Rogljiči na bokih

Najprej so krivi francozi. Potem pekarna Pečjak. Nato D-jeva roditeljica, ki je redna obiskovalka dotične trgovine, nato zamrzovalna skrinja, ki kljub svoji starosti še vedno korektno deluje. Najbolj je kriv D, ki največkrat okoli enih ali dveh zjutraj vpraša: »A bi jedla rogljičke?« Jaz nisem kriva nič. Rečem namreč: »Ne bom rekla, da jih nebi.«

Sem šla danes zjutraj po ulici in čutila svoje boke, kako drgnejo ob kavbojke (ko bi se vsaj znucali! Se bojim da se bodo kavbojke prej.) in me prešine:« D-jevi francoski rogljiči so se mi obesili na boke!« In ker imam probleme s tem, da si včasih kakšne stvari preveč nazorno predstavljam (in ker se mi je malo vrtelo v glavi, saj sem si ponoči odmerila samo enourno dozo spanja - insomnia is back!), se mi ker naenkrat pred oči prikaže podoba same sebe, z na vsakega od bokov pripopanim francoskim rogljičem. Hecno. »A moment on the lips, a lifetime on the hips!« Ampak kljub temu še vedno mislim, da se splača kdaj pa kdaj (če je huda sila) zajesti kakšen frišen rogljič, pa čeprav je to ob dveh zjutraj. Ker enostavno paše. Takrat so najboljši. In D vpraša zelo korektno: Koliko jih boš, tri ali štiri? In potem mi prinese dva. In sem vesela da sta samo dva, ker to je namreč pol manj kot štiri!! In ju zato brez kančka slabe vesti zmažem!

Takole

Če se je slučajno kdo vprašal kje sem - itak se najbrž ni, a kljub temu:

"Po svetu" se potikam s torbo polno osnovnih življenjskih potrebščin (majce, gate, štumfi, muska moja, knjiga, minimal od kozmetke in malček dekoracij, ki jih izmenično navešam nase). Še vedno delamo pri S. Zavoljo nightshifta zjutraj zelo pozno vstanem, potem nahitro smuknem ob reko posedet in spit kakšno kavico z S, D, K, ali komerkoli že, nato ponavadi s kolesom na trg, sledi kuhanje kosilca, potem spet delat. Okoli dveh, treh zjutraj se nam vsem trem začne mičkeno fecljat - včasih že okrog polnoči, takrat S in M ponavadi gledata forenzike (meni zaenkrat še ne gre tako slabo) - včasih odrecitiramo kakšno čudno molitvico, se sprašujemo o pomenu naprimer besede hozana, na kekse mažemo nutello, oponašamo napol namišljene osebe ali pa (v skrajnem primeru!!) skozi okno opazujemo sosedinega prijatelja, ki napol gol beli in obenem s kladivom tolče po steni (opolnoči!!) ali pa njenega tipa, ki skozi okno meče smeti (!!) in obenem nagravžno riga. Včasih se tipu in bejbi zgodi tepež, med katerim on skozi okno meče njene stvari, ona pa tuli kot žival. Takrat S pokliče policijo. Naslednje jutro bejba pod oknom pobere svoje stvari. Zvečer ju spet vidiš, ko si direkt pred oknom brišeta svoje genitalije - ti dve sceni se izmenično ponavljata- v glavnem se jima bolj ali manj vse dogaja ob oknu. Posledično včasih med odmorom tudi nam. S včasih poskuša pritegniti njuno pozornost ter z roko malo potoklja po žlebu - potem se hihitamo kot Bratec in Kljukec s strehe... V drugem stanovanju gojijo dva najstniška stvora, ki cele noči prilepljena na ekran bulita porniče. Hrbtenice imata že čisto deformirane. To je, bi rekla, slabost starih meščanskih stanovanj, ki so obrnjena na notranjo stran atrija - vsak vse vidi in vse ve. No ja, S ima na srečo - z razliko od ostalih - zavese.

Včasih mi uspe prebegnit ven, na kakšno večerno seanso, v soboto naprimer v Tivoli na Umeka - bilo dokaj zveličavno, če odštejem dejstvo da je bilo preveč ljudi. No, pa spet ne toliko preveč, da nebi z D-jem po naključju trčila drug v drugega. :-) Včasih se zgodi (celo ob kanti za smeti)... "You were meant to be..." je rekla K.

Na vsake toliko časa se pridem v svoj domicil malo poservisirat. Takole potem cel dan zabijem za to, da se bojujem z med tednom naraščenimi dlakami, s škarjami krotim podivjane lase, ki mi silijo na oči, klikam po Kliku, mulim na muli, blogam po bloggerju ter trikrat na dan jem paradižnikovo solato z okusom po paradižniku. Lepo je biti doma - zaradi paradižnika namreč!!

Poslušam: Wolfsheim - A million lovesongs. Njam!!

Velika požrtija

Tako bizarnega filma še niste videli! Klik!

Fuzija da se ti sfuzla

Kljub nič kaj toplemu večeru sem se pustila zvabit na streho Kamnika, kjer sem po dolgem času abstinence končno zadostila svoji potrebi po hrupu. In to ne kakršnemkoli, temveč kvalitetnemu hrupu! In Katalena nas (kot vedno) ni pustila ravnodušnih!! Uigranost benda, fuzija različnih glasbenih stilov, dodelani prehodi, improvizacija ter interpretacija vokalistke te definitivno kozmično privzdignejo. Domov odšla s potešenim ušesnim drobovjem in dušico - upam samo, da ne tudi z volkom v tazadnji!
Se vidimo na trnu!

Rainy day, dream away

Rainy day, dream away

Ah let the sun take a holiday

Flowers bathe an' ah see the children play

Lay back and groove on a rainy day.

(Jimi Hendrix)

V teh dneh s čudno frekvenco (beri: dež in mraz) sem postala ekstremist v:

- nespanju: ta teden mi ni uspelo it spat pred tretjo in odspat več kot štiri ure v enem kosu
- količinah popitega čaja:za zajtrk črni, zatem roiboosh, po kosilu zeleni, tekom popoldneva še par črnih,
- minimalni količini pokajenih cigaret: približno dve na dan!! (yess!!)
- iskanju štiriperesnih deteljic, pa ne namenoma: med enominutnim telefonskim pogovorom našla devet štiri in eno petperesno,

- neješčosti,
- količini opravljenega dela in v pospravljanju.

P.S. A mi lahko prosim nekdo razloži, kaj je treba spremeniti v nastavitvah, da mi po pritisku entra ne bo za celo (prazno) vrstico preskočilo?! Zelo grdo je namreč gledat tele prazne spejse!!

No tajtl

Kriza

Tele moje ponedeljkove izpovedi o dolgočasnih nedeljah se že ponavljajo kot preskakujoča plošča...

Nekam kulturno nepotešena sem zadnje čase in tudi drugače imam že kar močno potrebo po hrupu. Po enem malo večjem koncertu recimo, ne po tem da mi kdo z megafonom zatuli v uho. No ja, včasih za bujenje nebi škodilo tudi to. Danes naprimer.

