Turško na Nizozemskem...

Sila fotogenični turški trgovinici. Malo paše za oči...

Sobotna cvetlična tržnica v Utrechtu

Utrecht

Utrecht, prijazno majhno mestece (med nizozemskimi mesti po velikosti na četrtem mestu) je bil moj domicil, kraj kamor sem se vsak večer vračala s svojih "plenilskih" pohodov. Utrecht je specifično, sebi lastno mesto, na prvi pogled bi morda lahko celo rekli, da s svojimi kanali, po katerih vozijo ladjice, spominja na pomanjšan Amsterdam, vendar pa je Utrecht veliko več kot le to - ima namreč nek specifičen "vibe", katerega raziskovalec kaj hitro začuti in meni osebno je bil celo ljubši od Amsterdama.
Po centru mesta je ob kanalih posejanih nešteto malih pisanih trgovinic, nešteto lokalčkov s tujo "take away" hrano (mmm, še vedno ne morem pozabiti krasnega okusa turkish pizze!) in vse polno simpatičnih lokalčkov, v katerih ljudje trumoma posedajo. Značilnost mesta so terasice na nabrežju, na katerih se kot kača vije nešteto lokalčkov (tega recimo v Amsterdamu ni), kamor se Utrechčani nagnetejo tam nekje po šesti popoldan - takrat mesto tudi najbolj zaživi.
Sama mesta raziskujem tako, da jih prevoham podolgem in počez. Ne zanimajo me zatohli muzeji in dolgi opisi zgodovine tega in tega mesta. V mesto se hočem potopiti, ga začutiti, mu pustiti, da me posrka vase. In Utrecht me je posrkal. Ni boljšega, kot sedeti v kafiču, opazovati ljudi, ki hodijo tam mimo, pa tiste ki posedajo - čutiti utrip. To so slike, ki ostanejo za vedno: trg kjer si sedel, vonj v zraku, aroma kave, okus piva in tisti krasni občutek lahkotnosti in neobremenjenosti...

Kolesa, kakopak...

Lahkotnost, neobremenjenost...

Italijani - mojstri sladoleda, tudi v Utrechtu. S hecnim majhnim kombijem!

Kanali, kanalčki...

...in ladjice, ki vozijo po njih. Celo kakšna italijanska gondola zaide na Nizozemsko!

Na obrežju se nahaja vse polno "svaštarnic"...

Nabrežje po šesti popoldan...

Na zadravje! Tokrat z višnjevim...

Aklimatizacija

je bila kar dolgotrajna. Verjamem, da že nestrpno pričakujete reportažo in slikovni material, katerega je res ogromno! Šele danes mi je uspelo razpakirati kufer, nakupljeno razstaviti po kavču, odrezati označbene listke, pokupčkati račune in za silo urediti fotke. Štofa je ogromno, časa malo, torej bo treba narediti kar obsežno selekcijo.

Na kratko o svojih ugotovitvah glede Nizozemske:

1. Nizozemke tudi poleti nosijo škornje. Na golo kožo. Weird!
2. Če na Nizozemskem ključ zavrtite v desno, to še ne pomeni, da boste odklenili vrata. Še posebej špasna je situacija ko imajo vrata po tri ključavnice, lastnik pa je zaklenil samo srednjo (vi tega seveda ne veste). Zna biti cela jeba, še posebno, če oseba ki odklepa, ne obvlada kombinatorike. Na koncu ti preostane le še to, da iz sebe narediš debila in pozvoniš - kljub temu, da naj praviloma ne bi bilo nikogar doma. Kakšna sreča, da se vrata odpro kljub temu - v zgornjem nadstropju se je namreč nahajal sosed, ki je po naljučju ravno takrat opravljal vselitvena dela.
3. Nizozemci imajo zelo strme stopnice. Da se privadiš hoditi po njih, potrebuješ en dan časa. Nasploh je tam je vse zelo racionalno.
4. Holandci so zelo prijazni. Tako do tujcev, kot tudi drug do drugega. Kaj lahko se zgodi, da bo starejša gospa, ki na vlaku sedi nasproti vas, od odhodu pohvalila vašo črno broško iz pleksija. Na vlaku sem se v štirih dneh napogovarjala več kot v Sloveniji v celem letu!
5. Videla sem točno en hrib (hribček!) in eno sipino, za katero se pretvarjajo da je hrib, čeprav to ni. Hribček imajo obložen z belo plastiko, po kateri pozimi smučajo. Precej bizarno!
6. Na Nizozemskem ne likajo.
7. Nimajo nakupovalnih centrov, ker je njihova gradnja z zakonom prepovedana. Juhu! Posledično je narava zelo idilična, mesta pa funkcionirajo tako kot je treba, saj ljudje ne bežijo ven.

Tole je bilo za ogrevanje, podrobnejše poročilo sledi. Ostanite še naprej z nami!

Na severu kaj novega?

