Sejem bil je živ...

Sejem Dom se je preimenoval v Ambient Ljubljana. Letos z nekaj intervencijami, ki so lepo popestrile predvidljivo. Morda je bilo, v primerjavi s preteklim leti, malo več ogleda vrednih razstavljenih stvari. Ali pa se je samo meni zdelo tako?!

Zanimiv projekt, katerega so ga pripravili v sodelovanju z osmimi ustvarjalci (arhitekti, industrijskimi ter tekstilnimi oblikovalci) ter štirimi trgovinami (Sisi, Status, 1001 dar ter Dom), se imenuje Namizne pokrajine.

Med drugim nas popeljejo v svet finske pokrajine (Iittalla),

pa v svet večne črno bele klasike,

in v sodobno namizno postavitev, kjer ni prostora za romantiko.

Novost na sejmu so tudi Top ideje. V Top idejah nagrajujejo 10 mladih oblikovalcev inovativnih proizvodov. Obešalniki na zgornji fotografiji so dobili malo drugačno funkcijo - obešalnik, ki je lahko - obešalnik!

Zanimiva je ideja z držalom za zobne krtčke, kjer je odvečna voda, ki kaplja iz ščetin hrana za rastlinice. Bolj si boste umivali zobe, bolj bodo rastlinice rasle! In obratno. Zanima me, če zadeva v praksi res deluje. Najbrž odvisno od tega kaj posadite v podstavek.

Nas so navdušile kuhinje mizarstva Pobles.

Zanimiv je tudi razstavni prostor mizarstva Urbanija. V oči so nam padla korita-luči. Za dom sicer neprimerno, za kakšne javne prostore pa bi takšna zadeva znala biti zanimiva popestritev.

Kolpa nadaljujejo tradicijo lepo urejenega razstavnega prostora in ponudbo dodelanih izdelkov.

Pri Bolčiču znajo z lesom. Preprosto in lepo. Oreh me vedno znova navdušuje.

Razstavljalca iz predzadnjih dveh fotografij (mizarstvo Urbanija in Kolpa d.d.) sta prejela priznanji za najlepši razstavni prostor. Sejem je odprt do 14. novembra.

Zgodba o tem, kako sem popackana z jogurtom ter z oškrbljenim lakom na nohtih vkorakala v Galerijo Emporium

Vsak dan hodim tam mimo. Ogledujem rdečo preprogo, ki vabi v, za nekatere, sveti hram ter minimalistično, lepo osvetljeno notranjost in si mislim, da moram enkrat pošpegati tja noter. Nikoli se mi ni zdel pravi čas - ob večerih sem utrujena od dela, ob vikendih mi je škoda časa, da bi postavala med štenderji z oblačili, katerih ne bom nikoli imela, ko dobim plačilo za delo, plačam položnice, vzamem apaurin, istočasno pa me želja po obisku nobel trgovin mine.
Današnji dan sem preživela ob priprtem oknu, za računalnikom, sonce mi je prijazno pripekalo na hrbet, tišino sta občasno zmotila mačka, ki sta se ravsala za oslovo senco. Vmes se mi je uspelo popackati z jogurtom, ni pa mi uspelo urediti poškrabanih nohtov, ki so vsled včerajšnjega pucanja pleksija lepo zacveteli in se oluščili. Če dobiš poziv na udeležbo na sprehodu po sončnem mestu, si čez popackano jopico oblečeš jakno, neurejene roke zarineš v žepe in s štrenastimi lasmi strumno odkorakaš skozi vrata v jesenski veter.
"Mislim, da je danšnji dan kot nalašč za obisk galerije Emporium!" reče N., ko korakava tam mimo. Ne bi se mogla bolj strinjati, v bistvu sem se prav zabavala ob misli na ta dogodek. Torej zakorakava v notranjost (jaz z rokami v žepih, kakopak). Bivši Centromerkur so lepo spucali, secesijska notranjost se lepo sveti in grdoglede trgovke, ki so postavale ob policah z metražnim blagom in odštevale ure do odhoda domov, so le še bled spomin. Vse skupaj me kljub vsemu ni pretirano impresioniralo - temu je bilo najbrž krivo sonce, ki je vabilo v svoj objem, poleg tega sem imela občutek, da se bom skuhala v svoji jakni. No, našla celo dve polici, ki bi lahko bili moji "potencialni", ostalo pa je res ranga "galerija". Po svoje je fajn, ko pravijo, da bomo kose, ki smo jih do sedaj lahko videli le na kakšnih izletih, ogledovali v centru Ljubljane. Ampak ko sem v drugem nadstropju stopila do vogalnega okna in pogledala na Prešernov trg ter okoliške strehe, sem v mislih spet objokovala enega najlepših pogledov v Ljubljani, ki ni postal kavarna. Baje da so kavarne blazno drage ter da se jih ne splača imeti, kljub vsemu: na tistem mestu bi si želela kavarno. Sedela bi tam, kot v dunajskem Haas housu (le da je ta razgled neprimetno lepši), za kavo bi morda plačala toliko kot stane majčka v Zari, ampak kupila bi si razgled. Ko sem potem krožila po drugem nadstropju, sem pozabila na poškrabane prstke in jih že veselo raztegovala v smeri videnega, potem pa me je spet prijela želja po pobegu. Z N. sva se zmenili, da zopet prideva enkrat pozimi, ko bo snežilo. Postavili se bova pred vogalno okno v drugem nadstropju in opazovali ljudi, ki hitijo skozi Prešernov trg. Glede kofeta še oklevam - naj vzamem termovko s seboj?!

