petek, januar 29, 2010

Izkoriščevalska prasica

N. je osebi (za katero je do tistega trenutka zmotno mislila, da je njena prijateljica) naredila logotip in nekaj cgp elementov, saj je dotična oseba pred časom odprla s.p.. Ko N. tako imenovani prijateljici izstavi račun s prijateljsko ceno, ki znaša borih 300 eurov, le-ta pa podivja in oblikovalko okliče za izkoriščevalsko prasico. Prasica, le kaj si misli, da je takole izkoristila njuno prijateljstvo za postavitev enormno visoke cene ter še prida, da bi jo morala prej opozoriti na dejstvo, da bo ta reč tako drago koštala (naj vam prišepnem na uho: razkačena oseba se je v tistem trenutku ravnokar vrnila iz tritedenskih počitnic na Bahamih). Menda, da bi še nekako razumela, če bi N. za projekt porabila 14 dni (po njenem bi bil torej N-jin mesečni zaslužek tam blizu 600 eurov), po drugi strani pa je želela, da N. logotip izpljune v roku treh dni.
Kdor se je v življenju vsaj malo sukal v okolju grafičnega dizajna ve, da lahko profesionalec z recimo dvajsetletnimi izkušnjami, perfekten logotip izpljune v petih minutah. Ampak da smo si na jasnem: za izdelavo ni porabil pet minut, temveč dvajset let + pet minut. Seveda je sedaj jasno odkod cene, za katere znekateri zmotno mislijo, da so previsoke.
Najbrž ni treba posebej poudarjati, katera od zgoraj opisanih oseb je izkoriščevalska prasica, ki je izkoristila prijateljstvo. Skratka, N ima veliko srečo, da je iz svojega adresarja izbrisala kontakt, ki ni spadal tja.
Predvčerajšnjim je v pisarni kjer preživim 8 ur dnevno, zazvonil telefon. Glas na drugi strani je rekel: "Dober dan, mene pa zanima, če je svetovanje za eno sobo zastonj?" Ob naslednjem takem klicu bom kličočega vprašala: "Gospod, mi lahko prosim poveste kaj ste po poklicu?" Naprimer da bo gospod rekel, da ima pizzerijo. Potem ga bom vprašala: "Če pridem k vam in pojem samo pol pice, bo to zastonj?"
Podoben primer: prejmemo mail od gospe, ki je na naši internetni strani v nekem stanovanju videla njej všečno luč, pa dizajnerski fotelj in zdaj sprašuje kje naj to kupi. Najbrž ne bi bilo fer do ljudi, ki za tovrstne storitve plačajo, da bi nekdo drug do istih informacij prišel zastonj Poleg tega imamo v pisarni veliko pomembnejših opravkov: lakirati si moramo nohte, razpravljati o dobrih filmih, jesti čokoladne bonbone Fererro Roche in početi razne take reči, ki jih pač počnemo ženske, ki delamo v finih pisarnah. Le kdo bi ob vsem tem imel čas vsakodnevno odgovoriti na enormno število mailov, v katerih ljudje sprašujejo kje naj kupijo lep kavč in luč, pa kje se kupi kamne in vejevje za dekoracijo. Prav ste slišali, kdor ne verjame, naj prebere še enkrat: KAMNE IN VEJEVJE. Gospa, ki ni izvedela kje naj kupi kavč, se je blazno razhudila nad nesramnimi arhitektkami in napisala: "Očitno je denar še vedno sveta vladar!" Se zelo strinjam z razburjeno gospo, ne verjamem namreč, da dotična gospa živi od prane. Tudi dizajnerskega fotelja, katerega si tako neznansko želi, najverjetneje ne bi odplačala v naturalijah. Ali pač?! Ja, denar je sveta vladar, kakopak.
Sama se pri svojem delu držim zelo preprostega načela: za prijatelje ne delam. Kadar pa že naredim izjemo, takrat ne računam. Lahko si mislite, da glede na to, da v prostem času raje počnem vse drugo kot pa da bi z metrom v roki lazila po vlažnih zapuščenih podstrehah polnih podgan, izjemo naredim malokrat. Če jo že naredim, jo naredim z razlogom in takrat za svoje delo ne pričakujem honorarja.