Najboljša izdelovalka potovalnih spiskov je spet prišla na svoj račun. Spisek narediti je mačji kašelj. Vso robo navleči na sredo sobe tudi. Vse ostalo je sila težko. Roba takole leži sredi sobe, najboljša izdelovalka spiskov že nekaj dni živčno prestopa skozi reči, kajti občutek ima, da bo s seboj spet vlekla "preveč vsega", poleg tega mora še marsikaj postoriti; zmanikirati nohte, poskrbeti da so baterije na fotkiču in tista na i-podu polne, da so spominske kartice prazne, pa da je na i-podu naložena najboljša muska kar je obstaja, do konca mora preštudirati mini (ampak res mini) vodnička, oprati cunje v katerih se najbolje počuti, pa le-teh še ni na kupu, ki se nahaja na sredi sobe in še polno sila pomembnih reči je potrebno urediti...
Dan pred odhodom: kakšna sreča, da je tudi načrtovalkin šef ravno danes nastopil svoj enotedenski dopust, njej pa prijazno naročil, naj zadeva, ki je trenutno v obdelavi "še malo stoji in se tensta" - da ona sicer lahko malo premišljuje o materialih in izvedbi, da pa ne bo nič hudega, če tega ne bo počela kdove kako intenzivno. Poleg tega je svojim podrejenim na listek napisal: "Lepo se imejte, v hladilniku je cviček!" Si lahko človek sploh zaželi boljšega šefa?! Glede na to, da se nadrejeni vrne en dan za njo, lahko upravičeno domneva, da se bodo reči tenstale tudi tisti dan po njenem prihodu iz inozemstva, ki to več ni. Ona potem takole pride iz službe, v kateri je malo načrtovala razno, malo pa posedala v senci pri Žmaucu, nakar ob pogledu na reči sredi sobe le-te v nekaj minutah zabaše tja kamor spadajo - v kovček in ročno prtljago namreč. En, dva tri, gremo!
Načrtovalka se odpravlja na sever, kjer bo preverila ali bo res oblečena bolje, kot vse domačinke v mestu, preverila bo temperaturo Severnega morja, se pasla po Rietveldovi hiški, se spuščala v bizarne Escherjeve perspektive in morda za lažje dojemanje le-teh pokadila kakšen jointek. Ali pa tudi ne.
Lepo se imejte, jaz se bom definitivno imela!
Se vidimo na Massivih!

Seks v mestu

Mi lahko prosim nekdo pove, v čem je štos tega veleopevanega Seksa v mestu?! No, nekoč sem se iz samega firbca celo namenila ogledati en del nanizanke, a se nekako nisem uspela pririniti do konca tistega enega in edinega dela. Kolikor mi je znano, gre pri tej seriji za to, da štiri bejbe (od katerih ena prastara igra tridesetletnico - no, tudi ostale jo po mojem že pošteno mahajo proti štiridesetem, a pustimo zdaj to) razpravljajo o seksu, tipih in vsem kar seveda spada zraven. So what?! Morda pa nisem čisto dobro dojela in gre pri vsem skupaj za nekaj več?!
Neka znanka, katere nikakor nisi smel poklicati na dan in uro, ko se je imela dogajati omenjena serija, je nekoč izjavila, da se človek ob ogledu dotične nanizanke lahko dodatno izobrazi na seksualnem področju. Aaaa?! Ne verjamem, da je njenemu spolnemu življenju (če bi šlo pri tej seriji res za neke napotke o le-tem, o čemer pa me ogled tiste 1/2 dela nanizanke ni prepričal) ogled nanizanke kakorkoli pomagal, saj v svojem kratkem življenju še nisem srečala bolj aseksualne osebe kot je omenjena kolegica.
Moja predpostavka je, da ženske to serijo (in film) gledajo zato, ker se (da se) poistovetijo z osebami iz nanizanke. Ampak zakaj?! Hm, ni mi jasno, zakaj bi se jaz morala s komerkoli poistovetiti?!

Ob splošni "seksvmestumaniji" ugotavljam, da je z mano po vsej verjetnosti nekaj zelo narobe - nikoli namreč ne hodim s prijateljicami na kavo in ne kurcam čez tipe, nikoli javno ne razpredam o svojem spolnem življenju, nikoli ne kupujem ženskih revij in nimam želje z nikomer poistovetiti se. Prijateljica N. je enkrat podala zanimivo ugotovitev, da sem edina ženska, pri kateri človek ne najde nobene ženske revije. Da, res je, namesto Cosmopolitana, Eve, Lady, Nove in Lee raje kupim revijo Jana Ambient. Ni nevem kako kvalitetna, a tako kot druge ženske gledajo sličice oblekc v Cosmopolitanu, tako jaz med vožnjo z vlakom uživam ob pogledu na predmete, od katerih velike večine ne bom nikoli imela. Ampak je pa fino gledati slikce! O drage dame, že vem kaj boste rekle! Rekle boste kaj da zamujam! Saj nemara res. Sama sem si kriva, da ne bom nikoli izvedela kako na 1000 + 1 način zadovoljiti moškega... Jeba!

P.S. Še vedno mi ni čisto jasno, odkod naslov seks v mestu?! A te ženske dejansko ful seksajo, ali je tak naslov zato, ker sploh ne seksajo?!
A vam povem kaj si jaz mislim?! Prepričana sem, da bi, če bi ženske v omenjeni seriji na veliko seksale, to štorijo gledali tudi moški. Tako pa dedci veliko raje gledajo nogomet...

Bessonov Angel z napako

Prizor: Ona in on stojita vsaksebi na mostu in delata samomor. Ona skoči, on skoči za njo in jo reši.
Zlezeta iz vode, začneta se pregovarjati, on ji teži zakaj si je izbrala ravno ta most, čeprav je videla da je zaseden, sprašuje jo zakaj je skočila. Ona odgovarja nekako takole: "Grda sem, poleg tega sem prasica... Imaš čik?"

Čez nekaj minut sledi kader v katerem ona kadi cigareto. WTF?!

Ja, v filmu vedno opazim "malenkosti"...