Včerajšnje dogajanje v Lj (vsaj zame) preverjeno dolgočasno. Festival Sanje se je dogajal v razglašenem muziciranju avstrijske mladine - začuda je bilo kar nekaj publike - v Trnovem se je v precejšnji - meni dokaj nerazumljeni - statičnosti dogajala gledališka predstava - še pivo ni hotelo steči po grlu!! Pristala kje drugje kot na metelkovi, v Jalla jalla in nekako ugotovila, da se kljub vsemu tam še najbolj počutiva "kot doma" - sede na klopci, opazujoč mimo-v-lokal-idoče osebke in njihove pse, ki so si prazno dvorišče okupirali za svoje igrice. Vsaj zlakotnili smo se in se godni za burek odvlekli v Nobel, ki pa je kljub pregrešnim vonjavam tokrat razočaral (mogoče zato, ker je bila nedelja?!) s pretrdo skorjo in neslanim drobovjem. Višek večera je bila zatorej nazajvleka domov, potem pa v posteljo in ogled (spet!!) Amelie!! Božansko.

Danes pa s polno paro in z veliko energije v nov delovni teden! :-(

Slovenija, odkod lepote tvoje?!

Ko se človek vozi takole po Sloveniji, se nekako ne more načuditi lepotam naše arhitekture. Vsepovsod raznorodne gmote, ki se v naravo vsajajo kot rakavo tkivo. Zaradi mene je lahko večina teh čudes čisto legalno zgrajenih ali po nevemkakšnih postopkih legaliziranih, ampak mene to o upravičenosti obstoja takih, za okolje neprimernih objektov ne prepriča.

Ob tem mi pride na misel zgodba o neki črni gradnji, katero je bilo treba po vseh pravilih umetnosti legalizirati. In to nalogo so sprejeli ravno v biroju, kjer sem pred časom pilila svoje znanje. Ta nečastna naloga legalizacije bruhastičnega projekta je doletela ravno mene. Investitor je sredi majcene vasice na hribčku naredil monstrum od arhitekture, neko dvojno garažo z ravno streho - če bi se to sploh lahko imenovalo "ravna streha". In potem smo to lepo zavili v papir ter v legalizaciji zapisali: "Lastnik bo streho ozelenil in stavba se bo lepo vklapljala v okolje." Zraven smo priložili tudi fotomontažo zazelenjene strehe. Ni važno ali jo bo/je zazelenil ali ne, važno je, da je v državno blagajno pritekel denar, ki ga je lastnik plačal za legalizacijo. Na srečo so se moja prizadevanja glede legalizacij pri tem projektu tudi končala. Na tem mestu (no, pa ne samo na tem) se mi je porodilo vprašanje, kako smo se arhitekti v bistvu pripravljeni prostituirati! Ali se potemtakem sploh imamo pravico zgražati nad temi bizarnimi vsadki v prostor?! Sama sebi pljuvam v skledo...

Precej bizarna je recimo zgodba iz Tednika z dne 17. 07. 2006: drugi prispevek govori o "zanimivih" gradnjah, ki se zadnje čase dogajajo po Ljubljani. Naprimer zgodba o nadomestni gradnji na grajskem hribu (ki je btw spomeniško zaščiten!!). Nadomestna gradnja: podrli so neko majhno kmetijo in na tem mestu zdaj gradijo večstanovanjsko hišo, kjer bodo luksuzna stanovanja. Ali pa gostilna Pri Jernejčku, ki je bila spomeniško zaščitena in se je nekako sama od sebe podrla (!!), zdaj na tem mestu raste nekaj precej bolj (nadomestno) velikega. Ali pa Velika čolnarska ulica, kjer naj bi bile enodružinske hiše, pa so si investitorji vzeli pravico načrte prirediti in dozidati nadstropje, tako da so iz enodružinskih hiš nastale večdružinske. Ko odgovornega iz občine povprašajo o tem ali si je ogledal kaj se tam dogaja, vehementno izjavi, da se je peljal mimo, na novinarkino vprašanje ali si je dotične objekte ogledal, pa odgovori, da iz avta pač ni mogel kaj prida videti!! Človek ne more verjet!!

...in potem včeraj izvem, da so pristojni inšpektorji podrli Malo šolo na Metelkovi - objekt, ki je nastal s pomočjo študentov Fakultete za arhitekturo, pod mentorstvom dr. Marte Gruev in vodstvom mag. arh. znan. Petra Gabrijelčiča, s sofinanciranjem Mestne občine Ljubljana. Baje je rušenju prisostvovalo okoli 25 do 30 policajev s psi in konji. Človek ne ve ali bi se smejal ali jokal.

P.S. Ko bom volila ljubljanskega župana, definitivno ne bom volila tistega, ki ima sredi hribčka beli grad s stolpičem, četudi je le-ta zgrajen legalno, pa čeprav me bo v predvolilnem boju s svojimi argumenti najbolj prepričal.

Ujeta

Včeraj sem izkusila moderen pekel.

Zjutraj sem iz svoje začasne nepremičnine št. 1 šla prečekirat (in obenem iskat cunje za preoblečt) začasno nepremičnino št. 2. Dež je ravno malo ponehal in se odpravim kar brez dežnika, v japonkah iz tekstila (jasno, drugega itak nimam s sabo, ker se oblačim po letnih časih, in prav mi je, kaj pa nikoli ne gledam vremenske napovedi!!) in potem se plrp plrp po lužastih ulicah primajem do stanovanja št. 2 - seveda, vsa premočena od vlage, ki puhti iz zraka, z žuljem od namočenih japonk, ki režejo med prsti - kaj bi dala ze svoje gumjaste škorenjčke!! Smuknem pod tuš in od tam malo posedet na balkon, s south magic čajčkom, začinjenim s kondenziranim mlekom, nakar se ulije tako, da je nebo čisto belo. Se prestavim noter na posteljo, na široko odprem okno in uživam v hladu, ki ga v sobo prinaša dež. Iz glasbene škatle se izvijajo glasovi nežne elektronike z ušesa in dušo božajočim ženskim vokalom. Uživam. V bistvu čakam, da dež poneha, ker brez dežnika, ustreznega obuvala, pa še ožuljena za povrhu itak ne morem nikamor, pa bi se morala prestaviti ali v knjižnico ali nazaj do stanovanja št. 1, kjer imam za dokončat še par stvari.

Nakar preberem skoraj celo Sobotno (tokrat začuda zopet nadvse berljivo), še enkrat skuham čaj, niti ne kaže da je dež namenil ponehati. Prižgem tv in ne dela - nekaj narobe z anteno, v vhs vstavim kaseto, tudi ne ta dela, oz. ne znam uskladiti tv-ja z videorekorderjem (tv je predpotopen!!). Vse tri CD plošče so že po nekajkrat preposlušane, računalnika ni - se pravi posledično tudi ni interneta.

