Bela nedela

Nedeljska jutra so prav posebna, po polžje počasi se ponavadi razvlečejo tja do poldneva. Ker sem včeraj zvečer, po napornem odstranjevanju preklemanega starega toplega poda v kuhinji zaspala, še preden bi utegnila prešteti do tri, mislim, da je moralo biti okoli desete, se mi je uspelo zjutraj  precej zgodaj izstreliti iz postelje. 

Le nekaj minut zatem me je v kuhinji, prislonjen na skodelico kave, pričakal in razveselil gospod Bowie. Otipljiv medij v rokah je, predvsem ko gre za Bowieja in podobne kalibre, nekaj čisto drugega kot, če glasbo kupiš v pretočni obliki. Ta stari, skoraj že pozabljeni občutek, ko novo ploščo primeš v roke, obrneš okrog, odstraniš folijo, odpreš, pregledaš vsebino ... Pa kaj potem, če glasbo nekaj ur zatem pretočiš v računalnik in hip zatem še na iPod, to je pri celi stvari res čisto nepomemben in zanemarljiv podatek.

Skratka ... če vstanete dovolj zgodaj, lahko do kosila opravite vse polno pomembnih reči, kot je naprimer  peka torte, sobno kolesarjenje, pa obisk bolšjaka na Viču in Bregu. No, preprodajalci rabljene robe na Viču so se danes očitno ustrašili zime, zato smo ostali brez kljuke za balkonska vrata. Tudi stojnice na Bregu so med pršenjem snega kazale precej klavrno podobo. Opazila sem, da se je splošni trend ponarejanja na vseh področjih zavlekel tudi na police bolšjaka, na mizah je bilo namreč mogoče opaziti izjemno veliko število evropskih "starin" kitajskega porekla. Nič fajn.

Torta, ki sem jo spekla za prijateljičino okroglo, v bistvu niti ni bila prava torta, temveč bolj pita. En tak zelo "en-dva-tri" recept, kjer sestavine zmešaš brez ločevanja beljakov in rumenjakov, na testo naložiš sadje in vse skupaj potreseš z mandlji. Ni, da bi človek kaj zelo pospešeno čaral v nedeljo ob osmih zjutraj. Ponoči se mi je sanjalo, da sem jedla nekaj, kar je bilo na debelo pomazano z nutello. Hecno, nutelle skoraj ne jem. Mislim no, saj jo jem, a si je nikoli ne zaželim. Pravzaprav sem se na nutellske sanje spomnila šele dve uri po tistem ko sem vstala, potem ko sem že opravila jutranje obveznosti tipa "speči torto" in že veselo gonila sobno kolo.

 Na nutellske sanje sem se vnovič spomnila popoldne, na praznovanju rojstnega dne, medtem ko sem k ustom nosila kos torte številka 3, ki je bil na debelo namazan s čokoladno kremo. Ta sicer ni bila nutella, je bila pa kljub vsemu zelo dobra. Na zelo poseben rojstni dan je bilo dovoljeno vnašati le darila v obliki hrane. In ker je bilo gostov veliko, prihajali so tekom celega dne, je bil ob šestih zvečer kup hrane na  kuhinjsem pultu temu primerno visok, bil je skoraj ekvivalenten višini kuhinjskega pulta. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videla toliko različne hrane na kupu. Prijetno, spontano ozračje,  stanovanje polno zanimivih ljudi in različnih zgodb. Slavljenka je vsakega izmed nas obdarila s še svežim izvodom svojih, v knjigi izdanih kolumen. Že zdaj vem, da bom knjigo v hipu požrla.
Jutri grem na predstavitev prve knjige, ki jo je izdala prijateljica Malči. Sama zase v hecu pravi, da je gospodinja, a je veliko več kot to. Malči zelo dobro piše, zato, pa tudi zato, ker je Malči moja zelo dobra prijateljica, se njene knjige še posebej veselim.

