obstajam, med drugim zahvaliti tudi cukru?

Zadnje čase sadje večinoma jem večinoma samostojno, me pa na momente zamika, da bi ga predelala v kakšno sladico. Borovnice gredo sicer odlično v vse sorte jedi - od palačink, pit, tort, sladoleda, do preliva za panna cotto. Danes jih bom spasirala in prelila čez jogurtovo strjenko z agar agar. Kako jih pa vi konzumirate?

Stol z Miklošičeve

-

Do vnašanja starih kosov pohištva v sodobne ambiente imam načeloma rahle zadržke. Kakorkoli, pred časom sem eno obdobje živela v stanovanju, ki je bilo v tem smislu precej kaotično urejeno. Ker sem se tam  zelo dobro počutila, sem se posledično tudi delno ozdravila  zadržanosti do vnašanja starih kosov.  Delno bi morala zapisati z mastnim tiskom. Roko na srce, malo zategnjenosti ne škodi, preveč pa.

Tale stol, grdo "abšlesan", z eno razmajano nogo, je bil na mrzlo nedeljsko jutro najden na pločniku blizu  zgoraj omenjenega stanovanja. Sanjalo se nama ni, kam naj ga dava in kaj naj z njim počneva, a povsem jasno je bilo, da tam kjer je bil, ne more ostati. Vzela sva ga s seboj, a sem ga potem ob selitvi  pustila v stanovanju. Preveč reči sem morala preseliti, stol me takrat ni zanimal. Nato ga je pot vodila v mizarsko delavnico nekam na Gorenjsko, kjer so mu pozdravili nogo. "Ga hočeš nazaj," je vprašala prijateljica. "Ne vem kam naj ga dam. Kar imej ga, lahko ga poslikaš." Pa ga ni, saj se ji je zdelo, da bi bilo škoda prekriti ornament na sedalu. Čez nekaj mesecev so se stvari spremenile in izkazalo se je, da bi  stol lahko dobil prostor poleg svojih štirih sorodnikov, ki sem jih medtem dobesedno nalovila naokrog (no, za enega od njih se je bilo treba skoraj stepsti), pa sem jo pobarala kaj je s stolom. "Pridi ga iskat!" se je glasil odgovor.

Nesrečni stol, ki ga ni nihče maral, je bil bolj kot ne izhod v sili, eden od šestih, s katerim še vedno nismo vedeli kaj narediti. Bil je lisast, neenakomerno lakiran, lak je na mestih že pobelil, sedalna ploskev je bila polna madežev, ornament pa le bleda senca samega sebe. "Grd je, nimaš kaj početi s tem, kar prebarvajva ga," sem predlagala. Na srečo je bil predlog spregledan. Neverjetno, ko je bil stol obrušen z brusnim papirjem, je kar zasijal. Ornament je pobelil (očitno je kislina, s katero so ga jedkali, zelo dobro opravila svoje delo) in  izstopil v prvi plan. Stol je nato dobil tanek nanos laka, zdaj pa čaka na finalnega. Prav žal mi je, da ga nisem fotografirala prej, ko je izgledal kot kup nesreče  in je kazalo, da iz njega nič ne bo. Pravi feniks iz pepela! Strašno nobel, kajne?

Vmesni čas

Večino časa bi se lahko počutila kot kraljica, ampak se ne. Ko ti vse k riti prinesejo in potem tudi vse odnesejo. Ni tako enostavno biti nemočen. Ko si cel dan v pižami ali nečem podobnem. Ko te skoz sprašujejo kaj bi jedla. Pa moram količino hrane zminimizirati, da se zavoljo počivanja ne razlezem kot palalalačinka. Ko dajem pisna navodila in težim ljudem po telefonu, da nečesa niso dobro naredili. Tega sicer ne bi smela početi, ker se ne smem vznemirjati, ampak po drugi strani se splača. Kajti kdor premore vsaj malo zdrave pameti, noče imeti opravka z zoprno babo, ki tuli v telefon: "Vsakič ko bom zagledala to napako, se bom spomnila na vas in na vaše podjetje!" zato raje vse naredi še enkrat, tako kot je treba.  Ko imam že dober teden nalakirane nohte (prvič po tem, ko smo lani jeseni začeli obnavljati stanovanje), pa se lak ni še prav nič okrušil. Ko mi moji veselo pošiljajo fotografije solate, ki dela glavice in raznega šavja z vrta, kateremu ne vedo imena, pa potem povem kaj je kaj. Ja, ranunkule rastejo. Cinije tudi. Še vedno se hvalim, da je tisto na sliki "moja solata" in "moja blitva", čeprav se le še medlo spomnim, da imamo vrt. 

In tole vreme me prav nič ne moti. Egoizem se je naselil vame in malo malodušja: če že jaz nimam poletja, naj ga nimajo tudi ostali.

Ni lahko biti jaz. Ugotavljam, da zdravje človeka čisto preveč pomehkuži.

NNNP

"Še enkrat bom vprašala, je med vami kdo, ki ga tišči v prsih?" sprašuje mlada zdravnica polno čakalnico nestrpnih pacientov, medtem ko sama ravno stopam skozi vhodna vrata.

"Jaz." odgovorim.

"Stopite naprej."

Zrecitiram štorijo o izpuljenem zobu in prsni bolečini, ki se je pojavila prejšnji večer. Takoj zatem ležim na postelji, sestra priklopi ekg ... "Sestra poglejte. Poglejte, saj tole je mlada ženska ... Dajmo, naredimo še enkrat ..." Medtem gre zdravnica v čakalnico, odkoder slišim: "Ne gospa, niste na vrsti. Imamo nujni primer, moram iti z gospo na urgenco, ona lahko umre, če ne grem z njo, vi pa ne boste umrli od tega ker vas je uščipnilo v hrbtu!" "No, zdaj so pa še nekoga dobili" si mislim "zdaj bomo pa čakali". Seveda mi na kraj pameti ni padlo, da bi bila ta gospa, ki bi potencialno lahko umrla, ravno jaz. Neeee. Enako je razmišljal A, ki me je malo prej pospremil v čakalnico. "Gospod, stopite noter. Poglejte, gospa mora na urgenco, morda ni nič, ampak jaz moram posumiti na najhujše. Zdaj bomo šli na urgenco, vi ne smete z nami, peljite se za nami, lepo počasi" nadaljuje, medtem ko mi v roko baše kanal. "Mi bomo šli z lučkami" doda. "Super" odgovorim, "Super za vse vas, razen zame" se pošali reševalec. Tresla sem se kot da je temperatura padla na minus dvajset. Pa smo šli. Z lučkami, kakopak. "Ste videli, celo čakalnico ljudi sem poslala domov, zaradi vas" je v smehu rekla prijazna zdravnica.

