Počasi

-

Nekje na pol poti smo izgubili spontanost. Rutina in red sta načeloma v redu, a le dokler ne začneta dušiti. In mora dušiti, da končno ugotoviš, da določene reči le niso tako zelo pomembne. Kako močno sem v zadnjem času pogrešala spontane ljudi, spontane večere, bežni zamah z roko, v smislu "saj je vseeno". 

V bistvu je vse skupaj zelo preprosto. Včeraj sem se, z neodtrgano gledališko karto (tretjo neodtrgano v tem mesecu), zaklepetala na obisku. Šest ur je švignilo mimo kot bi mignil. Lepo je vedeti in spet videti, da še obstajao ljudje s podobnim razmišljanjem.

Januar se počasi poslavlja. Končno! Ne, zima res ni zame.

Ljubezen

-

Zajtrk v Kinodvoru  je zame v sivih zimskih mesecih sinonim za  popolno nedeljsko jutro. Kava, piškot, klepet, prelistavanje revij in na koncu seveda film. Danes je bila na sporedu Ljubezen Michaela Hanekeja - lep, a krut in realen film, ki te v mislih spremlja še ure potem, ko zapustiš kino dvorano. Starost, bolezen, nebogljenost in umiranje - tabuizirana in na rob odrinjena tema, ki jo Haneke skozi zgodbo ostarelega para predstavi na njemu lasten način, brez olepševanj in patetike torej.  Brezmejna je tista ljubezen, ki ne domuje le v dobrem in lepem, temveč sega mnogo dlje. Če ste nagnjeni k melanholiji, potem ogled filma vsekakor odsvetujem. Ugotavljam, da se vedno bolj nagibam na stran romantičnih filmov s srečnimi konci. Z vse ostalo imamo realno življenje ...

Sicer pa smo si pri nas danes melanholične in snežne tegobe lajšali z odličnim masala čajem in še eno od mene izmišljeno sladico, ki bi jo lahko uvrstili med veganske in manj redilne. V napeštano banano sem vmešala kuhano ajdovo kašo, nasekljane orehe in šluk mandljevega mleka, vse skupaj pa začinila z malo limoninega soka in cimeta.

Na desnem, na levem bregu

-

Mimo kodeljevških vil, gradu, po desnem bregu Ljubljanice, do strašljive cukrarne, sprehod do najvišjega nadstropja v "nebodigatreba" modernistični garažni hiši, v kateri v enem izmed boksov kljub vsemu lahko vidite parkiranega mercedesa, pa pod mostom na drugo stran ter po levem bregu nazaj. Skozi nove Poljane, mimo cerkve, ki so jo, sumim, da po pomoti,  prebarvali v rdečo in zdaj izgleda kot gasilski dom, mimo praznih hiš, zapuščene kino dvorane, labodov, rac in nutrij. Slednje imajo prav lepe kožuščke.