-

Nakaljevanje

-

Letošnjo zimo sem obudila navado vsakodnevnega nakaljevanja, kalčki so namreč v zimskih in teh zgodnjepomladnih dneh odličen vir vitaminov, mineralov, encimov in aminokislin, nakaljevanje pa ne zahteva nobenega truda, posebnega znanja ali napora. Pa še cenovno ugodno je.

Ko sem pred leti začenjala z nakaljevanjem, sem kalila zgolj  kalčke lucerne, pa čičeriko sem nakaljevala, da se je potem hitreje skuhala in bila bolj okusna. Letos sem izbor semen razširila na redkvice, triplat, ajdo, rukolo in konopljo. Slednji sta bili tudi edini, ki se pri nakaljevanju nista izkazali. Mala semena rukole se hitro zasluzijo in nemogoče jih je izpirati. Z malo vztrajnosti in potrpljenja bi mi morda uspelo, ampak ker je rutina pri izpiranju omejena zgolj na minimalen potreben čas za to opravilo (zjutraj in zvečer odpreš vodo in spustiš skozi vsa nadstropja kalilnika), sem seme  rukole pospravila, da ga bomo zasejali na vrtu. No, konopljino seme pa  v 99% sploh odprlo ni, niti po 12 urnem predhodnem namakanju ne.

Po okusu so mi daleč najljubši kalčki redkvice. Pa še lepo pisani so na pogled. Kalčki redkvice na zgornji fotografiji so bili postreženi s skuto, ponavadi pa jih fliknem v živopisano mešano solato, sestavljeno iz radiča, naribane sveže pese, korenčka in čičerike. Živopisana solatna bomba nastane, ko vse to zmešaš skupaj.

Kot rečeno, čičeriko nakaljujem zgolj do meje, da požene majhen kalček, potem pa jo skuham. Tako nakaljeni čičeriki se čas kuhanja skrajša za dve tretjini, je bolj polnega okusa, pa še, kar ni tako nepomemben podatek, nima tako močnega vonja kot če jo kuhate nenakaljeno. Tudi z ajdo naredim podobno (kalim 24 ur), nato pa jo ali pojem presno ali pa minimalno pokuham.

Predvčerajšnjim sem v Hiši začimb kupila seme gorčice, katerega del je že končal v kalilniku. Prav zanima me kakšen bo končni rezultat, po prvem preizkušanju komaj odprtih semen sem dobila občutek, da bodo zelo pikantni.

Kaj pa vi, kaj kalite?

Petdeset odtenkov

-

 

... bele šminke. Se mi zdi, da barvno karto s sabo prenašam le še zato, da ne bi kiksnila pri izbiri odtenkov, ki sploh niso barve. Bela na sivo, bela na beige, smetanasto bela ... Uh, kako so me srbele oči pri sivih odtenkih! Naj bo ena siva? Samo ena! Siva na beige, siva na vijola, morda mišje siva?  Ampak bela je le bela, alfa in omega vseh ne-barv. Ko je zazvonil telefon, sem suvereno dahnila: RAL 9003.

Ko grem zdaj tam  mimo, skozi ozko špranjo med dvema hišam vsakič znova pošpegam  gor. Stopim na rob pločnika, obstojim, glavo premikam levo in desno, da ujamem pogled. Vse luči so prižgane, okna in vrata so odprta. Eno od oken, ki je prej, tako kot ostala, imelo na zunanji strani rjavo obrobo, je nima več. "Čudno, nekdo je tam in to nisem jaz,  niti ključa nimam." "Čez deset dni" so rekli. Če dobro premislim, deset dni v primerjavi z dnevi, porabljenimi za praskanje stare barve (ko smo končali sem pomislila na to, da bi zmago nad stenami zalili s šampanjcem), niti ni tako zelo veliko - da bo le stara gospa zadovoljivo našminkana!

Moja najljubša barva je sicer zelena, a kljub temu zelenih nimam prav veliko stvari. Modra pa je barva, za katero pravijo, da mi zelo pristoji. Modra je edina izmed barv, katere ne maram.

Liebster award

-

Tole nagrado mi je "napopala" Zulejka iz Uglašene kuhinje. Zulejka, hvala!

