Pameten nasvet

Oseba A: Ideš na čik?
Oseba B: Em, ne hvala. Čez pol ure imam sestanek z gospo investitorko.
Oseba A: ?
Oseba B: Ja ne morem na čik, nočem da bi smrdela po cigaretah.
Oseba A: Znaš šta, možda ova gospa puši ko turčin! Poslije možeš da ispereš usta.
Oseba B: Aaaa?! S čim naj jih izperem?!
Oseba A: S rakijom!
Oseba B: Aha, gospa je najbrž poleg tega da puši ko turčin tudi kronična pijanka?!

Oseba B prižge cigareto, potem pa požveči žvečilni.

Gedžet "nebodigatreba"

Evo, čisto brez problema bi še nadaljnjih n-let zdržala brez nje in se - tako kot sem se do sedaj - še naprej ozirala na cerkvene zvonike, mikrovalovko, štedilnik, računalnik in na mobilca. Ampak tale urca je ena redkih, ki mi je po dolgem času padla v oči.
Zdaj se jo že tri dni učim nositi. Prvi dan se mi je zdela težka, drugi dan sem ugotovila, da mi res ni treba več čekirati tiste številčnice na zvoniku, danes pa sem prišla do ugotovitve, da bo dejansko moralo miniti še kar nekaj časa, da sem bom navadila gledati nanjo.
Oh ti preklemani gedžet, pa saj te sploh ne potrebujem!

Kapitalizem pa tak!

Ob TV reklamah se vedno zgražam češ "Pa kdo za hudiča potrebuje vsa ta raznorazna čistila, vrečke za greznice, osveževalce prostora, dišeče vložke z gelom in kar je še tega." Najbrž se  vsi strinjamo, da kapitalizem ponuja preveč. Pa ni čisto tako.
Zadnjič sem hotela kupiti paket robčkov. En zavitek robčkov. No, kupiti zavitek robčkov je dandanes praktično nemogoče. Na polici (Mercator nasproti Metalke) so bili raznorazni zavitki papirnatih robčkov, pakirani po deset paketov skupaj. Če bi bila na poti proti domu, bi mi bilo praktično vseeno. Kupila bi tisti paket desetih paketov in ga doma vrgla v predal v kopalnici. Ker pa sem bila napoti v službo, mi ni prav nič dišalo, da bi v cel dan s seboj prenašala paket robcev. Homeopatija je dobro opravila svoj posel in en mali zavitek mi zadošča za cel teden - cvetni prah mi že tri leta ne pride do živega!No, pa če zamenarimo dejstvo, da jih je bilo v paketu preveč - kar me je najbolj zmotilo je bilo to, da so bili vsi tisti, ki bi prišli v ožji izbor (beri: v omotu jih je bilo manj kot deset) parfumirani z nekimi čudnimi vonji welnessa (Em, mi lahko nekdo pove kako naj bi dišal welness?!), mete, kamilice in ne vem še česa.  Problem z robci sem rešila tako, da sem jih šla iskat v trafiko. 
Danes pa sem si vroč dan zaželela zaključiti s hladno pijačo, ki bi med drugim vsebovala tudi Campari. Ker se mi ni dalo kuhati, sem sklenila, da si za včerni obed pripravim toast. Zdaj pa sledi vprašanje: V koliko trgovin je potrebno iti, da človek kupi naslednje: sir, belo vino, radensko, Campari in polnozrnat toast kruh?! Ne boste verjeli, v točno štiri: Mercator nasproti Metalke, Mercator na vogalu Trubarjeve, Spar Kapitelj in Mercator na Taboru, kjer sem končno kupila nesrečni toast kruh in grenko alkoholno, greha vredno pijačo.
Pa v iskanju "nenavadnih artiklov" nisem osamljen primer. Pred časom mi je prijatelj razlagal, da je zavoljo Olimskega sira obkrožil skoraj  pol Slovenije. 
Tole "poročilo" lahko zaključim le s stavkom: slovenski kapitalizem ni vreden pol p... mrzle vode!

Smejem se na vsa usta!

Sem šla po dolgem času spet na obisk k moji zobozdravnici. Malo presrana sicer - zaradi šestice desno spodaj, ki me že nekaj let na vsake toliko časa spomni nase, pa se ta zoprni zob zadnje čase spet nekaj oglaša.
Moram povedati, da se mi moji zobje ne zdijo nič kaj posebno lepi. Enka levo zgoraj je od padca s kolesom pri rosnih sedmih letih počena podolgem in počez, nanjo skorajda ne grizem, ker jo čuvam pred usodo, ki se imenuje preobleka. Nesrečni enki je za povrh vsega pred sedmimi leti odmrl živec, baje da bi po vseh zakonitostih narave zobček moral biti siv, je pa zgolj rahlo rumenkast. No, še vseeno bolje rumen kot pa siv. Tudi ostali zobje niso nič kaj lepo beli, saj jih vsako jutro pridno zalivam s črnim čajem, tekom dneva pa nato še z zelenim.
No, ampak gospa M. se vedno znova navdušuje nad njimi, češ kako lepi da so. Jasno da so, v primerjavi z EMŠO-jem zob klientele v čakalnici, moji zobje najbrž res prava perla, a meni se pač ne zdijo.
Danes sem bila na vrsti zadnja in zobozdravnica se je, glede na to, da sem imela za zaplombirat zgolj neko miceno luknjico in da sva imeli celo uro časa, odločila, da bomo tokrat izvajali lepotne popravke. In to na notranji strani prednjih zob, v katere so mi pred davnimi leti šolski zobarji (danes sem slišala da povsem po nepotrebnem) vlili amalgam. Šestica se ji ni zdela omembe vredna. "Lepa je, jo bomo dali slikat."
"N, poglejte kaj so ji naredili. Takole je to delala ga. Milek." (Mhm, mhm, prikimavam s polnimi usti tamponov, začudena, od kje neki ve, da so te pikice produkt gospe Milekove). Zanimivo se mi zdi, da je gospa šele po petnajstih letih, odkar zahajam k njej, zagnala tak vik in krik zaradi treh amalgamskih pikic na notranjosti mojih prednjih zob, za katere sem prepričana, da jih razen nje ni še nikoli nihče opazil.
N, a veste da ima še Madonna enega od zob zaplombiranega z amalgamsko zalivko" se čudi gospa M." Si morete misliti?! Zadnjič sem gledala njen koncert in videla, da ima na štirici (ali pa na ne vem katerem zobu je rekla) še vedno amalgam!"
"Bomo kar zamenjali, bo bolj lepo! A ti jih zamenjam?" me vpraša. Ne vem kaj mi je bilo, ampak v tistem momentu se mi je zdelo sila imenitno, da bi imela večino zob (tudi tam, kjer se to ne vidi) belih, valjda sem pokimala in se naslednjo minuto, medtem ko je gospa vrtala, spraševala, kaj mi je tega treba, saj manj ko se vrta v zob, boljše je. No ampak včasih se človek preveč hipno odloči in potem pač je kar je.
Medtem ko se osnova na zobčkih suši, poslušam zgodbo o tem, kako je neki gospod imel v ustih zelo veliko gnoja in kako je ta gnoj špricnil in potem odtekal v potokih, kako ona ne more pozabiti tega gnoja in kako res ne more verjeti, da dotičnega gospoda huronski ognojek ni nič bolel. Pa o tem, da ko gre človek v Ameriko, s seboj ne sme vzeti več kot troje spodnjih hlač, ker so tam oblačila tako zelo poceni, da se splača vse kupiti tam.
"N, ko boste šla v Ameriko, s seboj ne vzemite več kot treh spodnjih hlač, vse boste po smešni ceni lahko kupila tam!" zobozdravnica zapoveduje svoji asistentki.
"Pa saj ne bom šla v Ameriko!" se brani N.
"Zakaj pa ne?! Seveda boste šla! Tudi jaz sem rekla da ne bom šla, pa sem šla."
"Ne, mene v Ameriko ne vleče" trmasto ponavlja zobna asistentka, kateri je (po njenih besedah) v nedeljo pred farno cerkvijo veter privzdignil krilo, tako da si ga je morala potem "zabasati med noge".

