torek, februar 25, 2014

Boš že videla ...



Opazovanje kupovanja na zalogo me je spremljalo celo otroštvo. Spomnim se, ko sva z mamo hodili čakat v vrsto za prašek. Mamina prijateljica je poznala Makso, ki je bila zaposlena v bližnjem supermarketu in Maksa je potem povedala, kdaj bodo dobili prašek. Danes bi temu početju verjetno rekli korupcija.  Kakor koli, tisti dan in tisto uro, ko naj bi prašek dostavili v skladišče, si ga moral na poti v trgovino prestreči, zato se je bilo treba postaviti v vrsto pri vratih z železno roleto in nato kar nekaj časa čakati, da se je šklopotajoča zelena roleta dvignila, nato si dobil prašek. Včasih ga tudi nisi dobil, ker nisi prišel pol ure pred dogovorjeno uro, ali pa so ga pripeljali premalo.
Razmere v socializmu, kjer si moral stalno nekaj kupovati na zalogo, so tako med drugim rezultirale tudi metrske kupe še nikoli rabljenih brisač in posteljnine v vseh mogočih barvah in vzorcih, v omarah naših staršev in starih staršev. Tako je posledično naša babi pri šestinosemdesetih letih slovenska Imelda Marcos, saj je namreč še kako vesela vsakega novega para čevljev, ki ga potem postavi v omaro, poleg ostalih petdesetih parov, od katerih jih petintrideset verjetno še ni nosila in vsakič znova pove, kako je bilo včasih, ko niso ničesar imeli. "Vanja, ti ne veš, kako je bilo včasih!" Verjetno misli še na tiste čase pred in takoj po drugi svetovni vojni, ne spomnim se namreč, da bi v času rdeče zvezde in pionirskih kap kdo trpel zaradi strašnega pomanjkanja čevljev. In brisač. Pa predpasnikov. Krožnikov. Rut.
V moji omari sta dva mala kupčka brisač. Šest velikih, takih, v kakršne se lahko tudi zaviješ, štiri standardne velikosti, ter pet malih za k umivalniku. Menim, da jih je preveč, saj namreč vse nikoli ne pridejo na vrsto za uporabo, kljub temu, da se vsak dan umivamo in imamo včasih tudi goste, ki prespijo pri nas. Posteljnine imam dva kompleta, oba bela, ker barv (ali bognedaj vzorcev) v postelji ne maramo. Ko se eden umaže, ga zamenjam z drugim in umazanega fliknem v pranje. V omari je tudi točno ena posteljnina za obiske, saj sumim, da pri nas nikoli ne bo prespal cel avtobus ekipe folklorne skupine iz Srbije. Kuhinjskih servetov imam švoh deset. Velika večina je belih, ker v kuhinji servetov v barvah in vzorcih ne prenesem. Potem je tu en lanen od PolonePolone, tega razgrnem v košarico, kadar postrežem kruh in dva pisana, ki sta čisto zadaj v predalu, za rezervo, če je treba kaj pokriti, obložiti ali kajtijastvemkaj. Mislim, da sem kar srečna. Srečna, ker se ne dušim v kupih reči, ki bi me ob pogledu nanje vsak dan opominjale, da jih mogoče ne bom nikoli rabila. In strahotno srečna, ker v eno omaro v hodniku lahko zbašem vse in imam zato v sobah prostor za bivanje.
Potem pridejo obiski. Obiski, ki vprašajo koliko omar boš še kupil. Poveš, da, če bo vse po sreči, nobene več, razen ene komode v spalnici, čez nekaj let. Takrat se usta obiskov spremenijo v ravno črto. Nekaj časa ne rečejo nič, nato pa povedo, da bom že še videla in modro pristavijo, kako se z leti veliko reči nabere, naslednji moment pa že držijo za kljuko na vratih in malodane skozi zobe povedo, da morajo oni veliko reči odmetati, vreči stran, da imajo vse nabasano, da je nevzdržno. In še enkrat: da bom že še videla. Nato odhitijo domov. Pospravljat. Metat stran.
Boste rekli, da je danes, ko ne živimo več v času socializma, glede kopičenja stvari kaj drugače? Kje pa, nič drugače ni. Še huje je! Resda nam ni treba kupovati na zalogo, je pa razno razne reči treba kupovati, ker so tako zelo lepe. Ker česa tako lepega pa do zdaj še niste videli - ste mislili, da ste videli in kupili že vse lepe stvari tega sveta, zdaj pa tole! Seveda vse to nujno potrebujete. Ker take reči imajo vsi, ki nekaj veljajo. Kako smo lepo programirani, pridni, ubogljivi strojčki za masovno potrošnjo. Ker je sosedova Zofka rekla, da je letos modna črno-bela kombinacija, boste vse rdeče brisače potisnili v kot omare, prednje pa postavili dva kupa novih - črnobelih seveda, ker je Zofi take včeraj objavila na Instagramu. Zofi tudi ve, s kakšno posteljnino se je letos potrebno pokrivati in v kakšen kuhinjski servet je treba brisati ročice. Njen mož namreč dobro zasluži. Pred  leti ga je prijela za jajca in za kazen morate vi zdaj vsak dan gledati iz kakšne šalce je zjutraj (medtem, ko je držala moža za jajca)  pila čaj. Če seveda nimate nobenega drugega dela, kot da zijate v njen Instagram profil.
Sumim, da ima tudi Zofi jajca. Jajca, da potem vse te predmete, ko niso več tako zelo modni in v omari predstavljajo le še stara jajca, flikne v koš za smeti. Glede tega jo pa v bistvu kar občudujem. Ali pa tudi ne, to je namreč le zadnja  faza procesa, ki se imenuje potrošništvo. Ko vržeš proč, lahko namreč spet kupiš novo. Sem vam že povedala, da so letos v modi pastelne barve? No, kdor kaj da nase, ta bo imel letos pohištvo v pastelnih barvah. Pa ne samo pohištvo, tudi dodatke ...

