Forget-me-nots

Sem šla v trgovino po čike in po neko revijo, katero kupim vsak konec tedna in je niti ne odprem ne (raztrgam ovitek, na polico postavim priloženi DVD, revijo pa vržem stran).
Vračala sem se po neobičajni poti. Pod kozolcem sem pokadila čik in nabrala šop enih izmed najljubših mi pomladanskih rož. Pomlad, pomlad...

Brez besed...

Da, že sama ponudba dela je sporna. Ampak pravopis! Ejej... Človek ne ve ali bi se smejal ali jokal!
Nisem dovolj pametna, da bi iz napisanega uspela razbrati kdo komu plača?! Po vsej verjetnosti bodo morale plačati nesrečne nagice.

Strip!

Kupila sem si strip. Prav fino čtivo za na vlak! Veliko boljše kot naprimer Mladina, ob kateri se potem venomer grdo kremžim (včasih se sprašujem ali bo tega kremženja sploh kdaj konec?!). Vsem nakremženim ljudem bi morali doktorji predpisati stripe!
Lunačkove Minije sem našla v izložbi Konzorcija, kjer ima trenutno razstavo.

Poročilo

... z Milanskega pohištvenega sejma.

Najboljše stvari se zgodijo nenačrtovano. In obisk sejma je bil vsekakor te sorte. Telefonski klic v četrtek ob enih popoldne, rok za akreditacijo zamujen pred dvema mesecema, z malo iznajdljivosti sem imela pogojno akreditacijo v žepu v roku ene ure! Pa smo šli. Šef se je malce kislo držal, ker je ostal doma, šli sva sami s sodelavko in jih pustili v biroju - tri dedce. Od same žalosti so potem menda pili Pelinkovec!

Ne bom vas morila s fotkami sejemskih postavitev in z obveščanjem o tem kaj je na trgu novega - to si boste, tisti, ki vas te stvari malo bolj zanimajo, lahko prebrali drugje, tule bom na hitro nanizala zgolj nekaj zanimivosti - takih, ki jih oko ne vidi vsak dan.

V enem dnevu (beri: osmih urah) je na ogled postavljeno nemogoče pregledati selektivno. Za to bi človek potreboval približno dva do tri dni. Za približno predstavo o tem, kako velik je sejem naj služi podatek, da od vhoda do vhoda (obstajajo štirje) vozi avtobus. Ampak za en splošni vtis in nabor novega štofa je tudi osem ur kar soliden tajming. In človek, ki je vsak dan veliko na nogah (beri: veliko hodi peš), je po vsem tem celo sposoben iti ven in se zabavati vse tja do jutranjih ur. No, na tem mestu ne bomo razlagali kako se je ta zabava imela končati - ampak vsekakor sem sama sebi dokazala da imam več kondicije, kot si običajno predstavljam.

Daleč najzanimivejša je bila predstavitev mladih, še neuveljavljenih oblikovalcev, v Sallonih Sattelite, kamor smo čisto po naključju zašli na začetku.

Iz kafetjere si lahko napravite prav čedno lučko. Qed design

Moderne šiše oblikovalke iz Bejruta. Atelier s/z

Predpražnik, ki vaše goste mimogrede tudi stehta.

Pasovi za vse, ki pazijo na svoj obseg.

Swarovski. Tudi na boardih. Le kje se ti kristali še niso pojavili?!

Lučke ptice, malo asociirajo na nakit Lare Bohinc.

Zanimiva lesena kolesa. Predvsem všeč mi je bila postavitev le-teh.

Čudaška novodobna psiha - ne predstavljam si, kako jo je zajahati v kakšni fini večerni obleki?!

Tale papirnata lučka je dokaz, da na fotografijah večina stvari lepo izgleda - v resnici gre samo za dva, okrog žarnice ovita počečkana in raztrgana papirja!

Jelenčki, metuljčki in podobne štance menda še niso passe.

Bizarni sedali v obliki jajc. Bruh!

Lepo oblikovano steklo na steni ustvari subtilno igro svetlobe.

Najbizarnejši tuš kar jih je moje oko kdajkoli videlo.

Pri Capelliniju so se potrudili in naredili stol za vse, ki jih muči stiska s prostorom.

Brata Thonet bi bila nad tem razstavnim prostorom prav gotovo navdušena.

Tudi pri Thonetu gredo s časom naprej!

Pri Arteku so svoj razstavni prostor omejili kar s svojimi produkti.

P.S. Ko mi bo čas dopuščal in ko se prebijem čez nagrabljen material, za vse firbce dodam še kakšne zanimive linke!

