torek, september 11, 2012

Lolitina izgubljena kava s smetano.

-

Ne hodim veliko po lokalih, niti nimam svojega najljubšega. Včasih pritegne interier, ponavadi z njim povezane skodelice, ki so v malce bolj oblikovno dodelanih lokalih izvenserijske (seveda mora biti tudi vsebina dobra), včasih kofeinska nuja, včasih celo želja po točno določeni pijači - v dotičnem primeru pa kar vse troje.
Sem pozabila omeniti prijaznost? Nisem pozabila. Le kako si sploh upam pomisliti na to! O kakšni posebne omembe vredni prijaznosti v ljubljanskih kafičih ni vredno izgubljati besed. Na prstke namreč lahko preštejete lokale, kjer se počutite zaželene - imate tudi vi občutek, da je ponavadi zaželena zgolj vaša denarnica?
Do nedavnega sem imela svojo najljubšo kavo s smetano. S tem v zvezi je obstajal celo lokal (ne najljubši, ker takega že nekaj časa ni - je bil, pa so ga zaprli), ki je nekako ustrezal moji predstavi o tem, kako naj bi vse skupaj izgledalo. Odkar sem ugotovila, da je njihova smetana v kavi edina, ki si to ime zasluži, sem tovrsten kavni napitek naročala samo v Loliti, drugje ne. Prijeten lokal, nevsiljiva glasba, odlična postrežba, zgleden servis, na račun se je sicer ponavadi predolgo čakalo, ampak ne bomo komplicirali z malenkostmi. Do sobote je bil to lokal, kamor sem vedno zavila brez morebitnih negativnih pričakovanj.
Sobotno dogajanje v kratkem povzetku: štiri osebe se usedejo za mizo in naročijo štiri kave. "Lahko ponudim še kakšno tortico?" kot vedno, vpraša natakar. Osebe povedo, da tortice pa ne bi. Zanima me, če bi se zgodba, v primeru, da bi naročile tudi tortice in ne zgolj usranih kofetov, morda odvila drugače? Morda. Skratka, najprej je gospa na mizo prinesla eno kavo. "Ampak mi smo naročili štiri kave, lahko prosim prinesete še tri?" Gospa prinese še ENO kavo. Mine nekaj časa in prav nič ne kaže, da bodo na mizo prinesli še kaj. Čakamo. Medtem ko sta dve kavni skodelici že zdavnaj prazni, dve osebi še vedno nista bili postreženi. Ena od oseb pokliče natakarja, ki je pobral naročilo in prosi, če bi jih lahko do konca postregli. Medtem se omizju pridruži peta oseba, ki nikakor ne more verjeti temu kar vidi. Omizje medtem že drugič pokliče natakarja (med prvim in drugim klicem je namreč minilo vsaj petnajst minut, vsega skupaj pa več kot dobre pol ure). Si morete misliti, natakar si je celo drznil  razburiti se: "Ja gospa, kaj pa jaz morem? Saj sem jim povedal, naj mi pripravijo dve kavi, pa mi jih niso, jaz nič ne morem, gospa!" Da bi mu človek vrat zavil. Ko končno prinese tista dva kofeta, zgodbe še ni konec. Iz razburjenega natakarja se nenadoma prelevi v najbolj prijaznega natakarja pod soncem in prijazno reče: "Drage gospe, globoko se vam opravičujem, verjamem, da v življenju še nikoli niste tako dolgo čakale na kavo. Upam, da se vam lahko oddolžim s kakšno tortico ali piškotki. Vam smem prosim kaj prinesti?" "Prosim." reče ena od nepostreženih oseb. Natakar odide. Ne pride nazaj. Na koncu gre najmanj jezna oseba (tista, ki se je omizju pridružila nazadnje) noter in plača račun.

Se sprašujete zakaj nisem prosila za knjigo pritožb? Vam povem? Zato, ker sem komaj čakala, da se poberem od tam, na možnost pritožbe sem se spomnila šele doma, ko je bilo že prepozno.

Draga najboljša kava s smetano, pogrešala te bom. Adijo!

P.S. Fotografija je zgolj simbolična.

12 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Isti dan, isti lokal ... Kavi in tortico smo sicer dobili, vaflja pa sploh ne. Obupali.

Vanja pravi ...