Odnos laične javnosti do arhitektov in oblikovalcev je naravnost bizaren. Z nami barantajo kot bi barantali s krošnjarji na turškem bazarju. Ne predstavljam si, da bi taista oseba prišla k mesarju in rekla: "Dober dan, za kosilo bi namesto pečenega krompirja veliko raje jedel svež goveji zrezek premazan z gorčico. Mi boste dali kaj popusta?" Mesar bi vam najbrž s prstom pokazal na vrata. Ali pa bi prišli k odvetniku in rekli: Sosed mi je vrgel kamen v oko. Verjemem da bo moj primer za vas pravi izziv, dovolim vam, da me brezplačno zastopate. Ko bova zmagala, bom v lokalnem časopisu objavil, da ste zelo dober odvetnik in vam s tem naredil dobro reklamo. Tudi gospod odvetnik bi vam kaj hitro pokazal kje so vrata.
Naj vam za konec postrežem še z eno zgodbico, v kateri nastopa izkoriščevalski prasec (v tem primeru gostilničar), njen naslov je: "Realnost prenešena v fikcijo"
Marijan pride v oštarijo Oljka, saj se mu je zahotelo dobre južine. Naj na tem mestu povemo, da se Marijanu, kadar zagleda pečena rebrca, obraz razjasni tako, kot se džankiju razjasni obraz, ko ugleda vrečico s heroinom. Skratka, Marijan pride v gostilno in naroči govejo župco, pečena rebrca, prebranac, mešano solato in neko sladico - ne vem katero, recimo da sadno kupo, ki je najbednejša sladica vseh sladic, ampak to zdaj niti ni tako zelo pomembno. Skratka, naš Marijan poje župo, nato pa predse dobi lepo zapečena rebrca. Z velikim užitkom zagrize vanje, po bradi mu teče mast, ki kaplja na lepo opran bel prt, vendar Marijan tega ne opazi, pa tudi če bi opazil, ga to ne bi kaj prida motilo. Ko so rebrca nekako polovično "obdelana", Marijan čez cesto zagleda lokal, katerega je prej spregledal. Pred lokalom stoji tabla, na kateri z velikimi, nerazločnimi črkami, ki se v resnici trudijo, da bi bile lepe, pa jim ni ratalo, piše: "Pečena rebrca po mehiško, danes posebna cena!". Ohoho, tole se pa dobro sliši. Lahko bi probal še tiste in se potem kasneje odločil katera so mu bolj všeč. Ali pa ne, saj tukaj se je že kar nekolikanj najedel, (čeprav si je moral priznati, da še zdaleč ni sit, kje pa) in ne bo hodil nazaj. Bo šel čez cesto, da vidi kakšna so tista druga, pa še po posebni ceni jih bo dobil. Naš Marijan torej vstane in se pripravi da bo zakoračil čez cesto. Natakar, ki ga vidi odhajati vpraša: "Gospod, kam pa kam, vam morda naša hrana ni všeč?!" "Je je, zelo je dobra, ampak veste, mene zanima kakšna rebrca ponujajo tamle čez cesto." reče Marijan, še ves masten okoli ust. "Ja, gospod vso pravico imate, da vas to zanima, ampak ali bi se morda preden greste lahko zmenila, da poravnate račun?! Marijan ga prijazno pogleda in reče: "Ampak saj ne vem katera mi bodo bolj všeč." Natakar ga debelo pogleda, Marijan pa mu prijazno razloži: "Veste, saj nisem zadel na lotu. No ja, za pojedeno se vam bom že oddolžil, ko se naslednjič srečava, vas povabim na kavo."
Menda obstaja stari rek, ki pravi, da se vnaprej plača le kurbam. Sama bi rek dopolnila nekako takole: Poleg kurb se vnaprej plačuje tudi izkoriščevalskim prasicam. Samo toliko, da boste vedeli, ko boste naslednjič stopili h kakšni izkoriščevalski prasici ali prascu, imejte s sabo denar. Ker denar je vendar, kot smo družno ugotovili v temle spisu, sveta vladar!