Po petinštiridesetih minutah zevanja s težavo uspem izpeljati vajo "ugrizni v papirček". Štirih mini plombic mi sploh ni zaračunala. Še vedno ne vem ali to morda spada v paket zdravstvenega zavarovanja, ali pa je bila gospa tako dobre volje, da se je odločila brezplačno opraviti dobro delo. Itak pa nisem nič prihranila, ker bo šel ves denar namenjen za zobe jutri v žep moje šivilje.
Ampak od danes naprej se spet lahko smejim na vsa usta! And now excuse me, grem pred ogledalo vadit smeh, pri katerem bom vrgla glavo vznak - nek se vidi razkoš!

P.S. Upam da si ne izpahnem vratu.

Imenitno sobotno kosilce

Poznomajski čas je tak čas, ko se na vrtu že najde kaj užitnega in če je vreme lepo, se priprave kosila lahko lotimo kar na prostem - le streljaj od vrta.
Na vrtu sem nabrala redkvice, solato, drobnjak in rabarbaro, vse ostale sestavine pa so se že nekaj časa valjale po hladilniku, torej so kar klicale po tem, da jih nekdo (to se pravi jaz) spremeni v kosilce. Iz hladilnika sem privlekla tofu, kateremu je rok uporabe potekel pred nekaj dnevi, kar pomeni, da je še vedno užiten ter šparglje, ki bi jim "rok uporabe" potekel v naslednjih dneh, ter jajce, kateremu rok uporabe še ni in še tudi nekaj časa ne bi potekel. Aja, ker smo (boste) kuhali rižoto, sem potrebovala (boste potrebovali) še skodelico riža. V mojem primeru neoluščen basmati riž, katerega je sicer potrebno kuhati malo dlje (40 minut), a nič zato - medtem ko se riž kuha lahko opravimo veliko drugih reči.

Najprej je potrebno oprati in narezati zelenjavo. Zelene beluše v spodnji tretjini olupimo in narežemo na cca. 3 cm dolge palčke - vrhove in stebla med seboj ločimo, kajti v rižoto bomo najprej fliknili stebla, saj se le-ta kuhajo malo dlje kot vršički. Nato operemo in narežemo rabarbaro.

Če nas med pripravo moti sončna pripeka, si na glavo poveznemo priročen klobuk - rabarbarin list:

Rabarbaro osladkamo z dvema žlicama mascavo sladkorja, zalijemo z vodo in kuhamo toliko časa dokler ne postane mehka oz. dokler ne začne kazati da bodo stebelca razpadla.

Še preden pa se lotimo pranja in rezanja zelenjave, v posodo nalijemo vodo, ki jo malo osolimo. Razmerje voda: riž mora biti 2:1. Ko voda zavre vanjo stresemo riž, ogenj naravnamo na minimum in pokrito kuhamo 25 minut - če ne bo pokrito se bo riž zaradi pomanjkanja vode prismodil. Po 25 minutah noter fliknemo stebelca belušev. Nič ne de, če je večina vode že povrela in so beluši naloženi povrh riža - skuhali jih bomo v sopari in bodo zato še toliko boljši. Po osmih minutah v lonec vržemo še vršičke, rahlo osolimo, dodamo začimbe po želji (sama jih ne dodam kaj dosti, ker nočem da zakamuflirajo okus belušev), prelijemo z malo olivca in kuhamo nadaljnjih sedem minut. Ugasnemo, rižota je kuhana. Metem skuhamo še jajce za na solato. Potem na olju popečemo tofu, katerega med peko zalijemo s svetlo sojino omako. Tofu potresemo po rižoti, vse skupaj pa okrasimo z drobnjakom.

Na že začinjeno zeleno solato narežemo jajce, redkvice in drobnjak.

Evo, takole pa je na koncu izgledalo naše kosilce!

Nič ni ostalo.

P.S. Del kompota lahko precedite, precejeni tekočini pa dodate ohlajen rooibosh čaj in limono.

Mala malca

Takale malica je ta teden vsakodevno na mojem spisku. Zjutraj naredim velik ovinek - grem čez tržnico, kjer kupim ovčji jogurt in košarico jagod, potem le-te narežem na četrtine, zmešam z jogurtom ter osladim z mascavo sladkorjem, ki je po mojem mnenju ključna začimba tele fine jedi.

Dekor najbolj nagravžne šlape pod soncem

Tale modificirana šlapa je bila pofotkana lani v Barceloni, objavljam pa jo za vse ljubitelje teh najbolj nagravžnih šlap pod soncem.
Baje da niti razgradljive niso!

Prenova

Minimala ni več. Interier se spreminja v mini Park Güell. Škoda.

Gospa, kaj ste pa po zodijaku?!