Sploh ne vem zakaj se pritožuješ, v primerjavi z nami ste imeli še srečo! ;)

spela pravi ...

haha, sem vedela, da je bila sobota! mi smo zadnjič tudi čakali kot budale najprej na naročeno, potem na račun. vrste veganskih sladoledov je obvladaj samo en natakar, ki so nam ga kar naprej obljubljali, da bo prišel in nam jih razodel, ker drugi natakarji niso bili stalni. za račun sem rekla gospe, ki je čez kakih 20 minut, ko so otroci bili že res sitni in zaspani in je bilo treba spokat po hitrem postopku, to zanikala, čeprav je takrat rekla, da ga bo prinesla. imajo pa žitno kavo. in riževo mleko. in presne tortice. to, kar je marsikje znanstvena fantastika... meni je najljubši LP, ampak kaj, ko nimajo tovrstne ponudbe. so mi pa za novo leto šenkali zavitek zelenega čaja in me s tem kupili. najpogostejša postaja je pri nas SEM, ker je blizu in ima dete tam veliko ploščad za demonstracijo novo pridobljenih spretnosti... imajo pa čisto predrage zanič sveže sokove in "le" sojino mleko. tudi osebje je spremenljivo do pretežno oblačno z delnimi razjasnitvami.

adj. pravi ...

Če sešteješ vse slabe izkušnje z LJ gostinsko ponudbo, najbrž ugotoviš, da se bolj splača kupiti aparat za espresso in domačo smetano. Slovenska potrošniška ovca, ta neskončno trpežna in krotka beštija, je res nekaj posebnega.

Vanja pravi ...

No, zanimivo, da smo v manj kot pol ure (manj kot traja, da oni prinesejo kavo) družno ugotovili, da nas je več nezadovoljnih. Ugotavljam, da sem bila v zadnjem času najbolj gostoljubno postrežena v precej zanikrnem lokalu v župančičevi jami ter v enem drugem precej brezveznem lokalu na igriški.

Vanja pravi ...

Adj, pa doma imamo tudi najlepše šalce. Preživela bom tudi s kofetom iz kafetjere in stepeno smetano ali brez nje.

spela pravi ...

žitna kava z riževim mlekom je doma boljša, pa nobenih pripomočkov ne rabiš. pogosto jo nosim s sabo v termovki in grem s potomko na klopco sedet (ven je pač treba it). tudi to je rešitev ;)

Vanja pravi ...

Zadnjič smo nabavljali pivo v novi pivoteki na Starem trgu. Prodajalec je povedal, da imajo določene sorte piva v hladilniku, z namenom, da si kupiš stekleničko in jo greš spit ven - na nabrežje Ljubljanice ali kamor koli pač želiš. Že takrat me je ta ideja, glede na izkušnje s postrežbo in cenami, navdušila, zdaj pa sem več kot prepričana, da bom v njihovi pivoteki postala redna gostja - kupila si bom pivo in ga spila nekje zunaj - na klopci, na stopnicah ali na domačem balkonu.

spela pravi ...

še ena nedavna iz Lolite: greva z mamo na kofe. mama si naroči dva makrona. gre na wc in jaz si medtem preganjam dolgčas z branjem letakov na mizi. na enem piše: današnja ponudba ob tejintej priložnosti, ob naročilu dveh lolitinih sladkoh dobrot je druga zastonj. nikoli ne preverjam računov, ampak tokrat sem si rekla: pa da vidimo in bacim oko nanj. lej ga zlomka, seveda je kelner zaračunal oba makrona. ga pokličem in mu reklamiram račun, pa izjavi, da to velja za tortice. ga vprašam, zakaj potem ne piše ob naročilu dveh tortic, ker sladka dobrota je širši pojem. nejevoljno zavije z očmi in izdavi, da gre popravit račun. mama, ki vedno da tringelt, mu ga tokrat ni dala. tko.

Vanja pravi ...

Ojej. Sem pa že mislila, da boš napisala, da si pregledovala ponudbo in našla polno slovničnih napak. :)
Kaj pomaga lokalu nominacija za najboljši interier, če pa imajo nesposobno osebje.! Mene tam res nekaj časa ne bodo videli, vsem, ki to berete, pa predlagam, da v bodoče vsako tako neumnost, ki se zgodi, zabeležimo v knjigo gostov. Ali pa kar napisat mail lastnikom lokala.

matilda pravi ...

V Loloiti je najboljše med tednom ob 9 zjutraj, ko si sam ka pes.
In malce me je začudilo, da me prav nikoli še niso vprašali če je kaj narobe ker sem v 90% obiskov pustila slaščico na pol (ker mi ni bila všeč), druagče pa je zmeraj sledilo vprašanje, če je bilo vse v redu;D
Ampak to so že finese, kaj ne;D

Vanja pravi ...

Verjetno vprašajo le takrat, ko je krožnik prazen in se vidi, da je bil gost:
a. zadovoljen
b. zelo lačen (in zatorej na koncu tudi zadovoljen).