Sobotni mačji zen...

Hotela sem nekaj napisat in nič nisem hotela napisat. V bistvu ne vem o čem sem sploh hotela pisat. Ne pišem, ne fotografiram, nimam časa. Če me kdo vpraša kaj počnem, odvrnem da ne vem, Pravzaprav nimam česa pokazat.

Danes je bil en prav lep ležeren jesenski dan. Že dolgo si nisem privoščila prostega dne in tole je bil res pravi balzam. Zjutraj sem postorila najnujnejše, poslala urgentni mail, da se je prijateljica lahko lotila dela, nato pa, v tveganju da se skuham, oblekla novo izolacijsko pridobitev in odkorakala v mesto. Prodajno razstavo Smer jug - jugovzhod smo ujeli za rep. Lepo za oči napasti, prav vesela sem, da ni šla (kot toliko drugih reči) mimo mene. Prav veseli me, da je zadnja leta vzhodnjaški dizajn postal cenjen in tudi oblikovalci iz vzhoda iskani. Ne glede na to, da sem iz trgovine odkorakala brez nakupovalne vrečke v roki, je bil obisk osvobajajoč. Nekako tako kot takrat, ko se človek naužije vonjav že med kuhanjem in mu na koncu niti ni do tega da bi jedel.

Drugače pa sem se dni sem se prelevila v krotilko mačk. Prvič v življenju imam žival, ki je čisto čisto moja. In ta žival, ki je čisto čisto moja, si mora svoj novi dom deliti z živaljo, ki jo imam za pol leta v varstvu (krvni sorodnik bo še slabega pol leta odsoten). Se mi je zdelo, da sta varovanje stanovanja in mačka mačji kašelj. Al sem se zmotila! Domorodec ni prav nič navdušen nad prihodom vsiljivke. Borbe za prostor na postelji, borbe za prevlado na moji delovni mizi (beri: kdor je višje je glavni). Edino pri skodelicah s hrano ni borbe: prvi obožuje atlantsko tuno, druga piščanca. Hvalabogu, vsaj to! Medtem ko kličem v Mercator na slovenski in preverjam, če imajo čičeriko v konzervi, tulim: "Kasper, Kasper, pusti Lu!" Gospa na drugi strani "telefonske žice" si je najbrž mislila, da so pa nekateri ljudje res čudaki, ko dajo otrokom taka čudna imena.
Večer je zato, da se človek umiri. Umirili sta se tudi živali. Velika žival leži na stolu, mala si je izborila hierarhijo in leži na delovni mizi. Pijem najboljšo kavo, ravnam perilo, z enim učem škilim Umore na podeželju, vmes še malo tipkljam po tipkovnici. Čakam obiske, ki bodo prišli in skuhali večerjo. Danes kuhamo v ta velikem piskru, da bomo jutri lahko pogreli, tudi obiski bodo prišli s prazno menažko v roki. Mmm, curry night!

P.S. Kot ste nemara opazili, danes ni fotografij. Bodo drugič! Hvala za razumevanje, ne, res nimam sto rok!