Vsakršna podobnost z resničnimi osebami ni naključje. Kdor se je prepoznal, me zaradi mene lahko tudi toži. Ampak ne, saj me vendar ne boste tožili! Razen, če... Če si morda upate svojega odvetnika prositi za popust ali pa mu natveziti, da bo vaš primer zanj poseben izziv in mu zato dovolite, da vas zastopa zastonj. Ne, pravite da si ne upate?! Haha, tolčem se po kolenih, saj sem vedela: ne boste me tožili, kje pa, še na misel vam ne pride!



Nad mestom se dani

_

Na vsake toliko časa si rečem, da bom zgodaj vstajala. Če človek vstaja zgodaj, manj zamudi. No ja, očigledno veliko zamujam, ker sem zdaj, ko se sonce dviga, čisto mehka. Jutra so fajn, ker so krmežljava in spokojna, tudi vonj kofeta je zjutraj drugačen. Ampak mislim, da me ni toliko fasciniralo tole jutro kot tako, temveč dejstvo, da imamo spet sončen dan. Kateri po vrsti letošnji že?! Mislim da tretji.
Nič ne rečem, saj skandinavci imajo fin dizajn in lepo naravo, ampak meni bi se tam gor pri njih zmešalo. Termometer, ki meri energijo, je danes nenormalno poskočil. Ni kaj, vremenski človek sem!

četrtek, januar 28, 2010

Luksuz

_

Res je, nisem pisala. Nisem pisala zato, ker se mi je pač zdelo, da nimam kaj za pisat. Ampak, če rečem, da se mi je zdelo, da nisem imela kaj za pisat, to še ne pomeni da sem 24 ur na dan ležala na kavču, bolščala v madež na stropu in se delala nepokretno, še zdaleč od tega! Samo nekako nisem čutila, da bi z vami delila svoje vsakodnevne radosti (in morebitne neradosti). Se nisem čutila dolžna teh svojih radosti (in morebitnih neradosti) deliti z vami, ker se mi zdi, da pa res nimam nobene dolžnosti, da bi to redno in ažurno počela. Čeravno ste se najbrž navadili, da naklikate semkaj in potem bolščite v "trotl" fotografije in berete moje nebuloze, pa ste morda celo za trenutek pomislili, da se vam bo brez branja novih pisarij na Toku zavesti zmešalo in če sedaj to berete, ste očitno preživeli tudi brez tega. Fajn.
Kaj počnem? Živim luksuz. Haha, najbrž mislite da lažem. Najbrž mislite, da pišem Kratko zgodbo za Onin natečaj na temo "Kako sem preživela recesijo in se celo smejala." Preživela recesijo in se smejala, s Chanelovim lip glossom na ustnicah. Mislite da lažem?! Ne lažem, žnable imam na debelo pomazane s Chanelovim glosom, saj vam pravim, da živim luksuz! Mi še vedno ne verjamete?! Ne?! Prav, pa nič.
Eden izmed luksuzov so limone na fotografiji. Luksuz je, če človek dobi limone, ki so bile utrgane še isti dan, pa to ne katerekoli limone, temveč limone, katere lahko narežeš direkt v vrč z limonado, jih tam pustiš en dan in nato uživaš v najboljši limonadi na svetu, ne da bi te preveval zoprni občutek, da ti bo pravkar razžrlo jetra ali ledvico. Evo, to je zame luksuz, ker ne pomnim kdaj sem to nazadnje počela. Pardon: konzumirala.
Luksuz so štirje koktejli na večer, pa dve korenčkovi torti v enem vikendu (pustimo ob strani dejstvo, da je bila druga rahlo zažgana in da je bilo potrebno dobre pol ure za ostrganje črne koprene).
Luksuz je, da si čas lahko razporedim tako, da čez dan zabluzim in ponoči delam. Točno ta trenutek se namreč igram pisarno.
Luksuz je, da grem v trgovino in ujamem zadnje kose "blaga na kile" in iz trgovine zakorakam s polno vrečo blaga.
Luksuz je, da imam več planov, kot jih lahko v resnici realiziram.
Luksuz je, da bom pravkar pritisnila na tipko kavnega avtomata, si naredila en dober kafe z micenim šlukom mleka, si nalila kozarec vode, ker sem dehidrirana in se spravila delat. Delo ob enajstih zvečer sicer ni luksuz, je pa pogoj za to.