Preljubi umirjeni januar

Mesec, ki prinaša spremembe - dnevi se daljšajo, spet smo dobili sonce in noči so zopet jasne. Kot ponavadi, so prvi januarski dnevi na moji strani izjemno umirjeni. Letos me za spremembo na prve dni novega leta ni pričakala viroza, gripa ali kaj podobnega, temveč le nahodni prehlad. Sicer blag, a dovolj močan za tehtne izgovore in izmikanja nujnemu ter preganjanje dolgega časa v postelji. V odmorih, med ogledom posameznih delov raznih nadaljevank se trudim z branjem. Pamukov Istanbul mi še ni čisto stekel. Odkar se ga je nekje (ne vem še, če po nedolžnem) prijela oznaka "dolgočasen", sem ga dala malo na stran. Tudi sicer sem se v zadnjem času knjigam, nenamerno, izogibala. Zadnjo prebrano, Muzej nedolžnosti sem počasi glodala od septembra, pa tja do konca decembra. Moram reči, da me je knjiga v drugi polovici precej razočarala. Kljub temu ... na srečo se mi je med branjem (nekje na sredini knjige) povsem nenadejano ponudila priložnost obiska Muzeja nedolžnosti v Istanbulu, ki je knjigi dala novo dimenzijo. Prednost knjig pred filmi je, da si ob branju ustvarimo čisto svojo predstavo o napisanem, prav zato se ne morejo primerjati s filmom in iz tega vzroka filmi, če jih gledamo po tem, ko smo prebrali knjigo, često razočarajo. Obratna pot seveda spet ni priporočljiva, saj si potem ob branju preveč vezan na podobe iz filma. Kakorkoli ... Muzej nedolžnosti je vsekakor zgodba zase. Razstavljeni predmeti so, poleg tega, da soustvarjajo zgodbo, tudi zgodba preteklega, izgubljenega časa. Ampak ja, videti na enem mestu razstavljeno skoraj vse kar je opisano v zgodbi, je svojevrstna prilika. Pa pri vsem skupaj ne gre le za predmete kot take, kot bi si mislil površen opazovalec, temveč za avtorjevo sposobnost, da s premišljenim prikazom teh v gledalcu vzbudi svojevrstne občutke. Kot rečeno, me je knjiga, predvsem v zadnjem delu, zaradi preveč dolgovezenja brez pravega smisla, razočarala, ampak to kljub vsemu ni razlog, da je ne bi priporočala v branje. Istanbul pa ... sem šele na dvajseti strani. Bomo videli. Kaj zanimivega berete ali ste prebrali v zadnjem času?

Medtem, ko sem že ne vem kolikič kuhljala ingverjev čaj in mi je pogled ušel na kuhano olupljeno peso, se mi je v glavi porodila zamisel za krepčilno solato za bolnike s prehladom - trenutno sva celo dva taka primerka pri hiši. Eden ne mara pese. Nič zato, okus je precej drugačen tistemu, kot ga imate, tisti, ki ne marate pese, v spominu iz otroških let. V skodelici sem zmešala na majhne kose narezan svež ingver, čili, kumin, ščep soli, žličko medu, oljčno olje in malo limoninega soka. Rezine pese sem razporedila po krožniku in prelila z mešanico. Presenetljivo dobro je izpadlo. Naslednjič bom poskusila zraven skombinirati še pršut. Bi ga že danes, če ne bi včeraj vsega pohrustala.

Pečena buča, ki je čofnila v juho

-

Ena izjemno nasitna in sila preprosta juha za mrzle zimske dni, ki smo si jo izmislili na predsilvestrski večer. Polovico maslene buče (lahko tudi hokaidke) olupite, narežete na trakove in fliknete v pečico - na 180 stopinj celzija pečete toliko časa, dokler ni lepo zapečena in mehka (približno dvajset minut). Nato jo spasirate in pokuhate skupaj s približno pol litra paradižnikove mezge. Od začimb sem dala noter kumin, garam masalo, ingver in kurkumo. Ko je juha servirana, lahko na krožnik položite žlico kisle smetane, ni pa nujno. Po vrhu sem potresla dimljen turški čili. Ko smo župco pojedli, smo se spomnili, da bi verjetno noter pasal še šluk balzamičnega kisa. Morda poskusim naslednjič.

The circle game

-

Seznami  za letos še zdaleč niso odkljukani, kar seveda pomeni, da bo nekaj dela ostalo še za naslednje leto.

Moj letošnji december je bil dekorativno žal skromen - tole na spodnji fotografiji  je "dekoracija" interierja, drugega dekorja ta trenutek ni. No ja,  imam pa vsaj ideje za naslednje božične praznike, če me seveda med letom ne premami kaj drugega. Prazniki so super, če si jih take narediš, zdi se mi, da mi to, kot vsako leto, tudi tokrat lepo uspeva. Če se človek izogne gneči, ki se ob nabrežju naliva s cenenim, a nikakor ne poceni kuhanim vinom, pa trumam, ki brezglavo tekajo za darili, potem  znajo biti prazniki prijetno znosni.