Glasba za sobotni večer: Madeleine Peyroux

Polna luna

Če se ne ustavim sama od sebe, potem me ustavi prehlad in tale je res napredoval tako, kot se za prehlad spodobi. Barva produkta, ki je navsezgodaj priletel iz nosu in se ujel v robec, vas najverjetneje ne interesira tako zelo, da bi jo morala na tem mestu navesti, je pa zadostovala, da sem sprejela sklep, da se danes ne premaknem iz kavča. No ja, preden sem se zavlekla na kavč, sem skočila dol in se oskrbela z zalogami, s kakršnimi se morajo oskrbeti ljudje, ki sklenejo cel ljubi dan preždeti na kavču. Sadje, ogromno sadja, ter črna redkev, katero sem potem izdolbla in napolnila z medom - to je namreč dobra mešanica za preganjanje prehlada.

Enkrat sem nekje prebrala intervju z Bernardo Jeklin, ki je razliko med socializmom in kapitalizmom opisala nekako takole: Razlika je v tem, da sem včasih kupila čevlje, jih še nove postavila poleg postelje in jih nato še cel teden ogledovala. Ko danes kupim čevlje, vrečko vržem v kot in jih ponavadi sploh ne vzamem iž škatle, skorajda pozabim nanje." Name kapitalizem ne deluje tako. Kupim malo, preden kupim močno premislim in ponavadi kupim dobro. Zadevo potem ponavadi, preden jo prvič uporabim, še nekaj časa ogledujem. Tako danes ogledujem prekrasno volneno taško, ki sem jo včeraj kupila od simpatične Michele - Michela je ena od sester, ki se podpisuje pod blagovno znamko TinaKela. V Ljubljano je prišla z ogromno torbo, iz katere je potem zlagala stvar za stvarjo, eno lepšo od druge, dokler jih ni bila polna miza. Pa kaj miza, še vsi stoli in klopi tam okoli! Smo jo kar dobro "izropale", preostanek pa je potem nesla prodat v Pozitive.
Tako zdaj tale torbica, ki malo spominja na luno (ki je danes polna) visi na kljuki in se sprašuje kam jo bom premierno peljala. Ne vem še, se pa že vidim, kako z njo v roki v mrzlem zimskem dnevu, med naletavanjem snega hitim skozi mesto.

Sem morda že kdaj omenila, da obožujem fige?! :)

505 particuliére

Danes me je prevzela barva cappuccina. In izvedela sem fino novico, zato sem se šla pocrkljat v drogerijo. Lepi časi se obetajo, tako in drugače...

Strti orehi...

Kaj je popoln vikend? Včasih je popoln vikend to, da na "to do" seznamu narediš vse kljukice. No, ne vse, ampak veliko pa. Včeraj smo obirali jabolka, taka pikasta, neškropljena, nekatera črviva, druga rahlo nagnita. Ta lepa so šla v ozimnico, iz ostalih bo nastal zelo dober sok. Dve oprani žehti, polna omara cunj in prazen koš za umazano perilo si štejem v velik plus. Sizifovski boj z mačjimi dlakami ne bo nikoli dobljen, tu je bolje popustiti in narediti kompromis - vsakodnevno sesanje prežene stran 50°% odpadlih dlak tega sveta, ostalih 50°% je našlo dom na mojih črnih oblačilih. Razmišljam, da ni črna morda nova siva?! Hvala tistemu, katerega nekateri imenujejo Bog, za lepljive valjčke in sesalce. En uspešen nedeljski jutranji sestanek, na katerem sva naredili plan kaj bomo počeli tja do novega leta. Pa en nov dizajn za nekaj, kar naj zaenkrat še ostane skrivnost. Trije paketki napakiranih izdelkov, ki čakajo, da jih odnesem na pošto. Ducat olupljenih mandarin, preveč kofetov z irskim likerjem in stepeno smetano. Veliko strtih orehov - tudi v prenesenem smislu. Pa vmesni odmori na balkonu - med dolgimi sencami... Jesen mi je zaenkrat še všeč, predvsem ta del z dolgimi sencami in mehkimi sončnimi žarki. Lahko noč, pa lepo spite!

Brezčasna izraznost

Včeraj smo pokukali v svet Aaltove brezčasne izraznosti. V Narodnem muzeju je namreč od včeraj naprej na ogled razstava, na kateri je razstavljeno Aaltovo pohištvo, del tekstilij, lahko pa tudi pokukate v trodimenziolani svet maket, ki so zanimivo umeščene v vogale črnih kubusov, v katerih notranjost preko interierja pogledate v prostrane finske gozdove. Med drugim so na ogled so postavljene steklene ikone vaze Savoy, katere še vedno izdelujejo ročno, za izdelavo ene pa je potrebnih šest ljudi.

