Ne ne, ni še konec! Še en set - tokrat iz Amsterdama! Na zgornji fotki Rijksmuseum, v katerem sem se "nasrala" tako kot en dan pred tem v Stedelijk muzeju. V Stedelijku so me sicer prijazno posvarili, da stalne razstave ni na ogled, saj muzej prenavljajo in trenutno gostujejo v drugi stavbi, pa sem si rekla, da grem vseeno pogledat, če sem že ravno tam. A sem znova dobila potrditev, da si s sodobno umetnostjo nisva preveč blizu. Po polurnem bolščanju v neke monitorje, iz katerih so vame zijali obrazi ljudi, ki so imeli na obraz pritrjene elektrode, po katerih so jim v levo in desno polovico obraza izmenično pošiljali elektrošoke, posledično sta jim levi in desni uč izmenično trzala, sem se po hitrem postopku odločila, da se tega pač ne bom trudila razumeti, zato sem se raje podala na obhod v Glasbeni konservatorij in Mestno knjižnico (o tem več naslednjič) in odločitev se je izkazala za pravilno. Z Mondrianom, Picassom, Pollockom, Baconom in ostalimi se vidimo čez nekaj let!Naslednji dan sem si rekla, da se bom za tokrat pač zadovoljila z Rembrandtom, Bruhlom in Vermeerjem. Pa ni bilo čisto tako. Tokrat brez posvaritve: po pol ure, ravno ko sem prilezla do famozne Nočne straže, se je smer ogleda kar naenkrat izgubila v neznano. "Čez pet let" je strogo povedala varnostnica. "Prenavljamo." Pa sem bila spet po pol ure zunaj. Že drugič. Gospodje, se vidimo čez pet let! Mi ni preostalo drugega, kot da grem na obhod. Prejšnji dan sta mi vodiča mesto dodobra približala, tako da sem smeri prejšnjega dne samo še pokombinirala z novimi... Potikala sem se vzdolž Prinčevega kanala, vse do Western curch (Westerkerk).
Sedeminosemdeset metrov visoka cerkev je zgrajena na najbolj nemogočem terenu - temelji na lesenih pilotih, zabitih v mulj. Do sedeminšestdesetega nadstropja se povzpnete po najbolj nemogočih strmih stopnicah, vendar ste za trud poplačani z božanskim razgledom, ki ga spremlja zanimiva, v slabih dvajset munut strnjena razlaga fanstičnega zgodovinarja, katerega poslušate z odprtimi usti - vsaj jaz sem ga. Predvsem zanimiva mi je bila njegova razlaga o kvaliteti zvonov, kateri so baje med najlepše zvenečimi na svetu. Zakaj? Zato, ker je kvaliteten zvon nekaj, kar ni samo po sebi umevno. Zvonove sta naredila dva francoza - brata, ki sta svoj posel mojstrsko pravila. Velikost zvonov ne pogojuje njihove kvalitete. Le-ta se določa po tem, da se morata ob udarcu na zvon visoki in nizki ton združiti in tako preiti v resonanco, ki valovi v neskončnost. Če se ta dva tona ne ujameta, slišimo le odsekane, nepovezane udarce. Če pa se ujameta, potem vsak naslednji udarec okrepi prejšnjega in doda novega, zato je jakost zvoka vedno močnejša. Če resonance ni, je kolikor toliko dober zven potrebno loviti z velikostjo zvonov, česar pa v tem primeru ni potrebno, saj so baje zvonovi glede na močan zvok, ki ga oddajajo, dokaj majhne velikosti. Menda so delali raziskave, izdelovali približke zvonov, vendar jim ni uspelo ugotoviti v čem je cel štos izdelave dobrih zvonov. To je pač skrivnost, ki so jo nekdanji mojstri odnesli s seboj v grob. Tako mi je bilo razloženo... Zraven cerkve se nahaja hiša, kjer se je skrivala družina Ane Frank - če se spomnite se je Ana v knjigi večkrat pritoževala, da ne more spati, češ "da zvonovi tako močno donijo".
Popoldanska svetloba se je krasno ujela v cinober barvo polken - fotka je nastala dan poprej - z Barbaro sva fotkali kot nori, ker se, kot sem že napisala v enem od prejšnjih postov, vreme spreminja zelo hitro, posledično tudi kvalitetna svetloba pride in gre v trenutku. Tudi tokrat je bilo tako, a mi jo je uspelo ujeti v cel niz fotk ene in iste hiše z rdečimi polknicami. Tule na vpogled ena izmed mnogih:











