Kako pa kaj vaš luksuz, se kaj pritožuje al se ima fajn?!

sreda, januar 20, 2010

Brez oblačka

Končno malo svetlobe...

sobota, januar 16, 2010

V Avatarju

Ne maram Koloseja. Na prste mizarjeve roke bi lahko preštela, kolikokrat sem bila v recimo zadnjih sedmih letih tam - točno enkrat (ha, bi lahko bila to roka od mizarja z večletno mizarsko prakso). Ne maram vonja po popcornu, na živce mi gre, ko zadaj sedeči z nogami butajo v moj sedež, pa da se ljudje okoli mene pogovarjajo in hahaljajo takrat ko ni smešno. Moje kinodvorane so majhne in prijazne. V kino običajno hodim sama, največkrat imam srečo, da natrofim tak dan ali uro, da je poleg mene v kinodvorani največ 30 ljudi. Tako se lahko udobno razkomotim, na stole okoli mene razložim vso svojo kramo, če je poletje se še sezujem.
Obisk 3D kina je bil torej zame - "kinoklasičarko" cel projekt - želja po Avatarju je bila, glede na to, da nisem neka strašna ZF navdušenka, bolj kot kaj drugega firbec, poleg tega so me v željo po ogledu prepričali komentarji tistih, s katerimi delimo enak filmski okus. Kdaj, kam, v katero vrsto?! So me kolegice podučile, da se na 3D ne gre v Kolosej (brez opozorila bi najverjetneje zakoračila naravnost tja), temveč v Xpand, pa da je treba, ko ti dajo očala, na mestu preveriti ali so le-ta čista in v primeru da niso, zahtevati krpico za čiščenje in take zadeve... Pa smo šli včeraj... v Xpand. Sem zevala z odprtimi usti (in seveda očmi). Fascinantno. Tri ure v nekem drugem svetu - pravljičnem, kjer imaš občutek, da se te bodo tipalke rastlinic, živali in po nebu letečih semenk dotaknile ali se kar prilepile na tvoj plašč, pasala je preglasna filmska muzika in vsi malodane pretirani zvočni efekti. Cameron je dokazal, da je eden najboljših na tem področju. Se vidi, da je vse skupaj ena velika nadgradnja Terminatorja, ki je bil že za časa svojega nastanka legendaren film. Prav med ogledom Avatarja sem razmišljala o Terminatorju, katerega sva s fotrom pred cca. dvema desetletjema gledala s takšnim navdušenjem. Mislim, da si bom šla Terminatorja pogledat še enkrat - konec meseca ga namreč vrtijo v Kinoteki.
Kaj naj rečem - sama zgodba Avatarja je bolj tako tako, ampak vse ostalo pa... pejte ga pogledat, se splača!

sreda, januar 06, 2010

Pozabljena

_

Če hitro tečete na Gornji trg, jo morda še ulovite, Pozabljeno. Jaz sem jo odkrila včeraj. Pozabljena hiša, okna zabita z deskami, v deskah pa luknjice, skozi katere špegaš noter (prva slika), čez cesto pa še ena hiša s staro kramo, v tej so okna razsvetljena. Seveda ne manjka glasba. Zanimivo, kako lahko hiša, celo brez prebivalcev zaživi - zgolj s pomočjo svetlobe, stare šare in glasbe.


Nekaj o projektu Pozabljena lahko preberete na straneh Mestne občine Ljubljana.


nedelja, januar 03, 2010

Nič drugega, samo modro nebo...

_

Nebo je bilo danes res brez oblačka, sonce je skozi okno grelo v hrbet že ob devetih zjutraj, ko sem se, tokrat brez budilke, skobacala iz kovtrovega kokona. Takoj po jutranjem kofetu, ki na 820 nadmorske pač ni vreden svojega imena (ne vem zakaj ima turška kava pri pripravi zapovedano višino na kateri rata ali pač ne), se z babi podava na sprehod po gozdu. Precej dolg krog narediva, v hrib hodi pred menoj, sama se ustavljam in iščem dupline iz katere bo morda pogledal kakšen škrat, pa danes ni nobenega na vidiku - očigledno sem včeraj zvečer spila premalo vina?! "Nazadnje sem šla!" reče, ko prideva nazaj na točko od koder sva krenili. "Kar misli si!" rečem sama pri sebi. Nikakor je ne pustimo, da bi pri svojih enainosemdesetih posedala doma, kar tako vztrajno trdi, da bi najraje počela iz dneva v dan. In vsakokrat ko jo spravimo v pogon, da gre, ob vrnitvi nazaj pove, da ne bo šla več ter pristavi, da je najraje doma.







