petek, april 29, 2011

"Daj no, pazi malo na mojega otroka!"

Včeraj sem bila priča zanimivi situaciji. Po pločniku so si šli nasproti družina z dvema majhnima otrokoma - manjši je moral biti star okoli dve leti, starejši pa tam okoli štiri - ter lastnik z velikim psom. Pojma nimam katere pasme je bil pes, ker se na pse ne spoznam kaj prida, bil je to velik bel pes podoben dogi, vendar je bil manjše rasti kot doga - čisto tako za orientacijo.
Ko so si moški s psom in družina prišli nasproti, je starejši otrok iztegnil nogo proti psu in ga hotel brcniti. Seveda se je pes na grožnjo odzval in potegnil proti otroku, vendar ga je lastnik na srečo zadržal. Vas zanima nadaljevanje zgodbe? Vsak kolikor toliko normalen človek bi pričakoval, da bo pasji lastnik odreagiral, rekoč: "Pazita na otroka, se ne zavedata, da bi se pes lahko branil in ga poškodoval?!" Vendar ni bilo tako, moški z otrokom je nahrulil pasjega lastnika naj pazi na svojega psa, mar ne vidi, da so na cesti otroci, katere bi pes lahko poškodoval! Potem sta se, jasno, začela prerekati.
Očetu niti slučajno ni prišlo na misel, da bi otroku razložil, da se živali ne tepe in ne brca. Ne, s tem, ko se je razhudil nad pasjim lastnikom, je otroku dal vedeti, da je to kar je storil prav. Čisto možno je, da bo otrok naslednjič storil enako. In čisto možno je, da je ne bo odnesel tako kot jo je odnesel tokrat. Mogoče pa bo njegov oče celo tožil lastnika, ki je neumnega psa sprehajal brez nagobčnika. Ja, prav bi bilo, da bi vsi psi nosili nagobčnike, pa ne zaradi njih samih temveč zaradi butastih ljudi.
Na misel mi je prišla izjava neke mame, po tem ko je njihov pes ugriznil sosedovega otroka: "Pa tako krotek je bil, naš ga je lahko cele dneve vlekel za dlako, pa mu ni nikoli nič naredil!". Ena mojih prijateljic na vsake toliko časa izrazi misel, da bi bilo nekaterim ženskam potrebno zabetonirati maternice. Moram reči, da se, ob primerih kot je bil včerajšnji, vedno spomnim na njen stavek in ob tem pristavim: "ter nekaterim moškim semenovode."

sreda, april 20, 2011

Prvi polmaraton



Vse zagrizene tekače, ki tečejo na čas in si, v primeru da ne pritečejo želenega časa, populijo lase, lepo naprošam, naj na tem mestu prenehajo z branjem. Ob nekaterih komentarjih izkušenih tekačev v zadnjih dneh sem skorajda dobila občutek, da bi se morala opravičevati za svoj doseženi čas, da bi se ga morda morala celo sramovati, saj "to pa itak lahko preteče vsak, tudi če ni nič treniral!". Pa vendarle ni čisto tako. Nekateri komentarji bi lahko, če bi dovolila, da bi prodrli pod površino kože, izničili vse lepe občutke ob pretečenih 21 kilometrih. Na tem mestu ne bomo razpravljali o tem, da vsak izmed nas razmišlja na svoj način ter da je prav da je tako, ampak kljub temu: jaz sem jaz in vi ste vi. Razumem vas, prosim pa, da tudi vi poskušate razumeti mene in se z mano veseliti mojega uspeha. Lahko da za vas to ni noben uspeh, zame pač je.
Na Dunaj sem šla z zelo slabimi občutki. Malo zaradi zastrašujočih svarenj zagrizenih tekačev, malo zato, ker sem vedela, da res nisem dobro pripravljena. Pripravljati sem se začela nekje na začetku februarja, v enem mesecu zelo hitro napredovala, potem pa sredi marca obležala z angino, pa je vsa tekaška kondicija v slabih štirinajstih dneh izpuhtela v zrak. Tako sem bila konec marca na istem kot na začetku februarja, kar mi je povsem zbilo veselje do teka, od tam naprej se mi je vse skupaj zdelo en velik napor, v teku kar naenkrat nisem več uživala, pomenil mi je le zoprno nadležno prisilo, vse kar je odzvanjalo v glavi je bila utripajoča luč in pod njo datum17. april. Največ kar sem letos pretekla pred odhodom na Dunaj, je bilo 11km - bore malo ali nič.
Dan pred tem "nadležnim" 17. aprilom pa začuda ni bilo prisotne prav nobene nervoze več, na dan tekme, tik pred štartom pa sploh ne - v bistvu mi je bilo takrat že precej vseeno kaj se bo zgodilo, da bo le to enkrat za mano. Prijateljica mi je, ko sva že stali na štartu, rekla: "Prepričana sem, da ti bo všeč!" Niti v sanjah si ne bi drznila predstavljati, da bo res tako. Ampak ja, bilo mi je všeč in to zelo.
Globoko zaskrbljena zaradi vseh svaril sem se odločila, da bom tekla v svojem ritmu, da ne bom pustila množici, da me potegne za sabo, ker zadnje kar sem želela je bilo to, da omagam nekje na pol poti. Tekla sem brez tekaške ure, s playlisto ne najljubših temveč najbolj "udarnih"komadov, sem se prepustila teku.
Občutki, ko stojiš na štartu na Donaubrücke med ostalimi 32000 tekači in ko iz zvočnikov zadoni "Na lepi modri Donavi", so fenomenalni. Da, množica vsekakor potegne za sabo, energija je neopisljiva. Ko bi te na neki točki na treningu že vse bolelo, tam ko gre zares prav ničesar ne čutiš, kar vleče te naprej in niti enkrat ti ne pride na misel nič v stilu "kdaj bo že konec" ali pa "kaj mi je bilo tega treba". Tečeš, opazuješ mesto in vse sorte ljudi okoli sebe - mladi stari, debelušni, mišičasti, počasni, hitri - vsi z željo priti do cilja, vsak na svoj način.
Avstrijci so res mojstri organizacije, za primer: kamioni kamor smo oddali oštevilčene vrečke z garderobo, so bili na prihodu v cilj parkirani v enakem vrstem redu kot na štartu, vrečke na njem pa lepo razporejene, tako da pri prevzemu sploh ni bilo nikakršne vrste. Na vsakih 5km so prostovoljci delili vodo, po 15.km banane, vmes so bile točke s tekočo vodo iz pipe za osvežitev, poskrbljeno je bilo tudi za bodrilne momente - dunajski valčki, mažoretke in bobnarji. Navijačev ob cesti je bilo ogromno - neverjetno, kako bodri pogled neznanca ki prikimavajoče govori "Dobro ti gre!" Ali pa dvignjen palec nasmejane nune.
Moja slaba lastnost je, da se zelo dolgo ogrevam. Tako je bilo tudi zdaj, poleg tega sem tekla "na rezervo", saj naj bi po 15.km menda nastopila kriza. Ko sem pri 16. km na izhodu iz podzemne zagledala napis Schönbrunn, se mi je kar samo smejalo, vedela sem namreč, da moram premagat le še en večji ovinek, potem pa bo šlo po hilferci kar samo navzdol. Zadnji kilometer je bil še posebej zabaven, saj sem si lahko dala duška z vso našparano energijo.
Skratka, prva izkušnja je bila zelo pozitivna, tek se mi niti slučajno ni zagnusil in veselo tečem naprej, novim tekaškim doživetjem naproti.