Pravila velevajo, da izberem pet blogov, ki imajo manj kot 200 sledilcev (sanja se mi ne kje pridem do teh podatkov). Moji favoriti so:

 Ovca

Ruth

Chattebox

GoLa

Ljubeznice

Dobitniki, delite naprej ... Vsem želim veliko sreče in dober glas v deseto vas.

Kaj imajo skupnega popolne pite in zarečen kruh?

-

Prav nič. Zanima me, ali je tisti nadev v limonini piti s sivko iz bistroja Bazilika pečen ali ne. Močno namreč sumim, da ni. S taistim vprašanjem smo se ukvarjali včeraj, med oblizovanjem ob popolni sladici. Sicer pa tudi slana špinačna pita s pinjolami in feta sirom ni bila kar tako. Moram reči, da me je malo zbudila iz zimskega kulinaričnega dremeža, zadnje čase sem namreč zapadla precej rutinirani zimski kuhinji: gomolji, čičerika, leča, kislo zelje in repa. Glede na to, da se na tržnici že da ujeti liste mlade špinače (tisto mlado, ki se dobi skozi celo leto in pride iz Italije, gladko spregledam vsakič ko naletim nanjo), se bom verjetno v bližnji prihodnosti po dolgem času podstopila narediti špinačno pito. Določene reči so tako zelo enostavne za izdelavo, pa nanje kar pozabimo.

Sicer se pa včeraj nismo najedli le dobrih pit, z drago prijateljico M. sva se nekaj minut kasneje v bližnji trgovini najedli še zarečenega kruha. Običajno se z zarečenim kruhom bašemo bolj  vsak zase in verjetno se strinjate, da ni preveč fajn, v dobri družbi pa je taisto opravilo, še posebno če se v nakupovalni vrečki znajde zadovoljiv rezultat, nadvse prijetno.

Da ne bo pomote, steklenička na spodnji sliki ni stvar o kateri govorim v zgornjem odstavku, je simpatično darilo od M. Raje ne bom povedala s kakšnimi besedami je bila pospremljena predaja. ;)

P.S. M. je ena tistih, z alergijo na plastična okna. "Okna boste seveda obdržali?!" je bil njen prvi komentar na situacijo.

Gospa, pri nas smo malo starokopitni

-

"Živjo, zanima me cena tiste luči tamle." "Ja... ta luč je pa znižana, je zadnja in je za štirideset odstotkov cenejša, blablabla ... Delaš kakšen nov, zanimiv projekt?" "Da. Svojega." "Aha ... lepo." Ja, to ti misliš ... Najtežje je delati zase.

"Ja gospa, ampak okna boste pa zamenjal, a ne?" "Ne gospa, pustili bomo obstoječa." "Ja zakaj?" "Ker so lepa, samo obnovili jih bomo." "Ampak gospa ... veste, ko je meni umrl mož, sem najprej zamenjala okna. Vam povem, to je bila ena najboljših odločitev! Ja gospa, ampak to je pa škoda, da jih vi ne boste zamenjal. A jih res ne boste? Vam bo žal, veste" "Zaenkrat jih ne bomo, če se kasneje odločitev izkaže za napačno, jih bomo pa takrat zamenjali." "Ja, samo, če jih ne boste zamenjali, se vam bo poznal pri kurjavi. Moja zdaj tako tesnijo. Gospa, pridte pogledat, pridte k men pogledat kako moja dobro tesnijo." "Saj vam verjamem, ampak mi jih res ne bomo zamenjali. Veste, pri nas smo malo starokopitni." Hm ... naša okna zdaj kazijo fasado hiše, vsi ostali imajo namreč plastična.

"Ko bosta menjala vrata, mi povejta, imam en kontakt za dobra vrata." "Ampak midva jih ne bova menjala." "A res?" "Ja, obnovila bova obstoječa." "Ampak saj so lesena, les se krivi. Jaz sem zamenjala vsa vrata." "Les je pač tak, da deluje, naju to ne moti." "Aja ..."