Zaprem okno. Čez nekaj časa ga spet odprem. Telefoniram vsem možnim ljudem in jih vabim na kavo - so vsi na dopustih. Na tleh opazim mrtvega pajka. Privlečem sesalec in posesam celo stanovanje. V hladilniku najdem skledo solate, na kateri raste plemenita plesen. Plemenito solato odkidam v wc, pomijem posodo. Gledam skozi okno. Še vedno dežuje. Skuham špagete (ne morem v trgovino, hladilnik pa je prazen!!), pojem, pomijem posodo, še vedno nič ne kaže da bo dež ponehal. Za eno uro zaspim, ko se zbudim še vedno dežuje. Zakličem D-ju naj me pride rešit. Se ne oglasi. Zakličem drugič, tretjič, četrtič. Po eni uri končno pokliče nazaj. Potožim, da sem ujeta, da hočem ven, hočem domov v Kamnik, dost mam vsega, če bom tukaj še pet minut, bom zagotovo postala svetovna prvakinja v dolgčasu!!

Čez dvajset minut sem že na poti domov... Home sweet home!

Obožujem...

...ribezovo marmelado!

Se slišimo!

Obstaja par zguljenih fraz, na katere sem alergična:
1. "Kako si?"
2. "Se slišimo!"
3. "A greš kaj na morje?" (trenutno aktualna)
4. "Kje boš za novo leto?" (aktualna čez pol leta, oziroma za nekatere že tam na začetku oktobra)

"Kako si?" Ponavadi me to vprašajo samo ljudje, katerih niti najmanj ne zanima kako sem, kajti tisti, ki jim je kaj do mene, so z mojim "kako sem" stanjem pač dodobra seznanjeni.
Itak pa nikoli ne vem kaj moram odgovoriti. Če rečem, da se imam fino, bodo mogoče mislili, da si zmišljujem, ali pa bodo nemara zavistni, ker se sami pač nimajo tako dobro kot se imam jaz, zato ponavadi rečem. "V redu, pa ti?!" Opažam, da ponavadi "kako si" oseba niti ne počaka na moj odgovor, kaj šele, da bi sama odgovorila na moje nazaj-vprašanje... "Kaj potem sploh sprašuješ?!" si mislim. Ponavadi se, kadar zagledam človeka tipa "kako si" preprosto potuhnem. Ni lepo, priznam, a včasih se mi preprosto ne da! Na srečo niti ne hodim preveč po krajih kjer se nahajajo ljudje takega profila.
A včasih se vendarle zgodi. Sama sem si kriva, kaj se pa potikam po bizarnih krajih (ta kraj je btw zraven PNI - obdelali kakšen teden nazaj - očitno na tem mestu res deluje "bed enerdži"). Z D-jem sediva pred omembe nevrednim lokalom in pijeva kavico brez (D s sladkorjem, jaz brez vsega) in občudujeva monstrum od stavbe, ki stoji nasproti naju. Vmes parkirišče - (Such a lovely place to sit and drink coffee! Ja, z zavezanimi očmi mogoče) . In se pripelje avto, iz katerega sestopa moja ex-sošolka, s katero se nikoli nismo niti kaj posebno marali, niti ne-marali, v bistvu nam je bilo drug za drugega precej vseeno - enak odnos sem imela tudi z ostalimi sošolci. Oni so se meni zdeli čudni, jaz pa njim. To iz avta prihajajočo osebo sem v desetih letih, odkar smo končali šolanje, ne vštevši lanske obletnice mature, srečala samo enkrat, pa še takrat mi je v prvih treh stavkih povedala, da je shujšala, pa med drugim tudi, da se ona rada lepo oblači. Ma nevermind... No, ko jo takole vidim lezti iz avta, si zaželim, da bi se utekočinila in spolzela po stolu, tja nekam pod mizno ploščo iz imitacije marmorja. Pogledam okoli sebe in preverjam, kakšna je realna možnost da me dotična oseba opazi: 100%. Kajti pred lokalom ni nikogar razen naju! In ta oseba pride mimo mene (najprej počekira, kdo za vraga je moj sogovornik in ali ga morda pozna. Na njeno nesrečo (in mojo srečo) ne!) in (with big smile on her face :)) zažgoli: "Oooooooooooooooooooooooooooooo!! Kako si? In jaz: "V redu, pa ti?!" In ona, pokaže z roko proti notranjosti lokala, kakor da se ji neznansko mudi (sobota dopoldne!!) in reče: "Se slišimo!" Are you talking to me?! Na obraz si skušam nadet čimbolj bebav izraz in zaigrano prikimam. Itak ne verjamem da je opazla...

In še vprašanje pod točko 3., ki je v teh dneh zelo aktualno: "A greš kaj na morje?" Zanimivo, s prijateljico, s katero se vidiva najmanj dvakrat na teden, se sploh nisva uspeli pomeniti o tem, kam naj bi šla katera od naju na počitnice - lahko si mislite, da vseskozi razpravljava o veliko pomembnejših stvareh - in ne: ne gre za "girls talk", sploh ne!! Zadnjič smo se po naključju srečali na seansi pri sladoledu in je njen koruznik omenil, da gresta naslednji dan v Španijo, ona se začudi, ker jaz o tem ne vem nič! Enostavno ne prideva do tega...
Tisti, ki sprašujejo "A greš kaj na morje" ponavadi pričakujejo, da jih boš vpračal inverzno. A jaz skoraj vedno pozabim. Res! Prav potrudit se moram, da enako vprašam nazaj. Priznam, da me ponavadi niti ne zanima. Naslednje vprašanje bo v stilu: "Kam greš pa za novo leto?" Enako bizarno. D je zadnjič, ko sva imela debato na to temo, čisto "ven padel": "Kaj kaj "kam greš na morje?" Kam greš pa ti med novim letom in morjem? A sploh kaj počneš drugače? Kam greš?!"
Na tem mestu objavljam, da z morjem letos po vsej verjetnosti ne bo nič. Hrvaška me ne zanima, denar hranim za kakšne bolj kultivirane počitnice, ki se bodo morda zgodile septembra ali pozimi, ko bodo (boste) drugi zmrzovali...

Počitniško nomadstvo

Zadnje čase v svojih žepih prenašam več ključev, kot pa kakšen cerkveni ključar.

S je šla na dopust in mi pustila ključe svojega stanovanja, kjer so po tleh nasrane skice vsega, kar morava postoriti tja do septembra. To stanovanje je moja delovna baza. In knjižnica, kjer si občasno sposodim kakšno zanimivo čtivo.

Obenem upravljam še s stanovanjem svojega dragega brata - tam pobiram pošto, odpiram in zapiram okna, - rože ni treba zalivati ker je pvc napihljiva - z balkona ob pitju jutranjega čaja opazujem, kako vrli občinarji zapravljajo davkoplačevalski denar in s pomočjo helikopterja gradijo vzpenjačo, katere nihče ne potrebuje (kot da nimamo nobenih drugih bolj prioritete vrednih projektov - naprimer pediatrična klinika?!), zvečer pa s kozarcem mrzlega piva v roki gledam sonce, ki zahaja tam nekje nad stolnico. To stanovanje je moje začasno orlovo gnezdo. In zatočišče po kakšnem nočnem izletu po počitniško zaspani Ljubljani - tu prespim (ker ima S glede postelje posebne pogoje uporabe, ki pa jih na tem mestu nebi razlagala)...