15 komentarjev:

GoLa pravi ...

Še eno gospodinjstvo dviga roko za belo (ker te ljubim belo) in maloštevilčnost (ker svoboda prostora šteje). Manj je več in čisto zadosti.

tamck pravi ...

Tudi sama nisem pretirana zagovornica kopičenja stvari, čeprav se moram včasih zadržat, da česane kupim zato, ker je pač zelo lepo. Modne stvari me pa ne ganejo. Edino za knjige sem prepričana, da jih ni nikoli preveč.

Coprnca pravi ...

joj ne s kuhinjskimi srveti. Iz dveh gospodinjstev sem podedovala dva kupa "novih" zalog. In potem od vseh babic, tet, starih mam ipd. dobila en kup servetov in brisač, ki mi večinsko sploh niso všeč. Pa reši situacijo. In ker mi je škoda stvari vreči stran (sploh če so nove), sem še do nadaljnega zavezana grdim srvetom :) bom pa prišparala :D

Roxanna pravi ...

Pred letom dni sem odprla originalno embalažo posteljnine iz sredine sedemdesetih. Poročno darilo mojim staršem. Evo, čez 38 let vse prav pride. :)

spela pravi ...

haha, dve veliki brisači in štiri male :) največkrat jih operem in kar mokre obesim nazaj, se do jutra posušijo... mi jih ni treba zlagat v oamro. dec pravi, da naj malo bolj kolobarim z brisačami, da ne bojo ene nove, druge pa čisto zdelane ;)

Anita pravi ...

Jaz imam največji problem z oblačili, ki se kar nabirajo in nabirajo pa še vedno več nas je.
In z igračami. Manj kot jih kupujemo več jih je.
Brisače in posteljnino pa tudi mi... iz obešalnika v pralni stroj, sušilec in nazaj na obešalnik oz. posteljo. Dva kompleta sta več kot dovolj.

Vanja pravi ...

Če imaš manj reči, imaš tudi manj dela.

Alexia pravi ...

Nasmehnila sem se ob čevljih in brisačah. Naša babi tudi kopiči čevlje pa obleke, čez deset let pa jih prvič obuje ali obleče.

martinKa pravi ...

Terna! Se fočkam za belo in glasujem proti kopičenju stvari.

martinKa pravi ...

Terna! Dvigam glas za belo barvo in proti kopičenju zadev.

matilda pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.
matilda pravi ...

mene pa minimalizem dolgočasi, mislim, jaaa, bi mela belo sivo stanovanje pa fajn kvalitetn kavč v tmno sivi barvi pa, eno tazaresno sliko čez vso sten, pa sam štiri dizajnerske stol (ah, to ni rs vsaj eden bi moral bit drugačen), pa eno mizo za zmereaj...ampak, kaj ko bi ob prvi priliki zrastel na tleh kup revij, ki so tudi za zmeraj, kaj ko potem lepo torbico postavim na polico med knjige, kaj ko je maroška svetilka perfektna za minimalistično predsobo v kateri so trije žeblji namesto obešalnika, kaj ko imam rada čevlje v vseh barvah rumene, kaj ko rada stvari prestavljam in ustvarjam različna vzdušja...in pravzaprav so zadovoljni vsi, ker vse tisto, kar ne nosim roma začasno ali trajno k nekomu drugemu, tuji otrokom ni potrebno kupovat kokr osemdestih v Top Shopu, stari jušniki tako lepo pašejo k ikejinim šalčkam in krožnikom iz Tunisa. Skratka jaz sem za cirkus:) in moj minimalizem je bil bolj pobožna želja, ko sem listala razne revije...ampak so not me. in vse je jasno, ker sem morala prejšnji post odstranit, ker so bile besede neberljiv (v resnici imam najmanj tri nevidne prste viška):)

Vanja pravi ...

Matilda, še dobro, da smo si tako različni. Sem gor zrasla v zelo ne-minimalističnega-interierja hiši, verjetno me odtod vse, kar je pretirano "buhteče" duši. Nič nimam proti "okrancljanim" stanovanjem, na momente si sem ter tja, medtem ko listam revije, celo želim, da bi živela v kakšnem takem bolj "neobremenjenem", kjer bi lahko reči prosto ležale naokrog in ne bi takoj izgledalo nepospravljeno, ampak vem, da ne bi šlo. Da bi me začelo dušiti. Sem v fazi, ko sem prepričana, da ni lepšega kot sence, ki se prelivajo čez prostor, ki diha. Dopuščam pa možnost, da bo morda kdaj drugače. :)

Malči pravi ...

No, če si želiš resnično neobremenjenega stanovanja, lahko prideš vedno k nam na obisk. Mi imamo vse izredno neobremenenjeno naštimano...In če mi še kdo prinese "nekaj majhnega za otroke in par servetk", ga bom lastnoročno zabrisala skozi okno. s kramo vred.

Vanja pravi ...

Draga Malči, pa ravno par servetk sem ti imela namen prinesti. Torej sem precej zmotno mislila, da skozi balkon mečeš samo otroke, glede na to kaj si napisala, me je kar malo strah, da lahko tudi mene doleti podobna usoda. :/
Za kakšno broško pa bi se nemara še našel plac na polici, kenede?