Slikca sposojena od tule

Večer v barvi petroleja

Prav tak večer je bil kot iz kakšne otroške slikanice - izrez bi bil lahko upodobljen kot pravljična ilustracija, predstavljam si, da bi jo ilustrirala Marija Lucija Stupica, katere ilustracij kot otrok sicer nisem nikoli marala - zdele so se mi precej groteskne - vsi tisti beli obrazi, šele veliko kasneje sem jih vzljubila in še dandanes sem prepričana, da v osnovi niso bile nikoli namenjene otrokom...
...nad Uršulinsko cerkvijo večerno nebo v barvi petroleja, fasada v senci, na le-tej pa močno izstopajoča osvetljena številčnica naprave, ki nam odšteva čas. Iz asfalta puhti prihuljena toplota, ki se je tja akumulirala tekom dneva, dame v sandalih s paščki, nohtki in pete primerno urejene, pahljamo se se z letaki za Abonma 2008-09, medtem pa iz odra doni Bohemian rhapsody v izvedbi filharmonikov in Maksima Mrvice. Za zaključek topovske salve iz Ljubljanskega gradu in zvonenje v Uršulinski cerkvi. Lep večer je bil, zaključili smo ga tako kot se spodobi - z dobrim pivom na nekem lesenem podestu - tam kjer vrtijo dobro glasbo...

Bu!

Očigledno so ciljna skupina potrošnikov Ljubljanskih mlekarn le še mlajši od šestih let. Pa saj tista prejšnja "oblekca" je bila prav čedna. Res mi ni jasno, zakaj morajo vsak teden spremeniti dizajn embalaže?!
Ko smo že ravno pri Ljubljanskih mlekarnah; Tudi tisti slogan za Maxim lučke je prav bedast!

Ženske težave

Prideš v tgovino. Greš do stojala z modrci. Vzameš primerno cifro modrca plus še enega za rezervo (rezerva ima enak obseg, a večjo košarico). S tremi vrečkami, s torbico in z modrcema v roki se postaviš v vrsto, kjer stojiš zelo zelo dolgo, tako dolgo, da ti postane pošteno vroče in se začneš potiti. Ko si končno na vrsti, se odvlečeš v garderobo, kjer pomeriš izbrana artikla in ugotoviš naslednje: da je številka artikla katero običajno nosiš premajhna, oni drugi artikel je sicer še kar v redu, a vseeno bi bilo dobro pomeriti še kaj drugega, ker je po obsegu rahlo tesen. Oblečeš se nazaj, se vsa zaripla zopet odvlečeš do stojal, kjer po logiki: naslednja primerna "obsežna" velikost od 75C je 85C izbereš artikel z oznako 85C. Za vsak primer pri najbljižji prodajalki preveriš ali je izbira pravilna. Prodajalka potrdi izbiro. Spet se postaviš v vrsto, oddrenjaš v garderobo, se še enkrat slečeš, nase navlečeš izbran artikel in ugotoviš, da bi se morala zrediti vsaj 10kg, da bi ti bil izbran artikel prav.
Greš v drugo trgovino, kjer so specializirani za spodnje perilo, kar je fino, ker pri pultu stoji pristojna oseba, ki se namesto tebe ukvarja z iskanjem primerne velikosti košarice in obsega. Zlezeš v kabino. Probaš. Po dolgem času nekaj kar stoji kot ulito. "Super, bom vzela. Črnega prosim." "Črnega nimamo. Ga tudi nismo imeli."

No, pol se pa pejd!

Še so dobri ljudje na svetu...

Si predstavljate, da redar pride v vašo službo in vas prijazno opozori, da prestavite avto, ker boste v nasprotnem primeru dobili listek s kaznijo. No, to se je pravkar zgodilo. Neverjetno!

Jutri!!

Roisin sem prvič, takrat še kot članico dueta Moloko, poslušala pred leti na jazz festivalu v Perugii. Brezplačni koncert (darilo sponzorja Heinekena) se je odvijal na glavnem trgu v idiličnem starodavnem mestecu, katerega posebnost so tekoče stopnice, ki te skozi katakombe pripeljejo v center mesta. Dober plac + dobra glasba = maksimalna glasbena satisfakcija.
Trg je bil zabasan do zadnjega kotička, atmosfera pa nadugodna - no, kakor tudi na ostalih lokacijah tekom celega festivala. Ponavadi ljudje hodimo na koncerte izvajalcev, katerih glasbo poznamo, z izjemo tistih, na katerih se znajdemo čisto po naključju in ta je bil take sorte. Moloko sta me zelo pozitivno presenetila - in to kljub temu, da sem poprej poznala le njuni The time is now in Sing it back.
Zato jo grem jutri spet poslušat. In sploh ne dvomim v to, da bo nepozabno. Zaradi nje - zaradi njenega petja, zaradi energije, ki jo širi med publiko. Predvidevam da bo to spet eden izmed tistih koncertov, ob katerih človek ne more ostati ravnodušen!

Naslovni iz novega albuma: Overpowered

Ko te nategneta dva policaja

Včeraj popoldne sta v našo pisarno prikorakala dva policaja. Pri policajih je tako, da ponavadi hodijo naokrog v paru debel-suh in vedno je tako, da eden govori, drugi pa je tiho. No, govoril je ta debeli.

"Dober dan, imava obhod, veste, tamle na Gregorčičevi se je pravkar zgodil rop."
"Aja, kje pa?" vprašamo vsi trije prisotni in debelo gledamo.

"V trgovini in eni loteriji." reče ta debeli, suhec je še vedno tiho, debeluh nadaljuje: "No, malo se bova razgledala... Hm, ja veste nevaren je tale okoliš... ropi, hm, tamle čez cesto so se ponavadi zadrževali narkomani, ja tudi tule v hiši zraven je bil tudi eden... Ja, rešetke na oknih imate ja, aha tule je vrt - je ograja zaklenjena?! Vrata na dvorišče ponoči zaklepate?! Aha... Na vratih bi bilo dobro imeti več ključavnic, aha, saj jih imate več ja... No, upam da nimate nič proti če vas popiševa. Tako, za vsak slučaj, če bi bilo med vikendom karkoli razbito, da vemo koga poklicati." Aaaa?!