"A bosta imela talno gretje?" "Ne, ohranila bova obstoječ parket." "Ampak v kopalnici bosta pa najbrž imela talno gretje?" "Ne, v kopalnici bova imela po tleh terrazzo." "Ampak to je mrzlo!" Nikogar ne poznam, ki bi tarnal, da zaradi hladnih tal v kopalnici slabo živi. Poleg tega pozimi radi hodimo obuti v štumfe iz domače volne.

Nikakršna retro ptička nisem, kakšen dom si želim, vem že od nekdaj - sodoben, z rahlim pridihom časa v katerem je nastal. Docela zminimizirano lupino, z vsebino, ki jo naplakne čas. Ob omembi bambusovega, tikovega ali kakšnega podobnega "egzotičnega" parketa zastrižem z ušesi in zavijem z očmi. Obstoječa parjena bukev in hrast v hodniku, položena na ribjo kost, pa nov ladijski pod iz slavonskega hrasta v kuhinji. Mimogrede, v Sloveniji imamo tudi gozdove, kajne? Obdržali bomo obstoječa macesnova okna, katerih napaka je menda ta, da prepuščajo malo zrakca - plesni v kotih se nam torej ni treba bati, smrti zaradi zadušitve, tudi ne. Zadnje čase sem še toliko bolj alergična na odvratne strupeno bele debele plastične okvirje, ki so zakraljevali skorajda v vsakem kotičku mesta. Nič ne rečem, na nove zgradbe zaradi mene dajte kar vam pride na pamet, stare pa ali obnovite kot je treba ali pa jih pustite pri miru. Naša hiša se je pred kratkim za las ognila menjavi docela ohranjenih lesenih oken na stopnišču, s plastičnimi. Sokrivka za nemenjavo sem tudi sama (kar si štejem v čast), okna je bilo namreč treba pozapreti, da se je le izkazalo, da niso pokvarjena. Samo slabih deset minut časa ti vzame, da s pomočjo izvijača pozapreš pet tridelnih oken. Slabih deset minut, da ugotoviš, da sploh niso pokvarjena. Na hišnem sestanku je potem nekdo precej pametno navrgel, češ da so okna umazana ter, da so se med šipami zaredile muhe. Če so umazana, se jih pač pomije, kajne, za debele mesarske muhe pa obstaja insekticid. Menjava lesenih oken za plastična bi morala biti  okarakterizirana kot osmi smrtni greh.

V sanitarnih prostorih smo pod debelim slojem keramičnih ploščic ostrmeli nad najdbo: terrazzo mi je na obraz narisal nasmeh, ki bi se verjetno lahko kosal z nasmehom arheologa, ki je pravkar našel vstop v Tutankamonovo grobnico. Tlak v wc-ju je bil ohranjen do te mere, da se ga da spodobno obnoviti, kopalniškega pa je tekom let doletelo preveč nesreč, tako, da ni dajal kakšnih obetajočih znakov življenja. Roditelj, sicer operativni vodja projekta, pred časom niti slišati ni hotel o izdelavi terrazza v kopalnici, zato smo za tjakaj naročili keramične pološčice. V nedeljo zjutraj pa je zacingljal telefon: "Ti, veš kaj ... malo sem razmišljal, ne vem no... malo razmislita, kako bi se vama zdelo, če bi v kopalnico dali terrazzo." Ni bilo kaj razmišljati. Tudi dejstvo, da dva paketa ploščic verjetno nikoli ne bosta ugledala luči naše kopalnice, ni botrovalo odločitvi v prid keramike. No, če kdo od vas hlepi po novih ploščicah v kopalnici, kuhinji ali kjer koli že, prilagam link do naših nesojenih lepotic: tukaj. Specifikacija: keramične ploščice serije Minoo, dimenzije 20x20 cm, barva A9 (siva), 2,40 m2 (= 60 kosov). Kupljene so bile z 20% popustom, po enaki (ali celo za spoznanje nižji ceni) jih prodamo naprej. Možnost dokupa v Sloveniji.