Sprehod po sončnem Trstu, preizkušanje novih modelčkov za panna cotto, razmišljanje o tem kakšen model krila izbrati in zašiti ter h katerim čevljem bo to pasalo. Nisem preveč organizirana, že cel dan berem zanimiv Mladinin članek o megalomanski Ikei, pa mu še vedno nisem prišla do konca - vsake toliko časa me nekaj odnese stran.

 

Danes mi je uspelo sčarati zanimivo juho iz pečene buče, recept bom objavila tukaj, morda se najde kdo, ki mu bo prišel prav, pa, kot sem že omenila, preizkusiti nove modelčke - predvsem to, kako in če, bom vsebino uspela lepo spraviti na krožnik. Ker so mi v roke potisnili vrečko z instant praškom za panna cotto in ker se mi ni dalo iti v trgovino, sem se tokrat poslužila instant priprave, ki jo načeloma ne prakticiram in še manj odobravam. Okus je bil kar zadovoljiv, ampak naslednjič bomo kljub vsemu poskusili narediti kaj boljšega.

Zdajle, prav kmalu, bo ob Nini Simone, Roxy music, The Police in še čem, zapel šivalni stroj. Tole blago s spodnje slike zaenkrat še ne bo prišlo na vrsto, bom pa pošila blago za krilo, ki sem si ga na grbo nakopala lansko leto. Kot vsakič doslej, mi tudi letos ne bo uspelo silvestrovati ob domačem ognjišču (trenutno sicer domačim v narekovaju). Ker smo pred nekaj urami sprejeli nenadejano povabilo na silvestrovanje, je  šivanje novega krila dober izgovor za to, da se končno usedem za šivalni stroj. Mimogrede poskusim zašiti še kakšno darilce.

Lepo leto je bilo. Naj bo tako tudi to, ki prihaja - za vse nas!

Katastrofe

-

Menda je bil danes potres. Nič ne vem o tem, pet čez pol šesto sem sedela za mizo v desetem nadstropju, kjer sem začasno nastanjena, pila čaj in A-ju razlagala o svojih sanjah. Na srečo se mi ni sanjalo o Borutu, temveč o tem, da sva se z A-jem sicer že vselila v stanovanje, da pa je njega nenadoma popadla nora misel o najemanju hotela, tako, da je iz lastnega veselja na vsake toliko časa najel sobo v precej dragem hotelu  z rustikalno opremo, nad Mestno hranilnico na Čopovi ulici. Hotel je bil sicer sila nobel, ni pa imel tekoče vode, v namen osebne higiene si dobil z vodo napolnjen keramičen vrč - tak, kot jih vidite le še na bolšjakih. Izgleda, da so mi vse te selitve in začasna bivanja že v sanje zlezla in se spremenila v mini nočno moro.

Skratka, o potresu ne vem nič, sumim, da so me včerajšnji rezultati volitev dodobra pretresli in sem torej do nadaljnjega imuna na vse kar trese in pretrese. 

Ste šli na proteste? Niste? Pametno. No, jaz sem se udeležila petkovih protestov. Šla sem tja, kajti mislila sem, da morda lahko vsi skupaj kaj spremenimo, če ne drugega, vsaj pokažemo, da nam ni vseeno. Včeraj, tri minute po sedmi sem ugotovila, da je bilo prisostvovanje demonstracijam neumno in naivno dejanje. Z rezultati volitev ste (namenoma se ne štejem zraven) namreč pokazali, da vam je, navkljub vsem protestom, vseeno. Izvolili ste človeka, ki ga podpira tisti, proti kateremu je trenutno naperjena večina državljanov. Butlji. Na kakšne pozitivne spremembe lahko sploh upa človek, ki živi v državi, v kateri je 58% ljudi z ritjo priraščeno na udobne fotelje? Pravite, da nam gre slabo? Nisem čisto prepričana, da je temu res tako.

Vaših demonstracij se ne grem več. Šele takrat, ko boste demonstrirali za zdravo pamet ljudstva in ne vladajočih, takrat lahko zopet računate na mojo udeležbo.