Vse skupaj je izgledalo kot en hiter film, ki se seveda, še vedno ne dogaja meni. Čeprav je bilo jasno, kdo je tista gospa, ki se pelje v tulečem reševalnem vozilu in morda lahko celo umre. "Pri 37. pa res še ne bi umrla, no! Sploh pa ne zdaj, ko se moram ravno preseliti v sveže prenovljeno stanovanje." Urgenca, takoj v ambulanto, ekg, ultrazvok, slikanje srca in pljuč. Soba za opazovanje. Pravzaprav štiriindvajset ur sobe za opazovanje, ker na oddelku nimajo prostora.  Soba brez oken, nagnetene zasilne postelje, zoprni neučakani bolniki, prijazno osebje. "Gospa kakšen imate pa kaj sladkor?" "Ja ne vem, odvisno od tega kaj požrem" pove gospa. "Kaj se pa gredo, tu čakam že štiri ure, pa še vedno nič!" se usaja priletni gospod. "Ješprenj!" sikne neka druga gospa in jezno podvezne pokrovko nazaj na krožnik. Verjetno je mislila, da bo za večerjo svinjska krača. "Že dolgo se nisem tako dobro najedel" pove umirjen gospod na klopi in nadaljuje "Včasih imam komaj za kruh in mleko." Ostali se naredijo kot da ne slišijo. "Pička materina!" sikne gospa (tista, ki ne mara ješprenja) ponoči, ko ji pomagajo s postelje, da bo šla na vece. Že celo življenje poslušam zgodbe o nadutem osebju in ubogih bolnikih. Vam povem, vsaj eno tretjino bolnikov bi bilo treba, še preden se uležejo na posteljo, pošteno oklofutati. Toliko slabe volje in predrznosti na kupu nisem slišala že lep čas. Kot tudi to, iz dneva v dan ponavljajočo se "mantro", kako so nam vse pokradli in tovrstne "začimbe". Ne vem in pojma nimam kakšno je stanje v zdravstvu, predstavljam si, da je porazno, a bolnišnično osebje se trudi kolikor se more, pacienti ne občutijo prav nobenega  pomanjkanja. Večkrat sem imela priložnost slišati osebje, ko se drug drugemu pritožujejo, češ, da imajo "bolnišnico Franjo", ampak kot pravim, občutek je drugačen. Pravi čarovniki so.

Še posebej zdravniki in sestre ter medicinski tehniki na oddelku intenzivne nege, kjer sem imela priložnost bivati dva dneva in pol. Tisto pa je nadčloveško delo, ki ga vsi po vrsti opravljajo z dobro voljo in nasmehom, sem ter tja se celo pošalijo. Hecno, tistim, ki smo/ so zunaj, se ob omembi besede bolnišnica naježijo lasje. Ko pa  se enkrat znajdeš na drugi strani, te pa dejstvo, da si tam, neverjetno pomirja. Vsaj mene je. In vse tiste preiskave, ko ti s katetri šarijo po životu, ki so jih bolnišnični povratniki vedno z velikim veseljem opisovali kot nekaj najbolj grozljivega na svetu, niso prav noben bavbav. Koronarografija? Ne bi rekla, da bi si zadevo ravno želela ponoviti, je pa velika vijolično-modro-rumena proga v dimljah edina neprijetnost, ki spremlja to preiskavo. Tam, na koronarografiji so šele šaljivi. Tako te zamotijo, da še veš ne kdaj je konec "zabave", edinole ko odmaknejo screen, si presenečen, ko je vse skupaj malo oškropljeno s krvjo. V glavnem ... kar močan želodec dobi človek v bolnici. Tu mislim predvsem na kombinacijo fekalije-obroki. Ali pa je bil moj želodec že od nekdaj močan, pa nisem vedela? Ampak mislim, da ne. 

Skratka, diagnoza: perikarditis. Ne vedo, če je od zoba. Lahko da je, lahko pa tudi da ni. Pazite na svoje zobe! Ker zobje so hudič. Te zgodbe je, upam da, za nekaj časa konec. Saj je bilo zanimivo, da ne rečem na momente celo adrenalinsko, ampak imejte vi svojo bolnico, mene pa pustite pri miru. Bom pridna in tri mesece počivala. Dopust. Bolniška. Počitek. Bralni maraton. Pa veliko obiskov.

Zdaj vem, kdo so moji pravi prijatelji. In moja družina je zlata. Saj ne, da bi bila slednjega ne vedela že prej.

P.S. Samo tablete imam pa prav stajliš, a ne?

Nočni zvoki

V zadnjem letu živim precej urejeno nočno življenje. S tem mislim na bioritem, ki sem ga namenoma spremenila, prilagodila. Na začetku je bilo precej težko, a po pol leta vztrajnosti mi je uspelo. Se pravi, dobrega pol leta je že, odkar imam urejeno nočno življenje. 

Če si sam, hodiš spat in vstajaš kadar se ti zljubi, sredi noči poslušaš glasbo in plešeš, kuhaš špagete, počneš kreativne reči in take sorte stvari. Ko si v paru, ti še na misel ne pride, da bi leganje in vstajanje v posteljo in iz nje ter jutranji obred pitja čaja, postalo samotno opravilo. Kakor tudi ne prehranjevanje. Ampak pustimo to. Spat hodim približno štiri ure prej kot včasih in posledično tudi vstajam štiri ure prej. Kar je sila praktično, saj potem lahko človek zgodaj zjutraj opravi vse polno koristnih reči. Kdor me pozna, ni verjel, da je kaj takega mogoče. Nekateri še zdaj ne verjamejo. Da se lahko nočna ptica tako zelo spreobrne? Pa saj včasih se še meni čudno zdi, da je kaj takega mogoče.

Včerajšnji spanec mi je skratil čaj, današenjega prekomerno spanje tekom dneva. Razbolen gobček je zahteval lekadol in počitek, pa je šlo popoldne, noč se je pa podaljšala.

Stari časi so mimo, nočna kreativnost je izpuhtela, želja po spancu čaka zehanja. Pozabila sem že na čase nočnih zvokov. Škrebljanje dežja, zvok alarma v avtu spodaj, dvigalo se zdi, da ponoči spušča še hrupnejše zvoke, sosed zgoraj je prestavil mizo (najbrž se že pripravlja, da bo zjutraj zrezke potolkel), nekdo se je pozno vrnil domov. Rešilec. Škrebljanje dežja. Vsaka hiša ima svoje glasove. Zaželim si čivkanja ptic in jutranjega zvonenja v bližnjem zvoniku. In nikogar "nad glavo". Pa ne le ponoči, temveč tudi ob sobotah dopoldne, ko se tolčejo zrezki. Nočem vedeti kaj bodo imeli sosedje za kosilo. Hecno, človeka nisi še nikoli videl in ga verjetno tudi nikoli  ne boš, a vendarle veš, da soboto za soboto za kosilo hlastno natepava zrezke. Lahko noč!

Bolečina

Na današnji delavnici izdelovanja cvetlic iz odpadnega blaga nas je gostiteljica postregla s čajem iz listov koke, ki ga je ena od tečajnic prinesla s potovanja. Nič posebnega ni bil po okusu ta čaj, posebna je edinole posledica pitja- to, da sedaj, budna kot sova, sedim za računalnikom. Današnji dan je bil prav poseben, edini v obdobju enega tedna, ko se mi popoldan ni bilo treba "podpreti" s protibolečinsko tableto. No ja, sem se pa zato s koko.