Tretja baza je relaksacijske narave - vrt D-jeve sestre, kjer se utaboriva na kakšno soparno popoldne, poležavava v senci in se v bazenu igrava morske živali.

Če bi ostala pri svoji prvotni poklicni usmeritvi (bognedaj!), se najbrž ne bi šla tega "razburljivega" nomadskega življenja, temveč bi na vso stvar začela gledati s povsem pridobitniškega vidika: mogoče bi svoje usluge zaračunala (tako baje počnejo v Venezueli: lastnik stanovanja za časa svoje odsotnosti v svojem stanovanju stanujočemu plača, ker ta medtem pazi stanovanje!!), ali pa bi obe stanovanji oddala v najem turistom, na bazenu bi z D-jem pobirala vstopnino in prodajala hladne napitke, zvečer pa bi na vrtu organizirala kino na prostem!

Nedeljski zajtrk vs. msn

Prijateljica A živi v Sarajevu. Vsled tega dejstva je najino komuniciranje trenutno omejeno zgolj na msn-jevske seanse. Ampak komuniciranje po msn-ju ima kar nekaj prednosti! Zakaj? Iz dveh razlogov: ker sva občasno druga do druge (sva si precej različni) precej netolerantni (kar pa sicer ne vpliva dosti na najino prijateljstvo) in ker obe radi jeva. Če si netoleranten, je včasih msn precej zadostna odlika komuniciranja... Ampak kaj pa ima to veze s hrano? Precej.

Ker se je A te dni mudila v naših logih, sva se domenili, da se v nedeljo dobiva pri meni na poznem zajtrku. To je izgledalo približno takole: Ko se je ob dvanajstih privlekla do mene, je bila miza že pripravljena in potem sva kot sestradani kobilici napadli, kar se je napasti dalo: pehtranovo potico, svež domač kruh z maslom in domačo marmelade iz joste... Prav hecno, ker sama sicer nikoli ne zajtrkujem tako kraljevsko. Ponavadi pojem kakšen jogurt z "misliči" ter sadjem, kaj več pa ne. Ampak kadar se človek z nekom domeni za zajtrkovalno seanso, potem pač misli, da mora na mizo navleči res vse kar je možno...

Najprej sva se napokali, nato sva vse skupaj poplaknili z dvema čajema, šele potem sva se utegnili pomeniti, kaj vse se je zgodilo v zadnjega pol leta. Nakar je mene tako zelo začel boleti želodec, da sem se morala uhorizontaliti na trebuh... Najbrž mi ni potrebno razlagati, da do večera nisem pojedla ničesar več!

Zvečer mi je A poslala sms: "...totalno me je zvilo, tako da sem šla do Zagreba štirikrat na wc..."

Upam si trditi, da je msn-jevski čvek veliko bolj human od čveka v živo!!

Marjan

"... kamen je imel namesto srca..."

Ima "lepo" veliko hišo z visokim pritličjem, s stiroporasto imitacijo kamnov na vogalih ter krasne trebušaste stebriče na svojih petih balkonih. Pa "zlate križe" v okenskih šipah. In kamen namesto srca...

Marjan je namreč lastnik psa mešanca, ki mu je najbrž ime Piko - če ima to revše sploh kakšno ime?! Marjanova edina dobra lastnost je, da svojega psa nima pripetega na verigi. "Piko" je pameten pes - upam si trditi, da s svojim IQ-jem zagotovo močno prekaša svojega lastnika - zato se brez kančka slabe vesti klati od hiše do hiše in išče predvsem prijazne besede ter tople roke, da ga malo pobožajo. Včasih ga kdo od vikendašev celo vzame s seboj na sprehod ali na kakšno kolesarsko turo. Takrat "Piko" - ki ni ravno urbaniziran pes - veselo skače po cesti pred avtomobile razkačenih voznikov, ki potem bentijo nad mojimi sovikendaši, misleč, da so oni gospodarji tega neurbanega ščeneta.

Suh je, (lahko bi mu prešteli rebra!) in strašno plašen, nezaupljiv. Ko ga hočeš pobožati, mehko skloni glavo, kakor da pričakuje da ga boš udaril.Ko ga pobožaš, nič ne pomaha z repom, kot to počno ostali psi. Se človek vpraša če sploh zna migati z repom?! Ali sploh sme?! Mogoče ga gospodar udari že samo če mičkeno premakne rep?! Ko smo ga hranili z ostanki konzerve tune ter kruhom je čisto nalahno in previdno jemal hrano iz roke. Res hvaležen pes! Zaslužil bi si boljšega lastnika.

Slabo se piše psu, katerega lastnik je bolj pasji od njega! Sploh pa če je to Marjan.

HejtNedelo!!

Najbolj butast dan v tednu je nedela!! Že samo ime je butasto. Nikoli ne veš kaj bi počel in kamorkoli greš, povsod mrgoli ljudi. Najbolje prideš čez, če v nedelo delaš. Potem ta nedela bolj hitro mine. In obenem pozabiš, da moraš jest ribezove mafine ter marcipanovo čokolado. Zatorej sem se spravila k zelo zoprnemu opravilu - peglanju ogromnega kupa cunj. To je, kar se mene tiče, jako naporno opravilo, ker namreč peglam namreč s filigransko natančnostjo! Za eno lepo krojeno bluzo s kratkimi rokavi naprimer porabim debele pol ure! Peglam namreč z napravo, ki si po mojem mnenju sploh ne zasluži naziva likalnik. Za povprečnega likarja/likarico mogoče čisto uporabna mašinca, zame pa docela neuporabna. Kadar kupujem cunje, itak selektivno izbiram take, ki ne rabijo posebne toplotne obdelave, vendar me kljub temu včasih še vedno zanese in vsled dopadljivega kroja pozabim na svoja načela in praktičnost, pa mi je potem vedno žal...

V glavnem, kaj sem hotla povedat; Aja, ko sem končala, sem bila tako utrujena, da sem kar planila po svežedišečem pehtranovem kolaču! Kakorkoli obrneš - nedelja je dan za nažiranje. In to mi gre še vedno dobro od rok!!

En "tip" za poročno darilo: magic peglezn.

Še raje pa časovno nelimitiran bon za peglanje v čistilnici!!

Minimal

Spremenila sem template. Zdaj bo minimal in basta. Brez ugovarjanja!

Zajtrk

Borovničevi hlebčki

za zajtrk

za dober začetek dneva.

Prostor negativne izkušnje

... reče se mu TUŠ*.