Repeticije

-

Istanbul.

Vonj po Tel Avivu

-

Bombe, whiskey in cigarete - drugič

-

Skratka ... kot rečeno, domačini, ki so tovrstnih preplahov vajeni, čeprav se v Tel Avivu, kot sem omenila, sirena za zračni napad ni oglasila že od časa zalivske vojne dalje, ob takih dogodkih, ki nas obiskovalce vržejo iz tira, zgolj zamahnejo z roko. Seveda je bila v zraku zaskrbljenost, fant bratove prijateljice naprimer, je bil ravno tisti dan vpoklican v vojsko. Med drugim smo se pogovarjali tudi o najslabšem možnem scenariju. A zaključek pogovorov je bil vedno enak: "To ni vojna, je le manjša operacija, ki ima za povod verjetno tudi bližajoče se volitve, v dveh tednih bo vsega konec". Plan je bil, da gremo naslednji dan pogledat Jeruzalem, ki pa naj bi bil res varen, saj "tam imajo svoje, tja pa že ne bodo usmerili raket."

Naslednje jutro, oziroma nekaj čez poldne je bilo že, ko smo ravno zaključevali z brunchem, so se oglasile sirene. "Aha, to je torej to" je bila moja prva misel. Bosa, s torbico na rami (kakopak) in s čevlji v roki, sem tekla po stopnicah iz četrtega nadstropja in razmišljala o minuti in pol, ki naj bi bila več kot dovolj, da pridemo dol. Od naših sem bila prva - očitno kar hitro tečem. Pod stopniščno ramo je že čakal moški v spodnjem perilu, sploh nisem opazila kako nenapravljen je, to so mi povedali kasneje, s psom na povodcu. Zaklonišče je bilo zaprto. "Je prav tako varno pod stopnicami" so rekli, z vprašanjem zakaj neki je zaklonišče zaprto,  se ni nihče kaj prida ukvarjal. Nato je nekje v daljavi pritajeno počilo. Takoj za tem so se vsi, razen naju z bratom, ki sva stala kot vkopana in čakala, če bo morda še kje počilo, odpravljali nazaj gor. Moški v gatah naju pogleda in reče nekaj takega kot: "Aha, tourists!" Potem so nam razložili, da je popolnoma varno iti gor. "Let's go upstairs and have a glass of wine!". Wine, whiskey?! Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da so mi v kozarec nalili več kot pol decilitra whiskeya. Kakorkoli, zadostovalo je, da sem bila naslednjih nekaj ur čisto pomirjena in zvečer rahlo zmačkana. Nato greš ven, pod drevo polno mandarin in prižgeš cigareto. In malo razmišljaš. O življenju in o vsem. O tem, da je čudno naključje, da se dogaja ravno zdaj ko si ti tukaj. O tem, da so naši vsakdanji problemi precej brezvezni. O tem, da bi nekoga poklical in mu povedal kako neskončno rad ga imaš, pa ni treba, ker on to ve. In itak boš kmalu nazaj. Kmalu zatem sva prestavila let - naslednje jutro letiva v Istanbul. Potem, ko smo izvedeli, da so rakete poletele tudi proti Jeruzalemu, naju ni nihče več prepričeval naj ostaneva, zavili so se v lastne misli.
Popoldne je minilo med poležavanjem na kavču, prišli so obiski, malo smo klepetali, sem ter tja je kdo zaspal ... Obožujem njihov smisel za humor, ki se ga človek kar hitro naleze. Ležiš na kavču in se hahljaš inteligentnim šalam, povezanimi z bombami... vsekakor zanimiva izkušnja. O vzrokih se nismo pogovarjali. Ko si tam, na reči gledaš z njihove perspektive - napadalec je sovražnik. To so preveč kompleksne in težke stvari.  Ljudje na tistem koncu sveta pač poskušajo živeti čim bolj normalno življenje, kaj pa jim drugega preostane. Z eno najmočnejših vojsk na svetu jim to nekako uspeva. Naši vrstniki so, medtem ko smo mi v vrtec nosili plišaste igrače, nosili plinske maske. Ko so bili otroci, so jim starši govorili: "Ko boš velik, bo mir. Kot so njihovi starši rekli njim." Danes otrokom tega ne govorijo več.