Premalokrat grem. Dva dni brez telefona in interneta je razkošje. Zrak je tako čist, da tokrat celo uživam v odmevajočih pokih raket, ki v polnočnem nebu režejo v čist zrak. Preden odidem, pogledam v nebo, v pikasto množico zvezd, katerih od spodaj že mesece nisem uzrla. Nebo ima posebno barvo, temno modro in ne črno, tako lepo je, da je leča še tako dobrega fotoaparata ne ponaredi. Nekatere reči so neulovljive in prav je tako. Ko se vrneš so spet tam, čeprav se ti, medtem ko hitiš skozi svoj vsakdan, na momente zazdi, da večerno nebo nima smisla. O ja pa ga ima, tudi temno nebo ima smisel, vse je odvisno le od tega, kje se v tistem trenutku nahajaš.

sobota, januar 02, 2010

Preprosto mir...

_




Medtem ko zunaj pada babja jeza...

petek, januar 01, 2010

Minevanja



Na prelomu iz starega v novo, točneje, na večer pred silvestrovim, sem izvedela žalostno novico, da je umrl prijatelji iz otroških dni. Boli, ko odide nekdo iz tvoje generacije, nekdo, s katerim si preživel malodane vsak dan svojega otroštva - skupaj smo izbojevali prve bitke, gradili največje šotore, osvojili vaške griče, iskali bližnjice med daljšnjicami po bližnjih gozdovih, se do skoraj jutranjih ur zabavali ob kartah in monolpolyju, šteli zvezdne utrinke, se potili v badmintonu, presnemavali vilinke na kasete in igrali tetris na njegovem računalniku. Človek, ki bi bil lahko vzor vsakemu - v smislu marljivosti, pozitivnih vrednot in poštenosti, človek, ki je dal v svojem kratkem življenju poleg svoje hude bolezni skozi še smrt matere in brata. "Hudič gre vedno na ta velik kup srat." pravi moja mama. Očitno res in očitno rek, da se dobro vrača z dobrim, ne drži. Sestra umrlega prijatelja bo tako, v roku še ne desetletja, poleg svojega brata in mame pokopala še enega brata. Njihovo tragično družinsko zgodbo sem imela v mislih tudi včeraj zvečer, medtem ko sem v nalivu hitela skozi hrupno mesto, na mirno praznovanje k prijateljici. Kako simbolično, kot bi dež izpiral žalost in bolečino...
Ni važno ali na silvestra pada dež ali sneg, ni važno na kateri jebeni zabavi smo bili in koliko šampanjca smo popili. Ne bom delala obračuna s starim letom, če pogledam v širšem smislu, je bilo zame to eno čist fajn leto. Pod pogojem, da odštejem dejstvo, da je druga polovica le-tega mimo mene švignila v enem zamahu. Spremembi, ki jih pri sebi zaznavam tekom let, sta rahlo nagibanje v sentimentalnost in uživanje v samoti. Zanimivo, zelo družaben človek sem, po drugi strani pa neznansko uživam v samoti. V novem letu si poleg zdravja (kako klišejsko in obrabljeno se sliši po eni strani, po drugi pa je to res tisto najvažnejše) želim dovolj časa. Dovolj časa zase, za poležavanje na kavču - z dobro knjigo v roki, s kupom najboljših filmov na polici, časa za vse pogovore o resnem in neresnem, pogovore, ki trajajo v noč. Želim si, da bi tisti, ki me obkrožajo (obkrožate - veste kdo ste) in sem (tudi) zaradi njih (vas) to kar sem, še naprej hodili v korak z menoj. To je vse kar šteje.