Informacije o razstavi najdete tukaj: Narodni muzej

3D modna fotografija V Kinu Šiška

Hitro v Kino Šiška, nadenite si očala in poglejte v 3D svet modnih fotografij Matjaža Tančiča! A must see!

Avtorstvo

_

Že dalj časa me ima, da bi napisala nekaj na to temo, saj zadnje čase vedno bolj opažam, da se v našem prostoru avtorstvu pripisuje premajhen pomen in so zatorej avtorske pravice velikokrat kršene. Sploh v zadnjih letih, ko je pretok informacij zaradi medmrežja še večji kot poprej, se je pojav kopiranja še posebej razmahnil.
Kar me čudi, je popolna brezsramnost ljudi, ki ponaredijo nek izdelek. Še več, ko človeku, katerega delo ni zraslo na njegovem zeljniku, nekdo omeni, da se mu dotični izdelek zdi podoben izdelku nekoga drugega, le-ta vzroji, češ "tu pa že ni nobene podobnosti" in navrže nekaj v stilu: "Ne, moja torbica ni enaka tej o kateri govoriš, tista druga ima pašček širok tri centimetre, pri moji pa je pašček za en centimeter širši!"
Na nek način je kopiranje avtorskih izdelkov kraja. Vi skopirate idejo nekoga drugega, jo morda malček priredite, da bi vam bilo kopiranje težje dokazati in stvar prodate. Se pravi, da gre za krajo: človeka, od katerega ste skopirali proizvod, prikrajšate za del zaslužka. Razumem, da bi kopiranje v določenem segmentu morda lahko razumeli kot "poklon umetniku", v smislu "tvoje delo mi je bilo tako zelo všeč, da sem tudi sam poskušal ustvariti nekaj podobnega". To dejanje bi človek še razumel, če le ne bi samooklicani "kreativnež" (kako zelo ne maram te izrabljene posvaljkane besede) zadeve prodal in ob tem trdil, da je avtorstvo v njegovi domeni. Dokler nekdo nekaj takega izdeluje za lastno uporabo, ali pa za darilo babici, ni v tem početju prav nič spornega. Ampak ponarejen izdelek označiti za svojega in ga celo prodati, to pa je po mojem nekaj takega kot če bi jaz oblekla plašč moje prijateljice in trdila da je moj. Ampak tega ne naredim, pa če bi si še tako želela! Zakaj?! Zato, ker bi me bilo sram. Plagiatorstvo je torej brezsramnost brez primere! Poleg tega je naš slovenski prostor tako zelo majhen, da se vsako podvajanje izdelkov še toliko hitreje opazi. Recimo, da razumem željo po zaslužku ampak česar pa zares ne razumem, je to, da si nekdo želi biti prepoznaven po delu nekoga drugega. Mar ni to podcenjujoče do samega sebe?! Se vsi "kopipejsterji" res tako malo cenijo?!
Poleg tega posnemovalci ne vedo, kako je avtor prišel do rešitve - ogromno majhnih detajlov je, ki tvorijo celoto in s tem dovršenost izdelka in ravno te finese posnemovalci največkrat spregledajo, tako da ponarejeni izdelki največkrat ne dosegajo kvalitete originala. Res pa je, da take detajle po večini opazi le izurjeno oko, a vendar. Poleg vsega so ponaredki dolgočasni.
Večkrat sem že slišala, da se je kdo pritoževal, da je nekje opazil izdelke do pičice podobne njegovim, pa ob tem pristavil, da se mu ne da izpostavljati in pričkati z osebo, ki je zlorabila njegovo idejo. Vsak naj naredi kar hoče, meni se ne zdi prav, da se ljudem dovoli, da vse povprek počnejo kar jih je volja. Tule je link do strani z navodili o tem kako zaščitite svojo idejo: Zaščita avtorskih pravic. Ko imate svoje pravice zaščitene, človeku, ki vam je ukradel idejo pošljete prijazno pismo, v katerem ga opozorite, da ste svojo idejo avtorsko zaščitili ter, da temu ustrezno lahko računa na določene sankcije. Naj bo vsakemu jasno kje so meje, bolj ko jih bomo postavljali, bolj se jih bodo držali in obratno.

