sreda, junij 12, 2013

NNNP


"Še enkrat bom vprašala, je med vami kdo, ki ga tišči v prsih?" sprašuje mlada zdravnica polno čakalnico nestrpnih pacientov, medtem ko sama ravno stopam skozi vhodna vrata.
"Jaz." odgovorim.
"Stopite naprej."


Zrecitiram štorijo o izpuljenem zobu in prsni bolečini, ki se je pojavila prejšnji večer. Takoj zatem ležim na postelji, sestra priklopi ekg ... "Sestra poglejte. Poglejte, saj tole je mlada ženska ... Dajmo, naredimo še enkrat ..." Medtem gre zdravnica v čakalnico, odkoder slišim: "Ne gospa, niste na vrsti. Imamo nujni primer, moram iti z gospo na urgenco, ona lahko umre, če ne grem z njo, vi pa ne boste umrli od tega ker vas je uščipnilo v hrbtu!" "No, zdaj so pa še nekoga dobili" si mislim "zdaj bomo pa čakali". Seveda mi na kraj pameti ni padlo, da bi bila ta gospa, ki bi potencialno lahko umrla, ravno jaz. Neeee. Enako je razmišljal A, ki me je malo prej pospremil v čakalnico. "Gospod, stopite noter. Poglejte, gospa mora na urgenco, morda ni nič, ampak jaz moram posumiti na najhujše. Zdaj bomo šli na urgenco, vi ne smete z nami, peljite se za nami, lepo počasi" nadaljuje, medtem ko mi v roko baše kanal. "Mi bomo šli z lučkami" doda. "Super" odgovorim, "Super za vse vas, razen zame" se pošali reševalec. Tresla sem se kot da je temperatura padla na minus dvajset. Pa smo šli. Z lučkami, kakopak. "Ste videli, celo čakalnico ljudi sem poslala domov, zaradi vas" je v smehu rekla prijazna zdravnica.

Vse skupaj je izgledalo kot en hiter film, ki se seveda, še vedno ne dogaja meni. Čeprav je bilo jasno, kdo je tista gospa, ki se pelje v tulečem reševalnem vozilu in morda lahko celo umre. "Pri 37. pa res še ne bi umrla, no! Sploh pa ne zdaj, ko se moram ravno preseliti v sveže prenovljeno stanovanje." Urgenca, takoj v ambulanto, ekg, ultrazvok, slikanje srca in pljuč. Soba za opazovanje. Pravzaprav štiriindvajset ur sobe za opazovanje, ker na oddelku nimajo prostora.  Soba brez oken, nagnetene zasilne postelje, zoprni neučakani bolniki, prijazno osebje. "Gospa kakšen imate pa kaj sladkor?" "Ja ne vem, odvisno od tega kaj požrem" pove gospa. "Kaj se pa gredo, tu čakam že štiri ure, pa še vedno nič!" se usaja priletni gospod. "Ješprenj!" sikne neka druga gospa in jezno podvezne pokrovko nazaj na krožnik. Verjetno je mislila, da bo za večerjo svinjska krača. "Že dolgo se nisem tako dobro najedel" pove umirjen gospod na klopi in nadaljuje "Včasih imam komaj za kruh in mleko." Ostali se naredijo kot da ne slišijo. "Pička materina!" sikne gospa (tista, ki ne mara ješprenja) ponoči, ko ji pomagajo s postelje, da bo šla na vece. Že celo življenje poslušam zgodbe o nadutem osebju in ubogih bolnikih. Vam povem, vsaj eno tretjino bolnikov bi bilo treba, še preden se uležejo na posteljo, pošteno oklofutati. Toliko slabe volje in predrznosti na kupu nisem slišala že lep čas. Kot tudi to, iz dneva v dan ponavljajočo se "mantro", kako so nam vse pokradli in tovrstne "začimbe". Ne vem in pojma nimam kakšno je stanje v zdravstvu, predstavljam si, da je porazno, a bolnišnično osebje se trudi kolikor se more, pacienti ne občutijo prav nobenega  pomanjkanja. Večkrat sem imela priložnost slišati osebje, ko se drug drugemu pritožujejo, češ, da imajo "bolnišnico Franjo", ampak kot pravim, občutek je drugačen. Pravi čarovniki so.

Še posebej zdravniki in sestre ter medicinski tehniki na oddelku intenzivne nege, kjer sem imela priložnost bivati dva dneva in pol. Tisto pa je nadčloveško delo, ki ga vsi po vrsti opravljajo z dobro voljo in nasmehom, sem ter tja se celo pošalijo. Hecno, tistim, ki smo/ so zunaj, se ob omembi besede bolnišnica naježijo lasje. Ko pa  se enkrat znajdeš na drugi strani, te pa dejstvo, da si tam, neverjetno pomirja. Vsaj mene je. In vse tiste preiskave, ko ti s katetri šarijo po životu, ki so jih bolnišnični povratniki vedno z velikim veseljem opisovali kot nekaj najbolj grozljivega na svetu, niso prav noben bavbav. Koronarografija? Ne bi rekla, da bi si zadevo ravno želela ponoviti, je pa velika vijolično-modro-rumena proga v dimljah edina neprijetnost, ki spremlja to preiskavo. Tam, na koronarografiji so šele šaljivi. Tako te zamotijo, da še veš ne kdaj je konec "zabave", edinole ko odmaknejo screen, si presenečen, ko je vse skupaj malo oškropljeno s krvjo. V glavnem ... kar močan želodec dobi človek v bolnici. Tu mislim predvsem na kombinacijo fekalije-obroki. Ali pa je bil moj želodec že od nekdaj močan, pa nisem vedela? Ampak mislim, da ne. 


