Letošnja zima ima močne živce. Jaz jih nimam. Mene iz tira vrže že ena vodovodna inštalacija, ki je za štiri centimetre zamaknjena v levo. Zaradi štirih centimetrov v levo sem si pripravljena uničiti eno popoldne plus en dan. Pa ne le sebi, temveč še nekomu poleg sebe, ki ima po mojem mnenju živce močne kot letošnja zima. In potem pomislim, da imam pravzaprav velikansko srečo, da me oseba s konjskimi živci v najhujšem napadu slabe volje odveče na sprehod na grad, na torto in kokto, kjer vsaj za kratek hip pozabim na preklete štiri centimetre. No ja, menda na trgu celo obstajajo zadeve, ki štiri centimetre v desno lahko zmaknejo za tri centimetre v desno. Ne bom verjela, dokler se o tem ne bom prepričala na lastne oči. Se vam take težave zdijo omembe-ne-vredne? Najbrž ja. Meni tudi. Ampak to mi prav nič ne pomaga.
Zdi se mi, da se tale zima vleče kot čreva. Da ne bo nikoli drugače. Da bom do konca življenja živela v tujih stanovanjih, medtem ko bodo moje reči v škatlah razseljene na nešteto koncih. Da bom do konca življenja naokoli krevsala v čevljih z luknjo, v omari imela dve krili, dvoje hlač in pet puloverjev. Ampak ja, če dobro pomislim, se tudi s takim skrajnim minimalizmom čisto dobro preživi.
Večerna opitost je v redu. Da je le človek na toplem, kjer koli že. Ampak ne s komer koli. Lahko noč!
2 komentarja:
poznam vse do potankosti. tudi oblačilne tegobe.
Bojim se, da bodo določeni kosi oblačil postali zamodni še preden jih utegnem potegniti iz naftalina. ;)
Objavite komentar