Z obiskom frizerja ponavadi odlašam kolikor dolgo se to pač da. Še posebej od zadnjega striženja naprej, ko sem za petminutno striženje špic plačala toliko, kot da bi me konkretno ošišali. Odkar je moja frizerka na porodniški, silom razmer lase nosim spete v čop, kar pa mi po drugi strani po večletnih kratkih pričeskah čisto ustreza. Problem nastane edinole pri frfruju. Ponavadi ga oblikujem sama, a ker sem pred časom nekam založila svoje (kirurške!) škarje - orodje, s katerim se bojujem proti na novo naraščenim lasem, je bilo potrebno ukrepati drugače. Na poti iz službe me pot vodi mimo najzanikrnejšega frizeraja v Kamniku, mimo frizeraja, ki je včasih slovel po tem, da so se tja hodile strižt predvsem priletne gospe. Lokalni prebivalci ta pajzelj poznajo pod imenom "Pr' Balon" - od kje to ime ne vem. No, stopam takole mimo Balona, ura kaže pet minut čez sedmo, skozi okno se vidi da še vedno frizirajo. Ne vem kaj mi je šinilo v glavo, a kar naenkrat se je moja roka znašla na kljuki in naslednjo sekundo me je Balon pogoltnil v svojo, po laku za lase smrdečo notranjost. "Ehm, a strižete samo frfru?" precej debilno vprašam. "Aha, majčkeno bo za počakat." odvrne prijazna gospodična, ki šari po glavi nekega gospoda. Usedem se in kajpak mi ne preostane drugega, kot da poslušam njun sila zanimiv dialog:
frizerka: "... no, a veš, ker moj pri kuhi hoče bit ta glaven, on meni skoz govori, da vse delam narobe, še krompir narobe narežem. Ker moj je škorpjon, saj veš škorpjoni hočejo biti vedno ta glavni. Jaz sem pa vodnar. Vodnarji smo fajn."
gospod na stolu: "Ena moja prijeteljica je čisto tebi podobna. Tudi ona je vodnarka."
frizerka: "Aja no, vidiš! Kaj pa si ti po horoskopu?"
Gospod na stolu pove kaj je po horoskopu, nato pa govori nekaj o alkoholu in frizerka modruje: "A veš kako ti bom rekla; vsi dedci, ki pijejo žgano pijačo postanejo žleht. Po žgani pijači ste dedci najbolj žleht. Ti ne smeš mešat veš, pij samo pivo, boš naslednji dan vesel in boš rekel: "kako fino sem se imel!""
gospod na stolu pa: "Hvala za kompliment!" (Aaaa?! "Kakšen kompliment?!", si mislim. Najbrž je nasvet pomešal s komplimentom.)
No, kaj kmalu sem bila na stolu. Seveda sva se s frizerko precej zapletli v pogovor. Kaj pa človeku preostane drugega, kot da se vda v usodo in modruje o vremenu ter o polni luni. "Joj, pa še tale polna luna! Kako bodo danes dedci zoprni, a ne?!" reče frizerka. "Mhm" zamomljam in dodam: "Fino ga nafutraj, bo takoj bolj krotek." "Ja saj, Kar pizzo bova naročila, sem že tako lačna." Po petih minutah sem odrešena pogovora o luni in zoprnih dedcih, sama pri sebi se zahvaljujem Bogu, ker sem šla ostričt samo frfru, ker bi se, v primeru da bi me ostrigla po celi glavi, zagotovo ne mogla izogniti vprašanju "Gospa, kaj ste pa vi po zodiaku? Kaj pa je po zodiaku vaš?"
Frfru mi je ostrigla korektno, tudi cena je bila korektna, plačala sem en euro in pol.

Nič ne rečem, frizerke so čisto prijazne gospe ampak, a jim na tisti njihovi šoli ne morejo povedati, da naj zaboga že enkrat nehajo s temi svojimi zodiakalnimi pogovori?!

Novo ulično pohištvo!

Nazorjeva ima novo ulično pohištvo. Ta ulica mi je bila od nekdaj pri srcu in prav škoda se mi zdi, da je zadnja leta tako zapuščena in prazna. Spomnim se kako sva, ko sem bila še majhna, z roditeljico redno zahajali v Svet knjige, ki se je včasih nahajal v tej ulici. Po nakupu otroških slikanic sva jo vselej mahnili do konca ulice, kjer je bil za cerkvijo stacioniran bel Machtigov kiosk, v katerem so prodajali najboljši marelični sladoled. Potem sva ponavadi posedali na klopci, jedli sladoled in listali knjige.
Najbrž zgolj novo pohištvo ne bo bistveno prispevalo k temu, da bi ta, nekdaj tako živahna ulica znova oživela, a vendar...
Ko smo že ravno pri ulični opremi in omembi slavnega kioska; ne vem kateremu tepcu je padlo na pamet, da jih je zamenjal s tistimi ogabnimi pločevinastimi utami?!

Kako vem da se staram?

V soboto mi je med pospravljanjem delovne sobe iz namiznega koledarja, katerega vsaj enkrat mesečno vzamem v roke, padel šop bankovcev. Točno deset bankovcev po dvajset eurov. No, denarja mi ponavadi prej primanjkuje kot ne, oziroma, bi mi ga primanjkovalo, če nebi z njim ravnala sila gospodarno (khm, tej izjavi je prejšnji stavek sicer sila kontradiktoren, a vendar), saj mi ponavadi uspe konec meseca celo kaj privarčevati. No ampak ko človeku iz namiznega koledarja pade dvesto ojrov, se najditelj počuti kot da bi mu denar poslal sam Bog. Ampak veselju je precej sledila zaskrbljenost, saj se namreč nisem mogla spomniti kdaj naj bi prepognjeni šop bankovcev vtaknila v trikotno režo namiznika. Nimam pojma, vsekakor v zadnjih petih mesecih. Sicer pa sem bila naslednji dan za silo potolažena, kajti kolega je ob moji pripovedki o "od Boga poslanem" šopu bankovcev zamahnil z roko, rekoč: "Eh, to ni še nič, jaz sem pred nedavnim med pospravljanjem našel 500 eurov!" Mhm, dotični kolega je od mene starejši pet let. No, na dobri poti sem...
Ampak zgodbe o tem, kako mi ta teden denar na kup leti še ni konec. Zjutraj me je ob pogledu na številko, ki se je po dvigu izpisala na ekranu bankomata skoraj zadela kap, zatorej sem še enkrat zabasala kartico v režo in izbrala opcijo "natisni". Ko je iz stroja, ki pljuva denar, prilezel listek, sem nekaj časa bolščala vanj, saj je bila na njem izpisana cifra, ki je bila še enkrat višja od tiste dan poprej. Precej sem pomislila, da me mora imeti pa tale moj skrivni donator res zelo rad, nekaj trenutkov kasneje pa prišla do zaključka, da me ima po vsej verjetnosti bolj kot NN rada Davčna uprava (kdo bi si mislil?!) in da se je letos začuda podvizala pri izplačilu dohodnine. Morda pa tudi ne, glede na to, da se z bankomati sila dobro razumem, bi celo verjela, da znesek morda vseeno ni dohodninske narave. Vse je možno; nikoli ne bom pozabila mrzlega zimskega dne, ko sem kot študentka anketarka stala pred Mercatorjem v Žalcu, nikjer okrog mene ni bilo žive duše, za mojim hrbtom pa se je naenkrat zaslišal čuden zvok. Iz reže bankomata je prav počasi prilezlo takratnih 10.000 tolarjev, na monitorju pa je pisalo: "Prosimo, vzemite denar." Nekaj časa sem debelo gledala, nato pa vzela denar - kdo pa nebi, saj je vendar pisalo naj ga vzamem, in se kaj hitro pobrala iz mesta nesrečnega zločina. Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da sem za tisti dan anketiranje zaključila.
Tako sem danes popoldne na poti iz knjižnice zavila k Almiri in tamkaj potešila svoje estetske brbončice. Tokrat brez slabe vesti!