Vse je enkrat prvič. Prvo puljenje zoba. Prva komplikacija (imam pa res srečo). Prva škatla Brufena. Prvo mesto v kategoriji bolečina - najmočnejše kar sem jih kdajkoli okusila. Prvi obisk stomatološke klinike. Zdaj končno vem kaj je tista grda zgradba nasproti cerkve sv. Petra, kjer so me, po enem tednu sobivanja s trmoglavo zobno korenino, ki se prejšnjo sredo nikakor ni hotela vdati pod prijemom klešč, z enim samim potegom rezila v dlesen, odrešili peklenskih muk. Obisk grde stavbe s še gršo notranjostjo, v kateri se je čas ustavil pred približno štiridesetimi leti, je bil dogodek, do katerega sem, z velikim veseljem, ure odštevala debela dva dneva. Pa se vrnimo k grdi stavbi, ki se ji reče stomatološka klinika. Naše zdravstvo ima zanimivo sposobnost, da človeka poniža na prav poseben način: čakalnica z oguljenimi stoli, v katero vodijo vrata s šipo, ki je na nekaj mestih strta, na površino šipe je nalepljena nalepka, ki je na določenih mestih ni več, pa nemarno nalepljena obvestila na stenah ... Ordinacija? Mala sobica z dvema zobozdravniškima stoloma, v kateri se tare osebja. Ti zevajoč ležiš na enem stolu, na tvoji desni leži druga, prav tako zevajoča oseba. Menda imajo tudi dvorano, v kateri so stoli postavljeni v več vrstah. Nočem vedeti kako izgleda, tole je bilo čisto dovolj.

Verjetno boste rekli, da greš lahko, če ti kaj ni všeč, tudi v kakšno privat zobno ambulanto/kliniko, kjer plačaš in za svoje plačilo dobiš dostojen interier, pomirjujočo glasbo v čakalnici,  lepe besede, visoko strokovnost in temu primeren visok račun. Radosti ene izmed tovrstnih privatnih ustanov sem, po priporočilu, izkusila lansko leto, ko mi je takrat izbrana zobozdravnica, brez da bi me predhodno napotila na slikanje, zdravila točno ta nesrečni zob in ga kasneje z besedami: "Nisem ga mogla dobro očistiti, ničesar ne garantiram." tudi zaprla. Res lepo in prijazno, da ti to povedo ko je zob že lepo zapolnjen s cementom, ko si brez možnosti, da bi se sam odločil ali boš v zdravljen zob investiral tistih 490€ ali pač ne.Treba ji je bilo to povedati, mar bi bila tiho. Kasneje sem poklicala tja in prosila naj mojo kartoteko pošljejo na novo izbranemu zobozdravniku. Niti niso vprašali zakaj.

Skratka, ko je tvoj teden skrčen na območje bolečine, imaš precej časa za razmislek. In o čem razmišljaš? Najprej o tehničnih detajlih pritrditve viseče police razpona 160cm, brez sredinske podpore. Po določenem času pa le še o bolečini, bolečini, bolečini in občasno, kadar ta malo pojenja, o  življenju. Ampak največ časa seveda razmišljaš o bolečini. Boriš se z njo, jo poskušaš prelisičiti, se celo spoprijateljiti z njo, a ne gre. Vizualiziraš kanal od koder prihaja in center v možganih, s katerim je povezana. Razmišljaš kaj neki bi se zgodilo, če bi si dal tisti del možgan amputirati. Brez bolečine spet ne bi šlo, saj je ta znak, da je nekaj narobe - je opozorilo, da se v telesu nekaj dogaja. Nato razmišljaš o tem, zakaj hudiča te boli zgornja šestica, če pa so ti vendar izdrli spodnjo. Pa zakaj neki te boli cel spodnji in zgornji del čeljusti in za povrh še cela polovica glave? Čisto nazadnje te doleti zanimivo spoznanje in bolečine v glavi povežeš z vsemi, po tri dneve trajajočimi glavoboli v preteklih letih.

Seveda vse skupaj ni bilo tako zelo črno. Vmes se je vendar tudi kaj malega dogajalo, montaža prvega dela kuhinje, recimo. En dan smo se odpeljali v Emo Celje in se dobro založili z emajliranimi piskri, piskrčki, pekači in posodicami. Žalostna je Emova zgodba, njihovi piskri so tisti, ki mi v spomin prikličejo vonj po šmornu v  kuhinji babice in dedija, tete in strica na Igu, kosil pri noni, pa vonja prežganega cukra v pikasti šalčki kadar sem bila bolna. Ker smo pri nas nostalgiki, bomo kuhali v emajliranih piskrih, vodo za čaj bomo vreli v emajliranem čajniku, čtivo v wc-ju pa hranili v beli emajlirani kahli z modrim robom. Ahja ...

Kam pa kam?

-

Na kofe!

Vse po starem

"Vse po starem" odgovoriš. Tisti, ki je postavil vprašanje, ponavadi pričakuje, da bo izvedel kaj novega, mene pa, za marsikoga dolgočasen, odgovor "vse po starem" kar pomirja. In zdi se, da bo po napornem zimskem rovarjenju končno nastopil čas, ko bom, vsaj upam, da, nekaj časa na tovrstna vprašanja odgovarjala s tem stavkom. Stvari se namreč počasi postavljajo na svoje mesto.

Male zmage se nizajo druga za drugo in skoraj vsaka izmed njih je opomin na to, kako ne gre podlegati mnenju konfekcijske večine. Da tudi trma, če je le na mestu, lahko prinese dobre rezultate. Včeraj sem recimo ostrmela nad polakiranim parketom v stanovanju. Da ne bo nič iz tega, so rekli mojstri,  naj ga vržemo stran, češ, da bi prelaganje stalo več kot nabava in polaganje novega, gotovega. Gotovega parketa nočemo, poleg tega me taka nepotrebna potrata vsakič znova rahlo ujezi. Vedno in za vsako ceno staro (sicer še vedno uporabno) nadomestiti z novim je mantra, ki jo ponavljajo trgovci, od njih pa se jo nalezejo/nalezemo kupci. Šestdeset let star hrastov les, ki je bil varno skrit pod linolejem, naj vržemo proč? Zakaj? Predloga seveda nismo upoštevali. Parket smo odpulili, očistili in položili nazaj. Včeraj sem dobila potrditev, da smo naredili prav.