Napišeta naslov firme, ki deluje na tem naslovu ter ime in priimek direktorja le-te, nato se poslovita.
Nihče od nas zvečer v poročilih ni zasledil podatka o tem, da bi se na Gregorčičevi zgodil kakršenkoli rop, zatorej smo sklepali, da sta policaja prišla iz enega čisto drugega vzroka. Najverjetneje se imamo za njun obisk zahvaliti najbolj debilnemu, najbolj osovraženemu in najbolj hecnemu možiclju pod soncem in sicer Janezu Grmu iz Teksasa, ki se bo, med obiskom v Sloveniji, potikal prav tam nekje po našem rajonu, zatorej je treba pred njegovim obiskom malce povohljati naokoli! Lepo sta nas nategnila, policaja!

Potonke

Pameten nasvet

Oseba A: Ideš na čik?
Oseba B: Em, ne hvala. Čez pol ure imam sestanek z gospo investitorko.
Oseba A: ?
Oseba B: Ja ne morem na čik, nočem da bi smrdela po cigaretah.
Oseba A: Znaš šta, možda ova gospa puši ko turčin! Poslije možeš da ispereš usta.
Oseba B: Aaaa?! S čim naj jih izperem?!
Oseba A: S rakijom!
Oseba B: Aha, gospa je najbrž poleg tega da puši ko turčin tudi kronična pijanka?!

Oseba B prižge cigareto, potem pa požveči žvečilni.

Gedžet "nebodigatreba"

Evo, čisto brez problema bi še nadaljnjih n-let zdržala brez nje in se - tako kot sem se do sedaj - še naprej ozirala na cerkvene zvonike, mikrovalovko, štedilnik, računalnik in na mobilca. Ampak tale urca je ena redkih, ki mi je po dolgem času padla v oči.
Zdaj se jo že tri dni učim nositi. Prvi dan se mi je zdela težka, drugi dan sem ugotovila, da mi res ni treba več čekirati tiste številčnice na zvoniku, danes pa sem prišla do ugotovitve, da bo dejansko moralo miniti še kar nekaj časa, da sem bom navadila gledati nanjo.
Oh ti preklemani gedžet, pa saj te sploh ne potrebujem!

Kapitalizem pa tak!

Ob TV reklamah se vedno zgražam češ "Pa kdo za hudiča potrebuje vsa ta raznorazna čistila, vrečke za greznice, osveževalce prostora, dišeče vložke z gelom in kar je še tega." Najbrž se  vsi strinjamo, da kapitalizem ponuja preveč. Pa ni čisto tako.
Zadnjič sem hotela kupiti paket robčkov. En zavitek robčkov. No, kupiti zavitek robčkov je dandanes praktično nemogoče. Na polici (Mercator nasproti Metalke) so bili raznorazni zavitki papirnatih robčkov, pakirani po deset paketov skupaj. Če bi bila na poti proti domu, bi mi bilo praktično vseeno. Kupila bi tisti paket desetih paketov in ga doma vrgla v predal v kopalnici. Ker pa sem bila napoti v službo, mi ni prav nič dišalo, da bi v cel dan s seboj prenašala paket robcev. Homeopatija je dobro opravila svoj posel in en mali zavitek mi zadošča za cel teden - cvetni prah mi že tri leta ne pride do živega!No, pa če zamenarimo dejstvo, da jih je bilo v paketu preveč - kar me je najbolj zmotilo je bilo to, da so bili vsi tisti, ki bi prišli v ožji izbor (beri: v omotu jih je bilo manj kot deset) parfumirani z nekimi čudnimi vonji welnessa (Em, mi lahko nekdo pove kako naj bi dišal welness?!), mete, kamilice in ne vem še česa.  Problem z robci sem rešila tako, da sem jih šla iskat v trafiko. 
Danes pa sem si vroč dan zaželela zaključiti s hladno pijačo, ki bi med drugim vsebovala tudi Campari. Ker se mi ni dalo kuhati, sem sklenila, da si za včerni obed pripravim toast. Zdaj pa sledi vprašanje: V koliko trgovin je potrebno iti, da človek kupi naslednje: sir, belo vino, radensko, Campari in polnozrnat toast kruh?! Ne boste verjeli, v točno štiri: Mercator nasproti Metalke, Mercator na vogalu Trubarjeve, Spar Kapitelj in Mercator na Taboru, kjer sem končno kupila nesrečni toast kruh in grenko alkoholno, greha vredno pijačo.
Pa v iskanju "nenavadnih artiklov" nisem osamljen primer. Pred časom mi je prijatelj razlagal, da je zavoljo Olimskega sira obkrožil skoraj  pol Slovenije. 
Tole "poročilo" lahko zaključim le s stavkom: slovenski kapitalizem ni vreden pol p... mrzle vode!

Smejem se na vsa usta!