Nikoli ne nakupujem samo v trgovini določene firme. Mercator, Tuš, Spar ali karkoli drugega - vseeno je. Niti s svojimi pikami, točkami, smrečicami, zvezdicami ali čemerkoli drugim me ne pridobijo. Kupujem tam, kjer sem v trenutku, ko kaj potrebujem najbližje. Tudi njihovi letaki, se mi zdijo pretežno neuporabni, mogoče edinole kot podlaga na katero lupim krompir.
V PNI me vedno kaj ziritira, (predzadnjič naprimer Ne boš ti meni zizike majal, Medley jugoslovanskih priredb ter Siva pot v kvazimadžarščini!!) pa še vedno hodim tja. Predvsem zato, ker je blizu kafiča, kjer si z D-jem občasno privoščiva kakšno kofeinsko potešitev, ali pa zato, ker je blizu utica, na kateri piše Doner kebap in gre D v času, ki ga jaz preživim v trgovskem hramu, tja kupit pregrešno dobro papico.
Petek zgodaj popoldne. Stojim v vrsti pred blagajno - tretja od čakajočih. Glede na količino kupovine v vozičkih, čas čakanja realno ocenim na največ pet minut. Medtem ko prodajalka ob piskih rine blago proti izstopnim vratom, se - kot ponavadi - zabavam z ogledom voluminoznosti vozičkov sokupcev. Vedno znova me presune dejstvo, česa vse ljudje ne kupijo in posledično vtaknejo v svoj kljun. Prehrambene navade večine Slovencev so se ustavile tam nekje v odobju, ko so na mizah po veliki večini kraljevali beli kruh, posebna salama, pašteta in Argo župa. Aja, pa Fant začimbe in Vegeta... Ko smo že pri Vegeti: zanimivo, da je pred časom na našem kulinaričnem portalu (http://www.kulinarika.net/glasovanje/rezultati.asp?id=31) med anketami na temo: "Katero od začimb največkrat uporabljate" častno mesto (42%!!) zasedla legendarna Vegeta!! Bazilika je pristala šele na drugem mestu... Svašta! Mogoče je prav zato toliko ločitev - ker gre ljubezen skozi želodec?!
Aja no, kje smo ostali: Gospa pred mano plača račun in obenem pokasira tiste težko pričakovane zvezdice, nakar se v navalu sreče spomni, da zdaj ima pa ona zadosti zvezdic in da bi jih rada pokoristila, torej bo kupila sesalec. Trgovka: "A zdajle bi ga kupili?" Nakupovalka: "Ja zdajle." Trgovka znaveličano odide. Z bejbo, ki stoji za mano, se spogledava in istočasno zavijeva z očmi. Očitno dejstvo, da bo gospa kupovala sesalec, njo še bolj ziritira kot mene, ker takoj začne pogledovat okoli sebe in v svoj voziček vtakne nekaj produktov, ki se nahajajo na polici pri blagajni, namenjene pa so temu, da človek med dolgočasnim čakanjem pomisli da jih nujno potrebuje (ponavadi so to čigumiji in razne čokoladice, včasih kje tudi kondomi, baterije...) pa jih v bistvu sploh ne. Berem Delovo prilogo. Trgovka po dolgem času priraca nazaj. Nato se zatakne pri potrdilu garancije, potem še z limitom na kartici nakupovalke. Pri naslednji kartici na tihem upam, da gospa ni pozabila svoje PIN kode... Piham čez nos - kot brzoparilnik... D pravi naj stvari pustim tam (kako neki, ko pa se mi sline cedijo po čebati z dimljenim sirom!!). Ko končno pridem na vrsto, se pri četrtem (od štirih) produktov zatakne: Prodajalka ne zna prebrat na roko napisane kode na mojih sendvičih. Pokliče drugo prodajalko. Gledata kodo. Neuspešno. Pokliče še tretjo. Ta tretja se počasi primaje in odmaje z mojimi sendviči. Čakamo. Vrsta za mano vedno daljša. V trgovini imajo pet blagajn. Dela samo ena!
Končno se una s sendviči primaje nazaj. Blagajničarka se nekaj opravičuje. Rečem: "saj niste vi krivi." in se hitro poberem iz PNI. Pa kolikokrat že sem si rekla, da tu me pa res ne bodo videli nikoli več!! Lačna se peljeva proti Bohiju - želje po sendvičih so naju minile!
...Me je pa čez dobro uro ravno prav mrzlo jezero ohladilo na primerno temperaturo...

Fuzbal

Ena na to temo, prva in zadnja na tem mestu:
Ne ločim koša od gola. Zadnji mesec sem parkrat visela ob tv-ju, ko je D buljil nogomet. Včasih sem se nalašč usedla zraven in spraševala: Kaj je to enajstmetrovka? Kaj je to prosti strel? Kaj je to polčas? Koliko časa traja igra? Kaj je podaljšek? Zakaj je podaljšek? Kaj je rumeni karton? Zakaj je še vedno 1:1 kljub temu da že tako dogo igrajo?
Včeraj sedim zraven, berem knjigo in zaslišim da nekdo igra brez roke. Revež se mi takoj zasmili. Mora biti pa že prekleto dober, da gre na svetovno prvenstvo, kljub temu da nima roke. Takoj dvignem pogled in začnem spraševat kdo je to, v kateri ekipi je in kakšne barve so dresi te ekipe? Nato počekiram vse od prvega do zadnjega in celo zapazim nekoga, ki bi lahko bil brez roke, a ta kar naenkrat roko iztegne... Potem vidim D-ja ki se mi smeji... in objasni da seveda rok sploh ne rabijo... Sledi vprašanje: zakaj potemtakem niso vsi brez rok?!

Moje želje

V naslednjem življenju bi se rada rodila kot ligenj!

Baje da se jim ni treba depilirat!!

Space tourism

Recept za nedeljske radosti:
1. Napakiraš home made štručke + hladen melisin čaj + sebe + še nekoga dovolj dopadljivega da ga boš brez škodljivih posledic lahko prenašal cel dan
2. V avtoradio vstaviš album Music for space tourism - Visit venus. (Kot že naslov pove: zelo v stilu spejs popotovanj!!)
3. Zavlečeš se na (sicer) turistično obljuden kraj, kjer je dovolj maneverskega prostora za okupacijo mini zalivčka ob kristalno čistem zelenomodrem jezercu
4. pokadiš smotko ali dve, noge nastavljaš udomačenim ribicam, telesce pa prihuljenim sončnim žarkom, ki kukajo izpod debelih koprenastih oblakov
5. Zadnje koščke kruha podeliš s požrešnimi ribicami (to je med drugim tudi razlog zakaj so udomačene!), kakšno rečeš s kačjim pastirjem, ki se pride posončit - kam drugam kot na zavihek tvojih kavbojk - narediš par (neuspelih) fotk s fototelefonom - ne pozabit kakšnega konkretnega fotkića sabo vzet... in se počasi odvlečeš domov
6. Recept za uspešen zaključek dneva: PO PRIHODU DOMOV NITI SLUČAJNO NE VKLJUČITE TELEVIZORJA!! Jaz sem namreč ga. :(

Četrtkov večer (domačih) pesmi in napevov

Dolgcajt!

tv ne dela,
časopis je (na srečo) namočil dež, tako da ga ne morem brat,
knjigi pozabila pri tamalmu v flatu,
stanovanje je pospravljeno v piko,
junijski plani glede faksa opravljeni,
za povrh vsega še D spi...