Ena izmed reči, ki ji v teh sončnih popoldnevih posvetim večino časa, je urejanje male zaplate vrta. Pa niti ne vem, če je vrt to, kar me tako zelo navdušuje, tovrstno veselje me bo verjetno preplavilo kasneje, ko bo kaj zraslo, niti odstranjevanje kamenja, kaj šele puljenje plevela. Dejstvo je, da sva naletela na družbo med seboj zelo različnih ljudi, ki pa jim je skupen isti cilj. Vrt je nevtralno ozemlje, kot  majhen  izoliran del zunanjega sveta, na katerem smo vsi enaki in tako je tudi vzdušje. Nekako tako so bili  spontani ljudje in medosebni odnosti v prejšnjih časih, se mi zdi, potem pa je to kar naenkrat postalo nekaj, kar zdaj tako zelo pogrešamo.  Novinca kot sva, sva bila deležna "nadzora" in nasvetov o gnojenju, dobila sva gomolje zgodnjega krompirja ter seme okre, starejša soseda na desni je izrazila dobre želje v zvezi z vrtnarjenejm in dobrim pridelkom. Soseda na levi sta ponudila pivo in podarila seme ognjiča, tudi onadva se vrtnarjenja lotevata prvič, torej se ukvarjamo s podobnimi vprašanji. Ona o vrtnarjenju ve malo več, on je bolj mestni človek, pa jo sprašuje o tem kaj se "flanca" in kaj seje. Mak je menda ena redkih rastlin, ki se lahko le seje, flanca pa ne. Sadi, bi bila prava beseda, ampak meni je beseda "flanca" všeč. Skupaj modrujemo o sajenju v vrstah, pa o semenih na trakcu, o prenašanju grabelj in motike skozi mesto - na tem mestu se je porodilo vprašanje o tem ali bi skozi mesto raje nesli vrtno orodje ali golf palice, sama bi raje prvo kot drugo. Skratka, čas mine kot bi trenil, sploh ne opaziš žulja na roki in velikih kupov napuljenega plevela, med drugim tudi nadležnega osata, ki ima korenine dolge skoraj do pekla. Če gre res za njivski osat,  bo treba, kot smo prebrali, za izkoreninjenje biti veliko bitko. Dvajset let naj bi kalila semena, ki ostanejo v tleh. Ne pričakujem velikega pridelka letos, naj bo to za uvod, za učenje, na napakah se učimo. Upam, da jih bo čim manj.

Vse najboljše za me!

-

Predvčerajšnjim sem ugotovila, da sem stara. Da me je čas povozil. Gledala sem Phillipsovo reklamo, ki je prikazovala žensko, ki priplava po zraku, nato pa prime za fen, vsaj mislila sem bila tako. Ampak glej ga zlomka, iz tistega "fena" je, namesto toplega zraka, posvetila rdeča lučka, ženska pa si je "fen" nastavila na podpazduho. Nastopil je tisti strašljivi moment, ko se počutiš kot stara teta iz brunarice v divjini, ki pojma nima o takšnih čudnih novotarijah kot je "fen" za podpazduho in ostale poraščene dele telesa. Khm ... 

Današnji rojstni dan me je pričakal z najbolj posrečenimi darili do sedaj: mojemu kolesu, pred kratkim kupljenem na Bolhi, je A podaril nova plašča, zračnici in zvonec - že takoj jutri ga grem preizkusiti na ljubljanske ulice, mama mi je obljubila deset domačih jajc, oče pa je položil parket v hodniku. Babi bo pripravila vrečo motovilca iz vrta,  tašča pa je ugotovila, da sem med prenovo uspela naluknjati nekaj parov nogavic, od nje sem torej dobila troje novih črnih nogavic. Kaj več si človek sploh še lahko želi?! Nov fen naprimer? Ne hvala! ;)

Sanjanja

Ponoči se godijo čudne stvari. Verjetno poznate občutek, ko sanjate, pa se potem v polsnu zaveste, da so to le sanje, a jih vseeno želite dosanjati naprej? Zadnje čase se mi veliko sanja o mačkah. Za nameček so se pred nekaj dnevi mačkam pridružile še koze. Velika čreda koz je meketala v eni od sob. Ko si odprl vrata, so skušale pobegniti na plano, ko si jih zaprl, ni bilo o nadležnih kozah nobegega sledu več. Popoln kaos!

Ampak te preklemane mačke, ki se nikakor nočejo spraviti iz sanj, so me začele zanimati. Čeprav nisem "sanjevraževerna", sem preverila razlage "sanjelogov". V glavnem ... nič dobrega naj ne bi pomenile mačke v sanjah. Da se na prijatelje ne morem  zanesti, že ne bo držalo, to vem. Če besedo prijatelj dovolj točno definiraš, skoraj ne moreš biti razočaran. Glavni pogoj, preden se lotite  preštevanja pravih prijateljev je, da so prsti ene roke pri tem opravilu čisto dovolj. Izjemoma, ampak res zelo izjemoma, lahko uporabite še kakšnega od prstov na ta drugi roki, ampak kljub vsemu svetujem, da glede tega raje dvakrat premislite. Če upoštevate tovrsten princip preštevanja, boste kasneje manj razočarani. Varneje je imeti več znancev kot prijateljev, za kakšnega znanca manj se pa res ne gre kaj prida sekirati, kajne? Hudo je, ko se prijatelj spremeni v znanca, še huje pa, ko se iz prijatelja nenadoma spremeni v neznanca. Moje dlani ostajajo odprte, roke razprte, en prst imam za vsak slučaj na rezervi. Mogoče se vrneš ...

No ja, v sanjah se je, ravno včeraj, pojavila tudi bela mačka. Kar je menda v redu. Bela mačka naj bi simbolizirala ljubezen. Meni mačka simbolizira dom. Psi se bolj kot na dom navežejo na človeka, pri mačkah je drugače. Mačka se naveže na dom, na prostor. Znani so primeri, ko je mačka ob selitvi lastnika zavračala hrano in zbolela. Za ljudi jim je bolj malo mar, mi smo njihovi veliki sužnji, ki smo jim (v glavnem) vedno na razpolago: čistimo jim weceje, kupujemo najboljšo hrano in priboljške, jih krtačimo, strižemo kremplje, jih crkljamo kadar se oni tako odločijo, ponoči se naše noge hočeš nočeš spremenijo v njihovo blazino. Mačke se ne da prelisičiti, če ti mačkonka zameri, se lahko postaviš na trepalnice, pa se ne bo prav nič omehčala.

Sumim, da bo naša mačka po vrnitvi iz nekajmesečnega prebivanja pri moji babici uveljavljala pravico do gledanja televizije. Točneje, do ogleda oddaje Svet na Kanalu A, vseh poročil, Tednika, Preverjeno in podobnih oddaj, ki jih gledata skupaj z babi. "Veš, zdaj boš morala tudi ti kupiti televizijo, jaz sem namreč mačko socializirala." je rekla babi. Mačka se, ko je čas za to, usede na kavč, gleda od daljinca nazaj do babi in gibe z glavo ponavlja toliko časa, da služabnica prižge televizor. Potem sedi strumno vzravnano in budno spremlja dogajanje, medtem ko recimo babi v jedilnici pije kavo. Da ne omenjam, da so bolj kot novice zanimive reklame. Ob reklamah je potrebno steči do omare na kateri stoji nesrečna zoprna škatla, skočiti na polico in čisto od blizu buljiti v ekran. Babi tega ne dovoli. Potem sta do jutra skregani. 

