Pobeg v naravo je luksuz, vsaj tako pravijo tisti, ki trdijo, da mi zavidajo. Jaz njim zavidam kaj drugega. Tisto, česar nimaš in je nedosegljivo, je najbolj želeno. Včasih je eno pogoj za drugo. Oditi nekam kjer ni internetnega in telefonskega signala, bi bil za marsikoga hendikep, zame je bil hendikep, ko sem na ponedeljkovo jutro odkrila, da moj telefon, če stojim sredi sobe, lovi signal. Nenadoma je bilo konec idile, nekdo je nehote posegel v mojo navidezno nedotakljivost.
Zdaj sem spet tu, zjutraj odprem okno in vdihujem smrdljiv ljubljanski pomladanski zrak, katerega ljubim in brez katerega ne morem. Ko me ni tukaj, kljub vsemu pogrešam mesto in njegov mini kaos, kavico, dve, občutek, da brez mene ne gre, da sem nepogrešljiva, pa čeprav vem, da nisem.
Stojim na križišču Trubarjeve in Resljeve in razmišljam, da se sploh ne zavedamo kakšno srečo imamo da smo tu in da lahko gremo tja kamor smo namenjeni. Na drugem koncu sveta so ljudje, ki so ujeti v naravni katastrofi. Medtem ko premišljujem kakšno torbico (katere sploh ne rabim) bom jutri kupila, ljudje premišljujejo o rečeh, ki so precej bolj resne. Kako malo je treba, da se zavemo kako majhni in nepomembni smo!
Zdaj sem spet tu, zjutraj odprem okno in vdihujem smrdljiv ljubljanski pomladanski zrak, katerega ljubim in brez katerega ne morem. Ko me ni tukaj, kljub vsemu pogrešam mesto in njegov mini kaos, kavico, dve, občutek, da brez mene ne gre, da sem nepogrešljiva, pa čeprav vem, da nisem.
Stojim na križišču Trubarjeve in Resljeve in razmišljam, da se sploh ne zavedamo kakšno srečo imamo da smo tu in da lahko gremo tja kamor smo namenjeni. Na drugem koncu sveta so ljudje, ki so ujeti v naravni katastrofi. Medtem ko premišljujem kakšno torbico (katere sploh ne rabim) bom jutri kupila, ljudje premišljujejo o rečeh, ki so precej bolj resne. Kako malo je treba, da se zavemo kako majhni in nepomembni smo!
5 komentarjev:
prvi dve megleni sliki sta pa čisto pravljični :) jaz imam sicer najraje pobeg v naravo, kjer se lovi kak wireless ;) telefona pa res rajši nimam, telefon je nadležen.
sem pa nedavno tega spet poskusila, kaj pomeni, da si z malim zadovoljen - recimo, ko se zelo veseliš illy kave iz avtomata, tiste ene na dan, ki jo lahko spiješ ;) ali pa tega, da neseš ven smeti in vdihneš vlažen onesnažen zrak. samo ta skromnost je žal kratkotrajna, naslednji dan že hočeš več in več... zaenkrat se veselim sprehoda in vaflov zunaj na soncu, ampak se bojim, da od tu do torbic ni več daleč ;)
Ja, ko si odmerjaš "razkošje" v malih količinah, ga znaš bolj cenit, je pa res, da je skromnost ponavadi kratkotrajna.
Torbice so najmanjši problem - ni treba daleč, včasih ti mahajo že iz računalniškega ekrana. ;)
Ah, ko bi bili skromni tudi kadar nismo krhki...
Skromnost ni nujno tudi vedno lepa čednost. Ampak ja, v tem kontekstu je, imaš prav! :)
Samo v tem kontestu. Pri nas ni prave besede, Italijani bi rekli Umilta.
Objavite komentar