Preostane mi:
gledanje filma na kompjutru
peka cookijev.

Najbrž bom izbrala slednje. Mogoče zraven celo lahko gledam film po delih.

Sodobna umetnost

Ko sva se včeraj z našim labradorcem vračala iz večernega kopanja, je moj pogled pritegnila nenavadna umetniška inštalacija na eni izmed skoro podirajočih se hiš. Ne bi mogla ravno trditi, da inštalacija bistveno pripomore k lepšemu izgledu hiše, a vendar se mi je zdela dokaj posrečena, čeprav si njene sporočilnosti (kot pri večini del sodobne umetnosti) ne znam čisto dobro razložiti.

Tule je nekaj možnih interpretacij:
V tej hiši živi nekdo, ki vedno vozi 40km/h
Ko greste mimo hiše ne smete voziti več kot 40km/h
Če boste peljali več kot 40km/h, se bo hiša podrla
Mimo hiše se je peljal nekdo, ki je vozil veliko več kot 40km/h, zato mlaj rahlo visi in je brez iglic

Še kakšna interpretacija?

...kot riba na suhem!

"oooooo ooo oooo oo o ooo oooo ooo."

Beri: "Na suhem se zelo slabo počutim".

Le zakaj se tudi jaz danes (spet) počutim kot riba na suhem? Mogoče se bo treba pa kam premaknit?!

Za Mahajlo!

Pejstam:
dej že napiš kaj novega na blog, nimam česa brat orkaduš!lp ;-) Mahajla

Draga Mahajla!
Nimam kej pisat, ker mam tko dolgočasen lajf. :)
Vročina mi je paralizirala možgane, prste in celo tipke na tastaturi. Tko da sva se zdajle z D-jem povabila v goste na bazenček k njegovi sestri - bomo vidl če bo pomagla (evo, celo dislektična sem postala), če bo ohladitev uspešna, bomo šli pa mogoče celo kam naprej - baje da so the Stroj v Železniškem muzeju.

Se močno zavedam, da verjetno nisem potešila tvoje blogobralske sle, tako da ti svetujem, da za intermezzo pokukaš na kakšen bolj produktiven blog - jih je kar nekaj takih. :)

Lep pozdrav od mene!

Soulmates

Pred leti mi je M za rojstni dan z besedami: "Ko bova dalj časa prijateljici in ko bodo zacvetele, ti bom povedala zakaj sem ti dala ravno potonke!"podarila dve korenini mojih najljubših rož.

Prav posebej so mi všeč tiste škrlatne s "toplt" cvetovi. Vedno jih občudujem, ko se s svojimi kobulastimi cvetovi bohotijo na dvoriščih starih vaških hiš in nemalokrat me prime, da bi se v temi splazila na dvorišče in si kakšno utrgala.

Včeraj sem v čakalnici pri zobozdravniku srečala M in ji povedala, da so me spet prehitele ter odcvetele, še preden sem jo uspela obiskat in ji prinest kakšen cvet. Nato ji prišepnem, da me večkrat prime da bi jih šla ponoči rabutat in nato ona reče: "A veš da mene tut! Zadnjič sem šla mimo ene hiše na Žalah in so imeli tako lepe, sem kar eno utrgala!"Potem že, ko sem prišla domov, sem se spomnila, da sem jo spet pozabila vprašat zakaj ravno potonke?

Kola mamo...

Finaliziranje mi gre že od nekdaj na jetra. Naporno je. Vedno gre na koncu vse narobe. Tudi tokrat. Ko misliš da imaš že vse narejeno in da rabiš še slabi dve urci do konca, se tidve urci vedno razvlečata na dvakratno dolžino. Printer prepričujem, naj vendarle korektno izpljune sadove mojega dela. Pa ne gre ne zlepa ne zgrda. Nekaj časa mu govorim lepe besede, potem pa, ko ne gre, uporabim vse besede na P in K, a nič ne pomaga. Prede kot mucek, izpljune pa neke čudne zmazke. V hudi sili naj bi bila strašno uporabna funkcija cleaning - btw, dokaj neuporabna, pa še barve se veliko porabi. Mislim da bo moral iti EpsonStylusPhoto v bolnico za printerje. Nič ne pomaga!

Poslušam: zvoke iz printerjevega drobovja in veternico od kompjutra. Drugače pa Client - City, dovolj jezna glasba da me pomirja.

Piki

Dve piki na pikastem ozadju bloga.

Full moon rising...

Brez koledarja in pogleda v večerno nebo sem sposobna napovedati polno luno! In to že dva dni prej. Polna luna je v fazi vstajejna (Ntica a sem pravilno napisala?) takrat, ko imam v glavi vse polno scenarijev - za katere drugi seveda ne vedo da jih imam, jaz pa od nevemkje pričakujem, da imajo oni v svojih glavah enake scenarije... Potem sem jezna, ker se stvari ne odvijajo po mojem planu . Od kje naj drugi vedo, o čem razmišljam, če ne povem?! In potem: crash boom bang...
Rezultat: Na začetku dokaj žolčen pogovor je na koncu začinjen s smehcem. Hvalabogu, vse je v redu!!


Hudiča, mislim da je res že čas za novo tipkovnico, ker moram, ko pritisnem backspace, tipko s palcem in kazalcem potegnit nazaj ven. Mogoče polna luna vpliva tudi na backspace?! Glede na to, da je tale računalnik res že malce starinski, predvidevam, da najbrž ne gre za vpliv polne lune... Mi je že neka znanka vsa zgrožena rekla, da so tipke na moji predpotopni tastaturi "trde" in da ropotajo. Njene seveda ne ropotajo tako zelo. Ja bejbi, tebi res kaj drugega bolj ropota - na tvojem mestu bi raje poslušala topotanje tipk, kot pa nerganje zoprnega dedca. A ti posodim tipkovnico!! :)


Poslušam: Marianne Faithfull - Who will take my dreams away (iz La fille sur le pont)

P.S. Kičurji

Tale palček se ne smehlja hinavsko. To je gozdni palček, ki v prostem času rad izdeluje mlinčke. Kar nekaj jih ima... Jih lahko pridete pogledat pod Stari Grad.

Kičurji

Zjutraj me je nemarno zbudil sosedov pes, ki se je spet spomnil, da bo ne vem zakaj oponašal volka (btw, na tako idejo pride večkrat na dan!)... Se mi še sedaj v glavi vrti od šoka - najbrž me je začopatil v kakšni REM fazi ali kaj jast vem. Kakšna škoda, da si ne morem izbrati svojih sosedov vključno z njihovimi psi. No, sicer pa tudi če bi si jih človek lahko izbiral, je bolj malo takih, ki pridejo v poštev. Najbolje bi bilo ako nebi imela nobenega. Na prste mizarjeve roke lahko preštejem, koliko normalnih sosedov imam - takih da kdajpakdaj skupaj spiješ kakšno kavico in si ob polnoči sposodiš jajce za palačinke. Eno. (ne jajce, eno tako sosedo imam. Jajc si lahko sposodim tudi več).