No ja, teve je bil sicer v planu, a izključno za namen gledanje filmov. Menda obstajajo screen saverji za mačke, ribe recimo, akvarij. Po mojem je to ena izmed stvari, ki si jo bomo omislili. Norost? Najbrž že, a za razliko od ostalih norosti je ta popolnoma neškodljiva.

Danes zjutraj sem, malo preden sem odprla uč, sanjala, da je sobota. Ob spoznanju, da je le  torek, sem bila čisto nesrečna, saj je to pomenilo, da bo za zajtrk le čaj, ne pa tudi smoothie in omleta, ki ju A. pripravi ob sobotah in nedeljah zjutraj. Morda je tudi v meni malo mačje krvi ...

Ste opazili, da nisem napisala ničesar o vremenu! Pa o razdrapenem starem parketu, o zatiranju škodljivcev v starem pohištvu, o parketnih letvah, ki jih v Bauhausu še vedno niso dobili, o bolečem zobu, obisku pri dermatologu in o Fashion weeku. O nekaterih rečeh res ni vredno izgubljati besed. Hura zame!

P.S. Ker letos pomladi ni, je slika lanska.

Bela nedela

Nedeljska jutra so prav posebna, po polžje počasi se ponavadi razvlečejo tja do poldneva. Ker sem včeraj zvečer, po napornem odstranjevanju preklemanega starega toplega poda v kuhinji zaspala, še preden bi utegnila prešteti do tri, mislim, da je moralo biti okoli desete, se mi je uspelo zjutraj  precej zgodaj izstreliti iz postelje. 

Le nekaj minut zatem me je v kuhinji, prislonjen na skodelico kave, pričakal in razveselil gospod Bowie. Otipljiv medij v rokah je, predvsem ko gre za Bowieja in podobne kalibre, nekaj čisto drugega kot, če glasbo kupiš v pretočni obliki. Ta stari, skoraj že pozabljeni občutek, ko novo ploščo primeš v roke, obrneš okrog, odstraniš folijo, odpreš, pregledaš vsebino ... Pa kaj potem, če glasbo nekaj ur zatem pretočiš v računalnik in hip zatem še na iPod, to je pri celi stvari res čisto nepomemben in zanemarljiv podatek.

Skratka ... če vstanete dovolj zgodaj, lahko do kosila opravite vse polno pomembnih reči, kot je naprimer  peka torte, sobno kolesarjenje, pa obisk bolšjaka na Viču in Bregu. No, preprodajalci rabljene robe na Viču so se danes očitno ustrašili zime, zato smo ostali brez kljuke za balkonska vrata. Tudi stojnice na Bregu so med pršenjem snega kazale precej klavrno podobo. Opazila sem, da se je splošni trend ponarejanja na vseh področjih zavlekel tudi na police bolšjaka, na mizah je bilo namreč mogoče opaziti izjemno veliko število evropskih "starin" kitajskega porekla. Nič fajn.

Torta, ki sem jo spekla za prijateljičino okroglo, v bistvu niti ni bila prava torta, temveč bolj pita. En tak zelo "en-dva-tri" recept, kjer sestavine zmešaš brez ločevanja beljakov in rumenjakov, na testo naložiš sadje in vse skupaj potreseš z mandlji. Ni, da bi človek kaj zelo pospešeno čaral v nedeljo ob osmih zjutraj. Ponoči se mi je sanjalo, da sem jedla nekaj, kar je bilo na debelo pomazano z nutello. Hecno, nutelle skoraj ne jem. Mislim no, saj jo jem, a si je nikoli ne zaželim. Pravzaprav sem se na nutellske sanje spomnila šele dve uri po tistem ko sem vstala, potem ko sem že opravila jutranje obveznosti tipa "speči torto" in že veselo gonila sobno kolo.

 Na nutellske sanje sem se vnovič spomnila popoldne, na praznovanju rojstnega dne, medtem ko sem k ustom nosila kos torte številka 3, ki je bil na debelo namazan s čokoladno kremo. Ta sicer ni bila nutella, je bila pa kljub vsemu zelo dobra. Na zelo poseben rojstni dan je bilo dovoljeno vnašati le darila v obliki hrane. In ker je bilo gostov veliko, prihajali so tekom celega dne, je bil ob šestih zvečer kup hrane na  kuhinjsem pultu temu primerno visok, bil je skoraj ekvivalenten višini kuhinjskega pulta. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videla toliko različne hrane na kupu. Prijetno, spontano ozračje,  stanovanje polno zanimivih ljudi in različnih zgodb. Slavljenka je vsakega izmed nas obdarila s še svežim izvodom svojih, v knjigi izdanih kolumen. Že zdaj vem, da bom knjigo v hipu požrla.
Jutri grem na predstavitev prve knjige, ki jo je izdala prijateljica Malči. Sama zase v hecu pravi, da je gospodinja, a je veliko več kot to. Malči zelo dobro piše, zato, pa tudi zato, ker je Malči moja zelo dobra prijateljica, se njene knjige še posebej veselim.

-

Nakaljevanje

-

Letošnjo zimo sem obudila navado vsakodnevnega nakaljevanja, kalčki so namreč v zimskih in teh zgodnjepomladnih dneh odličen vir vitaminov, mineralov, encimov in aminokislin, nakaljevanje pa ne zahteva nobenega truda, posebnega znanja ali napora. Pa še cenovno ugodno je.

Ko sem pred leti začenjala z nakaljevanjem, sem kalila zgolj  kalčke lucerne, pa čičeriko sem nakaljevala, da se je potem hitreje skuhala in bila bolj okusna. Letos sem izbor semen razširila na redkvice, triplat, ajdo, rukolo in konopljo. Slednji sta bili tudi edini, ki se pri nakaljevanju nista izkazali. Mala semena rukole se hitro zasluzijo in nemogoče jih je izpirati. Z malo vztrajnosti in potrpljenja bi mi morda uspelo, ampak ker je rutina pri izpiranju omejena zgolj na minimalen potreben čas za to opravilo (zjutraj in zvečer odpreš vodo in spustiš skozi vsa nadstropja kalilnika), sem seme  rukole pospravila, da ga bomo zasejali na vrtu. No, konopljino seme pa  v 99% sploh odprlo ni, niti po 12 urnem predhodnem namakanju ne.

Po okusu so mi daleč najljubši kalčki redkvice. Pa še lepo pisani so na pogled. Kalčki redkvice na zgornji fotografiji so bili postreženi s skuto, ponavadi pa jih fliknem v živopisano mešano solato, sestavljeno iz radiča, naribane sveže pese, korenčka in čičerike. Živopisana solatna bomba nastane, ko vse to zmešaš skupaj.

Kot rečeno, čičeriko nakaljujem zgolj do meje, da požene majhen kalček, potem pa jo skuham. Tako nakaljeni čičeriki se čas kuhanja skrajša za dve tretjini, je bolj polnega okusa, pa še, kar ni tako nepomemben podatek, nima tako močnega vonja kot če jo kuhate nenakaljeno. Tudi z ajdo naredim podobno (kalim 24 ur), nato pa jo ali pojem presno ali pa minimalno pokuham.