Lepo vas pozdravlja,

vaš polž (z medaljo okoli vratu)

torek, april 19, 2011

Das leben ist schön!

-





Res je. V Ljubljani in na Dunaju. In še kje... Reportaža sledi.

sreda, april 13, 2011

Zjutraj, podnevi in zvečer

-

Zadnje čase se mi pogosto dogaja, da kar pozabim jesti. Kar je po eni strani fajn, po drugi pa spet ne tako zelo. Najbolj napak je recimo to, da se človek potem ob devetih zvečer spomni, da v celem dnevu ni še ničesar konkretnega zajedel in gre potem kuhat testenine. Ko že govorimo o testeninah: v zadnjem času sem spet začela odkrivati radosti belih testenin. Zdrava prehrana gor al dol, čez bele testenine jih ni, sploh čez bele tagliatelle!


Tako sem v obdobju svoje neješčosti enostavno in preprosto pozabila na mozzarello di buffala, ki je že od sobote v hladilniku čakala na svojega najboljšega prijatelja (paradižnik). Zavedajoč se tega dejstva, sem se potem danes na poti domov ustavila na tržnici in kupila vejico češnjevca. Prav nič me ni motilo dejstvo, da je umeten italijanski ter da v svojem paradižnikarskem življenju verjetno še ni videl zemlje. Italijanski sir gre zagotovo dobro z italijanskim umetnim paradajzom, en dva tri plus šluk oljčnega in kosilo je bilo nared! Neverjetno, ampak umeten paradižnik se je izkazal za najslajšega vseh kdaj koli pojedenih paradižnokov! Ne morem se načuditi dejstvu, da so italijani zmožni iz maksimalno treh sestavin napraviti tako okusen obrok. Saj nič ne rečem, rada imam kompleksne okuse, ampak pri pizzah, pašti, mozzarelli in takih rečeh še vedno velja rek, da je manj več.


Tule sem pisala o obisku tečaja pri Barbarelli, med komentarji smo se pogovarjali o blenderju, tehtala in oklevala sem med enim in drugim in se na koncu odločila za varianto, ki je bila najbolj dosegljiva mojemu trenutnemu mesečnemu proračunu - da sploh vidim če in koliko bom zadevo uporabljala. No, pa ga uporabljam vsak dan, včasih tudi dvakrat! Raznorazne možne kombinacije sadja in zelenjave je že izpljunil blender, moja priljubljena zajtrk varianta pa je tale: za sladko podlago datlji (en večer prej namočeni v vodi), poleg tega banana, cela limona, en kivi, kokosova moka in musliji. Flikneš noter, zblendaš, spiješ in si tri ure sit, kaj hočeš boljšega?!
Že štirinajst dni nisem jedla sladkega! Današnji dan izvzet - hvala G & K za klepet in sladko-čajni "paketek"! :)

nedelja, april 10, 2011

sobota, april 09, 2011

La vita è bella

-




Devin, Rilkejeva pot, sonce, vonj po morju in borovcih. Šoping... V kuhinji visi vejica dišečega cvetočenega rožmarina, ukradenega pred kmečkim turizmom, v hladilniku pa bivolja mozzarella, čaka ponedeljek, da se ji na krožniku pridruži češnjevec iz tržnice. Me prav zanima, če ga bo dočakala?! La vita è bella...