Nazaj sem šla s precej mešanimi občutki. Ja, ko so se kolesa letala dotaknila istanbulskih tal sem bila vesela, a po drugi strani neskončno žalostna, s cmokom v grlu. Ne glede na vse, imam zdaj ponovno razlog da grem. Imam razlog, da grem nazaj - spoznat mesto in državo, ki sem jo le čisto čisto malo povohala.

Bombe, whiskey in cigarete

-

V tem vrstnem redu. Kakorkoli že  ... začnimo raje na začetku. Na začetku še ni bilo whiskeya in bomb. Bil je le lep topel večer, z veliko pričakovanja v zraku, bilo je vino in bila je zelena sobranie v roki.

Dobro je imeti razlog. Popotovanja se sicer največkrat zgodijo brez razloga, ampak tole ni bilo tovrstne sorte. Sodelovanje na razstavi osrednjeevropskega oblikovanja, z naslovom Common roots, ki so jo postavili v design muzeju v Holonu, je namreč botrovalo dejstvu, da sem na spisek daljših poti dodala Izrael.

Slovenski šopek, kot smo se poimenovali, smo na otvoritev  prispeli tik preden se je zaključila, naravnost iz letališča - ženski del seveda primerno "večernotoaletno" urejen (zahvala toaletam na letališču, ki so nudile edino možno zatočišče za hiter skok iz kavbojk in zimske jakne, v tanko poletno krilo, majico s kratkimi rokavi in obutev, ki pritiče takšnim prilikam), vsak s pollitrsko steklenico medice pod roko (želja slovenske ambasade je namreč bila, da bi na otvoritvi, kot eno izmed slovenskih značilnosti, točili medico). Kot se je izkazalo tudi kasneje, so Izraelci zelo gostoljuben narod. Kljub temu, da smo otvoritev uspeli ujeti dobesedno "za rep", so si kuratorji razstave vzeli čas  in nas zelo gostoljubno sprejeli.

Ker so se dogodki, ki so sledili, odvijali  prehitro, objavljene fotografije ne dosegajo kakšnih posebnih estetskih standardov. Naslednji dan sem se namreč, po kosilu z družino bratove prijateljice, med raziskovanjem mesta, predvsem tržnice in bližnjih predelov, v dobri veri, da bo časa za resne fotografije še dovolj -10 dni - bolj ko ne, s fotoaparatom le "afnala".

Ker so bile novice iz tistega dela sveta pred odhodom dokaj neobetajoče, sem se o resnosti stanja pozanimala pri lokalcih. Maja mi je odgovorila s prijaznim pomirjujočim mailom, v katerem je med drugim pisalo tudi tole: "Skratka...če ne boste gledali televizije ali poslušali radia, bodo v Tel Avivu edina "čudna" reč vojaki na avtobusih s puškami na ramah ..." No, vojakov vsekakor ni bilo videti veliko, v bistvu sem sama opazila le tele s spodnje slike.  Veliko večino ostalih so, predvidevam, poslali v Gazo.

Še isti večer sem, med predavanjem Pecha Kucha, v muzeju v Holonu, prejela prijateljičin sms z naslednjo vsebino: "Znak za zračni napad v Tel Avivu, kaj naj naredim?" Človek ne ve ravno kaj naj si misli, ko se znajte sredi take situacije, je pa kar šok, čeprav greš v take "krizne" kraje s predpostavko, da je vse mogoče. Preostanek predavanja je bil razpet med sms-je, tudi Maja je medtem že spraševala kako smo, ali je vse v redu. Ker prebivalci Izraela živijo v taki situaciji že odkar pomnijo, se na tovrstne dogodke seveda odzovejo drugače kot mi, tujci. Predavanje je, nekje na sredini, prekinila gospa Galit in povedala, da je bil v Tel Avivu zrak za zračni napad, da se ni nič zgodilo, da pa naj bomo kljub vsemu pripravljeni, in naj, v primeru da zaslišimo sireno, vzamemo svoje reči in mirno odidemo v zaklonišče. Od časa ko zaslišiš sireno, pa do takrat ko raketa pade, mine minuta in pol. Kar je dovolj za varen umik. Če imaš seveda v bližini zaklonišče. Če si naprimer v avtu, ustaviš vozilo in se uležeš v jarek. Ne tako zelo fajn. No, naslednji dan sem se večino dneva ukvarjala z vpašanjem kaj storiš če: si na weceju, pod tušem ali kaj sličnega. 