Pa nisem imela namena o tem pisat, nekaj drugega sem hotela reči; Kar si res želim je, da bi imela sosede, ki imajo vsaj malo, ampak res vsaj malo okusa. Ta želja je, se mi zdi, ne preveč uresničljiva.
Sosedje me posiljujejo na povsem legalen način, posiljujejo me vizualno!! Dan za dnem moram gledati njihove ogabne balkone, ki se šibijo pod goro balkonskega cvetja, njihove palčke, ki se mi hinavsko smehljajo, vohati smrdljive ciprese, ki so jih naflancali okoli svojih haciend (a se lahko ne počutim kot na britofu, prosim?!), ko jem kosilo, mi apetit kvari pogled na umetelno bavarsko izrezljano balkonsko ograjo, pa kvazikroparske izdelke razpostavljene po vrtu. Poleg vizualnega trpljenja moram vsak teden obvezno poslušati friziranje njihove angleške travice - ampak to je že druga zgodba.
Ta svet se mi zdi zelo nepravičen. Miljon butastih zakonov si izmislijo vsak dan - ne bom smela kaditi na javnih mestih, ne morem kupit piva po deveti, kadar se mi to slučajno zahoče, ne smem si s sredincem povrtat po nosu (kadar imam umazan kazalec), ker je tudi iztegovanje tega prsta prepovedano... Mene pa lahko dan za dnem posiljejejo in to še na povsem legalen način!
Zakaj se ne more nek vrli trebušasti politik ob tem, ko si po obilnem kosilu z zobotrebcem šari po porcelanastih prevlekah in razmišlja o tem kdaj in kje bo naslednjič naskočil svojo ljubico, razmišljati raje o tem, da bi predlagal zakon, ki omejuje pristojnost ljudi, da druge posiljejejo s svojo kičursko kramo?!

Ne bom se čudila, če mi bo nekega dne na očeh zrastla siva mrena. Čudno da mi že ni!!

Spet je jutro...

Ura je 3.40, o sončnem vzhodu ni ne duha ne sluha, zato se bom razbolenih ramen in vratu odpravila v zaslužene mižale.

Zihr se mi bo sanjalo o masaži vratnih vretenc... Ejej!

Jutro z vonjem po melisi in medu

Danes se mi je zgodilo jutro!! Tisti, ki me poznajo vedo, da je to pri meni dokaj neobičajno, oziroma precej redko, lahko bi se celo reklo neverjetno (P. bi rekla: "A se hecaš?!"). Ponavadi proti jutru šele odhajam spat. Potem seveda pozno vstajam, resnično zaživim šele tam okoli osmih zvečer, ko so tisti, ki gredo s putkami spat že na poti v svoje pernate mižale...
Ker pa je bil predvčerajšnjim dan umerjen z adrenalinskim tempom, spanja sploh nisem pogrešala - ne ponoči, ne tekom dneva, tako da sem se včeraj - s termoforjem pod roko (A lahko ni junij, prosim?!!) - spravila v posteljo že ob pol enajstih. In oči odprla ob petih!! Ugotovila, da so sončni vzhodi mnogo lepši od zahodov - kako da tega nisem vedela že prej?!
Potem pa čajček v najljubši šalci in Delova priloga (btw, četrtkovo imam veliko raje, kot tisto torkovo, ki je prvenstveno namenjena (kao meni?!), v resnici pa debelim in celulitičnim okosmatenim babam) - fina kombinacija za prebujanje!! Polet je meni zelo všečna priloga - če seveda preskočiš njuedžersko osljadne članke V. Kališnik - a se mi lahko ne zaleti čaj, prosim?!! Ne, tokrat se mi ni zaletel, ker sem tako hitro obrnila list, da mi niti naslova ni uspelo prebrati... Zanimiv je članek o Depechih - baje da so imeli v devetdesetih redno zaposlena psihiatra in dilerja! He...


Ura je osem in čajno naphana v polnem zagonu začenjam dan! DOBRO JUTRO!


Poslušam: Cassandra Wilson - Closer To You

Junijski detajl :)

Miklošičeva...

"Jer sve prolazi, ostaje samo u nama U srcima , u umu, I foto albumu Priča svaka slika, da ne zaboravin nikad Nasmijana lica nekih starih prika Nekih nema više, ostale su sjene Mora bit da je s njima nesta I dio mene Al vrate ga kiše, I vitar s juga Neka stara pisma, nostalgija I tuga."
TBF - Nostalgija


Sem se spomnila na tale komad - najbrž zato ker je pozna nočna ura, ker zunaj dežije in ker se mi toži po sladoledu. Včasih, kadar mi je zelo lušno, si v možganih delam foto albume - poskušam si zapomnit posamezne "kadre", vonje, zvoke... In tale Nostalgija je ena izmed scen v tem albumu.


Poslušam: Nostalgija + dež

Medžik kufr

Hehe, vlečem stvari iz svojega medžik kufra - to je tisti stari rjavi kufer, ki je stacioniran v moji delovni sobi - na njem sedijo medvedi iz mojega otroštva in varujejo njegovo vsebino. Po njem sem se spravila brskat zato, ker iščem neko staro novoletno voščilnico made by me pri predmetu Grafika za arhitekte. Btw, sem se spomnila - pol k je nisem najdla - da mi jo je enkrat iz rok iztrgala Kovačeva in jo vtaknila v svoj medžik boks za idejo, tko da bom morala zdaj izdelati duplikat, da ga poskeniram za diplomsko mapo.

Torej, voščilnice nisem našla, sem pa izbrskala cel kup drugih zanimivih stvari: grmade starih kartic (poslanih z morja, s potovanj, izobraževanj...), cele kupe novoletnih voščilnic z lepimi željami, raznorazne (bolj ali manj posrečene) artizme, pisma napisana v hieroglifih (+dešifrant!!), sliko neke glave izrezane iz šolske fotografije 4.letnika, patetične pesnitve iztrgane iz trpečega srca zavoljo neuslišane ljubezni iz srednješolskih let, dve mini izdaji novoletnih pravljic o Bernard-Vinku, slikce Janis ter Jima, fotko petih udeležencev izleta po Franciji - posneto v "la fotomato" kabini, karto za Bombe iz Palme, pokracane listke z bolj ali manj bizarnimi reki in izreki...
Ene par cvetk je prav prisrčnih. Naprimer:

* Če se stegnem danes, povej vsem, da nimam nikjer skritega denarja, naj se torej preveč ne trudijo!

* Dedek Mraz ti prdne v obraz (Beri: Srečno novo leto 2000)

* Da t nkol nbena čakra neb crkniva, da b bla zmerom kozmično pruzdignena... (Muhajla)

* ... da človeka svojih sanj ne bi spoznala v lifetu, da bi že enkrat kupila stolp...

