Z vonjem po gozdnih jagodah...

Celo poletje sem iskala svoj poletni vonj in ga zdaj - konec poletja tudi našla. Nakar je nastopila dilema, če ga sploh otrebujem, ker da je itak predrag in da imam še dovolj drugih za porabit. In ker prenavljajo ploščad pred Maksijem, kot vsak dan tudi danes delam mimohod med policami in opazim, da imajo samo še enega. Hm, pa limited edition je. "Ne, ne bomo kupili", si rečem in urno odpeketam iz trgovine. Po stotih metrih se sklenem vrniti nazaj - je treba zapraviti rezervacijo od Vzajemne. Torej grem in kupim. Prodajalka: "A vam lahko podarimo tester, parfum je namreč zadnji - teh namreč ne bomo več imeli v ponudbi." "Seveda lahko!" No, zdaj imam pa kar dva!

Nekadilci

Včeraj smo šli s sodelavci na kafe. Mizo v "zijalnici" smo zasedli: trije nekadilci (od teh eden bivši) in ena kadilka. Takoj ko sem iz torbe privlekla svoje potrebščine (tabak, papirčki, filtri) se je začelo splošno navdušenje. Najprej šef: "Joj, kako je meni to všeč! Če bi jaz kadil, bi tudi zvijal. To so res taki fini rituali. Proti kajenju nimam nič, vem da sem potencialni kadilec, a s kajenjem raje ne začnem. Ko sem bil na obisku pri sorodnikih sem kadil Moravo, to so najboljši čiki!" Nato sodelavec (bivši kadilec): ne reče nič, seže po vrečki in začne zvijati smotko. "Kaj je pa zdaj to?" vprašam, "Saj ti ne kadiš?!" "Prižgal bom, a ne bom inhaliral" reče. Izdelava smotke mu ne gre najbolje od rok, zato moram delo dokončati jaz. Kmalu zatem po vrečkici poseže še ta tretji in tudi ta začne zvijat. "A zdaj pa še ti?!" "Ne ne, saj ne bom kadil, samo luštno mi je zvijat!

No, taka je ta s temi nekadilci...

Lovci in nabiralke

Prav hecno je, kako je v večini ljudi še vedno zasidrana misel, da obstajajo opravila, ki se delijo izključno na ženska in moška, češ: ženska pere, obeša perilo, lika, kuha, pospravlja po kuhinji ter obdeluje vrt. Moški pa frizirajo travo, perejo avto in imajo svojo mini delavnico, v kateri ob popoldnevih zbijajo s kladivom ter rezbarijo. Večina ljudi ima v svojih glavah zapisano, da je temu tako in da niti slučajno nebi smelo biti drugače.
Ob prebiranju tegale posta sem se spomnila dogodivščine, ki sva jo s prijateljico pred leti doživeli v Hobby trgovini v Črnučah.
Prijateljica (Malči je njen vzdevek) se je selila od doma v najeto garsonjero. Sestra ji je obljubila svojo staro kuhinjo, kasneje pa obljubo požrla, češ da jo potrebuje v utilityu. Malči je bila zaradi tega strašno nesrečna. »Eh, nič se ne sekiraj,« jo potolažim, »ti bom zdizajnirala low budget kuhinjo iz mizarskih koz v kombinaciji z masivnim pultom, nameseto visečih omaric boš imela pa police.« No, to jo je nekako pomirilo in neko soparno dopoldne sva se odpravili na kraj bodočega zločina. Prideva v trgovino, kjer so bili valjda sami deci in so naju že ob vstopu čudno gledali. Narediva en krog, nato pa izbereva dve kozi, pult iz masivnega lepljenega lesa, pomivalno korito, lazurno barvo in čopiče ter se postaviva v vrsto za razrez lesa. Pred nama stojita starejši gospod in njegova žena »z vinkelnom v glavi«, kot se je izrazila Malči (vinkel je baje domač izraz za obroč, ki drži lase). Tečni gospod se hipoma zapiči v najini stolici in začne godrnjati: »Joj, punci, kaj sta pa izbrali! Kako grčaste stolice! Pojdita nazaj in izberita druge! Koliko grč! To ne bo nič zdržalo. To se bo podrlo! Nič ne bo zdržalo. Punce, pojdita jih no zamenjat!« Družno zavijava z očmi, nakar se z rokami oprem na obe stolici, dvignem noge v zrak in rečem: »Gospod, tile dve stolici zdržita 70 kilogramov!« (Takrat sem jih imela malček več kot danes). Stric ni rekel ne bev ne mev, samo stran se je obrnil, gospa z vinkelnom v glavi pa je izbuljenih oči tiho stala ob njem in si najbrž mislila, kako predrzna deklina da sem, ker si upam ugovarjati staremu strokovnjaku za grče. Za nama se je nabrala solidna vrsta (samih moških seveda) in eden od njih (ki je verjetno prvič v življenju v hobby trgovini videl dve ženski) vpraša: »Punce, kje imata pa fante?« »Doma študirajo!« reče Malči. Končno prideva na vrsto, opraviva in pri izhodu iz delavnice spet nabaševa na taiste moške, ki v hobby trgovini še nikoli niso videli žensk, nakar eden od njih vpraša: »No punci, kam pa zdaj? A zdaj pa domov pucat?!« Prijateljica se obrne k njemu in ga čisto mirno in resno vpraša: »Kaj pa vi, ste jelena danes že ustrelil?« Ob tem suvereno odkorakava iz trgovine – ona s pultom pod pazduho in jaz z obema stolicama v rokah.
Tako je, ko gresta dve ženski v »moško trgovino«. Ampak v »moško trgovino« hodit je fino, tam se vedno najde vse polno uporabnih stvari – četudi če si ženska!