Tako, zdaj pa prosim še vi povejte kaj si mislite o plastičnih oknih, muhah v škatlastih okvirjih, kahlcah ali ne-kahlcah, o bambusovem parketu ter o starokopitnosti.

V svetu majhnih

Obstajajo kraji, kamor ne more prav vsak. Družinski center  Mala ulica v Ljubljani, ki se nahaja v stavbi, v kateri je bilo včasih mestno ljudsko kopališče,,je že eden takih, vanj namreč lahko vstopite le v spremstvu otrok. No, če niste starš in si kljub temu želite od bliže ogledati ta zanimivo zasnovan prostor, vam predlagam, da si otroka "sposodite" pri znancih in prijateljih. Vse polno je namreč ljudi, ki  imajo predšolske otroke (predvsem njim je ta prostor namenjen)  in bodo prav gotovo veseli, če se ponudite za varstvo in jih za kakšno uro razbremenite. Lahko pa greste na kavo s kakšno od mamic in njenim otrokom, kot sem naredila zvedava pišoča.

Edina stvar v stavbi, ki je prilagojena odraslim, so kavarniške mize in stoli ter wc, vse ostalo pa je izvedeno v miniaturnih merah: ulica, po kateri se otroci vozijo v oblazinjnih avtomobih, mali kavarniški stoli z mizicami ob pločniku,  miniaturne hiške z lepo porisanimi fasadami, oblazinjen ribnik, pa stanovanjce s tako nizkimi stropovi, da se odrasli le s sklonjeno glavo prebije skozi. Iz strehe se otroci skozi tobogan zadričajo na drugo stran ceste, kjer se nahajajo skrivni rovi in votline.  Ob polžastem stopnišču raste mini čarobni gozd, v nadstropju se nahaja igralnica ter knjižnica pod oblaki čisto zgoraj.

Zelo prijeten ambient in pomembna pridobitev, tako za mesto, kot seveda tudi za uporabnike.

Zima ima močne živce

-

Letošnja zima ima močne živce. Jaz jih nimam. Mene iz tira vrže že ena vodovodna inštalacija, ki je za štiri centimetre zamaknjena v levo. Zaradi štirih centimetrov v levo sem si pripravljena uničiti eno popoldne plus en dan. Pa ne le sebi, temveč še nekomu poleg sebe, ki ima po mojem mnenju živce močne kot letošnja zima. In potem  pomislim, da imam pravzaprav velikansko srečo, da me oseba s konjskimi živci v najhujšem napadu slabe volje odveče na sprehod na grad, na torto in kokto, kjer vsaj za kratek hip pozabim na preklete štiri centimetre. No ja, menda na trgu celo obstajajo zadeve, ki štiri centimetre v desno lahko zmaknejo za tri centimetre v desno. Ne bom verjela, dokler se o tem ne bom prepričala na lastne oči. Se vam take težave zdijo omembe-ne-vredne? Najbrž ja. Meni tudi. Ampak to mi prav nič ne pomaga.

Zdi se mi, da se tale zima vleče kot čreva. Da ne bo nikoli drugače. Da bom do konca življenja živela v tujih stanovanjih, medtem ko bodo moje reči v škatlah razseljene na nešteto koncih. Da bom do konca življenja naokoli krevsala v čevljih z luknjo, v omari  imela dve krili, dvoje hlač in pet puloverjev. Ampak ja, če dobro pomislim, se tudi s takim skrajnim minimalizmom čisto dobro preživi. 

Večerna opitost je v redu. Da je le človek na toplem, kjer koli že. Ampak ne s komer koli. Lahko noč!

...

-

Čez Golovc

-

Na Golovcu še pravkar sonce, spodaj v mestu pa že skoraj večer. Prižigajo se prve luči, barva neba se spremeni iz sinje v indigo modro. Z blatnimi čevlji vstopim v trgovino in kupim novo klobko volne. Zdaj pa domov, na kamilični čaj!