Kot smo izvedeli kasneje, se v Tel Avivu sirene niso oglasile od časa Zalivske vojne dalje. Mesto živi svoj ritem in predstavlja (bi morala pisati "je predstavljalo"?) nekakšen mehurček v "zmešani" državi.

Ob zvoku, ki je sledil čez nekaj minut, smo začeli pobirati svoje stvari, a "alarm" je bil le zvočni signal, da je delovnik knjižnice, kjer smo sedeli, za tisti dan pri kraju. Ker me je res presenetilo, je hladnost, tovrstnih dogodkov vajenih ljudi in sposobnost prepoznavanja stiske nas, obiskovalcev ter pripravljenost pomagati. Izraza "hladnost" nikakor ne razumite slabšalno, kar želim povedati je, da je njihova reakcija tako ... ne najdem pravega izraza za to. Skratka, ko vidiš kako domačini reagirajo, si popolnoma pomirjen. Nekaj ljudi iz skupine je bilo precej prestrašenih, te so povprašali o tem kje so nastanjeni in vse tiste, ki so bili nastanjeni v Jaffi (stari del mesta, kjer je bil alarm), povabili, da jih, na stroške muzeja, nastanijo v varen hotel, z zakloniščem v vsakem od nadstropij. Muzejski avtobus nas je potem vse skupaj odpeljal v center Tel Aviva, kjer smo, midva z bratom ter kurator muzeja, ki je stanoval v okolici soseske, kjer sva bila nastanjena pri domačinih, izstopili in se peš odpravili proti "domu". Najbrž boste ob prebranem presenečeni, a življenje v mestu vsekakor  ni kazalo nikakršnih znakov o tem, da je bil še pred dobro uro objavljen alarm za zračni napad. V enem od lokalov so imeli na steni velik televizor s poročili o stanju v državi, ki pa ga ni nihče gledal - ljudje so mirno klepetali in pili pivo.

Tudi najini prijatelji so, ob moji omembi možnosti, da bi z ostalili iz skupine naslednje jutro poletela proti Istanbulu, zamahnili z roko in rekli: "It would be ridiculous to go. Let's go for a beer, we'll talk about it later." Pa smo šli. V lokal s tako glasno glasbo, da v njem zagotovo ne bi slišal sirene. Ko spiješ dve pivi, je precej lažje. Ja, alkohol definitivno pomaga, če do sedaj nisem verjela v to, od zdaj naprej vem, da to drži. No, alkoholna pijača sicer ne premore sposobnosti reševanja problemov, strahec pa zelo lepo ohromi. Pošlje ga sedet v zelo temen kot, nekam tja daleč za možgane.

Kaj pa whiskey in cigarete? V nadaljevanju vsekakor nekaj tudi o tem ...

Velike in malo manj velike radosti prenove

-

Na teh dveh fotografijah lahko vidite to, česar sem se veselila zadnjih nekaj mesecev. Na koncu se je zasukalo tako, da sva zadnji hip izbrala stanovanje, ki potrebuje "majhne" kozmetične popravke. Vsakič znova, v trenutkih krize, ko, s špohtljem v roki obupujem in se sprašujem ali bo tega sploh kdaj konec (pa se še dobro začelo ni), pomislim, da bi pravzaprav lahko kupila kakšno od hermetično zaprtih "nadstandardnih" novogradenj s plastičnimi okni, zagotovljenim parkiriščem in pogledom na sosednjo hermetično zaprto novogradnjo (ki bi se po možnosti nahajala slabe štiri metre stran), pa tega nisva hotela. Za želen rezultat je včasih treba iti po daljši poti do cilja.