* Bejbi!!! Kdaj prideš??? Takole me zapustiš brez kam, kako, s kom!?!?! A se tako ravna s prijateljico na dieti? Mal te pogrešam!!! Da ti mal jamram kako sem lačna, pa povem da sem bila danes pridna in sem šla na fitness. Pa take bedarije. No, javi se, ko prideš nazaj od kjerkoli že si. Pa glej da napišeš vse podrobnosti, ker sem firbec!! Nekdo te mora imeti rad heh, heh. Da ne omenim kako sem strpna!!!

* Popila sem že 7 viljamovk in tri jagodne vodke. Vseeno sem se spomnila na tebe, zato ti pošiljam en lep velik pozdravček! Bodi pridna!

* "Ful čudno hojo ima. Lase ima zdele spuščene, ful umazane in skuštrane. Kul izgleda, čisto po mojem okusu."

To zadnje sem napisala jaz - pred dvanajstimi leti. Bljak, kako se človeku okus spremeni!! Zdaj so mi všeč taki, ki nimajo dolgih skuštranih umazanih las. V bistvu so mi všeč taki, ki imajo bolj malo las. :)

Ej, hvala vsem, ki pomagate napolnjevati moj medžik kufer!


P.S. Se mi zdi da kufru zavoljo digitalne dobe trda prede!! Kam naj spravim SMS sporočila, mejle in fotke?!!


Poslušam: Labradorca, ki pri vratih zvit v klobčič smrči.
Skrbi me: ker še vedno nisem zaspana.
Razmišljam: Da nemara še ne bom kandidirala za županjo, tko da draga prijateljica P., zaenkrat še ne boš mogla bit vodja mojega volilnega štaba. Mogoče bi se odločili za izpeljavo plana B, pa čeprav je nelegalen?!

Obletnice

Najprej sem hotela pisat o obletnicah. O tistih žalostnih. Pa ne znam pisat o žalostnih stvareh, zato sem se odločila da raje ne bom.
Napisala bom samo tole: Danes je bil res lep dan in vesela sem, da sem ga preživela tako lepo, da so ob meni krasni ljudje in da se imam fino.

Kr neki tko...

Ob dolgočasnem skeniranju kadim nočno cigareto za urejanje prebave, z mislimi pa sem že dva dni naprej; Premišljujem kaj bi rada počela v petek zvečer. Začel se bo festival pomladi, pa se kljub temu nagibam k rezervni opciji - ležanju v postelji in ogledu ene izmed Squachi trilogij. Se morda staram?! Mogoče si pa želim le spočiti se od napornih praznovanj, ki jih je bilo te dni spet kar precej. Nekatera so bila kar utrudljiva. Piknik v kombinaciji s peko kruha naprimer. (Mislim da bi imel Medved Pu k temu prav gotovo za pridati kakšno mnenje?!!) Da zna biti peka kruha tako naporna, da človek potem še dva dni ne pride k sebi!! Kljub temu, da je ob mesenju testa popil le dva švoh kozarčka vina in bil deležen VELIKO nasvetov... Ko bom izdala svojo kuharico, bo notri pisalo, da mora biti čas vzhajanja največ 30 minut!!
Drugače pa sem si včeraj izmislila še en dober recept za pomladanske polnozrnate špagete s čemažem. Sem ga že dvakrat preizkusila in je res krasen in kar je najvažneje - enostaven. (Recept bo prav tako objavljen v moji kuharici.)
Sem sem se pa danes omamljala s hlapi čemaža tako dolgo, da me je začela boleti glava. Rezultat: štirje majhni kozarčki namaza iz ene polne vreče listov!! Mislim da čemaževo eterično olje podaljšuje čas budnosti.

Poslušam: Philip Glass - Solo Piano

Striptiz in gumijasti škorenjčki

Hehe, ena bizarna štorija, tokrat z nočnega potepanja po Ljubljani.
Včeraj sem prišla na svoj račun - ker je deževalo sem lahko preizkusila mojo berlinsko pridobitev - štrahaste gumijaste škornje. So se izkazali za jako priročne pri preskakovanju luž na metelkovi in na komenskega strasse. In potem, kot da nebi blo dovolj da sva se do štirih zjutraj vlačila okrog (res da sva se od doma odpravila šele ob enih!!) greva še v Orta na eno pjačko. Itak brezveze - neka rokenrol scena, edina stvar ki je tam dobra je točeno pivo (pa seveda ambient od Vezjaka (??)). In pol ko se vračava proti avtu, v bivši Propagandi nekaj doni in skleneva pogledat kaj se dogaja, stopiva v lokal in se skoraj zaletiva v bejbo, ki je po lokalu paradirala v samih tangicah... In pol zagledava drogove, po katerih se je zvijalo meso in ostrmiva najprej v meso na drogu, nato drug v drugega in tako kakšno minuto stojiva, nakar spet oba naenkrat obrneva glave proti šanku in tam postrojeni v ravni vrsti sedijo sami temni dedci in bulijo v tiste drogove in midva spet drug v drugega - izbuljenih oči - kot takrat na Warschauer strasse, ko je vlak peljal v napačno smer - in jo samo ucvreva ven. En sam smeh naju je bil, ko sva pred očmi obnavljala sceno: Poleg nastopajočih sem bila jaz edina predstavnica ženskega spola IN TO V ŠTRAHASTIH GUMJASTIH ŠKORENJČKIH!!
Zdajle se pa odpravljamo na piknik v deževne Tuhinjske alpe. Mi že želodec zelo kruli!! Škoda ker D-ja ne bo zraven. Mi bo mičkeno dolgčas po njemu.


Poslušam: brnenje vetrnice v računalniku
Razmišljam: da je težko pisati, če je možganska skorja še malce prepojena z alkoholom, če je želodec prazen in če tipka Backspace ne dela korektno.

Pomladna racionalizacija

Nekateri bi rekli spomladansko čiščenje. Ampak ni to. Imam itak vse zgledno počiščeno (?!!), samo ene pol stvari imam za odmetat. In to ni samo čiščenje sobe, temveč je tud za psiho dobro. Da na vsake toliko časa fizično delo zamenja mentalno. Poslušam ABBO, skačem po sobi in mečem stvari v koš, ki je na moje veselje premajhen.
Poskušam se držati načela, da vsako stvar, ki je vsaj dve leti nisem prijela v roke odvržem. Našla sem cel kup zasušenih barv, neko staro sliko, ki mi ni preveč všeč in jo bom nesla tipu v Muzej premoderne umetnosti, pa izpiske iz banke, ki so že dovolj obledeli da jih lahko vržem stran, prazne plastične lončke za rože, tri torbe s pokvarjenimi zadrgami, tri frnikule in še polno podobnih butastih stvari... Opažam da imam preveč revij in CD-jev in premalo polic.
Mislim da se bo tukaj jutri veliko lažje dihalo!

Poslušam:
ABBA - The day before you came

Pogrešam in iščem:
Katalog Velux
Katalog Knauf
Knjigo Pojdi kamor te vodi srce
CD Complete Billie Holiday
Album slik iz obdobja 2000 - 2004

Če je kdo katero izmed pogrešanih stvari zapazil pri sebi doma, lepo prosim da mi vrne.