Počasi

-

Nekje na pol poti smo izgubili spontanost. Rutina in red sta načeloma v redu, a le dokler ne začneta dušiti. In mora dušiti, da končno ugotoviš, da določene reči le niso tako zelo pomembne. Kako močno sem v zadnjem času pogrešala spontane ljudi, spontane večere, bežni zamah z roko, v smislu "saj je vseeno". 

V bistvu je vse skupaj zelo preprosto. Včeraj sem se, z neodtrgano gledališko karto (tretjo neodtrgano v tem mesecu), zaklepetala na obisku. Šest ur je švignilo mimo kot bi mignil. Lepo je vedeti in spet videti, da še obstajao ljudje s podobnim razmišljanjem.

Januar se počasi poslavlja. Končno! Ne, zima res ni zame.

Ljubezen

-

Zajtrk v Kinodvoru  je zame v sivih zimskih mesecih sinonim za  popolno nedeljsko jutro. Kava, piškot, klepet, prelistavanje revij in na koncu seveda film. Danes je bila na sporedu Ljubezen Michaela Hanekeja - lep, a krut in realen film, ki te v mislih spremlja še ure potem, ko zapustiš kino dvorano. Starost, bolezen, nebogljenost in umiranje - tabuizirana in na rob odrinjena tema, ki jo Haneke skozi zgodbo ostarelega para predstavi na njemu lasten način, brez olepševanj in patetike torej.  Brezmejna je tista ljubezen, ki ne domuje le v dobrem in lepem, temveč sega mnogo dlje. Če ste nagnjeni k melanholiji, potem ogled filma vsekakor odsvetujem. Ugotavljam, da se vedno bolj nagibam na stran romantičnih filmov s srečnimi konci. Z vse ostalo imamo realno življenje ...

Sicer pa smo si pri nas danes melanholične in snežne tegobe lajšali z odličnim masala čajem in še eno od mene izmišljeno sladico, ki bi jo lahko uvrstili med veganske in manj redilne. V napeštano banano sem vmešala kuhano ajdovo kašo, nasekljane orehe in šluk mandljevega mleka, vse skupaj pa začinila z malo limoninega soka in cimeta.

Na desnem, na levem bregu

-

Mimo kodeljevških vil, gradu, po desnem bregu Ljubljanice, do strašljive cukrarne, sprehod do najvišjega nadstropja v "nebodigatreba" modernistični garažni hiši, v kateri v enem izmed boksov kljub vsemu lahko vidite parkiranega mercedesa, pa pod mostom na drugo stran ter po levem bregu nazaj. Skozi nove Poljane, mimo cerkve, ki so jo, sumim, da po pomoti,  prebarvali v rdečo in zdaj izgleda kot gasilski dom, mimo praznih hiš, zapuščene kino dvorane, labodov, rac in nutrij. Slednje imajo prav lepe kožuščke.