Sem šla po dolgem času spet na obisk k moji zobozdravnici. Malo presrana sicer - zaradi šestice desno spodaj, ki me že nekaj let na vsake toliko časa spomni nase, pa se ta zoprni zob zadnje čase spet nekaj oglaša.
Moram povedati, da se mi moji zobje ne zdijo nič kaj posebno lepi. Enka levo zgoraj je od padca s kolesom pri rosnih sedmih letih počena podolgem in počez, nanjo skorajda ne grizem, ker jo čuvam pred usodo, ki se imenuje preobleka. Nesrečni enki je za povrh vsega pred sedmimi leti odmrl živec, baje da bi po vseh zakonitostih narave zobček moral biti siv, je pa zgolj rahlo rumenkast. No, še vseeno bolje rumen kot pa siv. Tudi ostali zobje niso nič kaj lepo beli, saj jih vsako jutro pridno zalivam s črnim čajem, tekom dneva pa nato še z zelenim.
No, ampak gospa M. se vedno znova navdušuje nad njimi, češ kako lepi da so. Jasno da so, v primerjavi z EMŠO-jem zob klientele v čakalnici, moji zobje najbrž res prava perla, a meni se pač ne zdijo.
Danes sem bila na vrsti zadnja in zobozdravnica se je, glede na to, da sem imela za zaplombirat zgolj neko miceno luknjico in da sva imeli celo uro časa, odločila, da bomo tokrat izvajali lepotne popravke. In to na notranji strani prednjih zob, v katere so mi pred davnimi leti šolski zobarji (danes sem slišala da povsem po nepotrebnem) vlili amalgam. Šestica se ji ni zdela omembe vredna. "Lepa je, jo bomo dali slikat."
"N, poglejte kaj so ji naredili. Takole je to delala ga. Milek." (Mhm, mhm, prikimavam s polnimi usti tamponov, začudena, od kje neki ve, da so te pikice produkt gospe Milekove). Zanimivo se mi zdi, da je gospa šele po petnajstih letih, odkar zahajam k njej, zagnala tak vik in krik zaradi treh amalgamskih pikic na notranjosti mojih prednjih zob, za katere sem prepričana, da jih razen nje ni še nikoli nihče opazil.
N, a veste da ima še Madonna enega od zob zaplombiranega z amalgamsko zalivko" se čudi gospa M." Si morete misliti?! Zadnjič sem gledala njen koncert in videla, da ima na štirici (ali pa na ne vem katerem zobu je rekla) še vedno amalgam!"
"Bomo kar zamenjali, bo bolj lepo! A ti jih zamenjam?" me vpraša. Ne vem kaj mi je bilo, ampak v tistem momentu se mi je zdelo sila imenitno, da bi imela večino zob (tudi tam, kjer se to ne vidi) belih, valjda sem pokimala in se naslednjo minuto, medtem ko je gospa vrtala, spraševala, kaj mi je tega treba, saj manj ko se vrta v zob, boljše je. No ampak včasih se človek preveč hipno odloči in potem pač je kar je.
Medtem ko se osnova na zobčkih suši, poslušam zgodbo o tem, kako je neki gospod imel v ustih zelo veliko gnoja in kako je ta gnoj špricnil in potem odtekal v potokih, kako ona ne more pozabiti tega gnoja in kako res ne more verjeti, da dotičnega gospoda huronski ognojek ni nič bolel. Pa o tem, da ko gre človek v Ameriko, s seboj ne sme vzeti več kot troje spodnjih hlač, ker so tam oblačila tako zelo poceni, da se splača vse kupiti tam.
"N, ko boste šla v Ameriko, s seboj ne vzemite več kot treh spodnjih hlač, vse boste po smešni ceni lahko kupila tam!" zobozdravnica zapoveduje svoji asistentki.
"Pa saj ne bom šla v Ameriko!" se brani N.
"Zakaj pa ne?! Seveda boste šla! Tudi jaz sem rekla da ne bom šla, pa sem šla."
"Ne, mene v Ameriko ne vleče" trmasto ponavlja zobna asistentka, kateri je (po njenih besedah) v nedeljo pred farno cerkvijo veter privzdignil krilo, tako da si ga je morala potem "zabasati med noge".

Po petinštiridesetih minutah zevanja s težavo uspem izpeljati vajo "ugrizni v papirček". Štirih mini plombic mi sploh ni zaračunala. Še vedno ne vem ali to morda spada v paket zdravstvenega zavarovanja, ali pa je bila gospa tako dobre volje, da se je odločila brezplačno opraviti dobro delo. Itak pa nisem nič prihranila, ker bo šel ves denar namenjen za zobe jutri v žep moje šivilje.
Ampak od danes naprej se spet lahko smejim na vsa usta! And now excuse me, grem pred ogledalo vadit smeh, pri katerem bom vrgla glavo vznak - nek se vidi razkoš!

P.S. Upam da si ne izpahnem vratu.

Imenitno sobotno kosilce

Poznomajski čas je tak čas, ko se na vrtu že najde kaj užitnega in če je vreme lepo, se priprave kosila lahko lotimo kar na prostem - le streljaj od vrta.
Na vrtu sem nabrala redkvice, solato, drobnjak in rabarbaro, vse ostale sestavine pa so se že nekaj časa valjale po hladilniku, torej so kar klicale po tem, da jih nekdo (to se pravi jaz) spremeni v kosilce. Iz hladilnika sem privlekla tofu, kateremu je rok uporabe potekel pred nekaj dnevi, kar pomeni, da je še vedno užiten ter šparglje, ki bi jim "rok uporabe" potekel v naslednjih dneh, ter jajce, kateremu rok uporabe še ni in še tudi nekaj časa ne bi potekel. Aja, ker smo (boste) kuhali rižoto, sem potrebovala (boste potrebovali) še skodelico riža. V mojem primeru neoluščen basmati riž, katerega je sicer potrebno kuhati malo dlje (40 minut), a nič zato - medtem ko se riž kuha lahko opravimo veliko drugih reči.

Najprej je potrebno oprati in narezati zelenjavo. Zelene beluše v spodnji tretjini olupimo in narežemo na cca. 3 cm dolge palčke - vrhove in stebla med seboj ločimo, kajti v rižoto bomo najprej fliknili stebla, saj se le-ta kuhajo malo dlje kot vršički. Nato operemo in narežemo rabarbaro.

Če nas med pripravo moti sončna pripeka, si na glavo poveznemo priročen klobuk - rabarbarin list:

Rabarbaro osladkamo z dvema žlicama mascavo sladkorja, zalijemo z vodo in kuhamo toliko časa dokler ne postane mehka oz. dokler ne začne kazati da bodo stebelca razpadla.