torek, december 29, 2009

Plešoče mačke in divji merjasci


Plesen na zidu lahko mirno spregledate, verjemite, da je v petih urah, kolikor sem jih preživela v temle čošku nekega precej nobel lokala z nobel cenami (in nobel plesnijo na zidu), nisem opazila. Le kako naj bi človek opazil zidno plesen, če pa mora non stop segati v besedo, se pogovarjati o lovu na divje živali, pa o divjih merjascih, ki se parijo s tistimi kloniranimi iz neke farme na Siciliji, pa o jelenih, ki plavajo po Ljubljanici, o natečajih, sitotisku, o pijanih profesorjih, ki se v deliriju oklepajo svojih katedrov na faksu, pa o tem, da ima nekdo tako velike roke, da mora, kadar si plete rokavice, namesto 25 na pletilko nasnuti 40 zank in razne take reči. Toliko je bilo za povedati, da skoraj ni bilo časa za opravljanje. Skoraj.
Hm, moram reči, da se že dolgo nisem tako nasmejala. Hvala vam za prijetno druženje, pa za luštna mala darilca, ki niso tako zelo trivialna, kot bi se marsikomu zdelo na prvi pogled. Naj živi trivialno!

P.S. Karirasta reč na fotografiji je mačka, ki pleše na Jennifer Lopez. Ne vprašte zakaj, ker ne vem.

ponedeljek, december 28, 2009

Broško dobi Majata


Majata, prosim javi se na mail.

četrtek, december 24, 2009

Džinglbels

_

Snežinke že letijo k naslovnikom, piškoti so napečeni in darila zavita. Težko je biti Božiček. Zvečer se uležem na kavč in se dva dni ne premaknem.


Božiček (v tem primeru sem to jaz), nekomu izmed uč mečečih na Tok zavesti, podarja broško iz pleksija. Serija brošk je bila zasnovana kot poskusna ter darilo za prijatelje in ni naprodaj. Za tale kos pleksija se lahko grebete do nedelje 27.12..


Fajn se imejte čez praznike!

torek, december 22, 2009

Bi zamenjali?

_

Darilnico na Gornjem trgu sem opazila zaradi bogate jelke, ki se bohoti pred oknom. V Darilnico prinesete darilo, ki vam ni povšeči in ga zamenjate za katerokoli drugo darilo izpod jelke.


Na polaroidnih fotografijah so slike oštevilčenih daril, ki so na voljo pod smrekico, tista z modrimi pikami so že oddana. Zanimiv koncept, sploh v časih, ko predmeti vedno bolj izgubljajo na vrednosti. Takole je zapisano na flajerju: "Bi se radi znebili dolgočasnih daril, ki ste jih prejelei od različnih priložnostih, pa ne veste kaj bi z njimi? Prinesite jih v darilnico, kjer si boste izbrali novo darilo s katerega ne bo več treba brisati prahu!


Moram malo pobrskati po predalih, gotovo je v njih kaj, kar bi lahko odnesla tja. Porcelanastega laboda mogoče?! Hm, če se ni medtem že "po nesreči" razbil.

Pure white

_

Najprej sta prišla dva obiska. Potem je prišel tretji. Nato je prišel četrti, ki je izgledal kot trgovec iz turškega bazarja, na rami je namreč nosil velik zvitek, za katerega se je kaj kmalu izkazalo, da je tepih. In to ne kakršenkoli temveč BEL tepih. Za vselitveno darilo sem dobila bel tepih!
Že razvijam obsesivno kompulzivno motnjo pobiranja drobtinic, pa malih in malo večjih smetk, delam sezname "no go" gostov, ki so potencialni polivalci malinovcev, rdečega vina, čaja, kofeta ali kakšne druge barvaste lepljive substance, kukam skozi kukalo, če pred vrati morda stoji akviziter, ki ima pod roko knjigo z naslovom "Seznam prvih pomoči za bele tepihe v primeru naravnih katastrof" in po tepihu, kot vojake v vrste, polagam najnovejše kolekcije Limited edition broškic.

Pravite, da želite priti na obisk?! Ne, ne bo šlo, danes me ni doma, ne morete k meni, nikakor!

nedelja, december 20, 2009

Zimske radosti

_

Uh, tako težko se je spraviti ven na mraz. Ampak se splača, kljub temu, da je treba nase navleči ta debele štumfe, pa podkrilo, nato nadkrilo, pa šal ovit čez vrat in okoli ušes, tako da le oči ven gledajo. Oziroma eno oko - tisto fotografsko.