Samo ena Mona Liza je. In ogromno kopij. Vprašanje za tiste, ki tako radi posnemate delo drugih: Kdo je naslikal Mona Lizo? To nedvomno veste, ne veste pa tega, kdo vse je naslikal kopije! Tako je: brezimni ljudje, ljudje katerih imen in priimkov ne pozna nihče. Najbrž vam na tem mestu ni potrebno posebej razlagati zakaj je temu tako. Komur pa to kljub vsemu še vedno ni jasno, ta naj si še enkrat prebere zgornji sestavek.

O kršitvi avtorskih pravic s strani medijev, konkretno enega izmed naših največjih časopisnih podjetij, pa kdaj drugič.

Manager manjšega podjetja

_

Gospa na Vem točki je označila okence poleg katerega je pisalo: manager manjšega podjetja. To sem jaz. Zdaj, ko sem zaključila program uvajanja v samozaposlitev, sem se samozaposlila. Ne sprašujte me zakaj, ker ne vem. Pojma nimam! Zdaj so taki časi, da se je modno samozaposliti, pa sem se samozaposlila tudi jaz, človek mora biti v koraku s časom. Roko na srce, prav nič nisem v koraku s časom, čas je ponavadi 20 kilometrov pred menoj, jaz pa tečem za njim kot Francka za vozom. Čeprav se vsekakor trudim biti v koraku s časom. Saj sem ter tja nastopi kakšen dan, ko se mi celo zazdi, da sem korak pred časom, ampak taki dnevi so bolj redkost. Skratka, ko sem odkorakala z Vem točke, sem se sama sebi zdela strašno imenitna. "Manager manjšega podjetja" le ni čisto vsak. Neeee, drugi ljudje sedijo v svojih službah, odštevajo ure do tretje, veselijo se regresov, božičnic, plačanega dopusta, če enkrat zakašljajo lahko tečejo na bolniško, lahko tožijo svoje šefe, se pričkajo za odpravnine in podobne reči, jaz pa sem manager manjšega podjetja. Nudim razno. Nudim skoraj vse, razen čiščenja, vedeževanja in izdelave nohtov iz gela, čeprav sem močno premišljevala, da bi med storitve vključila tudi to - človek nikoli ne ve kaj vse bo primoran početi, čas v katerem živimo ni kaj posebej prizanesljiv do nas samozaposlenih.
Sicer v življenju nisem imela kaj dosti opraviti z managerji, vendar si predstavljam, da mora biti manager strašansko urejena oseba, zato sem si sama pri sebi rekla, da moram zdaj, ko sem pridobila ta strašansko imeniten naziv, narediti nekaj za urejen videz, torej sem kaj hitro vkorakala v prvo drogerijo, ki mi je prekrižala pot in nabavila novo šminko ter lak za nohte. Po mojem mnenju je urejenost pol uspeha! Naslednji korak, ki sem ga storila kot managerka je, da sem si podarila prosto popoldne. Po napornem tednu si človek zasluži prosto popoldne in tale sončen dan je bil kot nalašč za to. Resda kasneje od prostega popoldneva ni kaj dosti ostalo - kratek smuk na tržnico, pa po špecerijo v Špar, vse nakupljeno odnesti v stanovanje in potem zopet nazaj v mesto po opravkih- midva s Sizifom bi se krasno razumela... Kava z mlekom in kepico vanilijevega sladoleda v Čolnarni je bilo pravzaprav to, kar naj bi spadalo pod besedno zvezo prosto popoldne. Kasneje, na poti v svoje bodoče domovanje me je pot zanesla v Modrijanovo knjigarno na Trubarjevi, ki je, obljubljajoč popuste, vabila v svojo notranjost. Vsem knjigoljubcem toplo priporočam obisk! Določene knjige so nadvse ugodne in pravi greh bi bil, če bi jih človek ne bil kupil. S Črnci v Firencah ter Ljubeznijo na drugi pogled sem dopolnila zbirko prevedenih del vedno jezne Vedrane. Izgubljeni pogledi - Ljubljana nekoč in danes pa je knjiga, katero sem si že nekaj časa želela. Za smešno ceno sedmih evrov sem jo zdaj kupila pri Modrijanu. Primerjalne fotografije nekoč-danes so posnete iz istih zornih kotov. Zanimivo je opazovati kako se je skozi čas mesto spreminjalo - toliko izgubljenih detajlov, toliko po krivici predelanih stavb... Pa je šel, še en septemberski petek!