Predvčerajšnjim sem v Hiši začimb kupila seme gorčice, katerega del je že končal v kalilniku. Prav zanima me kakšen bo končni rezultat, po prvem preizkušanju komaj odprtih semen sem dobila občutek, da bodo zelo pikantni.

Kaj pa vi, kaj kalite?

Petdeset odtenkov

-

 

... bele šminke. Se mi zdi, da barvno karto s sabo prenašam le še zato, da ne bi kiksnila pri izbiri odtenkov, ki sploh niso barve. Bela na sivo, bela na beige, smetanasto bela ... Uh, kako so me srbele oči pri sivih odtenkih! Naj bo ena siva? Samo ena! Siva na beige, siva na vijola, morda mišje siva?  Ampak bela je le bela, alfa in omega vseh ne-barv. Ko je zazvonil telefon, sem suvereno dahnila: RAL 9003.

Ko grem zdaj tam  mimo, skozi ozko špranjo med dvema hišam vsakič znova pošpegam  gor. Stopim na rob pločnika, obstojim, glavo premikam levo in desno, da ujamem pogled. Vse luči so prižgane, okna in vrata so odprta. Eno od oken, ki je prej, tako kot ostala, imelo na zunanji strani rjavo obrobo, je nima več. "Čudno, nekdo je tam in to nisem jaz,  niti ključa nimam." "Čez deset dni" so rekli. Če dobro premislim, deset dni v primerjavi z dnevi, porabljenimi za praskanje stare barve (ko smo končali sem pomislila na to, da bi zmago nad stenami zalili s šampanjcem), niti ni tako zelo veliko - da bo le stara gospa zadovoljivo našminkana!

Moja najljubša barva je sicer zelena, a kljub temu zelenih nimam prav veliko stvari. Modra pa je barva, za katero pravijo, da mi zelo pristoji. Modra je edina izmed barv, katere ne maram.

Liebster award

-

Tole nagrado mi je "napopala" Zulejka iz Uglašene kuhinje. Zulejka, hvala!

Pravila velevajo, da izberem pet blogov, ki imajo manj kot 200 sledilcev (sanja se mi ne kje pridem do teh podatkov). Moji favoriti so:

 Ovca

Ruth

Chattebox

GoLa

Ljubeznice

Dobitniki, delite naprej ... Vsem želim veliko sreče in dober glas v deseto vas.

Kaj imajo skupnega popolne pite in zarečen kruh?

-

Prav nič. Zanima me, ali je tisti nadev v limonini piti s sivko iz bistroja Bazilika pečen ali ne. Močno namreč sumim, da ni. S taistim vprašanjem smo se ukvarjali včeraj, med oblizovanjem ob popolni sladici. Sicer pa tudi slana špinačna pita s pinjolami in feta sirom ni bila kar tako. Moram reči, da me je malo zbudila iz zimskega kulinaričnega dremeža, zadnje čase sem namreč zapadla precej rutinirani zimski kuhinji: gomolji, čičerika, leča, kislo zelje in repa. Glede na to, da se na tržnici že da ujeti liste mlade špinače (tisto mlado, ki se dobi skozi celo leto in pride iz Italije, gladko spregledam vsakič ko naletim nanjo), se bom verjetno v bližnji prihodnosti po dolgem času podstopila narediti špinačno pito. Določene reči so tako zelo enostavne za izdelavo, pa nanje kar pozabimo.

Sicer se pa včeraj nismo najedli le dobrih pit, z drago prijateljico M. sva se nekaj minut kasneje v bližnji trgovini najedli še zarečenega kruha. Običajno se z zarečenim kruhom bašemo bolj  vsak zase in verjetno se strinjate, da ni preveč fajn, v dobri družbi pa je taisto opravilo, še posebno če se v nakupovalni vrečki znajde zadovoljiv rezultat, nadvse prijetno.

Da ne bo pomote, steklenička na spodnji sliki ni stvar o kateri govorim v zgornjem odstavku, je simpatično darilo od M. Raje ne bom povedala s kakšnimi besedami je bila pospremljena predaja. ;)

P.S. M. je ena tistih, z alergijo na plastična okna. "Okna boste seveda obdržali?!" je bil njen prvi komentar na situacijo.

Gospa, pri nas smo malo starokopitni

-

"Živjo, zanima me cena tiste luči tamle." "Ja... ta luč je pa znižana, je zadnja in je za štirideset odstotkov cenejša, blablabla ... Delaš kakšen nov, zanimiv projekt?" "Da. Svojega." "Aha ... lepo." Ja, to ti misliš ... Najtežje je delati zase.

"Ja gospa, ampak okna boste pa zamenjal, a ne?" "Ne gospa, pustili bomo obstoječa." "Ja zakaj?" "Ker so lepa, samo obnovili jih bomo." "Ampak gospa ... veste, ko je meni umrl mož, sem najprej zamenjala okna. Vam povem, to je bila ena najboljših odločitev! Ja gospa, ampak to je pa škoda, da jih vi ne boste zamenjal. A jih res ne boste? Vam bo žal, veste" "Zaenkrat jih ne bomo, če se kasneje odločitev izkaže za napačno, jih bomo pa takrat zamenjali." "Ja, samo, če jih ne boste zamenjali, se vam bo poznal pri kurjavi. Moja zdaj tako tesnijo. Gospa, pridte pogledat, pridte k men pogledat kako moja dobro tesnijo." "Saj vam verjamem, ampak mi jih res ne bomo zamenjali. Veste, pri nas smo malo starokopitni." Hm ... naša okna zdaj kazijo fasado hiše, vsi ostali imajo namreč plastična.

"Ko bosta menjala vrata, mi povejta, imam en kontakt za dobra vrata." "Ampak midva jih ne bova menjala." "A res?" "Ja, obnovila bova obstoječa." "Ampak saj so lesena, les se krivi. Jaz sem zamenjala vsa vrata." "Les je pač tak, da deluje, naju to ne moti." "Aja ..."

"A bosta imela talno gretje?" "Ne, ohranila bova obstoječ parket." "Ampak v kopalnici bosta pa najbrž imela talno gretje?" "Ne, v kopalnici bova imela po tleh terrazzo." "Ampak to je mrzlo!" Nikogar ne poznam, ki bi tarnal, da zaradi hladnih tal v kopalnici slabo živi. Poleg tega pozimi radi hodimo obuti v štumfe iz domače volne.