Tudi pes je bil izredno zadovoljen, veliko bolj kot če mora ležati pod mizo, vohati moje piškote in cediti sline. Saj mu pravim, da medenjaki niso za pse, ampak on misli da lažem.

sreda, december 16, 2009

Gumbki, bedži, značke, priponke, broške...

_

Ninalena mi je poslala kuverto z bedži. Srčki, mucki, drevesa... lušno!

torek, december 15, 2009

Air

_

Njiju sem si pa že od nekdaj želela slišat. Še en izmed krasnih koncertov. Večina pesmi seveda iz novega albuma ter, kakopak klasike iz Moon Safari - največja poslastica pa La Femme D'Argent.

Se pozna, da so ljudje finančno limitirani, saj je bila dvorana napolnjena le do polovične kapacitete. Kar se mene tiče, čisto fajn, se je vsaj dalo dihati.



Domov pa čez Tivoli, po koncertu v preogrevani dvorani paše sprehod po frišnem zraku.

ponedeljek, december 14, 2009

Pod njenim oknom

_

pa ledene rože cveto...

nedelja, december 13, 2009

Nore gobe

_

Sem hotela ujeti sneg, pa mi je ušel, še preden sem naredila pet korakov. Iz sprehoda sem se vrnila z eno mušnico, ki sem jo "ujela" na bolšjaku. Malo nenavaden božični okras se zdi mušnica, potegnjena iz naftalina. Se še spomnite tistih voščilnic z dimnikarji?! Vedno je bila v kakšnem kotu narisana mušnica ali dve, pa kakšna deteljica in podkev zraven. Mušnica naj bi pomenila srečo, ker... Po eni definiciji naj bi pod njenim klobukom bivali škrati in naj bi bila zato srečonosilna, blabla... Po drugi razlagi, katero sem pred časom prebrala v neki knjigi o praznikih (avtor ali Ovsec ali pa Bogataj, ne spomnim se), pa mušnica prinaša srečo zato, ker je halucinogena. Poješ mušnico in si srečen. Več o tem si lahko preberete na tejle strani: Kult.

sobota, december 12, 2009

Bonboniera

_

Vsak dan hodimo po istih ulicah, mimo istih trgovin in izložb, v nekater izmed njih redno zahajamo, v druge pa nikoli. Ne boste verjeli, ampak v Bonbonieri sem bila danes prvič!
"Glej, Bajadere!" zavpijeva s prijateljicov en glas. "Pojdiva noter!" Uh... še en ostanek preteklosti, ena izmed nostalgij, ki niso le blede slike, ampak dejansko obstajajo. Tam kjer bonbone kupiš na kilo... Prijateljica že narekuje: "En kilogram marcipanovih, pa kilogram bajader, pa še en kilogram tehle mareličnih." Sama kupim le eno miceno škatlico bajader za darilo gostitelju popoldanske čajanke. Glede redizajna še nimam mnenja (morda malo preveč očiščeno za mojo nostalgično dušico), mi je pa strašno všeč, da so uvedli te male bonbonierice. "Z bajadero ne moreš zgrešiti." komentiram, "Mislim da ga ni človeka, ki se ne bi razveselil bajadere (razen, če ti je ne pusti neznani zalezovalec)" komentiram. "Ja, to je res," se strinja N.


"Oooo, pa tele s pikicami, tehle se pa dobro spomnim!" Pri babici so bili redno na mizi ti marelični čokoladni bonbončki.


Tudi prodajalke so še tiste iz stare šole - v takih malo "soc" haljah (morda imajo na nogah borosanke?!) in zelo prijazne. Obisk Bonboniere v teh decemberskih dneh vsekakor priporočam.