P.S. Prijateljica je takoj po postavitvi turkizno »pajcane« kuhinje rekla, da tako originalne in fine kuhinje najbrž ne bo imela nikoli več in to trdi še danes (medtem se je namreč že preselila, kuhinjo pa pustila v najeti garsonjeri). In vse skupaj je koštalo samo malo čez 30.000 nekdanjih.

P.S.S. Malči, če slučajno tole bereš: Kdaj lahko pričakujemo kakšno fotko najlepše kuhinje na svetu?!

Bizarno bizarčkano...

oseba A: A pri vas delate tudi kakšne projekte v Srbiji?
oseba B: Mhm, neeee... Zakaj pa ravno v Srbiji?
oseba A: Mislim, no tako, če bi imeli projekte v Srbiji... potem bi bilo treba tja hodit.
oseba B: Ja najbrž bi bilo treba tudi kdaj iti tja, ja.
oseba A: Še dobro da ni treba, ker veš, jaz pa srbov ne maram!

WTF?!! Jaz pa ne maram ljudi, ki imajo v svojih glavah ropotarnice v katerih je polno nepotrebne navlake...

Ponočnjaki

M
Takole se srečujemo nočni ptiči. Njemu za razliko od mene ni treba vstati ob šestih. Pa lahko noč!

Sončenje

T

Moj dodatek k postu z naslovom Hvatanje Brown boje. Tole reklamo sem pred leti uzrla v enem angleškem babjem cajtngu in ker sem zanikrna in posledično posedujem cele kupe starih revij, sem jo seveda takoj našla - nanjo pa sem se spomnila ob branju zgoraj linkanega posta. Domiselna. Scarry...

Zaokroževanje

Nekaj na to temo je pred dnevi povedal Ambala ter obenem tudi obelodanil svojo namero, da bo naredil primerjalno košarico izdelkov na Nizozemskem in v Sloveniji, kar toplo pozdravljam.
Zavod za varstvo potrošnikov je še pred uvedbo eura opozarjal, naj bomo pozorni na zaokroževanje ter da naj nepravilnosti vestno beležimo ter prijavljamo. Ta pobuda se mi je že takrat zdela zelo za lase privlečena in jasno je bilo, da to v praksi ne bo delovalo. Japajade, komu se pa da preverjati, kakšna je bila cena poprej in zdaj in kako je ali ni zaokrožena… Na splošno so se ob uvedbi eura vse cene kar "lepo" zaokrožile in povečinoma stvari stanejo tam nekje od eura naprej… In priznam, včasih me cene dobesedno na rit vržejo. Tako kot je bilo naprimer v petek. Grem v trgovino, nakupim za solidno vrečko izdelkov in plačam solidnih 5 ojrov. Vse lepo in prav. Nakar grem mimo naše kamniške Eko tržnice, ki deluje ob petkih. Čudim se, kako da je na njej tako malo ljudi (ok, mogoče zato, ker je bilo tik pred nevihto) in sklenem, da grem malo pošpegat kaj imajo, pa da mogoče še kaj kupim in pripomorem k prodaji lokalnih bio/eko ali kakor že hočete izdelkov ter na splošno k nadaljnjem obratovanju tržnice – lokalne akcije je treba pač podpirati. Medtem ko se smukam med tistimi parimi štanti se spomnim, da bi v paradižnik-paprikasto omako, ki jo imam namen narediti zvečer zraven čičerike s curryem, pasala tudi bučka. Grem torej k štantu kjer imajo bučke, na katerem prodaja bližnja soseda, pri kateri naša mati dvakrat tedensko jemljejo mleko in izberem eno bučko. Flikne jo na tehtnico, nekaj časa potihem preračunava, nakar pa kot iz topa ustreli: »En euro!« Skoraj me je kap. Za celo vrečko živeža, ki ga imam v roki sem dala 5 eurov, za tole bio bučko pa naj dam 1 euro?! Malodane me je že imelo, da bi ji rekla: "Ma veš kaj, dej obdrži tole bučko in si jo zaradi mene … (vstavi poljubno)!" Ker pa sem strašno uglajena oseba in ker poleg tega gospo osebno poznam, ne rečem ničesar, dam ji torej en evro in se odpravim domov. Med potjo se sama pri sebi hudujem, češ zakaj se vedno, ampak res čisto vedno pustim nategnit. Saj mi ni nihče na vrat tiščal pištole, še vedno bi lahko rekla: »No veste kaj, tole je pa malček predrago! Sicer pa, mi lahko prosim poveste, koliko stane kilogram? No, tudi cene nimate nikjer napisane…« Evo, sama sem si kriva. Ko pridem domov, dragoceni sadež stetam in ugotovim, da tehta 40dag. Se pravi, da bi kilogram znašal točno 2.5 ojra. Kasneje govorim z bratom, ki mi reče: »Eh, bom šel zjutraj na trg k moji branjevki, katere bučke so prav tako bio kot od tele tvoje, pa ti jih popoldne pošljem po starših!« In res, dobila sem tri buče, poleg tega mi je poslal še košarico fig, katere tako zelo obožujem.« Za štiri buče je odštel en euro, ter dobil še dve za povrh. No tako je to. Hočem reči tole: kako samozavestni so nekateri pri postavljanju cen. In seveda jim uspe, če pri njih kupujejo taki osli kot sem jaz!

P.S. Fige so pa pregrešno dobre! Prav počasi jih jem, da bo dalj časa luštno...