Še preden pa se lotimo pranja in rezanja zelenjave, v posodo nalijemo vodo, ki jo malo osolimo. Razmerje voda: riž mora biti 2:1. Ko voda zavre vanjo stresemo riž, ogenj naravnamo na minimum in pokrito kuhamo 25 minut - če ne bo pokrito se bo riž zaradi pomanjkanja vode prismodil. Po 25 minutah noter fliknemo stebelca belušev. Nič ne de, če je večina vode že povrela in so beluši naloženi povrh riža - skuhali jih bomo v sopari in bodo zato še toliko boljši. Po osmih minutah v lonec vržemo še vršičke, rahlo osolimo, dodamo začimbe po želji (sama jih ne dodam kaj dosti, ker nočem da zakamuflirajo okus belušev), prelijemo z malo olivca in kuhamo nadaljnjih sedem minut. Ugasnemo, rižota je kuhana. Metem skuhamo še jajce za na solato. Potem na olju popečemo tofu, katerega med peko zalijemo s svetlo sojino omako. Tofu potresemo po rižoti, vse skupaj pa okrasimo z drobnjakom.

Na že začinjeno zeleno solato narežemo jajce, redkvice in drobnjak.

Evo, takole pa je na koncu izgledalo naše kosilce!

Nič ni ostalo.

P.S. Del kompota lahko precedite, precejeni tekočini pa dodate ohlajen rooibosh čaj in limono.

Mala malca

Takale malica je ta teden vsakodevno na mojem spisku. Zjutraj naredim velik ovinek - grem čez tržnico, kjer kupim ovčji jogurt in košarico jagod, potem le-te narežem na četrtine, zmešam z jogurtom ter osladim z mascavo sladkorjem, ki je po mojem mnenju ključna začimba tele fine jedi.

Dekor najbolj nagravžne šlape pod soncem

Tale modificirana šlapa je bila pofotkana lani v Barceloni, objavljam pa jo za vse ljubitelje teh najbolj nagravžnih šlap pod soncem.
Baje da niti razgradljive niso!

Prenova

Minimala ni več. Interier se spreminja v mini Park Güell. Škoda.

Gospa, kaj ste pa po zodijaku?!

Z obiskom frizerja ponavadi odlašam kolikor dolgo se to pač da. Še posebej od zadnjega striženja naprej, ko sem za petminutno striženje špic plačala toliko, kot da bi me konkretno ošišali. Odkar je moja frizerka na porodniški, silom razmer lase nosim spete v čop, kar pa mi po drugi strani po večletnih kratkih pričeskah čisto ustreza. Problem nastane edinole pri frfruju. Ponavadi ga oblikujem sama, a ker sem pred časom nekam založila svoje (kirurške!) škarje - orodje, s katerim se bojujem proti na novo naraščenim lasem, je bilo potrebno ukrepati drugače. Na poti iz službe me pot vodi mimo najzanikrnejšega frizeraja v Kamniku, mimo frizeraja, ki je včasih slovel po tem, da so se tja hodile strižt predvsem priletne gospe. Lokalni prebivalci ta pajzelj poznajo pod imenom "Pr' Balon" - od kje to ime ne vem. No, stopam takole mimo Balona, ura kaže pet minut čez sedmo, skozi okno se vidi da še vedno frizirajo. Ne vem kaj mi je šinilo v glavo, a kar naenkrat se je moja roka znašla na kljuki in naslednjo sekundo me je Balon pogoltnil v svojo, po laku za lase smrdečo notranjost. "Ehm, a strižete samo frfru?" precej debilno vprašam. "Aha, majčkeno bo za počakat." odvrne prijazna gospodična, ki šari po glavi nekega gospoda. Usedem se in kajpak mi ne preostane drugega, kot da poslušam njun sila zanimiv dialog:
frizerka: "... no, a veš, ker moj pri kuhi hoče bit ta glaven, on meni skoz govori, da vse delam narobe, še krompir narobe narežem. Ker moj je škorpjon, saj veš škorpjoni hočejo biti vedno ta glavni. Jaz sem pa vodnar. Vodnarji smo fajn."
gospod na stolu: "Ena moja prijeteljica je čisto tebi podobna. Tudi ona je vodnarka."
frizerka: "Aja no, vidiš! Kaj pa si ti po horoskopu?"
Gospod na stolu pove kaj je po horoskopu, nato pa govori nekaj o alkoholu in frizerka modruje: "A veš kako ti bom rekla; vsi dedci, ki pijejo žgano pijačo postanejo žleht. Po žgani pijači ste dedci najbolj žleht. Ti ne smeš mešat veš, pij samo pivo, boš naslednji dan vesel in boš rekel: "kako fino sem se imel!""
gospod na stolu pa: "Hvala za kompliment!" (Aaaa?! "Kakšen kompliment?!", si mislim. Najbrž je nasvet pomešal s komplimentom.)
No, kaj kmalu sem bila na stolu. Seveda sva se s frizerko precej zapletli v pogovor. Kaj pa človeku preostane drugega, kot da se vda v usodo in modruje o vremenu ter o polni luni. "Joj, pa še tale polna luna! Kako bodo danes dedci zoprni, a ne?!" reče frizerka. "Mhm" zamomljam in dodam: "Fino ga nafutraj, bo takoj bolj krotek." "Ja saj, Kar pizzo bova naročila, sem že tako lačna." Po petih minutah sem odrešena pogovora o luni in zoprnih dedcih, sama pri sebi se zahvaljujem Bogu, ker sem šla ostričt samo frfru, ker bi se, v primeru da bi me ostrigla po celi glavi, zagotovo ne mogla izogniti vprašanju "Gospa, kaj ste pa vi po zodiaku? Kaj pa je po zodiaku vaš?"
Frfru mi je ostrigla korektno, tudi cena je bila korektna, plačala sem en euro in pol.

Nič ne rečem, frizerke so čisto prijazne gospe ampak, a jim na tisti njihovi šoli ne morejo povedati, da naj zaboga že enkrat nehajo s temi svojimi zodiakalnimi pogovori?!