Ribe na suhem

Leteče ribe nad Ljubljanico. Pofotkano danes popoldne.

Projekt: oštumfenje

Je kar kriza, ko se dogodi, da človek v vsakojutranji furiji silom razmer izbiri primernih štumfov nameni preveč dragocenega časa in tako vsako jutro znova ugotavlja, da so le-ti sprani, da imajo na mestu kjer se nahaja palec luknjo in da so vse preveč šarasti, da bi jih lahko obul v letne čevlje, ki so ravno toliko odprti, da se štumfi kar dobro vidijo. Sklepu, da se bo končno potrebno konkretno oštumfiti, je po nekajdnevnem pozabljajnju tega sila pomembnega opravka sledil opomnik na telefonskem koledarju (enako se je zgodilo pri projektu kupovanja zobne paste - ko sem na koncu koncev zato, da sem prišla do kalodonta, morala razrezati tubo, je bilo končno potrebno ukrepati in narediti opomnik na telefonskem koledarju). Večina ljudi si tja beleži sila pomembne sestanke in dogodke, no jaz pa na to mesto zapisujem neizbežne in nujne nakupe, kateri se mi kljub vsemu ne zdijo tako zelo pomembni, da bi jih nosila v glavi.
Če bi mi nekdo pripovedoval kako naporen opravek je kupovanje enobarvnih bombažnih štumfov primernih za poletne dni, bi se mu najverjetneje (s čudnim izrazom na obrazu) smejala. Ampak je res naporno!
Postaja št. ena: trgovina Calzedonia na trubarjevi. Tja grem rada zato, ker imajo ugodne cene in dobro kvaliteto, če kupiš štiri pare, dobiš petega za povrhu. Na kavljih visijo precej lušni tanki enobarvni bombažni štumfki po ugodni ceni 2.50 ojra. "Imate črne?" vprašam prodajalko. "Ne nimamo, samo tole je kar je tukaj, vse smo prodali že prejšnji teden." "Aaaa?!" Na stojalu visi nekaj v beli, svetlo modri, sivkasti, roza in dolgočasni beige barvi. "Kurc, pa tak kapitalizem!" si mislim, izberem ene (sicer otroške) štumfe v čudnem rozkastem tonu in se poberem iz trgovine. Trgovino Fabiani izpustim; njihovi produkti (sploh tisti iz blagovne znamke Zvezda) so precenjeni - po nekaj nošenjih jih človek lahko mirno zabriše v smeti. Torej, naslednja postaja: H&M na čopovi. V pritličju vrsta od blagajn do konca trgovine, v trgovini neznosno vroče, tudi v tretjem nadstropju kilometrska vrsta. Štender s štumfi na pol prazen; od meni dopadljivih "modelov" na voljo samo beli, črne imajo samo take debelejše, prevroče za ta letni čas. Po hitrem postopku se poberem iz trgovine. Naslednja postaja: Trgovina Polzela na miklošičevi. Tako grdih štumfov v življenju še nisem videla! Pa tako dragih tudi ne. Za ceno enega para bi v savnastem H&M-ju dobila tri. Če bi jih seveda imeli. In če bi se mi dalo pol ure stati v vrsti. Vse kar kupim tam sta dva para najlonskih dokolenk.
Danes zjutraj v službi ob jutranjem času mimogrede omenim kako naporno je bilo včerajšnje nakupovanje. Sodelavec pripomni, da so bile v H&M-u kilometrske vrste zaradi nekih 5 eurov vrednih bonov, katere si naprintaš in potem ob nakupu vnovčiš. "Čakaj, ti jih bom naprintal, smo ravno včeraj menjali kartuše!" reče in naprinta dva bona. Evo, projekt se nadaljuje... V dobri veri, da so pa čez noč valjda nafilali police z meni nujno potrebnimi mini mini nogavičkami za v balerinke, naredim načrt, kako se bom med malico (ker - kako naivno - predvidevam, da dopoldne ni gužve) splazila tja in vnovčila tisti bon. Jasno da mi zopet ni uspelo! Štumfov je bilo še manj kot včeraj, vrste sicer za spoznanje manjše, v vrstah pa same bejbike stare cca 18. let, ki iz žepov vlečejo cele štose fotokopiranih bonov in z zaskrbljenimi izrazi na obrazu razpravljajo o tem ali so boni prave velikosti ali pač ne, ker nekaterih velikosti pa na blagajni pač ne vzamejo. "No, kako izbirčen je tale kapitalizem!" si mislim "Le zakaj je tako blazno pomembno ali je na nekem bonu tri kaplljice črnila več ali manj?!"
Zaključek te sila pomembne zgodbe je pa takle: tudi projekt oštumfenja št. 2 je propadel. Hm, v omari pa visi nova safari srajčka, z žepi na poklopce za 14.90 ojrov minus bon. Pa so me dobili v svoje kremplje!
Vse tako kaže, da bom morala letos naokrog ševrati povečinoma v japankah...