Širokogrudni kukiji in hudičevi piškotki

T

Evo, tole je današnji izplen. Dve urci dela in na koncu užitek, ko jih je treba v škatlo nafilat! Včasih določene stvari počnem samo zato, da se ognem onim drugim – tistim veliko bolj "pomembnim", kot je naprimer sesanje, in ostalim nepotrebnim »nujnim« opravilom… Ko bom velika, si bom omislila gospo, ki bo opravljala čistilna dela, da bom jaz med tem časom lahko pekla in kuhala!

Najprej recept za širokogrudne kukije - njihov naziv izhaja iz dejstva, da so XL velikosti, ta velikost pa nadalje izhaja iz dejstva, da se jih na ta način precej lažje vse naenkrat razvrsti na ta velik pekač, vsled česar lahko vso maso spečemo v eni rundi. Premer širokogrudnikov je tam nekje okrog 8cm.

90g masla
100g rjavega sladkorja
1 jajce
175g polnozrnate moke + žlička pecilnega
ščep soli (zelo važna sestavina!!)
60g orehov
50g čokoladnih koščkov

180ºC – 15 minut

Hudičevi piškoti v originalu vsebujejo pridevnik ovseni, vendar sem jih zaradi tega, ker jih je strašno težko oblikovati preimenovala v hudičeve. So pa tudi hudičevo dobri. Masa se stežka drži skupaj – najbolje jih je zajemati s čajno žlico in nato z dlanjo (ali še bolje vilico) nežno pritisniti ob pekač da se sploščijo.

120g masla
100g rjavega sladkorja
1 jajce
200 g moke + vrečka pecilnega
140g ovsenih kosmičev
70g sesekljanih orehov
50 čokoladnih koščkov

180ºC – 15 minut

Oboji piškoti so si med seboj zelo podobni, le da so ovseni zaradi vsebnosti kosmičev bolj hrustljavi.

V zasedi (beri: škatli) čakajo na napadalce. Njihova dobra lastnost je predvsem ta, da ne napadejo nazaj oz. če že, napadejo bolj blago. Zaradi vsebnosti polnozrnate moke in rjavega cukra namesto bele in belega namreč.

Romantika

Karmen je včeraj spraševala Kaj je romantika? Ko sem hotela napisati kaj je romantika, mi je na misel prišlo samo to, kaj romantika ni. Oziroma, kaj zame ni romantika. In kar je še huje: ko sem začela premišljevati o svojih romantičnih doživetjih, se nisem spomnila ničesar, kar si večina ljudi pod to besedo predstavlja. V bistvu sem prišla do spoznanja da, če velja predpostavka, da je romantično to, kar v splošnem velja, da naj bi bilo romantično - če je to to, potem najbrž nisem preveč strašna privrženka romantike. In med komentarje sem napisala samo to, da je romantika subjektivna. Nakar sem en dan premišljevala - mi je dalo misliti seveda. Na koncu sem sklenila, da svoje razmišljanje sklenem v tale post (kljub temu, da še vedno ne vem kaj romantika je, niti ne vem ali morda ne spadam med romantične osebe, ampak vse bolj se mi dozdeva, da najbrž nisem kaj pretirano romantična peršona). Nekaj na to temo sem pisala že tukaj.

Če boste ženske spraševali o tem, kaj je za njih romantično, jih bo velika večina odgovorila: sončni zahod, večerja ob svečah in "ko mi moški prinese vrtnico". Če je to romantika, potem se je otepam kot hudič križa.

Imela sem fanta, ki mi je občasno nosil rože. Ponavadi so bile to lilije. In prav nič romantično ni bilo, ker lilij ne maram. Niso mi niti lepe za pogledat niti mi ne dišijo. Ampak kako bi lahko nekomu, ki vam z lepim namenom prinese rože rekli: "Lilij pa res ne maram, po njih v sobi smrdi kot na britofu." No, tega pač ne morete reči. Evo, to že ni bilo romantično. Še manj romantično bi bilo, ako bi mi prinesel vrtnice, ker vrtnic pa še bolj ne maram. Gremo dalje, sončni zahod: s taistim fantom sva nekega večera sedela na peščeni plaži in gledala sončni zahod. Pila sva pivo in on je kadil cigarete. Sama takrat nisem kaj prida kadila, zato je vsaka cigareta v mojem črevesju naredila pravo malo frkico. No in potem ga zaprosim za eno cigareto in on mi reče, da mi je ne priporoča, ker me bo potem sigurno prijelo na stranišče. Ampak sem ga vseno pokadila. In potem sva sedela in gledala sončni zahod. Kar naenkrat sem se bolj kot s tem ali bo sonce čofnilo v morje ali ne, ukvarjala s kopanjem luknjice v pesek. To so moji spomini na romantičen sončni zahod na peščeni obali.

Z nekim drugim fantom sva se enkrat pogovarjala na temo romantike in s tem v zvezi na prinašanje rož. Bil je hladen prvonovembrski večer, midva pa sva se v neki koči šla spoznavanje. In kmalu po tem pogovoru o romantiki je šel on ven na wc. Ko je prišel nazaj, je v rokah imel šopek travnih bilk, katere mi je podal rekoč: "Sem ti prinesel rožice, ker vem da jih imaš rada!" Evo, to mi je bilo romantično. Humorno romantično, bi se temu reklo.

Meni je recimo romantično, če grem na lep koncert in je zraven mene oseba, ki mi je zelo ljuba. Malce manj romantično je, če grem sama, ampak kljub temu se mi zdi, da je še vseeno lahko romantično, če je le glasba taprava (o romantični glasbi bi se spet dalo napisat en post, a pustimo zdaj to). Romantično je, če mi meni ljuba oseba podari kakšno malenkost, za katero ve, da jo še posebej obožujem, pa tudi če je to le kilogram svežih fig. Romantično je, če s taisto osebo gledam televizijo in sva pokrita z eno odejo - in pri vsem tem ni važno ali sva jaz in oseba, ki z mano ždi pod odejo kaj posebej romantična. Ja, romantika je subjektivna.