Novo ulično pohištvo!

Nazorjeva ima novo ulično pohištvo. Ta ulica mi je bila od nekdaj pri srcu in prav škoda se mi zdi, da je zadnja leta tako zapuščena in prazna. Spomnim se kako sva, ko sem bila še majhna, z roditeljico redno zahajali v Svet knjige, ki se je včasih nahajal v tej ulici. Po nakupu otroških slikanic sva jo vselej mahnili do konca ulice, kjer je bil za cerkvijo stacioniran bel Machtigov kiosk, v katerem so prodajali najboljši marelični sladoled. Potem sva ponavadi posedali na klopci, jedli sladoled in listali knjige.
Najbrž zgolj novo pohištvo ne bo bistveno prispevalo k temu, da bi ta, nekdaj tako živahna ulica znova oživela, a vendar...
Ko smo že ravno pri ulični opremi in omembi slavnega kioska; ne vem kateremu tepcu je padlo na pamet, da jih je zamenjal s tistimi ogabnimi pločevinastimi utami?!

Kako vem da se staram?

V soboto mi je med pospravljanjem delovne sobe iz namiznega koledarja, katerega vsaj enkrat mesečno vzamem v roke, padel šop bankovcev. Točno deset bankovcev po dvajset eurov. No, denarja mi ponavadi prej primanjkuje kot ne, oziroma, bi mi ga primanjkovalo, če nebi z njim ravnala sila gospodarno (khm, tej izjavi je prejšnji stavek sicer sila kontradiktoren, a vendar), saj mi ponavadi uspe konec meseca celo kaj privarčevati. No ampak ko človeku iz namiznega koledarja pade dvesto ojrov, se najditelj počuti kot da bi mu denar poslal sam Bog. Ampak veselju je precej sledila zaskrbljenost, saj se namreč nisem mogla spomniti kdaj naj bi prepognjeni šop bankovcev vtaknila v trikotno režo namiznika. Nimam pojma, vsekakor v zadnjih petih mesecih. Sicer pa sem bila naslednji dan za silo potolažena, kajti kolega je ob moji pripovedki o "od Boga poslanem" šopu bankovcev zamahnil z roko, rekoč: "Eh, to ni še nič, jaz sem pred nedavnim med pospravljanjem našel 500 eurov!" Mhm, dotični kolega je od mene starejši pet let. No, na dobri poti sem...
Ampak zgodbe o tem, kako mi ta teden denar na kup leti še ni konec. Zjutraj me je ob pogledu na številko, ki se je po dvigu izpisala na ekranu bankomata skoraj zadela kap, zatorej sem še enkrat zabasala kartico v režo in izbrala opcijo "natisni". Ko je iz stroja, ki pljuva denar, prilezel listek, sem nekaj časa bolščala vanj, saj je bila na njem izpisana cifra, ki je bila še enkrat višja od tiste dan poprej. Precej sem pomislila, da me mora imeti pa tale moj skrivni donator res zelo rad, nekaj trenutkov kasneje pa prišla do zaključka, da me ima po vsej verjetnosti bolj kot NN rada Davčna uprava (kdo bi si mislil?!) in da se je letos začuda podvizala pri izplačilu dohodnine. Morda pa tudi ne, glede na to, da se z bankomati sila dobro razumem, bi celo verjela, da znesek morda vseeno ni dohodninske narave. Vse je možno; nikoli ne bom pozabila mrzlega zimskega dne, ko sem kot študentka anketarka stala pred Mercatorjem v Žalcu, nikjer okrog mene ni bilo žive duše, za mojim hrbtom pa se je naenkrat zaslišal čuden zvok. Iz reže bankomata je prav počasi prilezlo takratnih 10.000 tolarjev, na monitorju pa je pisalo: "Prosimo, vzemite denar." Nekaj časa sem debelo gledala, nato pa vzela denar - kdo pa nebi, saj je vendar pisalo naj ga vzamem, in se kaj hitro pobrala iz mesta nesrečnega zločina. Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da sem za tisti dan anketiranje zaključila.
Tako sem danes popoldne na poti iz knjižnice zavila k Almiri in tamkaj potešila svoje estetske brbončice. Tokrat brez slabe vesti!

Ribe na suhem

Leteče ribe nad Ljubljanico. Pofotkano danes popoldne.