Ko se spraviš k delu, sploh ne veš, kaj vse te čaka. Previdno, z velikim entuziazmom in ogromno volje  zagrizeš v skorjo, ki pod površino skriva vse sorte "čudes": zazidane prezračevalne jaške, svinčene vodovodne cevi na nepričakovanih mestih, lesene vložke za vijake, dimnik kjer misliš, da ga ni, terrazzo pod ploščicami v kopalnici in veceju ter neskončne plasti ometov. Prav slednje ob odkrivanju nudijo neomejeno mero užitkov. Ko odstraniš dvomilimetersko skorjo, spodaj najdeš tri različne "valcen" vzorčke, enega lepšega od drugega: zelene pikice na beige podlagi, pod njim cvetličen vzorec v dveh odtenkih rjave, pod njima pa češnjice v živo zeleni barvi na belem ometu. Ampak to še ni vse. Hitro računanje privede do osupljivega rezultata: če bi prejšnji stanovalci belili na deset let, bi to naneslo šest plasti. Po videnem sodeč, so belili precej pogosteje.

Tako, moj svet se je za nadaljnjih nekaj mesecev malček skrčil - špohteljček, brusilka za stene, polni lavorji gradbenega materiala, ki ga je treba znositi iz četrtega nadstropja po stopnicah dol, prerekanje zavoljo lokacije polnilne pipe pri pralnem stroju ali prestavitve električne omarice v center nedoložno bele stene na hodniku, pa neustrezna lokacija vtičnice, ki jo je elektičar v kratkem času moje odsotnosti postavil na ne preveč posrečeno mesto, so postali vsakdan. Sploh ko gre za vtičnice, elektro omarice in podobne grozljive detajle, katerih res nočem gledati, malo podivjam. Življenje uči, da se v takih trenutkih ne da drugače - trma je tista, kar da zadovoljiv rezultat: elektro omarica bo skrita v omari v stanovanju, vtičnica za pralnim strojem, polnilna pipa bo tudi izven vidnega polja. Ne bo pa po predpisih, pravijo. A estetski predpisi pa ne obstajajo? 

Časa za sanjarjenje v podivjanem tempu skoraj ni, pred nekaj nočni sem sanjala keramične ploščice, podnevi najlepše na svetu so se ponoči spremenile v zoprne preganjalke, v nočno moro, ki me je ob petih zjutraj vrgla iz postelje. No ja, ni kaj, kar zabavno je.

-

Čakam dan ko ...

-

Ujeta in razpeta. V času in med opravili, pri katerih je težko določiti prioritete, če sploh. Vesela bom, ko se življenje malček umiri. Veselim se vikendov - sobot in nedelj brez budilke in tozadevno počasnih zbujanj. Sprehodov na Rožnik, nedeljskih bolšjakov v megli, razvaljanih testenih plošč na kuhinjskem pultu, večernih sprehodov na grad, popoldanskih posedanj na balkonu in kino predstav, na katere ne bo treba hiteti. Veselim se dneva, ko bom kupila cvetočo ciklamo in jo postavila na balkon ali na okensko polico, kamorkoli. Ljuba statičnost, upam, da za kakšnim vogalom čakaš name.

Divji teden

-

Ura je osem in pravkar sem oddelala eno četrtino svojega službenega časa. Tega ne govorim zato, da bi se vam smilila ali pa, da bi se smilila sama sebi, temveč zato, ker sem v zadnjih nekaj mesecih končno našla smisel v zgodnjem vstajanju. Oči ponavadi odprem ob pet dvajset. Neverjetno, koliko reči lahko človek opravi navsezgodaj in kako zelo produktivno je zgodnje jutranje delo.