Če bi lahko izbirala med moškim, ki je romantičen in med tistim, ki je zabaven, bi izbrala slednjega. Kaj naj bi recimo na samotnem otoku človek počel z romantikom - vsak večer gledal sončni zahod?! Jaz bi raje videla, da me nekdo zabava. Seveda ne trdim, da so vsi romantiki dolgočasni - prav gotovo obstajajo tudi taki, ki so in romantični in zabavni, ampak kot sem že rekla, romantiki me nikoli niso kaj prida zanimali. Saj ne mislim, da bi moral biti (moj) moški pravi ravšelj, a je že bolje, da je dec kot se gre, kot pa kakšna romantična mevža, ki vam bo najmanj enkrat na teden teden težila z vrtnicami in plišastimi medvedi, ki v tačkah držijo svilene rdeče srčke.

Še enkrat ponavljam svojo misel iz posta, na katerega je zgoraj objavljen link: Če bi lahko izbirala med moškim, ki bi mi v posteljo nosil sveže pečene rogljiče ali pa med pištolo, bi izbrala slednje! Kabuum!

Slikca sposojena od tukaj.

Patetično

Vale jo je hotela imet - slikco namreč. Objavljam, dasiravno je malo razpackana.

Patetičen večer

Mhm, danes zvečer bo še kako patetično... Pod zvezdami (če seveda ne bo oblačno) na malograjskem hribu. Eno novo za pokušino pa najdete tukaj. Meni so všeč!

Gazpacho

Gazpacho je hladna paradižnikova juha, ki jo v poletnih mesecih konzumirajo v Španiji in na Portugalskem. Tako piše v Wikipediji. In ravnokar sem izvedela, da obstaja več različic tele "lene juhce" kot bi jo jaz poimenovala. Tole na slikci je zvaril japonski kuhar v Barceloni. Seveda me je v trenutku, ko sem ga zagledala da se motovili po restavraciji zanimalo, kako bi juho naredil španski kuhar. Ampak konec koncev je pa čisto vseeno kdo jo dela...

Prebrala sem par receptov, na koncu pa (kot vedno) naredila po svoje.

Sestavine so:

5 velikih paradižnikov

1 srednje velika kumara

1 paprika

dve rezini belega kruha brez skorje

en strok česna

brizg kisa (nisem imela navadnega, sem dala balzamičnega in ravno tako paše)

brizg olivca

sol

(Glasba, ki se jo posluša med pripravo: Amy )

Paradižnike sem potopila v vrelo vodo in nato slekla do golega. Drobovino naj bi pobrali ven (jaz je nisem, ker ne sodim med tiste, ki mislijo, da jim bo zaradi pojedene paradižnikove semenke naslednji dan iz riti zrasla sadika paradižnika). Ampak kumaričino drobovje pa sem odstranila, ker so peške malo večje in bi motile. V nadaljevanju sem vse sestavime fliknila v mešalnik. Medtem ko sem veselo pritiskala na gumb multipraktika, sem premišljevala o tem kako je tale župca pravzaprav nastala. En možen scenarij je recimo takle: Sedijo ata, mama in otrok na vročem soncu pred hišo in ata ter otrok začneta tuliti da sta lačna. "Ah, tako je vroče, zdajle se mi pa res ne da se mi kuhat" jamrajo mati. "Jejta kruh in zraven prigrizujta paradižnik!" In onadva še naprej težita, češ da ne bosta jedla kruha s paradižnikom ampak da bi raje jedla juhco. Nakar je materi dovolj in zvito vpraša: "A juhco da bi jedla?" Stopi v kuhinjo ter v multipraktik (ali karkoli že so takrat pač uporabljali) flikne nekaj paradižnikov + sredico od kruha in zmiksa v fino juhico. Tako nekako je bilo po mojem...

Tale moja juhca je zelo okusna - ker pa je bila malček pretopla (zaradi paradižnika, ki se je namakal v vreli vodi), sem jo postavila v hladilnik, kjer čaka, da se domislim kaj bom zraven konzumirala. Aja, ko je že na krožniku, noter lahko nasujete še pest na drobne koščke narezane kumare in paradižnika. Pa malo poprčka bi mogoče tudi pasalo...

P.S. Tista mešanica v ozadju fotke je Ceasar's salad po špansko. Ne vem zakaj gor bašejo stepeno sladko smetano?! Ampak je pa zanimiva kombinacija (E, prosim glej stran!) sladke smetane in balzamičnega kisa. Neverjetno, a ne?!

Prav tako, kot je tudi neverjetno, da mi je uspelo na osnovi dveh rezin kruha in petih paradižnikov ustvariti kilometer dolg post! :-)