torek, april 05, 2011

Dan ko je vse lepo in prav

-

Skoraj neverjetno se zdi, da kdaj pa kdaj nastopi dan ko je vse lepo in prav. Danes je bil en tak. Ker je stara navada železna srajca, spet menjam noč za dan. Ponoči sedim za računalnikom, zjutraj (pre)pozno vstanem, potem pa odtečem uro in petnajst v najhujši pripeki. Za nameček so me kolena opozorila na to, da so moje superge že zdavnaj oddelale svoje. Tako.
Sem dopoldne čisto slučajno ampak res čisto slučajno, kar nekaj me je povleklo noter, neka nevidna roka in glas, stopila v Intersport na Šubičevi. In po nekem čudnem, meni na kožo pisanem naključju je bil v tisti štarcuni en prijeten simpatičen mladenič, ki je stal ob napravi, na kateri je pisalo, da ti poskenira stopalo in potem potencialnemu kupcu tekaških copat pove kakšne tekaške copate pašejo na njegovo tačko. Krasna priložnost da se oddolžim svojim razbolenim kolenom! Mladec me je najprej vikal, od mene je zahteval vse polno podatkov, skoraj vse razen prvega dne zadnje menstruacije. Ko je izvedel moj rojstni datum me je nenadoma začel tikati, kljub temu, da bi mu lahko bila skoraj, če dovolite da malo pretiravam, mama. Precej nevljudno. No ja, nimaš kaj. Ena zares zoprna stvar te naprave, kamor je potrebno izmenično vtakniti obe tački je to, da je treba sezuti nogavice. Nič kaj ljuba mi namreč ni bila misel na to, da je tisti dopoldan že bogve koliko stopal z morebitnimi glivičnimi obolenji šarilo tam noter. Ampak želja skeniranju tačk je bila močnejša od napada potencialnega glivičnega obolenja. Tip je ugotovil, da imam rahlo platfusasta stopala, kar pa zame sicer ni nov podatek - to vem že od svojega petega leta, ko me je mama vsako poletje silila, da hodim bosa in na morski obali z nogami pobiram borove iglice s tal. Če je pomagalo ne vem, morda bi bila moja stopala danes še bolj platfusarska, če bi ne bila pobirala tistih iglic. Skratka, stroj je poleg platfusa tudi lepo prikazal, da mi nogi vleče na noter, tako rahlo zviti sta izgledali kot da bom ravnokar padla po tleh, zato sem takoj sklenila, da moram zoper to nekaj storiti. Prijazni fant mi je nato povedal kakšne superge predlaga in zrihtal še 20€ popusta z nekom kuponom, ki ga je snel iz neta. Mislim, da sem opravila dober nakup, vsaj glede na znamko copat in ceno (pri kateri sem mižala na eno oko). Če mižiš na eno oko, je cena takoj pol nižja!
Po nadaljnjem besnem šopingiranju (eksotični futer in kuharska knjiga) sem ob prihodu domov precej drzno preverila stanje na bančnem računu in se močno vzradostila ob dejstvu, da je končno prispela pred osmimi meseci obljubljena subvencija za samozaposlitev. Takoj za tem sem odprla mail in našla sporočilo, da me čaka še en mini honorar, sicer vreden petih kav v dunajskem Haas housu, ampak bolje to kot nič, bom pač spila pet kav v Haas housu, tega človek res ne počne vsak dan! Čisto nazadnje, za češnjo na kosu čokoladne torte sem odprla pošto iz davčne in od veselja skočila do neba. Za kratek moment se mi je celo zazdelo, da je ta svet nenavadno pošten. Poudarjam: za kratek moment! :)

četrtek, marec 31, 2011

nedelja, marec 27, 2011

Biogurmanskoveganskopresno

-




Včerajšnja Barbarellina Gourmet fresh delavnica v prijetnem okolju kavarne Sputnik, nam je udeležencem odprla nov pogled na prehrano. Kako narediti torto brez pečenja, riž s curryem brez kuhanja in še marsikaj zanimivega smo izvedeli. Zmagovalka pa je, vsaj zame, limetino-avokadova tortica. Mislim, da bo v naši kuhinji kaj kmalu prišla na vrsto.
Klikam in se odločam med temle in temle, saj bi bil tale, glede na trenutno finančno stanje malo prevelik zalogaj. Za in proti - vaše morebitne izkušnje in mnenja?!

nedelja, marec 20, 2011

Mixing business with pleasure

-








Je že tako, da imamo ljudje v določenih mestih stalne kotičke, katere vedno znova obiskujemo - najljubši kafič, lokal z najboljšim sladoledom, gostilnico kjer pečejo pizze, ki se v ustih kar stopijo, pa trgovine na obhod katerih se vedno znova podamo. Včeraj smo vzdihovali in se radostili ob na novo odkritih točkah v Trstu. M&M še enkrat se v imenu vseh zahvaljujem za družbo in prikaz mesta iz druge - nove perspektive! :)

sobota, marec 19, 2011

Naprej... nazaj...

_




Pobeg v naravo je luksuz, vsaj tako pravijo tisti, ki trdijo, da mi zavidajo. Jaz njim zavidam kaj drugega. Tisto, česar nimaš in je nedosegljivo, je najbolj želeno. Včasih je eno pogoj za drugo. Oditi nekam kjer ni internetnega in telefonskega signala, bi bil za marsikoga hendikep, zame je bil hendikep, ko sem na ponedeljkovo jutro odkrila, da moj telefon, če stojim sredi sobe, lovi signal. Nenadoma je bilo konec idile, nekdo je nehote posegel v mojo navidezno nedotakljivost.
Zdaj sem spet tu, zjutraj odprem okno in vdihujem smrdljiv ljubljanski pomladanski zrak, katerega ljubim in brez katerega ne morem. Ko me ni tukaj, kljub vsemu pogrešam mesto in njegov mini kaos, kavico, dve, občutek, da brez mene ne gre, da sem nepogrešljiva, pa čeprav vem, da nisem.
Stojim na križišču Trubarjeve in Resljeve in razmišljam, da se sploh ne zavedamo kakšno srečo imamo da smo tu in da lahko gremo tja kamor smo namenjeni. Na drugem koncu sveta so ljudje, ki so ujeti v naravni katastrofi. Medtem ko premišljujem kakšno torbico (katere sploh ne rabim) bom jutri kupila, ljudje premišljujejo o rečeh, ki so precej bolj resne. Kako malo je treba, da se zavemo kako majhni in nepomembni smo!