Predsodki

Prijateljica me je prosila naj izpolnim anketo o varnosti, katero je njenemu fantu uturil njegov šef. Ker sem med študijem tudi sama nekaj časa anketirala, razne ankete ponavadi izpolnim, pa sem izpolnila tudi to. Človek ne more verjeti, kakšne predsodke imajo nekateri ljudje v svojih glavah! Na vprašanje "Kako varni bi se počutili v naslednjih situacijah?" je bila med drugim navedena tudi naslednja situacija:

Potujete po mestu, v katerem še niste bili nikoli. Radi bi telefonirali domov in povedali, da se boste pozno vrnili. Ker ne najdete telefonske govorilnice greste v prvo gostilno in od tam pokličete. Tam pa se nahaja večja skupina motoristov.

Opcije odgovorov:
a. zelo ogroženo
b. precej ogroženo
c. ne vem
d. precej varno
e. zelo varno


Aaa?!


P.S. Tudi tista o grafitarjih, ki brcajo v stebre na avtobusni postaji je precej močna.
P.S.S. Anketa izhaja iz ene od naših visokih šol - ne me vprašat katere, ker nisem niti pogledala.

McChouffe

Tole temno (moram poudariti, da je bilo temno, ker iz slike to seveda ni razvidno) pivo nam je neizmerno polepšalo praznike. Cela pivovska štorija se je pred meseci začela tule. Potem se je tale prijazni človek, ki je momogrede moj stanovski kolega, prijazno ponudil, da odigra vlogo uvoznika in dostavljalca in tako se je tudi dogodilo. Naročila sem osem steklenic, na moje presenečenje "tavelikih" saj vsaka drži 7,5 dcl.
Šest smo jih pospravili med prvomajskimi prazniki, z enim sva se danes napirili z Malči, eden pa čaka na vikend. No, če smo bolj natančni, je Malči izpila le en švoh kozarček, nato pa je morala, zavoljo trenutne situacije, nadaljevati z neko rumeno brozgo na kateri je pisalo 0% alkohol. Malči ni bila posebno zadovoljna, jaz pa.
Na stopnicah imam še zajetno zbirko nekih drugih belgijskih piv. Lastnikoma piva na tem mestu sporočam, da me brbončice zelo srbijo in da bi se morala tozadevno predaja le-tega izvršiti čimprej. You have been warned!

Škratje vsekakor obvladajo svoj posel!

Forget-me-nots

Sem šla v trgovino po čike in po neko revijo, katero kupim vsak konec tedna in je niti ne odprem ne (raztrgam ovitek, na polico postavim priloženi DVD, revijo pa vržem stran).
Vračala sem se po neobičajni poti. Pod kozolcem sem pokadila čik in nabrala šop enih izmed najljubših mi pomladanskih rož. Pomlad, pomlad...

Brez besed...

Da, že sama ponudba dela je sporna. Ampak pravopis! Ejej... Človek ne ve ali bi se smejal ali jokal!
Nisem dovolj pametna, da bi iz napisanega uspela razbrati kdo komu plača?! Po vsej verjetnosti bodo morale plačati nesrečne nagice.

Strip!

Kupila sem si strip. Prav fino čtivo za na vlak! Veliko boljše kot naprimer Mladina, ob kateri se potem venomer grdo kremžim (včasih se sprašujem ali bo tega kremženja sploh kdaj konec?!). Vsem nakremženim ljudem bi morali doktorji predpisati stripe!
Lunačkove Minije sem našla v izložbi Konzorcija, kjer ima trenutno razstavo.

Poročilo

... z Milanskega pohištvenega sejma.

Najboljše stvari se zgodijo nenačrtovano. In obisk sejma je bil vsekakor te sorte. Telefonski klic v četrtek ob enih popoldne, rok za akreditacijo zamujen pred dvema mesecema, z malo iznajdljivosti sem imela pogojno akreditacijo v žepu v roku ene ure! Pa smo šli. Šef se je malce kislo držal, ker je ostal doma, šli sva sami s sodelavko in jih pustili v biroju - tri dedce. Od same žalosti so potem menda pili Pelinkovec!

Ne bom vas morila s fotkami sejemskih postavitev in z obveščanjem o tem kaj je na trgu novega - to si boste, tisti, ki vas te stvari malo bolj zanimajo, lahko prebrali drugje, tule bom na hitro nanizala zgolj nekaj zanimivosti - takih, ki jih oko ne vidi vsak dan.

V enem dnevu (beri: osmih urah) je na ogled postavljeno nemogoče pregledati selektivno. Za to bi človek potreboval približno dva do tri dni. Za približno predstavo o tem, kako velik je sejem naj služi podatek, da od vhoda do vhoda (obstajajo štirje) vozi avtobus. Ampak za en splošni vtis in nabor novega štofa je tudi osem ur kar soliden tajming. In človek, ki je vsak dan veliko na nogah (beri: veliko hodi peš), je po vsem tem celo sposoben iti ven in se zabavati vse tja do jutranjih ur. No, na tem mestu ne bomo razlagali kako se je ta zabava imela končati - ampak vsekakor sem sama sebi dokazala da imam več kondicije, kot si običajno predstavljam.

Daleč najzanimivejša je bila predstavitev mladih, še neuveljavljenih oblikovalcev, v Sallonih Sattelite, kamor smo čisto po naključju zašli na začetku.

Iz kafetjere si lahko napravite prav čedno lučko. Qed design

Moderne šiše oblikovalke iz Bejruta. Atelier s/z

Predpražnik, ki vaše goste mimogrede tudi stehta.

Pasovi za vse, ki pazijo na svoj obseg.

Swarovski. Tudi na boardih. Le kje se ti kristali še niso pojavili?!

Lučke ptice, malo asociirajo na nakit Lare Bohinc.

Zanimiva lesena kolesa. Predvsem všeč mi je bila postavitev le-teh.

Čudaška novodobna psiha - ne predstavljam si, kako jo je zajahati v kakšni fini večerni obleki?!

Tale papirnata lučka je dokaz, da na fotografijah večina stvari lepo izgleda - v resnici gre samo za dva, okrog žarnice ovita počečkana in raztrgana papirja!

Jelenčki, metuljčki in podobne štance menda še niso passe.

Bizarni sedali v obliki jajc. Bruh!

Lepo oblikovano steklo na steni ustvari subtilno igro svetlobe.

Najbizarnejši tuš kar jih je moje oko kdajkoli videlo.

Pri Capelliniju so se potrudili in naredili stol za vse, ki jih muči stiska s prostorom.