Pokvarjena plošča

Nekje na vlaku:
oseba A: Bova šla nekam jest. Je tam zraven kjer ti živiš kaj za jest?"
oseba B: Je, pizza.
oseba A: Ma kakšna pizza, to ni nič - v kakšno gostilno bi šel, je tam kakšna gostilna?
oseba B: Ni. Pizza je dobra.
oseba A: Ne morem več tega jest. Ribo bi. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje jedel ribo... Pejva jutr na morje - pejva v Rovinj do srede!
oseba B: Jaz nebi šel, je škoda denarja!
oseba A: Kaj škoda denarja, kdaj boš užival če ne zdaj, pejva!
oseba B: Bo gužva na cesti.
oseba A: Nič ne bo gužve, bova šla pred sredo nazaj. V torek zvečer bova šla nazaj, ne bo nobene gužve."
oseba B: Ne vem... Kje bom pa spal?
oseba A: Bova šla zdajle po zložljivo posteljo.
oseba B: Kakšno posteljo? Kam bova pa šla?
oseba A: Kamorkoli. To imajo povsod. Taka postelja je da se jo da zložit. V Hoferja bova šla.
oseba B: A jo tam imajo?
oseba A: Mislim da jo imajo. Ma dej si že enkrat zrihtaj telefon, zakaj nimaš telefona? Vsak človek ima telefon, samo ti ga nimaš!
oseba B: Saj ga ne rabim.
oseba A: Seveda ga rabiš, ne bodi tako čuden, Mirko! Pa internet boš imel. Pogovore zastonj, pa samo 30 evrov na mesec boš plačal!
oseba B: Ne rabim. Škoda denarja!
oseba A: Kako škoda denarja, 30 evrov ni nič!
oseba B: Meni je.
oseba A: Mirko res si čuden!
oseba B: Nisem, ne rabim ga! A misliš da bodo imeli posteljo?
oseba A: Seveda jo bodo imeli, če ne, greva pa kam drugam pogledat! Zdajle greva najprej v gostilno na ribo, že vem kam bova šla!
oseba B: Jaz bi pizzo.
oseba A: Ma kakšno pizzo, pizza ni nič, greva nekam na ribo! Na kateri postaji greva dol?
oseba B: Ne vem, mislim da je še ena postaja.
oseba A: Kako ne veš?! Vsak dan se klele voziš, pa ne veš kje greš dol, Mirko no?!
oseba B: Jaz se vozim do Jarš in ne do Domžal.

In tako naprej in tako nazaj... Le kako naj človek sedi zraven in v miru bere knjigo - potovanje z vlakom zna biti včasih res zabavno! Ne vem zakaj me tale dialog tako zelo spominja na tegale?!

Ta glavni favorit

Le kako mi je uspelo, da sem med vsemi dopustniškimi fotkami pozabila objaviti najbolj posrečeno! Naslov tele fotke je:

Konzervativci* kličejo na pomoč!

j

*Konzervativci so ljudje, ki živijo v konzervah.

HPV

Peticija

Zagate

Zjutraj me na službeni mizi pričaka prazna steklenica vina in par kozarcev. Kasneje izvem, da je bil na delovnem obisku računalničar, ter da se je delo zavleklo do polnoči. Ampak danes ne morem ustvariti nove datoteke, ne morem shraniti ničesar kar sem naredila, ne morem shranit ničesar, kar sem dobila po mailu. Poleg vsega mi ne dela računalniška mreža. Berem Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za vrtce, gledam na uro in čakam da bo mali kazalec prilezel med peto in četrto, da bom odpeketala na kafe v bližnjo "zijalnico". Sprašujem se ali bi bil moj današnji delovni dan kaj bolj uspešen, če bi računalničar včeraj namesto vina pil sok?!

Poročilo

No zdaj pa je že čas, da počasi napišem kaj o letošnjih počitnicah. Glavni cilj roadtripa je bila seveda Barcelona. Obrobne točke pa Saint-Tropez (zaradi legendarnih filmov Luis de Funesa, ki so bili posneti tamkaj, kakopak), Andora (zaradi izleta samega, pa tudi zato, ker je bilo treba nekaj malega kupiti), Figueres (zaradi Dalija) ter Grasse (zaradi vonjav, ki jih tam proizvajajo).

Barcelona me je na začetku razočarala. Malo zato, ker sem imela (iz neznanega vzroka) slab dan, še najbolj pa zato, ker se zaradi množice turistov ni dalo svobodno gibati, niti usesti se na kakšno spodobno mesto in v miru popiti kafeta. Morda me je razočarala predvsem zato, ker sem si v glavi naredila sliko o tem, kako bi moralo vse skupaj izgledati, pa potem ni bilo čisto po mojih pričakovanjih…

Kasneje sem prišla na svoj račun: ko sva odkrila svoje rajone – art uličice okrog gotske četrti in Picassovega muzeja – ravno prav frekventne, svoje omiljene restavracije in kafiče, pa luštne trgce, na katerih posediš in spiješ vrček sangrije…

Seveda si je bilo najprej potrebno ogledati najbolj znane točke mesta, za kar je dokaj prikladen turistični vlak, ki vozi na treh krožnih progah. Ok, prikladen, če se vam da v počasnem tempu voziti po mestu. Na začetku kar paše z vetrom v laseh jadrati skozi mesto, vendar kasneje ugotoviš, da počasni tempo avtobusa utruja in pobere preveč časa. Ampak je pa zadeva kul, če se vam obleganih točk ne da iskati. Potem se pač prepustite avtobusu…

Gaudijeva arhitektura mi je delovala malce zlovešče in v meni zdujala občasne občutke nelagodja. Malo boljše občutke kot pri Casa Milla in Casa Batillo sem imela v parku Guell, a me je vseeno veliko bolj kot sam park prevzel famozen razgled na celotno Barcelono. Gaudi – not my cup of tea really, je pa zanimivo za pogledat…

Ko se raziskovanja mesta končno lotiš na svoj način in povsem naključno, uletiš na staro barcelonsko tržnico (kjer lahko kupiš dobesedno vse kar ti srce poželi), v mini galerije in art shope in takrat veš, da si našel to kar si iskal. Mesto ponuja nešteto možnosti za raziskovanje in tekanje po njegovih labirinih (če bi karejskemu načrtu ureditve mesta sploh laho rekli labirint - najbrž ne) je pravi užitek!