četrtek, marec 10, 2011

Opazovalci

_

Zadnje čase imam probleme z besedami. Ogromno berem, pišem pa težje, ne najdem namreč pravih besed oziroma stavkov. Le-ti so kratki odsekani in neizraziti - kot neslana ali nezačinjena jed zvenijo napisani stavki. Napišem, pobrišem.
Dopoldne sem se odpravila pogledat razstavo Slovenia Press photo 2011. Lažem, razstave nisem pogledala, ker se mi je strašno mudilo naprej, tja sem šla pogledat le eno fotografijo, ostale pa si bom v miru ogledala enkrat drugič. Zanimala me je točno določena fotografija, ki je nastala na neki drugi razstavi. Dejstvo je, da fotografija prikazuje mene, kako s čudnimi očali na obrazu zrem v razstavljene 3D fotografije. Hecno, greš na razstavo in se nato pojaviš na drugi razstavi. Na to drugo razstavo prideš s fotoaparatom in fotografiraš razstavljeno fotografijo na kateri si ti. Za fotografijo sem izvedela po naključju, sestra nagrajenega fotografa, ki je posnel set zmagovalnih fotografij v kategoriji kultura in zabava, je namreč moja prijateljica, na fotografijo pa je naletela čisto slučajno.

Drugače pa je bil danes zelo pomemben dan, bundo sem namreč zamenjala za lahno pomladansko jaknico - pred tem sem namreč precej zmotno mislila, da imam vročino.

Jutri se odpravim v ilegalo, teden dni bom nedosegljiva in tega se nadvse veselim. Odmik žal ne bo počitniške, temveč delovne narave. Se vidimo čez teden dni!

nedelja, februar 27, 2011

Teci punčka, teci...

-

Kadar nimamo česa povedati, takrat govorimo o vremenu. In vreme je zadnje čase takšno, da o njem ni vredno izgubljati besed, torej nimam ničesar za povedat I guess?!

Dneve preživljam pred računalnikom ali s knjigo v roki in odštevam čas do prvih sončnih žarkov. Vsako drugo popoldne, takrat ko se dan preveša v mrak, kljub morbidni sivini nase navlečem tekaške pajkice, v ušesa si potisnem slušalke z glasbo kakršne običajno sicer ne poslušam, se pa fajn obnese kot tekaška glasba in jo mahnem čez drn in strn. Zrak zajemam s polnimi pljuči in oprezam za pomladjo, za zvončki in trobenticami, pa jih še vedno ni na spregled.

Zadnjič sem tekla mimo neke hiše pred katero sta klepetali dve ženski, ena izmed njiju je imela na povodcu mačko, enake sorte kot je moja. Povsem spontano sem se ustavila in ju pozdravila, saj sem nameravala z mačkarko reči besedo ali dve. No, na moj pozdrav sta ženski odreagirali s pogledom kot da ju bom ravnokar napadla, jima iztrgala srci in ju pojedla. Vse dokler nisem omenila, da sem se ustavila zaradi živali in smo potem rekle par vljudnostnih besed. Mi je dalo misliti. Meni je normalno, da koga ogovorim, da se včasih na ulici komu nasmehnem in take stvari. Ampak najbrž sem iz drugega sveta, očitno so zdaj taki časi, da se človek mora držati sam zase, biti globoko zadrgnjen in "se brigati zase", ne vem.

V srednješolskih letih smo hodili na romanja v francosko vasico Taize, kjer se nahaja ekumenska skupnost bratov, ki organizirajo srečanja za mladino iz celega sveta. No, mi smo bolj kot zaradi vere tja hodili zaradi druženja, ampak vzdušje tam je bilo tako prijetno in nevsiljivo, da nas je hitro "potegnilo noter", debatirali smo o aktualnih dogodkih, seveda je bila v pogovore vpeta vera, ampak vse skupaj na zelo nevsiljiv način. Tisti teden je bilo življenje čisto drugačno, ljudje so bili blazno odprti, vse je bilo sproščeno. Bratje so nas opozarjali, da se nikakor ne smemo obnašati kot da je ta kraj oaza kjer je vse drugače ter nas spodbujali, da moramo tudi ob povratku domov delovati na ta način, da v "zunanjem svetu" ni nič drugače. Haha, nikoli ne bom pozabila kako čudno so nas ob povratku domov gledali ljudje na miklošičevi ulici, tako nekako kot da smo ravnokar ušli iz kakšne psihiatrične ustanove, mi smo se namreč še naprej obnašali tako kot teden poprej, kar seveda pomeni, da se je kdo izmed nas sem ter tja tudi nasmehnil komu izmed mimoidočih. Smo potem po čudnih pogledih nekako spredvideli, da spontanost morda le ni tako zelo želena.