Sobota je za...

"Drobim besede v kozarec pene, da se stopijo, neizrečene, pustijo prostor okrog trapeza za nove plese..." (Melodrom)

Včerajšnje vreme bi mi skorajda preprečilo obisk koncerta skupine Melodrom v Kinu Šiška. Zanimivo, letos sem se zaradi slabega vremena odrekla že prenekateremu koncertu - resda so bili ti ponavadi nekje na odprtem in nič kaj me ni mikalo postavati pod dežnikom, dodaten razlog za neudeležbe je mojih 1.63m višine, ki mi ne omogoča, da bi v slabem vremenu pred seboj ne videla kaj dosti drugega drugega kot dežnike.

En klik, vprašanje prijatelja in moj pritrdilni odgovor, pa smo šli! Kritike sicer niso bile najboljše, meni pa so se Melodromi zdeli strašansko dodelani in koncert najboljši izmed vseh njihovih katere sem imela priložnost slišati. Glasba je pregnala tridnevni glavobol. No, mogoče je k temu malce pripomoglo tudi višnjevo pivo.

Petek je dan za koncert. In za pivo. Sobota je dan za kavo s smetano. In za klepet v dobri družbi. Nedelja je... Nedelja je dan za branje knjige, za prelistavanje revij in za poslušanje nove plošče. Zunaj dežuje in nimam dežnika.

Svoboda

_
_

MSU Zagreb

_

Navdušujoče. Želim si, da bi kmalu tudi mi imeli svoj Muzej sodobne umetnosti! Pa čeprav brez tobogana. No, obisk MSU-ja je pravzaprav kriv za to, da se ne morem več "hvaliti" s podatkom, da se še nikoli v življenju nisem peljala po toboganu.

MSU Zagreb
Dvostruki tobogan
George in Gilbert (me nista navdušila)

Brez naslova

_

Mi vsi (s tem mislim na vse - na normalne in ne-tako-normalne ljudi) smo le nepopolna živa bitja, ki živijo v nepopolnem svetu. Življenja ne živimo z natančnostjo bančnega računa ali po črtah in kotih izmerjenih z ravnilom in kotomerom. Se ti ne zdi? (H. Murakami, Norveški gozd)

Enkrat sem se ga že lotila, Norveškega gozda, pa ni šlo. Najbrž ni bil pravi čas. Žlahtnega Murakamija sem spet zalistala v soboto popoldne in si po nekaj straneh prisegla, da se, dokler ga ne preberem v celoti, ne premaknem iz kavča. Obljube sem se - bolj ali manj - držala (najbrž vmesna vstajanja z namenom pretegnitve kosti ne štejejo?!) in tako včeraj popoldne zadovoljna zaprla knjigo. Enkrat sem nekje prebrala definicijo požeruštva: požrešen si takrat, kadar medtem ko v ustih melješ grižljaj, že razmišljaš o naslednjem. Pri Murakamiju se mi je zgodilo nekaj podobnega: ko sem bila na polovici knjige, sem si že želela, da bi jo brala še enkrat. In jo zagotovo bom. Še prej pa Kafko na obali. Zakaj neki sem rabila tako dolg premor?!

The Beatles: Norwegian wood

Pobegi in vrnitve... v čas dolgih senc

_

Kamorkoli grem na počitnice, pa naj se jih še tako veselim in naj so še tako fajn, vedno se radostim ob misli na vrnitev nazaj domov. Ko sem kje daleč stran, se en delček mene neznansko veseli vrnitve v rutino, vrnitve v vsakdan čez katerega sicer občasno bentim (pa nič ne pomaga), tisti mali delček si prav potihem želi nazaj v svet, kjer je kljub vsemu še vedno dovolj prostora za vsakodnevne male čudaškosti.
Ko se vrnem domov, vsakič znova občudujem to belo Ljubljano in skoncentrirano mešanico ponujenega. Imam občutek, da je Ljubljana eno redkih mest, kjer si lahko istočasno introvertiran in ekstrovertiran - všeč mi je, da imam vedno znova možnost izbire.
Poletje je šlo mimo še preden smo se dodobra navadili nanj. Edini dve stvari, ki sta mi ostali v spominu je to, da je bil julij vroč in da avgusta praktično ni bilo (ne vem kdaj je šel mimo). Zdi se, kot da so se sence naenkrat podaljšale in dan nenadoma skrajšal.