Malo mi je žal, ker mi zaradi preobilice gneče pred vrati ni uspelo videti Picassovega muzeja (kasneje sem izvedela da baje nisem ničesar zamudila), ter Miroja (ravno zato, ker smo trikrat zavili k Picassu), ampak to pride na vrsto drugič… Ko se je bilo od mesta treba posloviti, se mi je (kot vedno kadar se potovanje približuje koncu) malce orosilo oko…

Posebno mesto v tem postu si zasluži kamp, v katerem sva taborila: družinski kamp v Canet de Maru (40 km iz Barce – v mesto potem potuješ z vlakom). Kamp je nastal v začetku šestdesetih let in je še vedno točno tak kot je bil na začetku (V kotu recepcije celo prodajajo prastare razglednice po 0.20 ojra. Na nekaterih izmed njih je fotka kampa, ki je točno tak kot sedaj. Prepričana sem, da pred nama vsaj dvajset let ni nihče kupil nobene izmed teh prastarih porumenelih in zaprašenih razglednic). Upravlja ga cela familija, ki ji kamp čez poletje postane življenje – cele dneve posedajo pred recepcijo, se pahljajo s pahljačami in kramljajo s svojimi gosti, četudi ti niso kaj posebno vešči njihove govorice. Nič odveč jim ni, če jim prineseš telefon za nafilat ali buteljko vina za odpret… V kampu so stalno abonirani starejši ljudje, ki se čez poletje kar preselijo tja. Ko sva šla domov, so nama mahali, kot da se poznamo že leta in leta – odprti ljudje pač. A ne vsiljivi, da se razumemo.

Naslednja postaja je bil Figueres – Dalijev Teatre muzej. Dali mi je bil s svojo bizarnostjo kul že od nekdaj. Ampak ko prideš iz Muzej-teatra, ga imaš za pa nekaj časa čez glavo dovolj. Pika na i je muzej nakita, v katerem se premikajo z briljantki napolnjena zlata srca in zlate lovke kičastega rastlinja. Enkrat je nek kolega rekel, da je bil v Dalijevem muzeju in da ga smatra kot kič. Takrat se mi je njegovo govorjenje zdelo strašno neumno. Ampak kaj pa je surrealizem drugega kot kič?! In muzej je res kič na kvadrat - dober kič, vreden ogleda!

Zadnja postaja je bil Grasse – mesto parfumov. Za dober večer in lahko noč sva šla pogledat Gourdon, staro mesto 12 km oddaljeno od Grassa, ki je nastalo na skali. Zavita pot na hrib je bila po napornem dnevu pravi balzam – sicer je na momente zaradi varovalne ograje, ki je ni bilo in prepada pod njo, delovala malo strašljivo, a nič zato. Mestece je bilo okoli enajste zvečer spokojno tiho in mirno. Res lepo, zato sva se odločila, da si ga zjutraj prideva še enkrat ogledat. No, navsezgodaj je bila slika precej drugačna. Mesto je bilo nabasano z vsem možnim kičem, po ulicah pa je mrgolelo turistov – a tako pač je, nimaš kaj, turizem terja svoj davek. Ampak saj pravim: dve popolnoma različni sliki istega mesta… Razgled iz Gourdona ponuja pogled na neskončne terase parfumskega cvetja (na spodnji fotki boste terase zaman iskali - pogled z napačne strani hriba)…

Grasse: od vsepovsod diši - to je prvo, kar mi ob omembi mesta pride na misel. Seveda je v mestu polno fake štacunic, kjer vam bodo poskusili prodati alkohol pomešan z nekaj cvetlične arome, ki se bo na vaši koži po eni uri razdišal v nič. Če boste šli kdaj v Grasse, se vam vsekakor splača obiskati kakšno od priznanih parfumarskih hiš s tradicijo (v mojem primeru Fragonard), kjer vas bodo zastonj odvlekli skozi svoj muzej in vam poleg tega pokazali, kako so nekdaj izdelovali parfume. Seveda to zastonjsko vodenje ni nič drugega kot fin marketinški trik: na koncu vas bodo peljali v trgovino, vam predstavili svoje štiri najbolj prodajane parfume in vas prepustili v roke svojih svetovalk – prodajalk. Ampak se splača. Parfumi so res pristni in zanimivih vonjev - robo boste plačali po tovarniški ceni. Ste vedeli, da je za liter jasminove esence potrebnih 1000 kilogramov cvetov? Pa da se izdelovalec parfumov (»vonjar«) svojega dela uči tri leta + sedem let prakse?! Da je izučenih vonjarjev-izdelovalcev parfumov na svetu okoli 150, obstajajo pa samo tri šole kjer se da izučiti te obrti: ena v Grassu, ena v Parizu ter tretja hm, pozabila kje?!


To bi bilo nekako to. O Saint-Tropezu in Andori nisem napisala ničesar. Saint-Tropez je lep obmorski kraj, katerega luko zasedajo preogromna morska plovila, ki jemljejo pogled na lične male hiške. Mesto diši prav tako lepo kot Grasse (mi ni uspelo ugotoviti od kod in zakaj). Sredi mesteca za stolpkom je mini plaža, kjer sva se naplavala, pojedla sladoled in se odpravila naprej… Andorra pa: ugnezdena v grapi na vrhu hriba deluje, kot da bi jo tam kdo pozabil. Arhitekturno gledano mesto z razgledne točke vstopa zaradi svoje temne arhitekture (temni kamni v povezavi s črnimi strehami) vzbuja precej negativne občutke (vsaj meni). Je pa raj za shopping freake: »Shop untill you drop!« V mejem primeru ne, ker znam korektno razporejati svoja omejena sredstva. ;-)

