ponedeljek, junij 13, 2011

Kje je tvoje mesto?

S kolegico sva bili namenjeni na kavo. Od daleč ga zagledam, kolega arhitekta, s katerim sva včasih delila mizo v pisarni. Videla se nisva kakšno leto, včasih sva šla na kavo ali dve, vzajemno sva jamrala ob rečeh, ki so naju družile, potem sva izgubila stik. Izgleda spočit, brezskrben, upam si trditi, da kaže leto ali dve manj, kot jih je kazal, ko sem ga nazadnje obiskala v lokalu kjer je kratek čas po odpovedi, ki jo je dal v biroju kjer smo delali, mešal koktejle. Stara kolega se razveseliva drug drugega. "Kaj počneš"? vprašam. "Misliš tako ali na splošno?" vpraša. "Kakor koli." odvrnem. "Uživam..." odvrne in potegne dim iz cigarillosa - ležerno, kot mu je bilo to od nekdaj v navadi. "Delam v lokalu," reče in doda: "Delam štiri dni na teden in zaslužim več kot sem prej zaslužil v projektivi, nobenega stresa." reče nasmejano. Debelo ga gledam in se zasačim ob grdi misli rahlega zavidanja, vendar se takoj za tem v kotiček možganov prikrade zastrašujoča misel: "Kaj bo z nami?".
Pove mi, da jim tam, kjer sva delala včasih, ne gre preveč dobro. Da klestijo povsod kjer lahko, predvsem pri plačah. Še ena v nizu podobnih zgodb, katere slišim zadnje čase - tista druga se glasi: "delo imajo, a že tri mesece niso dobili plač." Tisti, ki nimajo družin, bodo prvi ob delo. Uspešen kolega, ki dela v enem izmed velikih ljubljanskih birojev, kjer zaposlujejo 30 ljudi, mi je pred časom rekel, da ve, da bo on prvi na vrsti za odstrel, ker je mlad in nima družine. "Sem se sprijaznil z mislijo, da bom šel domov, mamici pomagat kopat krompir na njivo," doda.
Rinem naprej in se oklepam tistega kar znam, bojim se, da me bo v nasprotnem primeru odneslo preveč stran, preveč na stranpoti in bom izgubila kompas. Delati nekaj, v čemer ne bom uživala, pa čeprav bom od tega lahko živela?! Ne vem. Po eni strani se trudim ostajati na varni strani znanega, po drugi pa mi je kristalno jasno, da glede na trenutno situacijo, na daljši rok ni perspektive.
Prejšnji teden sem od davčne dobila pisemce, v katerem je pisalo, da sem po novem padla v višji razred plačevanja prispevkov. Zaslužila sem preveč. Kljub temu, da nisem zaslužila nič.

Tiščim glavo v pesek, nase bom navlekla tekaške pajkice in se podala v gozd, da zbistrim misli. Bo že kako...

5 komentarjev:

Zulejka pravi ...

Morda boš pa mešala koktejle 4 dni na teden in se imela prav fino?;)

Vanja pravi ...

Zulejka, dvomim. :)

oolong pravi ...

Hm, pred kratkim je sosošolka z magisterija začela delati kot animatorka v enem večjih slovenskih zdravilišč. Pa sem se začela spraševati o inflaciji izobrazbe in problemu stiskanja zaposlenih. Ta recesija je postala izgovor za preveč stvari...

Vale pravi ...

Draga moja, znanje v današnji družbi je zlo, ki ga je treba iztrebit in družbo čim bolj poneumit, da ne bo več razmišljala in ji bodo lahko tisti na vrhu vzeli čim več. Sicer pa poznaš mojo zgodbo :-)

Vanja pravi ...

Saj družba je že maksimanlno poneumljena, vsak nadaljnji trud od tod naprej ni več potreben.