Brata Thonet bi bila nad tem razstavnim prostorom prav gotovo navdušena.

Tudi pri Thonetu gredo s časom naprej!

Pri Arteku so svoj razstavni prostor omejili kar s svojimi produkti.

P.S. Ko mi bo čas dopuščal in ko se prebijem čez nagrabljen material, za vse firbce dodam še kakšne zanimive linke!

Nakup v DM-u

Predvčerajšnjim sem v DM-u kupovala papirnate brisače za v pisarno. Glede na to, da sem imela v denarnici le dva eura, sem kar precej prešnofala cene in našla štiri kose papirnatih brisač, ki so bile v akciji (kako sovražim to besedo!) - cena je bila znižana iz 2.08 na 1.35 eura. Na blagajni mi jih prodajalka zaračuna po ceni 1.55 eura. "Oprostite, ampak tale cena ni prava." rečem. "Že mogoče" odvrne brezbrižno "Bom šla pogledat." Gre, pride nazaj, ne reče nič in nekaj šari po blagajni. "No, kakšna je cena?" povprašam. "Ja, stanejo 1.55 eura, ampak ker je bila na polici napačna cena, vam jih bom zaračunala po ceni kakršna je bila na polici." Hm, kakšna čast! Prodajalka se ne opraviči.
Naslednji dan pridem v isto trgovino in kupim paketek nečesa, kar ženske napopamo na spodnje hlačke in se potem počutimo tako zelo svobodne in sveže. Na polici je cena 1.55 eura. Na blagajni mi blagajničarka naračuna 1.75 eura. "Oprostite, ampak tale cena ni prava." spet rečem, ona pa odvrne. "Ja, čisto možno. Jutri se bodo določeni produkti podražili, pa so najbrž kolegice že zdaj zamenjale cene." Aaaaa?! Prime me, da bi jim za vrat poslala tržno inšpekcijo. Ampak imajo srečo, da se mi s tem ne da ukvarjati. Povsem neprimerna je bila moja reakcija, ker sem artikel najprej plačala in potem šla še enkrat preverit ceno, namesto da bi poslala prodajalko da to stori ona. Ko ji nato še enkrat povem, da mi je zaračunala preveč, mi brez besed v roke porine tistih 20 centov. Se ne opraviči, ljudje v vrsti me grdo gledajo, ker kompliciram zaradi dvajsetih centov.
Pa se mi ne gre za tistih 20 centov - meni se namreč to ne bo nikjer poznalo, gre za princip in odnos trgovca do kupca. Ob mojem (upravičenem) predvidevanju, da recimo vsakega nategnejo za minimalno 20 centov, imajo konec dne v blagajni kar lep presežek. Slučajno sem obakrat kupila samo po en artikel in seveda takoj opazila razliko v ceni, predpostavljam pa, da nekdo, ki kupi več stvari, najbrž ne preverja ali se cene do centa ujemajo s tistimi, ki so označene na polici. Marsikdo pa tudi nič ne reče, ker mu je zoprno komplicirati zaradi tistih nekaj centov. In tako nas mirno še naprej okrog prinašajo... Da ne omenjam kako zoprni so s tistimi svojimi vrečkami, v katere bi ti porinili tudi šivanko, če bi le-te prodajali!

Aaaaaaaaaaaaaaaaa!

Kako sovražim, ko vidim da nekdo svoje čevlje, katere je pravkar polil s kafetom, očisti z gobico za pomivanje posode!! In potem me debelo gleda, ko mu povem da se to ne dela. Mater, res sem čudna!

Morda kdo ve?

- kje kupiti dežnik, ki se po enem tednu uporabe ne pokvari?
- kje kupiti modrc, pri katerem naramnice ne lezejo dol?
- kje kupiti kavbojke, ki se po enem mesecu nošenja ne raztegnejo za dve številki?
- kje kupiti obutev, na kateri ne piše, da je primerna samo za nošene v suhem vremenu? (gumijasti škornji ne štejejo)

Meni se namreč vsi dežniki (z izjemo tistih, ki jih izgubim) polomijo, pa ni važno kje so bili kupljeni in koliko so koštali. Predzadnjič sem v Nami nalašč kupila najdražji dežnik, ki pa se ne da več zapreti. Nazadnje sem kupila zložljiv dežnik neke priznane znamke, za katerega potrebujem veliko dozo časa da ga odprem (kar pa, kadar začne padati dež ni tako zelo prikladno), dežniku je namreč treba vse špriklje namakniti "na ven" in šele nato ga lahko odpreš. Poleg tega se je ena od šprikelj že nalomila (ne, z dežnikom nisem po nikomer udrihala!).
Modrca, pri katerem naramnice ne lezejo dol (tisti brez naramnic seveda ne štejejo) še nisem našla.
Vse kavbojke, ki sem jih kupila v zadnjih dveh letih so se raztegnile do nerazpoznavnosti (govorimo o kavbojkah ki koštajo 150 ojrov +). Hlače, katere človek v garderobi komaj zapne, v katerih se tri dni komaj spodobno usede, saj so tako zelo tesne, po enem mesecu visijo nekje pod pasom!
Zimski škornji priznane znamke (ki naj bi bili primerni za sneg) ne prenesejo manjšega naliva. Zaprti letni čevlji (tako opevani Geox) niso primerni za vlažno vreme; na zebri ali kanalizacijski rešetki me skoraj na rit odnese - tako kot recimo pozimi na ledu.

Čudi me, da kapitalizem, ki naj bi človeku ponujal vse kar mu srce poželi, ne more sproducirati dežnikov, ki nebi bili zgolj za enkratno uporabo, modrcev pri katerih naramnice ne bi lezle dol, čevljev, katere bi človek nosil v slabem vremenu in kavbojk, ki se ob nošenju nebi povečale za dve številki?!

Nikoli ne moreš imeti vsega!