Za konec bi rada podala svoja opažanje o razlikah med španci in slovenci: Španci so odprti, glasni in temperamentni, ampak zanimivo - v množici jih ti kot posameznik ne zanimaš, te preprosto ne opazijo. Pred njimi bi se lahko postavil na glavo ali pa se slekel do golega, nihče vas ne bi opazil (oziroma bi se vsaj delal, da vas ne). Vase zaprti Slovenci delujejo/delujemo ravno obratno: smo vase introvertirani – dajemo vtis kot da nam je mar samo zase, v resnici pa nas zanima vsak posameznik, v vsakega se vtaknemo in o vsakemu moramo vse vedeti. K temu prav gotovo v veliki meri prispeva to, da je njih več in nas manj…

P.S. Linkov ni, ker se mi jih ne da delat - sem se predolgo ukvarjala s temle podivjanim bloggerjem, s katerim mi fotk nikoli ne uspe nametati tako, da bi bila na koncu zadovoljna. Ni reda in to me moti! Naj bo tako kot je - spreglejte prosim, da so fotke (in predvsem razmaki med njimi) nametane tako kot zobje v ustih prvošolca, ki se še nikoli v življenju ni srečal z budnim očesom ortodonta. Excuse me, spat grem, lahko noč!

Svež zrak

oseba A: Kako je bilo včeraj na Trnfestu?
oseba B: V redu, muska je bila res fina. Ampak saj veš, zdaj je drugače, ker se noter ne sme kaditi.
oseba A: Ja in kako je, se bo težko navadit?
oseba B: Ni panike, greš pač ven in tam prižgeš. Ampak v dvorani je namesto po cigaretnem dimu smrdelo po švicu.

No, zdaj pa imate svoj svež zrak!

Vzorci Barcelone

Obisk

Danes sta me obiskali Nta in Lana. Z Nto sva se načvekali, tamala se nama je ene parkrat pridružila s svojo čudno govorico, nato pa je zaspala - očitno je babji čvek tako milozvočen, da dojenčka zaziblje v spanje! Ko se je zbudila se je pa malo nasmejala, ampak za fotografiranje se pa ni hotla!!

Nek uvodnik v neki reviji

Danes sem bila opozorjena na uvodnik, ki ga je gospa Obolnarjeva spisala za današnjo edicijo One. Kot sem že nekajkrat omenila in vedno znova z veseljem ponavljam: Dela že nekaj časa ne kupujem več, sem pa prejle, medtem ko sem čakala v vrsti pred blagajno, prebrala omenjeni žolčni izliv. Obolnarjeva se usaja nad blogerji, češ da so to ljudje, ki so dolgočasni in odvisni od interneta, med drugim pravi, da cele dneve in noči presedijo pred ekrani... Svoje misli sklene s stavkom, da bi moral končno že nekdo blogerjem prepovedati blogati. Posredno izvemo, da ji gredo blogerji na živce predvsem zato, ker po medbložju razpravljajo o MM in njenem nedavno razkritem plagiatorskem kiksu. No, o tem se pač razpravlja. In vseeno je ali se o teh stvareh razpravlja na medbložju, v trgovini ali na klopci v parku - medij tu ni pomemben. Na blogerski sceni je pa tako kot v običajnem življenju: na tej sceni so različni ljudje z različnimi interesi, tozadevno se tudi blogi med seboj močno razlikujejo - prav gotovo je med pišočimi tudi kakšen internetni odvisnik, neumno pa je posploševati in vse blogerje označiti za odvisnike.

Na njeno mnenje ne dam nič, pa vendar se mi zdi, da sem se morala oglasiti: blogerje označuje kot dolgočasne in nevešče jezika v katerem pišejo (pišemo). Oboje ni res, ker vsi vemo da: Kdor je dolgočasen, nima o ničemer pisati. Kdor ni vešč jezika, ne bo pisal. Seveda nismo vsi novinarji in slavisti, zato je odveč pričakovati, da nihče od nas, ki pišemo nikoli ne bo naredil nobene slovnične napake. Se pa trudimo. Vsaj tako se mi zdi.

Kar se mene tiče, bi bila raje odvisna od bloganja, kot pa od branja neke torkove priloge, ki v uvodniku govori o obsedenosti ljudi s hujšanjem, pet strani naprej pa objavlja v photoshopu strechane manekenke in recepte, v katerih so glavna sestavina trije pereščki solate...

Mi je pa všeč, ko je napisala, da ne bo več brala blogov. Čestitam in pozdravljam to modro odločitev!

Espešli for ju

Karmen, tejle so vsi zate!

Mlačno mlačno

Zjutraj stopim v biro, za računalnikom sameva sodelavec in kot vsako jutro šari po širnih obzorjih medmrežja. "Živjo!" pozdravim. "Zdravo" odvrne naveličano, ne da bi odlepil pogled od ekrana. "Kako si kaj?" hočem vprašati, a se še zadnji moment ugriznem v jezik. Kot vsako jutro stopim v miniaturno čajno kuhinjo, pristavim vodo, a danes za spremembo ne vprašam: "Boš kavo?" Naredim si čaj, se vsedem za mizo, on še vedno bulji v ekran, sedim, buljim v svoj ekran, nazadnje vprašam: "Je kaj novega?" "Nič" odvrne in še naprej bulji...

Saj ne pričakujem, da mi bo po štirinajstih dneh ne-videnja nekdo, s katerim nimam skupnega ničesar drugega razen tega, da z ramo ob rami na razdalji enega metra vsak teden skupaj preživiva po 45 ur, skočil v objem, a vendar pričakujem vsaj malo enega feelinga ali kaj jast vem česa - nečesa pač. A je tako težko pogledat človeku v oči in reči: "O dobro jutro, si že nazaj?!" ali pa "Kolk fajn je blo, ko te ni bilo!" vsaj nekaj, namesto mlačnega "zdravo" in buljenja v škatlo, v kateri nule in enke plešejo svoj neskončni ples... Drug mimo drugega živimo - kako prazni smo v svoji notranjosti - bi se mi to res moralo zdeti normalno?! Bi bilo bolje, če bi bila tudi jaz taka?! Da me nebi nič prizadelo, da nebi ničesar "porajtala". Najbrž. A kljub vsemu se bom še naprej trudila, da nebi nikoli postala taka.