Preljubi umirjeni januar

Mesec, ki prinaša spremembe - dnevi se daljšajo, spet smo dobili sonce in noči so zopet jasne. Kot ponavadi, so prvi januarski dnevi na moji strani izjemno umirjeni. Letos me za spremembo na prve dni novega leta ni pričakala viroza, gripa ali kaj podobnega, temveč le nahodni prehlad. Sicer blag, a dovolj močan za tehtne izgovore in izmikanja nujnemu ter preganjanje dolgega časa v postelji. V odmorih, med ogledom posameznih delov raznih nadaljevank se trudim z branjem. Pamukov Istanbul mi še ni čisto stekel. Odkar se ga je nekje (ne vem še, če po nedolžnem) prijela oznaka "dolgočasen", sem ga dala malo na stran. Tudi sicer sem se v zadnjem času knjigam, nenamerno, izogibala. Zadnjo prebrano, Muzej nedolžnosti sem počasi glodala od septembra, pa tja do konca decembra. Moram reči, da me je knjiga v drugi polovici precej razočarala. Kljub temu ... na srečo se mi je med branjem (nekje na sredini knjige) povsem nenadejano ponudila priložnost obiska Muzeja nedolžnosti v Istanbulu, ki je knjigi dala novo dimenzijo. Prednost knjig pred filmi je, da si ob branju ustvarimo čisto svojo predstavo o napisanem, prav zato se ne morejo primerjati s filmom in iz tega vzroka filmi, če jih gledamo po tem, ko smo prebrali knjigo, često razočarajo. Obratna pot seveda spet ni priporočljiva, saj si potem ob branju preveč vezan na podobe iz filma. Kakorkoli ... Muzej nedolžnosti je vsekakor zgodba zase. Razstavljeni predmeti so, poleg tega, da soustvarjajo zgodbo, tudi zgodba preteklega, izgubljenega časa. Ampak ja, videti na enem mestu razstavljeno skoraj vse kar je opisano v zgodbi, je svojevrstna prilika. Pa pri vsem skupaj ne gre le za predmete kot take, kot bi si mislil površen opazovalec, temveč za avtorjevo sposobnost, da s premišljenim prikazom teh v gledalcu vzbudi svojevrstne občutke. Kot rečeno, me je knjiga, predvsem v zadnjem delu, zaradi preveč dolgovezenja brez pravega smisla, razočarala, ampak to kljub vsemu ni razlog, da je ne bi priporočala v branje. Istanbul pa ... sem šele na dvajseti strani. Bomo videli. Kaj zanimivega berete ali ste prebrali v zadnjem času?

Medtem, ko sem že ne vem kolikič kuhljala ingverjev čaj in mi je pogled ušel na kuhano olupljeno peso, se mi je v glavi porodila zamisel za krepčilno solato za bolnike s prehladom - trenutno sva celo dva taka primerka pri hiši. Eden ne mara pese. Nič zato, okus je precej drugačen tistemu, kot ga imate, tisti, ki ne marate pese, v spominu iz otroških let. V skodelici sem zmešala na majhne kose narezan svež ingver, čili, kumin, ščep soli, žličko medu, oljčno olje in malo limoninega soka. Rezine pese sem razporedila po krožniku in prelila z mešanico. Presenetljivo dobro je izpadlo. Naslednjič bom poskusila zraven skombinirati še pršut. Bi ga že danes, če ne bi včeraj vsega pohrustala.

Pečena buča, ki je čofnila v juho

-

Ena izjemno nasitna in sila preprosta juha za mrzle zimske dni, ki smo si jo izmislili na predsilvestrski večer. Polovico maslene buče (lahko tudi hokaidke) olupite, narežete na trakove in fliknete v pečico - na 180 stopinj celzija pečete toliko časa, dokler ni lepo zapečena in mehka (približno dvajset minut). Nato jo spasirate in pokuhate skupaj s približno pol litra paradižnikove mezge. Od začimb sem dala noter kumin, garam masalo, ingver in kurkumo. Ko je juha servirana, lahko na krožnik položite žlico kisle smetane, ni pa nujno. Po vrhu sem potresla dimljen turški čili. Ko smo župco pojedli, smo se spomnili, da bi verjetno noter pasal še šluk balzamičnega kisa. Morda poskusim naslednjič.

The circle game

-

Seznami  za letos še zdaleč niso odkljukani, kar seveda pomeni, da bo nekaj dela ostalo še za naslednje leto.

Moj letošnji december je bil dekorativno žal skromen - tole na spodnji fotografiji  je "dekoracija" interierja, drugega dekorja ta trenutek ni. No ja,  imam pa vsaj ideje za naslednje božične praznike, če me seveda med letom ne premami kaj drugega. Prazniki so super, če si jih take narediš, zdi se mi, da mi to, kot vsako leto, tudi tokrat lepo uspeva. Če se človek izogne gneči, ki se ob nabrežju naliva s cenenim, a nikakor ne poceni kuhanim vinom, pa trumam, ki brezglavo tekajo za darili, potem  znajo biti prazniki prijetno znosni.