Skratka, diagnoza: perikarditis. Ne vedo, če je od zoba. Lahko da je, lahko pa tudi da ni. Pazite na svoje zobe! Ker zobje so hudič. Te zgodbe je, upam da, za nekaj časa konec. Saj je bilo zanimivo, da ne rečem na momente celo adrenalinsko, ampak imejte vi svojo bolnico, mene pa pustite pri miru. Bom pridna in tri mesece počivala. Dopust. Bolniška. Počitek. Bralni maraton. Pa veliko obiskov.

Zdaj vem, kdo so moji pravi prijatelji. In moja družina je zlata. Saj ne, da bi bila slednjega ne vedela že prej.

P.S. Samo tablete imam pa prav stajliš, a ne?



14 komentarjev:

GoLa pravi ...

Spremljala sem te prek fb in držala pesti, da te fino pregledajo in boš med nami še vsaj eninpolkrat toliko kot do zdaj. Pazi na črpalko, tudi s temi nadvse ljubkimi malimi srčki. Lupčka.

Maja pravi ...

Uf, je pa dogajalo. Tabljetke so pa srčkaste ali ritkaste. Kakor obrneš. ;-)

Pozdravi in spočij se.

Tashky pravi ...

Full lep zapis, še posebej, ker sem delala včasih v tej bolnišnici - ampak na drugi strani.

Lepo si zapisala njihovo delo...hrana pa ja, verjamem, da je bolj švoh.

Zdravje je vse, čuvaj sebe, in ja, tablete zehr stayliš!!!!

Limoncello pravi ...

En koš zdravja pošiljam! Sočustvujem in razumem bolniško odisejado, pred par leti sem jo doživela na svoji koži in res ni luštno. Nikakor. Žal pa so zgleda bolniki vsako leto slabši. :)

Vse dobro!

Špiklja pravi ...

Perikarditis zveni bolj kot kakšna ritna muha, prvič slišim. Če boš še v postelji, ko se vrnem, pridem na obisk, drugače pa se vidiva ob kavici zunaj na sončku ...

Anita pravi ...

Uf, to pa je presenečenje, da te takole odpeljejo.

Tudi jaz imam z bolnišničnim osebjem kar dobre izkušnje, še celo hrana ni bila tako grozno slaba.

Pozdravi se, pa javi, kaj si dobrega prebrala.

spela pravi ...

lepe tablete! fouš! moje so čisto obične. hvala za doživet opis! rožnik torej do nadaljnega odpade ;)

tjasa pravi ...

Tole pričico bi najraje naprintala in poslala svoji zobozdravnici (ama čisto nikamor se ji ne mudi z zdravljenjem enih takih mnoga-leta-samo-flikanih zob)...

No, anyway, samo da je vse ok. Čimprejšnje okrevanje.

PS
Glede bolnišnice se pa povsem strinjam. Tudi moje osebje je bilo nad vsemi možnimi pričakovanji, paciente bi pa nekatere postavila pred vrata na dež in mraz.

Hrana pa NI dobra. Ne samo, da ni okusna, pogosto je povsem neprimerna za bolne ljudi, ki ves dan ležijo (bolj ko ne). V 70-ih je morda še bila po doktrini, ampak to je pa to. Razumem, da je s svežo zelenjavo težko nafutrat cel KC, ampak cukra pa zaradi tega tudi ni treba dat na krožnik za večerjo.

adj. pravi ...

UKC je čisti horror. V primerjavi s tistim, kar lahko vidimo v ameriških TV serijah, smo v 19. stoletju. Še huje je, če si predstavljaš, kakšen bo, ko bomo (če bomo) stari 70 - še malo bolj ofucan in z manjšim proračunom ...

Vanja pravi ...

No, o hrani bi lahko kar dolg tekst spisala, morda ga celo bom. Slaba je. Neustrezna. Preveč hrane. Preveč slabe hrane.
O "ofucanem" UKC-ju bi se tudi dalo pogovarjat. Seveda sem, medtem ko sem bila tam, imela čas premišljevati o tem, kako naj bi to izgledalo v prihodnosti, in sem, kot Adj., prišla do enakih zaključkov. Upam, da me sežgejo, preden bi vsa stara in obnemogla prišla ležat v UKC ali v kakšno njej podobno stavbo, ki bo takrat v podobnem stanju kot zdaj gastro klinika na japljevi, stomatološka klinika ali kakšna od tistih zanikrnih hišic tam okoli, katerih na srečo že dalj časa nisem imela prilike videti od znotraj. Saj veste, interier kot v ruskih ali poljskih filmih iz leta 80.

Vanja pravi ...

Špela, septembra mogoče. Počasi počasi.

spela pravi ...

na UKC grem jeseni, me je že strah ;) no, mogoče bi se dalo zdilat za onkološkega... tam je fajn, novo in komot. hrane se ne spomnim kaj dosti, ker v tistih petih dneh nisem kaj dosti jedla.

Vanja pravi ...

Ojej, pol bo pa bolj mal Rožnika letos?! Tole je res eno bedasto leto.

ura pravi ...

Uf, tole se je pa kar napeto bralo...
Držim pesti, da boš (prisilni) počitek čimbolj izkoristila in boš hitro nazaj na nogah :)