Nikakršna retro ptička nisem, kakšen dom si želim, vem že od nekdaj - sodoben, z rahlim pridihom časa v katerem je nastal. Docela zminimizirano lupino, z vsebino, ki jo naplakne čas. Ob omembi bambusovega, tikovega ali kakšnega podobnega "egzotičnega" parketa zastrižem z ušesi in zavijem z očmi. Obstoječa parjena bukev in hrast v hodniku, položena na ribjo kost, pa nov ladijski pod iz slavonskega hrasta v kuhinji. Mimogrede, v Sloveniji imamo tudi gozdove, kajne? Obdržali bomo obstoječa macesnova okna, katerih napaka je menda ta, da prepuščajo malo zrakca - plesni v kotih se nam torej ni treba bati, smrti zaradi zadušitve, tudi ne. Zadnje čase sem še toliko bolj alergična na odvratne strupeno bele debele plastične okvirje, ki so zakraljevali skorajda v vsakem kotičku mesta. Nič ne rečem, na nove zgradbe zaradi mene dajte kar vam pride na pamet, stare pa ali obnovite kot je treba ali pa jih pustite pri miru. Naša hiša se je pred kratkim za las ognila menjavi docela ohranjenih lesenih oken na stopnišču, s plastičnimi. Sokrivka za nemenjavo sem tudi sama (kar si štejem v čast), okna je bilo namreč treba pozapreti, da se je le izkazalo, da niso pokvarjena. Samo slabih deset minut časa ti vzame, da s pomočjo izvijača pozapreš pet tridelnih oken. Slabih deset minut, da ugotoviš, da sploh niso pokvarjena. Na hišnem sestanku je potem nekdo precej pametno navrgel, češ da so okna umazana ter, da so se med šipami zaredile muhe. Če so umazana, se jih pač pomije, kajne, za debele mesarske muhe pa obstaja insekticid. Menjava lesenih oken za plastična bi morala biti  okarakterizirana kot osmi smrtni greh.

V sanitarnih prostorih smo pod debelim slojem keramičnih ploščic ostrmeli nad najdbo: terrazzo mi je na obraz narisal nasmeh, ki bi se verjetno lahko kosal z nasmehom arheologa, ki je pravkar našel vstop v Tutankamonovo grobnico. Tlak v wc-ju je bil ohranjen do te mere, da se ga da spodobno obnoviti, kopalniškega pa je tekom let doletelo preveč nesreč, tako, da ni dajal kakšnih obetajočih znakov življenja. Roditelj, sicer operativni vodja projekta, pred časom niti slišati ni hotel o izdelavi terrazza v kopalnici, zato smo za tjakaj naročili keramične pološčice. V nedeljo zjutraj pa je zacingljal telefon: "Ti, veš kaj ... malo sem razmišljal, ne vem no... malo razmislita, kako bi se vama zdelo, če bi v kopalnico dali terrazzo." Ni bilo kaj razmišljati. Tudi dejstvo, da dva paketa ploščic verjetno nikoli ne bosta ugledala luči naše kopalnice, ni botrovalo odločitvi v prid keramike. No, če kdo od vas hlepi po novih ploščicah v kopalnici, kuhinji ali kjer koli že, prilagam link do naših nesojenih lepotic: tukaj. Specifikacija: keramične ploščice serije Minoo, dimenzije 20x20 cm, barva A9 (siva), 2,40 m2 (= 60 kosov). Kupljene so bile z 20% popustom, po enaki (ali celo za spoznanje nižji ceni) jih prodamo naprej. Možnost dokupa v Sloveniji.

Tako, zdaj pa prosim še vi povejte kaj si mislite o plastičnih oknih, muhah v škatlastih okvirjih, kahlcah ali ne-kahlcah, o bambusovem parketu ter o starokopitnosti.

V svetu majhnih

Obstajajo kraji, kamor ne more prav vsak. Družinski center  Mala ulica v Ljubljani, ki se nahaja v stavbi, v kateri je bilo včasih mestno ljudsko kopališče,,je že eden takih, vanj namreč lahko vstopite le v spremstvu otrok. No, če niste starš in si kljub temu želite od bliže ogledati ta zanimivo zasnovan prostor, vam predlagam, da si otroka "sposodite" pri znancih in prijateljih. Vse polno je namreč ljudi, ki  imajo predšolske otroke (predvsem njim je ta prostor namenjen)  in bodo prav gotovo veseli, če se ponudite za varstvo in jih za kakšno uro razbremenite. Lahko pa greste na kavo s kakšno od mamic in njenim otrokom, kot sem naredila zvedava pišoča.

Edina stvar v stavbi, ki je prilagojena odraslim, so kavarniške mize in stoli ter wc, vse ostalo pa je izvedeno v miniaturnih merah: ulica, po kateri se otroci vozijo v oblazinjnih avtomobih, mali kavarniški stoli z mizicami ob pločniku,  miniaturne hiške z lepo porisanimi fasadami, oblazinjen ribnik, pa stanovanjce s tako nizkimi stropovi, da se odrasli le s sklonjeno glavo prebije skozi. Iz strehe se otroci skozi tobogan zadričajo na drugo stran ceste, kjer se nahajajo skrivni rovi in votline.  Ob polžastem stopnišču raste mini čarobni gozd, v nadstropju se nahaja igralnica ter knjižnica pod oblaki čisto zgoraj.

Zelo prijeten ambient in pomembna pridobitev, tako za mesto, kot seveda tudi za uporabnike.

Zima ima močne živce

-

Letošnja zima ima močne živce. Jaz jih nimam. Mene iz tira vrže že ena vodovodna inštalacija, ki je za štiri centimetre zamaknjena v levo. Zaradi štirih centimetrov v levo sem si pripravljena uničiti eno popoldne plus en dan. Pa ne le sebi, temveč še nekomu poleg sebe, ki ima po mojem mnenju živce močne kot letošnja zima. In potem  pomislim, da imam pravzaprav velikansko srečo, da me oseba s konjskimi živci v najhujšem napadu slabe volje odveče na sprehod na grad, na torto in kokto, kjer vsaj za kratek hip pozabim na preklete štiri centimetre. No ja, menda na trgu celo obstajajo zadeve, ki štiri centimetre v desno lahko zmaknejo za tri centimetre v desno. Ne bom verjela, dokler se o tem ne bom prepričala na lastne oči. Se vam take težave zdijo omembe-ne-vredne? Najbrž ja. Meni tudi. Ampak to mi prav nič ne pomaga.

Zdi se mi, da se tale zima vleče kot čreva. Da ne bo nikoli drugače. Da bom do konca življenja živela v tujih stanovanjih, medtem ko bodo moje reči v škatlah razseljene na nešteto koncih. Da bom do konca življenja naokoli krevsala v čevljih z luknjo, v omari  imela dve krili, dvoje hlač in pet puloverjev. Ampak ja, če dobro pomislim, se tudi s takim skrajnim minimalizmom čisto dobro preživi. 

Večerna opitost je v redu. Da je le človek na toplem, kjer koli že. Ampak ne s komer koli. Lahko noč!

...

-

Čez Golovc

-

Na Golovcu še pravkar sonce, spodaj v mestu pa že skoraj večer. Prižigajo se prve luči, barva neba se spremeni iz sinje v indigo modro. Z blatnimi čevlji vstopim v trgovino in kupim novo klobko volne. Zdaj pa domov, na kamilični čaj!