petek, december 11, 2009

Ekskurzija

V petem razredu osnovne šole so nas peljali v Titan. Za vse nepodučene: Titan je bivša kamniška tovarna, kjer so izdelovali ključavnice, vezi za smuči, mesoreznice in kar je še takih reči. Titan, Stol, Kik in Eta, so bili v socializmu paradni konji našega mesta.
Ne vem, če so tisti delavci, ki smo si jih ogledovali, tako, kot si mali otroci v živalskem vrtu ogledujejo opice, pa kamele in ostale živali, vedeli zakaj točno smo tam. Mislim, da tisti trenutek tudi sami nismo čisto dobro vedeli. Vodili so nas naokrog, v livarno, kjer so se delavci potili ob strojih, pa naprej v neke male oddelke, ki so bili od stropa do tal polepljeni s fotografijami pomanjkljuvo oblečenih žensk, s široko razkrečenimi nogami. Ob prihodu v šolo nam je učiteljica rekla: "Zdaj ste videli, kam boste prišli tisti, ki se ne boste učili!" Najverjetneje nas je tisti dan velika večina naredila domače naloge takoj ob povratku iz šole, le kdo izmed nas bi si želel pristati v livarni, vas vprašam?!
Stop! Druga zgodba: predstavljajte si enako situacijo, le da se dogaja dvajset let kasneje. Avtobus poln otrok ustavi pred veliko hišo, ki je kot iz pravljice: v roza pobarvana, z ogromno belimi stebri (imitacija jonskih), betonski levi ob uvozu na posestvo, angleška travica pristrižena na tri centimetre, za hišo pa ogromen bazen, v katerem plavata nasmejana gospod in gospa (gospa sicer ne stanuje v tisti hiši, na obisk pride le kadar gre gospodova žena po nakupih v London, a to ta trenutek niti ni tako zelo važno). Iz hiše pride gospa Fanči, v belem poškrobljenem predpasniku in otrokom postreže limonado ter belgijske praline. Otroci se sprehajajo po veliki hiši, nekateri izmed njih se izgubijo v labirintu sob in potem panično kličejo svojo učiteljico, vendar jim je kljub temu tu zelo všeč. Tudi oni bi si želeli plavati v takem lepem velikem bazenu in se od jutra do večera basati s pregrešno dobro čokolado. Sicer bi po daljšem časovnem obdobju zadobili hudo zapeko, a otroci tega ne vedo, niti jim tega ni potrebno vedeti, saj jim ta trenutek še ni potrebno od jutra do večera jesti čokolade.
Ko se vsi skupaj vrnejo v šolske klopi, učiteljica reče: "Zdaj ste videli, kam boste prišli tisti, ki se ne boste učili!" Ko se otroci vrnejo iz šole, nihče izmed njih ne naredi domače naloge - le zakaj bi jo, saj vendar niso nori!

Za posrat

Ponavadi na wc-ju ne berem. Ponavadi. Kadar pa mi tekom dneva ne uspe odpreti kupljene revije, jo, tako kot danes, izjemoma zalistam na sekretu.
V uvodniku piše takole: "In mi, pripadniki izumirajočega srednjega razreda, bomo kmalu delali le še za preživetje. Kolikokrat ste ta mesec šli na koncert, v kino, v gledališče? Koliko revij ste si privoščili? Sprašujem se ali res ni druge poti. In mi zmanjkuje optimizma." Zalistam par strani naprej, buljim v neko zofo, svečnik, tepih, reklamo, kristal (pustimo ob strani dejstvo, da mi nič od videnega ni všeč), zaprem revijo (preventivno - preden pridem do sanjskega Vezjakovega lofta) in razmišljam: kino trikrat, koncert enkrat (naslednji ponedeljek najbrž tudi šteje?!), gledališče ničkrat, revije petkrat, knjiga en komad. Za posrat! To tudi storim - še dobro da sem tisti trenutek ravno na sekretu!
Pa vi? Kolikokrat v zadnjem mesecu ste bili v kinu, v gledališču, na koncertu? Kupujete trislojni ali dvoslojni wc papir, si roke umivate s karbonskim milom ali morda z dišečim milom Le Compagnie de Provence?! Še niste slišali za to milo?! Ja kje pa živite?! Aja, pravite da uporabljate milo trgovske blagovne znamke Mercator?! Tudi prav.
Naslednjič bom bolj previdna in takihle reči ne bom brala pred spanjem. Sicer pa, kdaj pa je pravi čas?! Tega ne vem, vem pa kje je pravi kraj!

P.S. Svoje ročice perem s temle. Kupila sem ga na razprodaji!

P.S.S. Vsi tisti, ki trdite, da imate dobro plačane službe, pa si ne morete privoščiti pofukanega iPhonea, obenem pa menite, da pišoča nekaj delam narobe, prosim pustite prostor za komentiranje drugim.