Te dni živim in diham na škrge. Selitve. Štejem ... pet jih je bilo v zadnjih treh letih. Samo še dvakrat se preselim letos, potem pa dolgo dolgo dolgo časa ne več. Vsaj upam tako. Tako, trenutno in že nekaj tednov se učimo minimalizma in zelo dobro nam gre od rok, vam povem: v omari tri skodelice, ki so za: kavo / čaj / župo / prigrizke, en kozarec za vino in  trije za vodo. Soli v solnici je še za par dni, žarnico v stoječi luči v dnevni sobi je vzel vrag, pred selitvijo ne bomo kupovali nove. Moja uniforma so kavbojke in črna majica ter vedno ista jopica, čez pa prehodni plašč. Da je mera minimalizma polna, sem fasala še dieto - minimalizem v hrani torej. Ni lahko, predvsem sir, paradižnik in vino pogrešam. Ampak nazdravljanju se kljub vsemu ne odpovem, ta teden nazdravljam in še bomo nazdravljali, z žganjem.

No ja, očiten znak, da se staram (poleg tega, da so mi vedno bolj všeč vzorčaste stvari) je to, da sem si omislila vrt. Ta teden smo v upravljanje dobili srednje veliko zaplato zemlje, na kateri bodo, upam, da, naslednje leto rasla zelišča, ljubljanska ledenka, paradižnik, melancane in še kaj, okrasno cvetje na primer. Ko sem še živela doma, me delo na vrtu ni nikoli zanimalo, zakaj neki bi me, če sem le stopila na vrt in utrgala kar že sem si poželela. Zdaj je drugače. Kadar me z zelenjavo ne založijo doma doma ali, ko je zmanjka, se je treba podati na trg in loviti dneve, ko je tam gospa Romana. Prav nobel se bo usesti na kolo, na katerem bo navezana motika, odbiciklirati deset minut stran in se nato vrniti s košaro sveže zelenjave. No ja, sanja svinja kukuruz - prej se bo treba po vsej verjetnosti še malo priučiti vrtnarstva, ampak zimski čas bo kot nalašč zato. Sicer smo vrt že prekopali, pred tem pa s srpom poželi travo, s katero je prejšnji najemnik zatravil vrt. Zemlja je spočita in to je dobro - črna kvalitetna zemlja, po kateri rijejo ogromni deževniki.

Ko že ravno omenjamo minimalizem ... minimiziram tudi odnose. Samo še daj-dam in nič drugega. Če se vi ne potrudite zame, se tudi jaz ne bom za vas. Ja, preračunljiva sem. Se splača. Biti obkrožen le in izključno z ljudmi, ki jim je mar, namreč. Ostali me ne zanimajo. Ne več.

Razumevanje in razumljenje

-

O ja, veselje, žalost in razočaranje lahko pridejo tudi v paketu. Ko imaš opravka z vsem naštetim hkrati in ne veš kaj je močnejše in kdaj eno izniči drugo, se je najbolje zabubiti pod odejo, zapreti oči, ne misliti na nič in počakati na jutro. Takrat se potem ponavadi stvari, čeprav niso, zdijo vsaj malo bolj čiste. Včasih še sami sebe ne razumemo, kako naj bi potem razumeli druge in njihove reakcije?

Melanholično jutro se bo razkadilo v produktiven dan. Popoldne pa praznujemo rojstni dan - v "opustošenem" stanovanju, med razdrtim pohištvom, praznimi regali, polnimi kartoni stvari, hoboki zidne barve in kar je najhuje - brez torte in brez alkohola (vsaj zame). Naj v izogib nesporazumu pojasnim, da  slednje nikakor ni povezano s tem, po čemer bi vi tako zelo radi spraševali in o čemer bi tako zelo radi ugibali. Tudi sicer pred časom napovedane radosti letošnje zime niso reproduktivne narave, še vse kaj drugega obstaja na tem svetu, česar se človek lahko veseli. In jaz se veselim. Prosim, veselite se z mano, saj ni nevarno, prav nič vas ne bo prizadelo. Hvala.