Počasi

-

Nekje na pol poti smo izgubili spontanost. Rutina in red sta načeloma v redu, a le dokler ne začneta dušiti. In mora dušiti, da končno ugotoviš, da določene reči le niso tako zelo pomembne. Kako močno sem v zadnjem času pogrešala spontane ljudi, spontane večere, bežni zamah z roko, v smislu "saj je vseeno". 

V bistvu je vse skupaj zelo preprosto. Včeraj sem se, z neodtrgano gledališko karto (tretjo neodtrgano v tem mesecu), zaklepetala na obisku. Šest ur je švignilo mimo kot bi mignil. Lepo je vedeti in spet videti, da še obstajao ljudje s podobnim razmišljanjem.

Januar se počasi poslavlja. Končno! Ne, zima res ni zame.

Ljubezen

-

Zajtrk v Kinodvoru  je zame v sivih zimskih mesecih sinonim za  popolno nedeljsko jutro. Kava, piškot, klepet, prelistavanje revij in na koncu seveda film. Danes je bila na sporedu Ljubezen Michaela Hanekeja - lep, a krut in realen film, ki te v mislih spremlja še ure potem, ko zapustiš kino dvorano. Starost, bolezen, nebogljenost in umiranje - tabuizirana in na rob odrinjena tema, ki jo Haneke skozi zgodbo ostarelega para predstavi na njemu lasten način, brez olepševanj in patetike torej.  Brezmejna je tista ljubezen, ki ne domuje le v dobrem in lepem, temveč sega mnogo dlje. Če ste nagnjeni k melanholiji, potem ogled filma vsekakor odsvetujem. Ugotavljam, da se vedno bolj nagibam na stran romantičnih filmov s srečnimi konci. Z vse ostalo imamo realno življenje ...

Sicer pa smo si pri nas danes melanholične in snežne tegobe lajšali z odličnim masala čajem in še eno od mene izmišljeno sladico, ki bi jo lahko uvrstili med veganske in manj redilne. V napeštano banano sem vmešala kuhano ajdovo kašo, nasekljane orehe in šluk mandljevega mleka, vse skupaj pa začinila z malo limoninega soka in cimeta.

Na desnem, na levem bregu

-

Mimo kodeljevških vil, gradu, po desnem bregu Ljubljanice, do strašljive cukrarne, sprehod do najvišjega nadstropja v "nebodigatreba" modernistični garažni hiši, v kateri v enem izmed boksov kljub vsemu lahko vidite parkiranega mercedesa, pa pod mostom na drugo stran ter po levem bregu nazaj. Skozi nove Poljane, mimo cerkve, ki so jo, sumim, da po pomoti,  prebarvali v rdečo in zdaj izgleda kot gasilski dom, mimo praznih hiš, zapuščene kino dvorane, labodov, rac in nutrij. Slednje imajo prav lepe kožuščke.

Preljubi umirjeni januar

Mesec, ki prinaša spremembe - dnevi se daljšajo, spet smo dobili sonce in noči so zopet jasne. Kot ponavadi, so prvi januarski dnevi na moji strani izjemno umirjeni. Letos me za spremembo na prve dni novega leta ni pričakala viroza, gripa ali kaj podobnega, temveč le nahodni prehlad. Sicer blag, a dovolj močan za tehtne izgovore in izmikanja nujnemu ter preganjanje dolgega časa v postelji. V odmorih, med ogledom posameznih delov raznih nadaljevank se trudim z branjem. Pamukov Istanbul mi še ni čisto stekel. Odkar se ga je nekje (ne vem še, če po nedolžnem) prijela oznaka "dolgočasen", sem ga dala malo na stran. Tudi sicer sem se v zadnjem času knjigam, nenamerno, izogibala. Zadnjo prebrano, Muzej nedolžnosti sem počasi glodala od septembra, pa tja do konca decembra. Moram reči, da me je knjiga v drugi polovici precej razočarala. Kljub temu ... na srečo se mi je med branjem (nekje na sredini knjige) povsem nenadejano ponudila priložnost obiska Muzeja nedolžnosti v Istanbulu, ki je knjigi dala novo dimenzijo. Prednost knjig pred filmi je, da si ob branju ustvarimo čisto svojo predstavo o napisanem, prav zato se ne morejo primerjati s filmom in iz tega vzroka filmi, če jih gledamo po tem, ko smo prebrali knjigo, često razočarajo. Obratna pot seveda spet ni priporočljiva, saj si potem ob branju preveč vezan na podobe iz filma. Kakorkoli ... Muzej nedolžnosti je vsekakor zgodba zase. Razstavljeni predmeti so, poleg tega, da soustvarjajo zgodbo, tudi zgodba preteklega, izgubljenega časa. Ampak ja, videti na enem mestu razstavljeno skoraj vse kar je opisano v zgodbi, je svojevrstna prilika. Pa pri vsem skupaj ne gre le za predmete kot take, kot bi si mislil površen opazovalec, temveč za avtorjevo sposobnost, da s premišljenim prikazom teh v gledalcu vzbudi svojevrstne občutke. Kot rečeno, me je knjiga, predvsem v zadnjem delu, zaradi preveč dolgovezenja brez pravega smisla, razočarala, ampak to kljub vsemu ni razlog, da je ne bi priporočala v branje. Istanbul pa ... sem šele na dvajseti strani. Bomo videli. Kaj zanimivega berete ali ste prebrali v zadnjem času?

Medtem, ko sem že ne vem kolikič kuhljala ingverjev čaj in mi je pogled ušel na kuhano olupljeno peso, se mi je v glavi porodila zamisel za krepčilno solato za bolnike s prehladom - trenutno sva celo dva taka primerka pri hiši. Eden ne mara pese. Nič zato, okus je precej drugačen tistemu, kot ga imate, tisti, ki ne marate pese, v spominu iz otroških let. V skodelici sem zmešala na majhne kose narezan svež ingver, čili, kumin, ščep soli, žličko medu, oljčno olje in malo limoninega soka. Rezine pese sem razporedila po krožniku in prelila z mešanico. Presenetljivo dobro je izpadlo. Naslednjič bom poskusila zraven skombinirati še pršut. Bi ga že danes, če ne bi včeraj vsega pohrustala.

Pečena buča, ki je čofnila v juho

-

Ena izjemno nasitna in sila preprosta juha za mrzle zimske dni, ki smo si jo izmislili na predsilvestrski večer. Polovico maslene buče (lahko tudi hokaidke) olupite, narežete na trakove in fliknete v pečico - na 180 stopinj celzija pečete toliko časa, dokler ni lepo zapečena in mehka (približno dvajset minut). Nato jo spasirate in pokuhate skupaj s približno pol litra paradižnikove mezge. Od začimb sem dala noter kumin, garam masalo, ingver in kurkumo. Ko je juha servirana, lahko na krožnik položite žlico kisle smetane, ni pa nujno. Po vrhu sem potresla dimljen turški čili. Ko smo župco pojedli, smo se spomnili, da bi verjetno noter pasal še šluk balzamičnega kisa. Morda poskusim naslednjič.