Sicer pa tudi sama pri sebi opažam, da se ponavadi kadar me kdo ogovori ali nepričakovano pristopi do mene, najprej vprašam: "Kaj pa bi ta zdaj od mene rad?!" Ponavadi nič, ampak ker je to tako malokrat, se mi najbrž zato zdi čudno, ko se zgodi. Nazadnje se mi je točno to zgodilo prejšnji teden v Žmaucu, ko je, medtem ko sva s prijateljico odhajali, k meni pristopil starejši gospod, kasneje sem po govoru sodeč ugotovila da je tujec in mi pridržal bundo. Aaaa?! Kdaj se vam je to nazadnje zgodilo? Meni prvič. In najbrž ne šteje, ker je bil gospod tujec, naši moški niso tako zelo galantni. Ko sem odhajala iz lokala, sem pomislila na natakarja, ki naju je s prijateljico "oblajal" kar izza šanka in potem itak ni dobro slišal kaj sva naročili, tako da sva morali naročilo ponoviti. Enaka zgodba z lajanjem izza šanka se mi je potem isti dan ponovila v lokalu v Sazuju (tisti, ki kdaj zaidete tja najbrž veste, da govorim o rdečeglavem natakarju, ki je včasih stregel v Žmaucu). Da je bila mera prijaznosti polna, je nato, po vprašanju kje imajo toaleto, pricapljal za menoj in tulil: "Ta vrata, ta vrata, poglej tule gor, saj ti piše, vidiš?!" Kot da sem munjena in kot da ne bi mogel že prej izustiti "prva vrata levo". Ne, treba je reči "levo in levo", potem pa capljati za gostom in mu skušati dopovedati, da je munjen in da niti brati ne zna.

Sicer pa... hodimo drug mimo drugega, mislimo svoje globoke misli in bog ne daj, da nas pri tem kdo zmoti. Se zdi, da je vedno manj pristnih ljudi, na momente imam občutek, da bi moral človek za prijaznost plačevati. Za tisto lažno seveda.

Pozabila sem omeniti, da pri nas kljub sivini in mrazu že cvetijo tulipani! :)

ponedeljek, februar 21, 2011

Futr

-

Rada jem. Saj tudi kuham rada, ampak jem pa še raje. Tale vikend je bil cel v znamenju kuharije, res ne pretiravam ko napišem, da je bila skoraj cela sobota namenjena znašanju sestavin na kup, da smo v nedeljo potem lahko na veliko kuhali.
Že nekaj časa me je zanimalo kako se pripravi vse te veganske sladice brez kuhanja in dodanega sladkorja, zato sem se lotila priprave pralin, ki sem jih pred časom našla pri Barbarelli. Preden začnete jamrati, da nimate takega strojčka kot je predstavljen na prej omenjeni strani, naj vas pomirim, da gre tudi z 20 let starim hreščečim multipraktikom. Sestavine sicer niso zmlete v "propisni prah", ampak to ne moti velikega duha, okus je ravno tako fin. "Propisne praline" bomo delali takrat, ko bomo zaslužili kaj več kot za kruh in sol, do takrat pa bodo tudi stari gospodinjski strojčki zalegli. Če se vam ljubi eksperimentirati, lahko v zgornjo plast dodate polovico banane ter po želji dodate malo soka limone ali limete, sama sem naredila tako. Praline so sicer malo bolj mehke, čeprav jih skupaj drži kokosova maščoba, ampak zaradi dodane banane precej bolj okusne.
Take kockice so super za potolažit sladko volčjo lakoto, so gištelu nenevarne in zelo nasitne, primerne tudi da jih vzamete s seboj v službo in grizljate med malico. Mislim da jih bom kmalu spet delala, saj sem včerajšnje že skoraj vse razdala naokoli.


Curry na zgornji fotografiji je narejen po Jamiejevem receptu, hitro pripravljen in nebeško dober.
S čim ste se pa vi sladkali med vikendom?

sobota, februar 05, 2011

Belo, ki te vidim črno

_

Gledam v prazen ekran. Po nekajminutnem premisleku se odločim, da raje ne napišem ničesar. Za dan in pol grem jutri v naravo, na svež zrak - s knjigami pod roko, brez računalnika. Dolgoročno ne bo odplavilo pesimizma, se bom pa vsaj začasno spočila od vsakodnevnih eksistencialnih skrbi. Gledam belo in vidim črno. Svet je v kurcu.

ponedeljek, januar 31, 2011

The night walk

-





Samo koščici sta ostali... :)

sreda, januar 12, 2011

Življenje živi s strastjo!