Nikoli se ne tehtam. Itak začutim kdaj imam kje česa preveč in to mi zaenkrat povsem zadošča.
Drugače pa je moja šivilja (ki je zelo direkten človek) oseba, ki mi pove ali je moja telesna tolšča v mejah normale ali pač ne. Prejšnji teden mi je naprimer rekla: "Zdaj imaš pa že nekaj časa fino postavico!" Lahko si mislite kako dobro se mi je zdelo, da mi je to povedala. (Še posebej zato, ker se zadnje čase v lokalu nasproti naše službe precej redno bašem s toasti iz belega kruha).
No in potem danes z Malči prideva k njej, da nama vzame mere za hlače hlamudrače. Šivilja najprej pomeri mene, nato pa Malči. Ob tem ko meri Malči izjavi: "A veš da ima ona čez boke veliko manj kot ti?!" Lahko si mislite da me je razjezilo, da mi je povedala nekaj, kar je očitno že na sto metrov in kar vem že celih 13 let (od takrat, ko sva se z Malči nekega popoldneva na trolejbusu zapletli v pogovor). "Jasno da ima v bokih precej manj kot jaz," rečem "midve z Malči imava tako različni postavi, da jih človek sploh primerjati ne more. Ona je pa zgoraj precej širša (kar niti ni tako zelo dober argument, a vendar)". "Ja, to je res." odvrne šivilja, Malči pa reče: "Če bi naju sestavili, bi ven dobili idealno osebo."
Največji štos zgodbe pa je v tem, da ima moja šivilja zares grozno postavo. Prav nič ženstvene postave nima - ima tanke noge, nič pasu, pa široka je tako čez tebuh kot tudi čez ramena. Poleg tega ima približno deset kilogramov preveč.
Malči pravi, da ima o debelosti teorijo, ki jo je enkrat slišala v zvezi z živalmi. Nekdo je namreč veterinarja vprašal ali je njegov pes debel, le-ta pa mu je odgovoril, da je pes predebel takrat, ko mu ne morete več zatipati reber.
Jaz svoja rebra brez problema zatipam. Moj moto je: človek nikoli ne more imeti vsega!

Žvilica

Tole žvilico sem si omislila - za v torbico - ker se mi zdi sila praktična.

Razlika

Predvčerajšnjim me je skoraj na rit vrglo, ko sem v Ljubljani za dve kavi odštela točno 3 eure. Danes smo se na poti proti zaporom ustavili na kafetu - ne morete verjeti, da je samo slabo uro vožnje iz Lj kava z mlekom po 0.80 centa! In da, ne strežejo je z mrkim izrazom na obrazu kot to počno v Ljubljani.

Lep dan vam želim, pa oglasite se še kdaj!

V restavracijo verige svetovno znane fast food prehrane moja noga ne zaide prav pogosto. Včasih mi taka prazna hrana celo zapaše, ampak še to je običajno dvakrat letno, ponavadi na kakšnem potovanju.
Tako je bilo naprimer lani, ko sva z D-jem pozno ponoči s praznimi želodci prilezla v Barcelono in sem ob ugledanju McDonaldsovega znaka od sreče skoraj skočila v zrak, malo kasneje pa sem (ker sva sfalila odcep) začela navdušeno vpiti: "Burger King, Burger King!" Največji junk food eater me je samo debelo gledal, odvratnega Burger Kinga sem se razveselila tako, kot se žejni v puščavi razveseli kapljice vode...
Na splošno se jaz in takšne restavracije ne razumemo preveč dobro. Točneje: moj telesni ustroj in takšne sorte restavracij se ne razumemo preveč dobro.
Kar mi je pri njih všeč, so sladoledi. Glede na dnevni pretok ljudi skozi tisti šaltar imaš zagotovilo, da bo njihov sladoled vedno svež, poleg tega je tudi dobrega okusa. In danes sem si zaželela tistega z jagodovim prelivom.
Vstopim torej v tisto restavracijo na štacjonu, naročim sladoled za en ojro in prijazna prodajalka (vedno jih občudujem kako ob nizkih mezdah in tistem smradu po zažganem olju zdržijo na delovnem mestu) mi ga izroči z nasmehom na obrazu, rekoč: "Lep dan vam želim, pa oglasite se še kdaj!" Ne pomnim kdaj sem bila česa takega deležna v kakšni izmed nobel restavracij! Seveda mi je precej padlo na misel, da je to le premišljena marketinška poteza, da imajo zagotovo naročeno, da morajo ob tem, ko ti v roke rinejo svoje smrdljive precvrte in s cukrom ozaljšane produkte izustiti to prazno frazo (roko na srce, taka fraza zna biti res prazna, če je izrečena kar tja v tri dni). Ampak ne, punca me je prepričala, da je bil stavek izrečen od srca - tako nenarejeno je zvenelo in nasmeh je bil res pristen. In ni bilo slišati, da bi njeni kolegi počeli enako. Precej sem si rekla, da moram še kdaj zaviti tjakaj, da preverim kako je s to stvarjo.
Seveda ne pričakujem, da se mi morajo raznorazni trgovci in natakarji klanjati, ker pri njih kupim kakšen produkt, a prav njen nasmeh in prijazne besede so mi dale misliti, s kako mrkimi izrazi na obrazih mi v ljubljanskih kafičih zaračunavajo tiste (preplačane) kofete in prigrizke. In kar normalno se nam zdi da je tako. Konec koncev so oni tam zaradi nas in ne mi zaradi njih in lepo je, če se nekdo malo potrudi in potem prav zares pomisliš: "Sem se pa morda res še kdaj vrnem." Pa čeprav je to le jebeni McDonalds!

Ful kul

Večkrat se sama pri sebi jezim, ker dokaj pogosto uporabljam besedo "ful", za katero se mi zdi, da nikakor ne paše v naš pogovorni jezik, Kljub temu, da me to moti, pa zadevi posvečam premalo pozornosti, zatorej nikakor ne uspem izkoreniniti te nadležne in povsem nepotrebne besede.
Danes sva bili s prijateljico domenjeni za opoldansko kafetarsko seanso. Na poti v lokal kjer ponavadi posedava, se ona spomni, da se bo oglasila v bližnji pletilnici, kjer je zadnjič kupila črno jopico, katera pa je med nošenjem na beli majici pustila puhaste nitke, katerih nikakor ne uspe odstraniti.
Stopiva torej v pletilnico, kjer za pultom stoji prijazna starejša mamca v temnomodri delovni halji - kar krepko čez sedemdeset jih mora imeti. Prijateljica pripoveduje o nesrečni jopici, ki je onečastila njen pulover in hlače, mamca se čudi, pravi da jopice iz omenjenega materiala prodajajo že nekaj let, pa se še nihče ni pritožil. Sprašuje ali je prijateljica jopico že oprala, pa če so šle puhaste nitke iz mikice z lahkoto stran ali pa so se nemara držale blaga kot klop. Po daljšem pogovoru (medtem ko se že prestopam iz noge na nogo, saj vse kaže da pogovor ne bo dobil zadovoljivega epiloga) gospa sklene poklicati svojo kolegico, morda bo ona vedela kaj storiti. Iz zadnje sobe, v kateri brnijo pletilni stroji, se prikaže še ena mamca, podobnih let kot tista prva. Mamca številka dve z zanimanjem posluša pripoved o nesrečni jopici, nato pa se globoko zamisli in reče: "Ful čudn'!"