Sprehod po sončnem Trstu, preizkušanje novih modelčkov za panna cotto, razmišljanje o tem kakšen model krila izbrati in zašiti ter h katerim čevljem bo to pasalo. Nisem preveč organizirana, že cel dan berem zanimiv Mladinin članek o megalomanski Ikei, pa mu še vedno nisem prišla do konca - vsake toliko časa me nekaj odnese stran.

 

Danes mi je uspelo sčarati zanimivo juho iz pečene buče, recept bom objavila tukaj, morda se najde kdo, ki mu bo prišel prav, pa, kot sem že omenila, preizkusiti nove modelčke - predvsem to, kako in če, bom vsebino uspela lepo spraviti na krožnik. Ker so mi v roke potisnili vrečko z instant praškom za panna cotto in ker se mi ni dalo iti v trgovino, sem se tokrat poslužila instant priprave, ki jo načeloma ne prakticiram in še manj odobravam. Okus je bil kar zadovoljiv, ampak naslednjič bomo kljub vsemu poskusili narediti kaj boljšega.

Zdajle, prav kmalu, bo ob Nini Simone, Roxy music, The Police in še čem, zapel šivalni stroj. Tole blago s spodnje slike zaenkrat še ne bo prišlo na vrsto, bom pa pošila blago za krilo, ki sem si ga na grbo nakopala lansko leto. Kot vsakič doslej, mi tudi letos ne bo uspelo silvestrovati ob domačem ognjišču (trenutno sicer domačim v narekovaju). Ker smo pred nekaj urami sprejeli nenadejano povabilo na silvestrovanje, je  šivanje novega krila dober izgovor za to, da se končno usedem za šivalni stroj. Mimogrede poskusim zašiti še kakšno darilce.

Lepo leto je bilo. Naj bo tako tudi to, ki prihaja - za vse nas!

Katastrofe

-

Menda je bil danes potres. Nič ne vem o tem, pet čez pol šesto sem sedela za mizo v desetem nadstropju, kjer sem začasno nastanjena, pila čaj in A-ju razlagala o svojih sanjah. Na srečo se mi ni sanjalo o Borutu, temveč o tem, da sva se z A-jem sicer že vselila v stanovanje, da pa je njega nenadoma popadla nora misel o najemanju hotela, tako, da je iz lastnega veselja na vsake toliko časa najel sobo v precej dragem hotelu  z rustikalno opremo, nad Mestno hranilnico na Čopovi ulici. Hotel je bil sicer sila nobel, ni pa imel tekoče vode, v namen osebne higiene si dobil z vodo napolnjen keramičen vrč - tak, kot jih vidite le še na bolšjakih. Izgleda, da so mi vse te selitve in začasna bivanja že v sanje zlezla in se spremenila v mini nočno moro.

Skratka, o potresu ne vem nič, sumim, da so me včerajšnji rezultati volitev dodobra pretresli in sem torej do nadaljnjega imuna na vse kar trese in pretrese. 

Ste šli na proteste? Niste? Pametno. No, jaz sem se udeležila petkovih protestov. Šla sem tja, kajti mislila sem, da morda lahko vsi skupaj kaj spremenimo, če ne drugega, vsaj pokažemo, da nam ni vseeno. Včeraj, tri minute po sedmi sem ugotovila, da je bilo prisostvovanje demonstracijam neumno in naivno dejanje. Z rezultati volitev ste (namenoma se ne štejem zraven) namreč pokazali, da vam je, navkljub vsem protestom, vseeno. Izvolili ste človeka, ki ga podpira tisti, proti kateremu je trenutno naperjena večina državljanov. Butlji. Na kakšne pozitivne spremembe lahko sploh upa človek, ki živi v državi, v kateri je 58% ljudi z ritjo priraščeno na udobne fotelje? Pravite, da nam gre slabo? Nisem čisto prepričana, da je temu res tako.

Vaših demonstracij se ne grem več. Šele takrat, ko boste demonstrirali za zdravo pamet ljudstva in ne vladajočih, takrat lahko zopet računate na mojo udeležbo.

Repeticije

-

Istanbul.

Vonj po Tel Avivu

-