-

"Življenje živi s strastjo!" reče režiser majhnemu fantiču v filmu Solino, ko ga le-ta seznani z željo, da bi tudi sam snemal filme in ga, velikega režiserja sprašuje, če se mu poklic režiserja zdi pravi zanj. "Vedno ko hodiš po svetu, opazuj svet okoli sebe! Ko greš po ulici opazuj stavbe, kakšne so - kakšne barve je njihova fasada, kakšne oblike so okna, se katero izmed njih razlikuje od ostalih?! Poglej tjale čez cesto, eno okno je drugačno od drugih, na njem raste bršljan." "Je to strast?" vpraša mali. "Neee, tam živi človek, ki ima rad rastline" odvrne režiser.
Včasih se zdi, da je vse več ljudi, ki jih človek srečuje na ulici zlovoljnih. Nekateri izmed njih se premikajo kot bi bili mesečni, vedno manj jih ima nasmeh na ustih. Opazujte avtomobile v vrsti pred semaforjem. Posebej pozorni bodite na tiste, v katerih sedita po dva človeka. Koliko od teh čakajočih dvojic se med seboj pogovarja ali pa če že, koliko izmed njih ima zadovoljne obraze?! Bore malo ali nič. Sem ter tja kakšen, nemara.
Pomislite, kolikokrat ste zlovoljni že samo zato, ker zunaj pada dež, ker je nizek pritisk in ker vam nič ne gre od rok ali pa ker je zima, vi pa bi raje poletje, ker je dež, vi pa bi raje sneg. Ob slabem vremenu se velikokrat spomnim na izjavo bratove profesorice iz srednje šole, češ da gre v Benetke vedno le v dežju, to pa zato, da ima lahko celo mesto zase, ker takrat na ulicah ni turistov.
Pred leti sva se na Nizozemskem dobili z, takrat znanko, zdaj pa zelo dobro prijateljico. Obljubila mi je, da me bo eno popoldne odpeljala na ogled "njene" plaže in koščkov dežele katere rada obiskuje. Ko sva stopili na plažo, je začel pršeti dež in tudi veter je močno zapihal, vendar naju to ni zmotilo, da ne bi napol bosih nog zagazili v mivko. Ure in ure sva se sprehajali ob obali, vsaka s svojim fotoaparatom, v katere objektiva sva, kljub dežju, lovili odseve pokrajine. Sem ter tja se je katera od naju sklonila, pobrala kamenček ali školjko in jo spustila v žep. Vmes sva se ustavili na fantastičnem creme-brulleju s podloženimi pomarančami in okusnem metinem časju - še danes vem povedati kako je bilo vse skupaj postreženo, kakšen je bil prostor v katerem sva sedeli in kakšen vonj je vel po prostoru ter v kaj je bila B. takrat oblečena. "Veš, zanimivo je, kako vsak reči drugače vidi" je dejala B. "nekateri ljudje, ki sem jih pripeljala na tole plažo so malo postali, pogledali naokoli in rekli V redu, kam gremo pa zdaj?, nekatere pa pripeljem, pa potem ure in ure tavamo naokoli in se imamo fajn, hodimo po plaži, sem ter tja poberemo kamenček ali školjko in gremo naprej." Mislim da je ravno ta najin dolg sprehod botroval dejstvu, da sva kasneje postali zelo dobri prijateljici. In prav ta sprehod mi je prišel na misel ob gledanju filma Solino - da ni važno kaj gledamo, ampak kaj videmo in važno je dejstvo ali smo sploh zmožni videti.
Spominjam se pokojnega dedija, ki je, kljub temu da je bil zelo bolan, vsak dan oblekel obleko, si nadel kravato, se počesal in s svojimi berglami pod roko krenil na špancir v mesto - k Marjanci na deci vina in na karte s prijatelji. Ko si ga srečal je bil vedno nasmejan, ko te je zagledal je, v znak pozdrava "vidim te", že na daleč dvignil berglo visoko v zrak. Ta njegov vsakodnevni obred je bil to, kar danes pojmujem kot "strast do življenja".
Tole pa so drobci pisma, ki sem ga pred kratkim prejela iz tujine:
"Čeprav je mesto precej veliko, tega občutka ni. Ljudje so načeloma prijazni, če jih ogovoriš, drugače pa se držijo kot limone. Čeprav je Ljubljana majhna, imamo neprimerno boljši standard ali vsaj navidezno živimo lepše. Tu skoraj ni nobenih ljudi s psi, tekačev ali kar koli podobnega, kar namiguje na hobi ali kaj več od prestavljanja z joba domov in obratno. Niti enega lepo oblečenega človeka nisem videl. Če bi mogu cel lajf živet tuki, bi se pomoje ustrelil... Pejt na sprehod po mestu, ker bi sam to z veseljem naredu, če bi bil zdajle tam..."
Odkar sem prejela tole pismo, se po našem mestu sprehajam s še večjim veseljem in zanosom. Ni kar vse po vrsti samo po sebi umevno.

Negujte svoj mali svet, negujte strast, ker strast je recept za dolgoročno zadovoljstvo. Sama sem se, ob ogledu zgoraj opisanega filmskega prizora močno zamislila in si prisegla, da bom svoje male strasti še bolj negovala. Seveda najbrž ni potrebno posebej poudariti, da film Solino močno priporočam v ogled!



nedelja, januar 09, 2011

Ena o malo drugačni ljubezni (ker že nekaj časa nismo bili provokativni)