No, kako naj pri svojih zgodnjih tridesetih izkoreninim nesrečni ful, če ga uporabljajo še osebe, ki praktično sploh ne vedo kaj pomeni, poleg tega pa so mnogo starejše od mene, ki se mi ful po ustih valja že od pubertetniških dni naprej...

Čuden dan

Vale tukaj piše, da je danes čuden dan. Ampak je res. Začelo se je z izpadom elektrike, nadaljevalo pa s silnim žvižganjem vetra okoli vogalov. Sedim takole sama samcata v naši pisarni, sodelavec je ravnokar skozi vrata odnesel svoje pete, nakar pri vratih nekaj zelo glasno zaropota. Za boljše razumevanje nadaljnjih dogodkov moram povedati, da so vrata, ki vodijo v našo skromno pisarnico steklena. Ok, pogledam skozi vrata in vidim, da se je nek nemaren črn ofucan potepuški mačkon pravkar zaletel z glavo naravnost v šipo. Stoji bedak mačji pred šipo, živčno stresa z glavo, od šipe se cedi rjava voda. Ne vem zakaj si mislim, da se je nesrečnik v šipo zaletel po nesreči - lahko bi bila vedela, da se ponavadi v šipe zaletavajo ptiči, mački pa ne - razen če niso posebej mazohistično ali suicidno usmerjeni, kot sem kasneje ugotovila za dotično mače. Kajti mače je po nekaj sekundah še enkrat priteklo izza vogala in se namerno (upam si trditi da namerno, saj sem ga videla na lastne oči) z glavo močno zaletelo v šipo. In to točno na isto mesto kot prej! Po šipi spet curlja umazana rjava voda. Bljak!

Ne trga se samo ljudem, zdaj se je začelo trgati že živalim. Navsezadnje si še iz službe ne bom upala, vsa prestrašena, da me ne napade psihopatski mačkon! Takole je, če človek službuje v centru mesta. Kako bi šele bilo, če bi službovala na vasi?!

Česa pa zares ne maram?

1. Da mi nekdo pošlje mail, v katerem mi sporoča, da TAKOJ potrebuje to in to... Besedica TAKOJ mi ni všeč in je zato načeloma tudi sama ne uporabljam pogosto.

2. Da mi nekdo, ne da bi ga vprašala za mnenje, poskuša prijazno svetovati, česa naj ne počnem... Tudi prijazno, dobronamerno svetovanje, ukrojeno po vzorcu svetovalca, s katerim sva si kot noč in dan in obenem tisoč svetov narazen mi zelo ni všeč. Še posebno če me dotična oseba sploh ne pozna.

Ogrlici iz kuhane volne

Ena zame in ena za Malči - mojo najljubšo prijateljico, ki jutri praznuje. Volnaste bunkice in tekstilni trak sem kupila v trgovini. Bunkice sem na trak nanizala s pomočjo šivanke za tapetnike. Samo deset minut dela!

Najboljši čas za izlet?

V soboto zgodaj popoldan. Vreme: sije sonce. Cilj: Bled.

Bled, slabo uro kasneje. Vreme: deževno. Usedeva se pod napušč, pijeva kafe s smetano in poslušava škrebljanje dežja. Nikjer nikogar. Ugotovim, da mi je ta turistični kraj najbolj všeč ravno takrat, ko pada dež!

Doma, dve uri kasneje. Pogled skozi okno: sonce!

Pozor, pomlad!

Testeni zajčki dopetajčki

Tile na zgornji sliki so bili fotkani pred mesecem dni pred neko pekarno v Villachu. Tile spodaj so moj wanna be približek. Malce neenakomerno kosmati so (se vidi da po profesiji nisem pek-arica) - ofucani, ker so imeli naporne praznike in namesto rozin imajo za oči klinčke, kar jih naredi malo čudaške, ampak kaj čmo, če pa ni bilo nič drugega pri roki. Recept je sila preprost: umesite testo za kruh, po prvem hajanju naredite kačice, ki jih zvijete tako da nastane zajčja glava, pomažete z jajcem, posujete s sezamom in to je to!

Nekaj smo jih razdali danes, nekaj jih še čaka na jutri. Namesto modrih pirhov. ;)

Velikonočni fruštek in ostale jajčarske zadeve

Kot sem že omenila v predprejšnjem postu, velikonočni fruštek ni več to kar je nekoč bil. Babica se je rahlo postarala, vedno manj volje ima za pedenanje svojih dveh vsega preobžrtih vnukov, danes nama je z bratom precej povedala, da pravzaprav ne ve kaj bova jedla, ker itak ničesar ne jeva (da, res je, ne jeva velikonočne šunke in ne, nisem vegetarjanka, zakaj vprašate?!). Ponudila nama je potico, katero smo ji prinesli, pa sva jo prijazno odklonila, saj jo lahko jeva doma. Vse kar mi je uspelo pohrustati, je bilo pol 200 gramskega Lindtovega zajca, zategadelj mi je bilo potem malček slabo. Se je pa fino že navsezgodaj nabasati s čokolado, ker posledično človek izgubi tek za cel dan. Morda bi bila to dobra shujševalna?!
Velika ugotovitev današnjega jutra je bilo dejstvo, da hrana nima več takega okusa kot bi ga morala imeti. Kupljena jajca (baje) nimajo okusa po jajcih, kupljeno meso tudi nima okusa po prekajenem mesu. Ob (kupljeni) potici, ki jo je babica dobila v dar od sosede, so naša mati pripomnili, da bi bilo vseeno, če bi namesto le-te na mizi imeli fotografijo le-te. Lepo za videt, a brez okusa. Ob njeni pripombi mi je na misel prišla podoba velikonočnega fruštka čez recimo 20 let: na mizi fotografije velikonočnih jedi, ob vsaki fotki pa skodelica s prgiščem kapsul z okusom jedi s fotografije. Da, zavedam se, moja domišljija od časa do časa zaide v precej bizarne loge...
Za popoldansko malico (kosilo smo danes izpustili) si bom privoščila jajčno solatko z drobnjakom, ki je prva reč, ki spomladi zraste na vrtu. Cel keč omenjene jedi je ravno v drobnjaku. A lots of njega + kis, olje in sol!