Projekt: oštumfenje

Je kar kriza, ko se dogodi, da človek v vsakojutranji furiji silom razmer izbiri primernih štumfov nameni preveč dragocenega časa in tako vsako jutro znova ugotavlja, da so le-ti sprani, da imajo na mestu kjer se nahaja palec luknjo in da so vse preveč šarasti, da bi jih lahko obul v letne čevlje, ki so ravno toliko odprti, da se štumfi kar dobro vidijo. Sklepu, da se bo končno potrebno konkretno oštumfiti, je po nekajdnevnem pozabljajnju tega sila pomembnega opravka sledil opomnik na telefonskem koledarju (enako se je zgodilo pri projektu kupovanja zobne paste - ko sem na koncu koncev zato, da sem prišla do kalodonta, morala razrezati tubo, je bilo končno potrebno ukrepati in narediti opomnik na telefonskem koledarju). Večina ljudi si tja beleži sila pomembne sestanke in dogodke, no jaz pa na to mesto zapisujem neizbežne in nujne nakupe, kateri se mi kljub vsemu ne zdijo tako zelo pomembni, da bi jih nosila v glavi.
Če bi mi nekdo pripovedoval kako naporen opravek je kupovanje enobarvnih bombažnih štumfov primernih za poletne dni, bi se mu najverjetneje (s čudnim izrazom na obrazu) smejala. Ampak je res naporno!
Postaja št. ena: trgovina Calzedonia na trubarjevi. Tja grem rada zato, ker imajo ugodne cene in dobro kvaliteto, če kupiš štiri pare, dobiš petega za povrhu. Na kavljih visijo precej lušni tanki enobarvni bombažni štumfki po ugodni ceni 2.50 ojra. "Imate črne?" vprašam prodajalko. "Ne nimamo, samo tole je kar je tukaj, vse smo prodali že prejšnji teden." "Aaaa?!" Na stojalu visi nekaj v beli, svetlo modri, sivkasti, roza in dolgočasni beige barvi. "Kurc, pa tak kapitalizem!" si mislim, izberem ene (sicer otroške) štumfe v čudnem rozkastem tonu in se poberem iz trgovine. Trgovino Fabiani izpustim; njihovi produkti (sploh tisti iz blagovne znamke Zvezda) so precenjeni - po nekaj nošenjih jih človek lahko mirno zabriše v smeti. Torej, naslednja postaja: H&M na čopovi. V pritličju vrsta od blagajn do konca trgovine, v trgovini neznosno vroče, tudi v tretjem nadstropju kilometrska vrsta. Štender s štumfi na pol prazen; od meni dopadljivih "modelov" na voljo samo beli, črne imajo samo take debelejše, prevroče za ta letni čas. Po hitrem postopku se poberem iz trgovine. Naslednja postaja: Trgovina Polzela na miklošičevi. Tako grdih štumfov v življenju še nisem videla! Pa tako dragih tudi ne. Za ceno enega para bi v savnastem H&M-ju dobila tri. Če bi jih seveda imeli. In če bi se mi dalo pol ure stati v vrsti. Vse kar kupim tam sta dva para najlonskih dokolenk.
Danes zjutraj v službi ob jutranjem času mimogrede omenim kako naporno je bilo včerajšnje nakupovanje. Sodelavec pripomni, da so bile v H&M-u kilometrske vrste zaradi nekih 5 eurov vrednih bonov, katere si naprintaš in potem ob nakupu vnovčiš. "Čakaj, ti jih bom naprintal, smo ravno včeraj menjali kartuše!" reče in naprinta dva bona. Evo, projekt se nadaljuje... V dobri veri, da so pa čez noč valjda nafilali police z meni nujno potrebnimi mini mini nogavičkami za v balerinke, naredim načrt, kako se bom med malico (ker - kako naivno - predvidevam, da dopoldne ni gužve) splazila tja in vnovčila tisti bon. Jasno da mi zopet ni uspelo! Štumfov je bilo še manj kot včeraj, vrste sicer za spoznanje manjše, v vrstah pa same bejbike stare cca 18. let, ki iz žepov vlečejo cele štose fotokopiranih bonov in z zaskrbljenimi izrazi na obrazu razpravljajo o tem ali so boni prave velikosti ali pač ne, ker nekaterih velikosti pa na blagajni pač ne vzamejo. "No, kako izbirčen je tale kapitalizem!" si mislim "Le zakaj je tako blazno pomembno ali je na nekem bonu tri kaplljice črnila več ali manj?!"
Zaključek te sila pomembne zgodbe je pa takle: tudi projekt oštumfenja št. 2 je propadel. Hm, v omari pa visi nova safari srajčka, z žepi na poklopce za 14.90 ojrov minus bon. Pa so me dobili v svoje kremplje!
Vse tako kaže, da bom morala letos naokrog ševrati povečinoma v japankah...

Predsodki

Prijateljica me je prosila naj izpolnim anketo o varnosti, katero je njenemu fantu uturil njegov šef. Ker sem med študijem tudi sama nekaj časa anketirala, razne ankete ponavadi izpolnim, pa sem izpolnila tudi to. Človek ne more verjeti, kakšne predsodke imajo nekateri ljudje v svojih glavah! Na vprašanje "Kako varni bi se počutili v naslednjih situacijah?" je bila med drugim navedena tudi naslednja situacija:

Potujete po mestu, v katerem še niste bili nikoli. Radi bi telefonirali domov in povedali, da se boste pozno vrnili. Ker ne najdete telefonske govorilnice greste v prvo gostilno in od tam pokličete. Tam pa se nahaja večja skupina motoristov.

Opcije odgovorov:
a. zelo ogroženo
b. precej ogroženo
c. ne vem
d. precej varno
e. zelo varno


Aaa?!


P.S. Tudi tista o grafitarjih, ki brcajo v stebre na avtobusni postaji je precej močna.
P.S.S. Anketa izhaja iz ene od naših visokih šol - ne me vprašat katere, ker nisem niti pogledala.

McChouffe

Tole temno (moram poudariti, da je bilo temno, ker iz slike to seveda ni razvidno) pivo nam je neizmerno polepšalo praznike. Cela pivovska štorija se je pred meseci začela tule. Potem se je tale prijazni človek, ki je momogrede moj stanovski kolega, prijazno ponudil, da odigra vlogo uvoznika in dostavljalca in tako se je tudi dogodilo. Naročila sem osem steklenic, na moje presenečenje "tavelikih" saj vsaka drži 7,5 dcl.
Šest smo jih pospravili med prvomajskimi prazniki, z enim sva se danes napirili z Malči, eden pa čaka na vikend. No, če smo bolj natančni, je Malči izpila le en švoh kozarček, nato pa je morala, zavoljo trenutne situacije, nadaljevati z neko rumeno brozgo na kateri je pisalo 0% alkohol. Malči ni bila posebno zadovoljna, jaz pa.
Na stopnicah imam še zajetno zbirko nekih drugih belgijskih piv. Lastnikoma piva na tem mestu sporočam, da me brbončice zelo srbijo in da bi se morala tozadevno predaja le-tega izvršiti čimprej. You have been warned!

Škratje vsekakor obvladajo svoj posel!