_

Ljudje smo precej bedasta bitja. Poleg tega, da nam je vse manj mar za drug drugega, po mojem mnenju gojimo vedno bolj boln odnos do živali.
Močno se zavedam, da s tole objavo tvegam, da se bodo nadme spravili vsemogočni zavetniki živali, ampak mi je za to prav malo mar. Da ne bo pomote: cenim prizadevanja prostovoljcev, ki se ukvarjajo z zavrženimi (pa potem najdenimi), ranjenimi živalmi, jih negujejo, jim nudijo zavetje, plačujejo stroške zdravljenja, cenim tiste, ki hranijo prostoživeč mačke ampak vse ima svoje meje. Pa pojdimo lepo po vrsti...
Živim v stanovanju. Da, tudi moja gospa mačka živijo v stanovanju. Preden sem se odločila, da v svoj dom sprejemem žival, sem prekleto dobro razmislila o tem za kaj vse bo prikrajšana, ker bo dobršen del svojih devetih mačjih življenj preživela v "ujetništvu". Med drugim sem razmišljala tudi o tem ali je sploh fer omisliti si posedovanje živega bitja, katero bo dobršen del dneva čakalo na moj prihod domov. Ampak, kot ponavadi v takih primerih, je tudi tokrat zmagal človeški egoizem in zdaj jo imam. Kdor ni nikoli okusil potice, ta bo večno zadovoljen s kruhom, zato verjamem, da mali ni prav nič hudega, če sedi na toplem in izza okenske šipe ali balkona špega za letečimi golobi velikani. Ko bo prišel čas, jo bom dala sterilizirati. Kot prvo mi ni do tega, da bi se ukvarjala z vzrejo mladičev, kot drugo pa ji, če se ne zavežem, da ji bom priskrbela moža, dolgujem vsaj to, da je ne pustim trpeti v peklenskih mukah, ki jih v paritvenem času povzroči mati narava. Tako, to so moja trenutna dejstva in argumenti.
Živali me spremljajo že od zgodnjega otroštva naprej - mucki vseh vrst, barv in karakterjev, kraška ovčarka Lejka ter kasneje labradorec Kevin. Za živali je bilo in je pri naši hiši vedno lepo poskrbljeno. Pri hrani se ni kompliciralo, mačke so jedle "ostanke iz mize", bile so svobodne, kar pomeni, da so se prosto sprehajale okoli hiše in nobena od njih ni bila sterilizirana. Ko so imele mladiče, smo jih z veseljem negovali in vselej oddali dobrim ljudem. Kot otroku mi je bilo spremljanje razvoja luštnih puhastih kepic krasna izkušnja. Tako je bilo včasih...
V zadnjem času sem ob branju in spremljanju raznih forumov in internetnih strani za zaščito in pomoč živalim prišla do ugotovitve, da bi mi zgoraj napisano dejstvo, da je bilo pri naši hiši za živali vedno dobro poskrbljeno, marsikdo oporekal. Zakaj?! Berem: "mačka se oddaja izključno, če se s pogodbo zavežete da je ne boste spuščali na prosto..." ali pa: "še ena ranjena iz ceste - je morda vaša?!"
Življenje je lepo, kljub temu, da zna biti včasih tudi prekleto kruto - tako do nas kot tudi do živali. Se strinjam, ni prijeten pogled na povoženo mačko ob cesti. Ampak nič manj grozno (oziroma veliko bolj grozno je) videti prometno nesrečo v kateri so udeleženi ljudje. Ampak proti temu ne moremo nič, ne moremo se kar zapreti v svoje domove ter, v bojazni, da se nam ne bi na cesti kaj zgodilo, v njih ždeti do konca svojih živih dni. Kakšno življenje neki bi to bilo?! Če se do tu z menoj strinjate, potem se prav gotovo strinjate tudi z dejstvom, da so tudi živali prvenstveno svobodna bitja ter da ta svet ni nič manj njihov kot naš, kljub temu, da smo si ga tako častihlepno podredili. Ampak nekateri se čutijo od Boga poklicane, da drugim solijo pamet glede tega kaj smejo in česa ne smejo početi: "Zavezati se morate, da živali ne boste spuščali na prosto!" Neumnost! Kot anekdota, da so v nekem vrtcu otroci mislili, da so krave vijolične barve, bodo morda nekoč komaj verjeli da so živali (konkretno mačke) včasih živele v naravi?! Res je, marsikaj ni več tako "naravno" kot je bilo nekoč, konec koncev tudi ljudje ne skačemo več naokoli s krepelci in ne živimo v jamah, smo pa (kolikor toliko) svobodni. In če nekdo živi v hiši, ima vso pravico, da svojo žival spusti na prosto, na svobodo. Še posebej, če je to žival, ki je že iz prejšnjega doma navajena na prostost - ker je kot tisti človek, ki je že okusil potico in mu kruh ni več dovolj.
Sterilizacija, kastracija?! Bombandiranje s sterilizacijo in kastracijo je postalo že malodane nadležno. Prav je, da se ljudi osvešča. Vprašanje je sicer koliko se koga prime, ker žal še vedno obstajajo bedaki, ki jim ni problem malih živalic zavezati v vrečo in flikniti v deročo vodo ali pa jih zapakirati v škatlo in odvreči nekje ob cesti - "če ne vidim, ne boli" - no, tebe itak ne boli, tudi če bi videl, saj imaš očitno kamen namesto srca! Prepričana sem, da še obstajajo ljudje, ki mladih mačk ne zavezujejo v vreče in jih ne mečejo v deroče reke. No, prav gotovo je še kje kakšen tak, kaj pravite?!

Se tudi vam zdi, da je bil svet včasih bolj preprost?! Koliko časa je minilo od tedaj?! Deset, petnajst let?! Ob novoletnih voščilih bi bilo morda modro dodati: "pa malo več zdravega razuma"!


Vse drugače...

_

V novem letu je res vse drugače - v slabem tednu sem shujšala cca 3 kilograme in časa imam na pretek. Neverjetno?! Niti ne, če vas je morda popadla zavist, lahko pridete na obisk, da v vas dahnem virus gripe - nekaj ga je menda še ostalo v meni, sicer se počasi poslavlja, tako da vsem zavistnim svetujem, da se oglasite čim prej.
Prav v noben ašram ni treba iti, da se pojavi veliko razodetje - tri dni in tri noči vročinskih blodenj popolnoma zadostuje, da se spravite sami s sabo in s celim svetom. Medtem ko sem se utapljala med škatlami, ki so jih v svojih rokah prinašali v črna oblačila odeti strici, in čipkah, s katerimi so bili preko glave prekriti nekateri izmed njih (ne sprašujte zakaj, ker sem jih pozabila vprašat), sem delala obračune za nazaj in plane za vnaprej - res prikladno, ampak kaj pa naj pa človek počne, če ne zmore niti ždeti pred televizijo ali prelistati bedaste ženske revije?!
Kolikor je bolezen sama po sebi nebodigatrebna, zoprna in dolgočasna, pa zna biti v nekem segmentu morda celo katarzična - seveda govorim o ozdravljivih boleznih, da ne bo pomote. Iz sebe izločimo strupe, se malo postimo, si skrčimo želodček in nato vstanemo kot feniks iz pepela. No, tako nekako se danes počutim. Sicer še vedno pretežno na čaju in pomarančah, ampak vsaj s knjigo v roki, kar je že dober korak na poti k popolni ozdravitvi. Besede božajo, še posebej Murakamijeve. Medtem pa mačja bolničarja skačeta po snežno belih rjuhah. Juhu, nov dan se začenja!

sobota, januar 01, 2011

Enajstka

_

Miren dan je, zato sem tudi sama mirna. Mislim fine misli, medtem ko se na štedilniku kuha jota, pralni stroj brni svojo centrifugalno melodijo, mačka pa delata prevale po postelji. Več takih dni si želim v letošnjem letu - dni ko bo vse pospravljeno in bo dišalo po čistem, telefon ne bo zvonil, jaz pa se bom poslanjala po kavču in oklevala med filmom in skladovnico knjig, revij ali pa preprosto spanjem.
Najbrž mora biti vsega ravno prav in prav tega si želim v prihajajočem letu - ravnovesje vsega. Ne delam povzetkov za nazaj, vem pa kaj si želim za vnaprej.

petek, december 31, 2010

četrtek, december 30, 2010

Dublin


Nekako tako je naneslo, čisto po naključju, da v zadnjem času bolj ali manj obiskujem Anglosaksonske dežele. Na Irskem tokrat prvič in tridnevno potepanje je za prvi vtis o deželi čisto dovolj.