Stanovanje je polno kartonastih škatel. Nekatere že polne, spet druge čakajo da jih napolnim. Čez priprta senčila v prostor prodira mehka popoldanska svetloba. Sedim sredi kartonastih škatel, ki oznanjajo selitev in špegam v tuja stanovanja. S Selbyem, ki je prispel danes in katerega sem nadvse vesela, to počnem povsem legitimno, brez slabe vesti in strahu, da bi me morda kdo zasačil pri nedovoljenem dejanju. Selby razkriva duše stanovanj, le-te so vanje vdahnili posebni ljudje. Na počitnicah sem se večkrat spraševala, če morda moj svet ni rahlo (ali celo precej) trivialen in na momente preveč nerealen?! Večkrat sem si zastavila vprašanje, če bi morda kljub vsemu morala biti bolj realna?! Takšna in drugačna vprašanja so se mi v glavi porajala že pred letom dni - na istem kraju. In letos sem se spraševala enako. Je to, da ti je vseeno kaj ješ in kaj daš nase napredek ali nazadek?! Je to, da si povsem neobremenjen s tem ali boš zjutraj zlezel v vrečo za krompir ali pa v zavesasto obleko z ogromnimi vrtnicami dobro ali ne?! Bi morda lažje živela, če bi hodila po predolgih razcefranih hlačnicah, namesto da svoj prosti čas porabim za krajšanje le-teh?! Ne, ne bi mi bilo lažje. Bilo bi mi težje, ker sem odvisna. (Da ne bo pomote: z razmišljanjem v času dopusta mislim na čas preživet v Škotskem višavju, ne o pohajkovanju po prestolnici Anglije, na katerega se nanašajo fotografije objavljene v prejšnji objavi.)

In zato se vedno znova vračam v krog odvisnosti, v svet vizualnega, za katerega sicer čisto potihem priznavam, da je morda rahlo trivialen, a kaj potem. S tem nikogar ne prizadanem, komur sem všeč taka prav, kdor bi me raje videl v vreči za krompir, naj se obrne stran, do nadaljnjega bom z velikim veseljem gojila svoj vrt. Včasih je treba iti daleč stran, da ugotoviš da je to kar imaš to kar si in to veš takrat, ko se veseliš vrnitve nazaj.

Utrip mesta

_

Drug svet. Drugi ljudje. Drugačni ljudje. Raznolikost vonjev in okusov. In končno spet tisti občutek, kot da le malo manjka, da ti bodo odpadle noge. Nove ideje. Nova energija. Gremo naprej!

Jabolko

_

Tole je danes "padlo" na mizo po odličnem kosilu. Lepo in izvirno...

Dva dni velikega modrega neba...

_

Dva dni velikega modrega neba, dva dni večernega neba, na gosto posejanega z zvezdami. Brez ure, z ugasnjenim telefonom ter računalnikom spravljenim v stari češnjevi omari. Z neodprto knjigo in neuporabljenimi supergami v ruzaku. Z veliko prelitimi solzami smeha...

Give me a break!

Če vam je nekdo, ki ga slučajno poznam, oziroma sem ga videla recimo ene petkrat življenju (kar je točno toliko kolikokrat ste dotično osebo videli vi), dolžan 6€, se z njim zmenite naj vam jih vrne. Ne tratite mojega časa s sms-ji, v katerih mi sporočate, naj dotični osebi sporočim naj vam vrne uživih 6 evrijev, oziroma naj jih da meni, da jih bom potem dala vam. Denarno posredništvo zaračunavam in tarifa je precej višja kot 6€!
Če imate pred seboj risbo, na kateri je narisan umivalnik in poleg njega piše, da je dotični umivalnik širok 50 in globok 50cm, mi prosim ne pošiljajte mailov z vprašanji o dimenzijah potencialnega umivalnika. Izjema ste tisti, ki ste slepi in slabovidni!
Če vi nekaj mislite in predvidevate, da jaz mislim enako kot vi, ste se zmotili. Kadar vam ni jasno kaj mislim, me prosim vprašajte.
Če trdite, da je Krtina pri Domžalah blizu Celja, si prosim oglejte tale zemljevid: Google maps

Zelo sem utrujena, mislim da bom spila še en limoncello!