Sicer pa, kako lahko človek sploh karkoli pričakuje od nekoga, ki še lastnega dreka v sekretu ne poriba?!

po-potovalne + popotovalne = post(po)potovalne

Kako lepo je bilo s knjigo v roki ležati pod palmo in se pretvarjati, da obstaja samo tisti svet brez ure, datumov in deadlineov, svet brez maskare in pudra, v katerem štirinajst dni nosiš eno in isto krilo in se ne sekiraš, če na rit fašeš en velik in tri majhne oljne fleke … Svet, kjer te za dobro jutro ne pozdravi po računalnikih smrdeča pisarna… Med drugim je bilo fino s prižganim čikom sedeti v lokalu in se pretvarjati da je to nekaj najbolj samoumevnega pod soncem…

Sedim na svojem zgonjenem kavču, srkam beli čaj oslajen s sivkinim medom in se končno (po dveh dneh) počutim vsaj rahlo asimilirano. Vtisov mi še ni uspelo uspelo premočrtno razporediti drugega poleg drugega in zjutraj se mi zdi čudno, da se zbudim v svoji postelji in ne v savni (beri: šotoru), z ritjo prilepljena na blazino… Fotke so že naloudane in bodo, ko mi jih bo uspelo spraviti v korekten kolaž, za začetek pa samo ene par postpopotovalnih misli:

Če ste ena izmed oseb, ki se iz tedna v teden po sizifovsko bojuje z nanovo naraščenimi dlakami in vas na dopustu po nogah opeče sonce, je to kvečjemu dobro – kar potrpet in zobe stisnit – koža sicer peče, a dlake postanejo bele in skorajda nevidne!

Spet dobila potrditev, da so Francozi eni izmed najbolj zoprnih narodov na svetu. Če francoza naprimer prosiš ali ti lahko naredi uslugo in zmenja bankovček za kovančke, te pogleda naravnost v oči in skozi zobe povsem mirno sikne: »No!« Ko se ti to zgodi trikrat zapored, stopiš do najbljižjega lokala, kupiš sladoled (do katerega ti trenutno itak ni, a vendar) da potem lahko plačaš park plac. Ampak zoprni francozi ti v bistvu naredijo uslugo, ker med besnim grizljanjem presladke lučke ugotoviš, da bo po končanem dopustu nujno in brezizhodno obiskati zobarja.

Če potujete v deželo kjer govorijo špansko in ne znate niti besedice špansko, se boste brez problema zmenili vse. Če potujete po Franciji in znate malček francosko, se najverjetneje ne boste mogli zmeniti ničesar.

Če pridete pred muzej iz katerega se vije petdesetmetrska vrsta za karte, stopite do nekoga, ki stoji na začetku vrste in sem vam na videz zdi nekako zaupanja vreden ter ga prosite, da poleg svojih kart kupi tudi vaše. Če bo naprošena oseba rekla da se ji to ne zdi fer do ostalih, mu recite da boste s tem itak posledično zmanjšali vrsto, obenem pa mu v roke stisnite dodatnih pet eurov. Vaš sopotnik, ki vas bo čakal nekje ob strani vrste bo presenečen, ker se mu boste s kartami v rokah pokazali pred očmi še preden bo uspel do konca pokaditi cigareto.

Ne vem po kakšni logiki, ampak po mojih izkušnjah so najbolj nagužvani in nagravžni campi ob cesti najdražji (dve osebi + šotor + avto = 37.5 ojra). Luksuzni terasasti, z oljkami pogozdeni camp z bazenom, toplo vodo, kopalnico, v kateri se nahajajo umivalnik, wc in tuš pa vas bo prišel samo deset ojrov na noč!

Če potujete skupaj s človekom, ki ne zna ravnati z denarjem in imate denar v skupni blagajni, katere upravljalec ste vi, mu nikar za božjo voljo ne dajte pet eurov za na kafe, ker bo nazaj prinesel samo euro petdeset, obenem pa trdil, kako dober da je bil kafe popit v najbolj zanikrnem kafiču kar jih premore cela Barcelona. Tako bo trdil vse dokler ne bo ugotovil, da ga je natakar prinesel naokrog – takrat bo kar naenkrat zatrjeval, da je kafe pil v najbolj znikrnem lokalu pod soncem, da pa je sicer bil res dober, saj je konec koncev imel kar 3-kratno aromo!

Če na vratih restavracije piše: »All you can eat«, tega nikar ne vzemite preveč dobesedno. V nasprotnem primeru boste po prihodu ven morali za par minut leči na klopco…

Nikoli ne zaupajte Garminu! Garmin je sicer odličen pripomoček, vendar kdaj pa kdaj tudi zataji in te pelje v kakšen kraj, ki si ga kar sam izbere. Najbolj neugodno je, če se ti ti zgodi ob treh ponoči, ko si že primerno zaspan in pred seboj vidiš samo še »posteljo«. Še bolj neugodno je, če Garmin to stori dvakrat zapored.

Če imate namen obiskati turistično zelo obiskan kraj, ga obiščite dvakrat: pozno ponoči, ko so trgovine in lokali zaprti in na ulicah ni žive duše ter naslednji dan, ko so ulice polne turistov in ko trgovci iz svojih lokalov na ulice privlečejo vso možno kramo tega sveta. Dve popolnoma različni sliki enega in istega kraja. Nočna lepša kajpak.