Potepanje po mestu je bilo v predbožičnem času tolikanj bolj zanimivo, milozvočne božične melodije slišane 1001 krat tokrat niti niso bile tako zelo moteče. Irske zime so mile, tako da je bila opremljenost s puhom, debelimi rokavicami (tistimi izgubljenimi in potem najdenimi) in kapucasto kapo skorajda odveč. Neee, malo pretiravam, kar želim povedati je to, da sva bili z N. verjetno najdebelejše opravljeni. Irce namreč prav nič ne zebe. Pri 7°C jih vidiš kako jo mahajo skozi park v kratkih rokavih in prav nič ne nakazuje na to, da bi koga zeblo. Ali pa dekleta v šolskih uniformah, v dokolenkah in krilih, z golimi koleni - mene je zeblo že ko sem jih gledala.


Mesto nizkih stavb je nadvse prijazno, obvladljivo peš, ljudje so izredno "well behaved". Nazaj grede sva se na avtobusu zaklepetali s šoferjem, za katerega se je izkazalo da je Slovenec, ki je šel na Irsko na počitnice za tri dni ter nato ostal tam osem let in nič kaj ga ne mika, da bi se vrnil nazaj. Na najin stavek, da so ljudje prijetni in prijazni je odvrnil: "To ni še nič v primerjavi s podeželjem. Ni primerjave s Slovenci! Na irskem te bo sosed, če ti ne bo mogel pomagati, pustil pri miru."


Predbožični čas sproducira nebroj zanimivih izložbenih oken in tole je bilo definitivno eno izmed njih.


Na zgornji fotografiji utrinek iz Avoca cafeja, kjer sem jedla najslabšo korenčkovo torto ever ter obenem tudi edino slabo jed na irskem nasploh. Človek bi od tvrdke, ki izdaja čarobne kuharske knjige in ima nasploh izredno dodelan koncept, pričakoval kaj drugega kot rezino suhe, drobeče se zadeve, katero neupravičeno imenujejo carrot cake. Je pa trgovina paša za oči.


Kot rečeno, smo v Avoci jedli slabo, kar pa ne pomeni, da hrana in pijača drugod nista bili odlični. Še vedno ne morem pozabiti slastne lečine juhe, pojedene nekje na poti v Guinness storehouse, večerje v libanonski restavraciji, krepčilne juhe iz Wagamame, rabarbarine pite iz prijetnega lokala kjer sem jim sunila desertni žlički, zmaga vseh zmag pa so bile školjke in rakci v Howthu. Pa kuhano vino - od sedaj naprej bom pripravljala le še kuhano vino na irski način!!
Zgornja fotografija je bila posneta pred Guinness storehouse, kjer te preko sedmih nadstropij vodijo skozi prikaz priprave tega zveličavnega napitka. Ogled se zaključi v sedmem nadstropju, kjer vam (z razgledom na mesto) postrežejo s kozarcem Guinnessa. Kozarec je dovolj da se človek potem skoraj odkotali nazaj dol. Ogled Guinness storehousa toplo priporočam!


Le kako sem lahko pozabila omeniti irsko kavo?! Z viskijem res ne skoparijo, tale je bila nenavadno močna.


V Wagamami se čaka. Medtem ko stojiš na stopnicah, cediš sline in zreš v mnogoštevilno množico pod seboj, ti prijazna natakarica v roke porine meni in s tem čakajoči čas naredi krajši, obenem pa s tem prepreči, da bi gostje predolgo po nepotrebnem sedeli ob praznih mizah. Barbari in Andreju hvala za priporočilo za obisk Wagamame (kot tudi vsa ostala priporočila, ki so se izkazala za izredno dobra)!


Na spisku priporočil je bilo med drugim tudi Prašičevo uho, za katerega je zmanjkalo časa. Prašičevo uho bo, skupaj s sconsi, prišlo na vrsto ob naslednjem obisku. Če bo seveda še tam.


Takole je izgledal pogled skozi okno na petek 17.12. medtem ko so iz cele Evrope, Anglije in severne Irske poročali o sneženju in zastojih na letališčih. Na takle sončen dan človeku ne preostane drugega kot da nase navleče bundo, se usede na vlak in odpelje na izlet! V Howth (zadnjič so me podučili, da je menda Bono iz Howtha), na morske dobrote in na sprehod po klifih.


Howth ju lušno malo ribiško mesto (vasica?!), ki je od Dublina oddaljeno slabih 20 minut vožnje z vlakom. Ob pomolu se raztezajo male gostilnice in prodajalne s sveže ulovljenimi morskimi dobrotami.


Sprehod po klifu je bil prijetno opravilo, fino je da se človek lepo zlakotni in potem ves lačen napade morske dobrote.

Tako jasno je bilo, da se je videlo na angleško obalo.


Tako nekako, pa smo prišli do konca. Zadnje čase bolj malo pišem, saj nehote dajem prednost drugim stvarem in potem traja malo morje časa, preden spravim v red nekaj vsaj približno spodobnega.