Nakup v DM-u

Predvčerajšnjim sem v DM-u kupovala papirnate brisače za v pisarno. Glede na to, da sem imela v denarnici le dva eura, sem kar precej prešnofala cene in našla štiri kose papirnatih brisač, ki so bile v akciji (kako sovražim to besedo!) - cena je bila znižana iz 2.08 na 1.35 eura. Na blagajni mi jih prodajalka zaračuna po ceni 1.55 eura. "Oprostite, ampak tale cena ni prava." rečem. "Že mogoče" odvrne brezbrižno "Bom šla pogledat." Gre, pride nazaj, ne reče nič in nekaj šari po blagajni. "No, kakšna je cena?" povprašam. "Ja, stanejo 1.55 eura, ampak ker je bila na polici napačna cena, vam jih bom zaračunala po ceni kakršna je bila na polici." Hm, kakšna čast! Prodajalka se ne opraviči.
Naslednji dan pridem v isto trgovino in kupim paketek nečesa, kar ženske napopamo na spodnje hlačke in se potem počutimo tako zelo svobodne in sveže. Na polici je cena 1.55 eura. Na blagajni mi blagajničarka naračuna 1.75 eura. "Oprostite, ampak tale cena ni prava." spet rečem, ona pa odvrne. "Ja, čisto možno. Jutri se bodo določeni produkti podražili, pa so najbrž kolegice že zdaj zamenjale cene." Aaaaa?! Prime me, da bi jim za vrat poslala tržno inšpekcijo. Ampak imajo srečo, da se mi s tem ne da ukvarjati. Povsem neprimerna je bila moja reakcija, ker sem artikel najprej plačala in potem šla še enkrat preverit ceno, namesto da bi poslala prodajalko da to stori ona. Ko ji nato še enkrat povem, da mi je zaračunala preveč, mi brez besed v roke porine tistih 20 centov. Se ne opraviči, ljudje v vrsti me grdo gledajo, ker kompliciram zaradi dvajsetih centov.
Pa se mi ne gre za tistih 20 centov - meni se namreč to ne bo nikjer poznalo, gre za princip in odnos trgovca do kupca. Ob mojem (upravičenem) predvidevanju, da recimo vsakega nategnejo za minimalno 20 centov, imajo konec dne v blagajni kar lep presežek. Slučajno sem obakrat kupila samo po en artikel in seveda takoj opazila razliko v ceni, predpostavljam pa, da nekdo, ki kupi več stvari, najbrž ne preverja ali se cene do centa ujemajo s tistimi, ki so označene na polici. Marsikdo pa tudi nič ne reče, ker mu je zoprno komplicirati zaradi tistih nekaj centov. In tako nas mirno še naprej okrog prinašajo... Da ne omenjam kako zoprni so s tistimi svojimi vrečkami, v katere bi ti porinili tudi šivanko, če bi le-te prodajali!

Aaaaaaaaaaaaaaaaa!

Kako sovražim, ko vidim da nekdo svoje čevlje, katere je pravkar polil s kafetom, očisti z gobico za pomivanje posode!! In potem me debelo gleda, ko mu povem da se to ne dela. Mater, res sem čudna!

Morda kdo ve?

- kje kupiti dežnik, ki se po enem tednu uporabe ne pokvari?
- kje kupiti modrc, pri katerem naramnice ne lezejo dol?
- kje kupiti kavbojke, ki se po enem mesecu nošenja ne raztegnejo za dve številki?
- kje kupiti obutev, na kateri ne piše, da je primerna samo za nošene v suhem vremenu? (gumijasti škornji ne štejejo)

Meni se namreč vsi dežniki (z izjemo tistih, ki jih izgubim) polomijo, pa ni važno kje so bili kupljeni in koliko so koštali. Predzadnjič sem v Nami nalašč kupila najdražji dežnik, ki pa se ne da več zapreti. Nazadnje sem kupila zložljiv dežnik neke priznane znamke, za katerega potrebujem veliko dozo časa da ga odprem (kar pa, kadar začne padati dež ni tako zelo prikladno), dežniku je namreč treba vse špriklje namakniti "na ven" in šele nato ga lahko odpreš. Poleg tega se je ena od šprikelj že nalomila (ne, z dežnikom nisem po nikomer udrihala!).
Modrca, pri katerem naramnice ne lezejo dol (tisti brez naramnic seveda ne štejejo) še nisem našla.
Vse kavbojke, ki sem jih kupila v zadnjih dveh letih so se raztegnile do nerazpoznavnosti (govorimo o kavbojkah ki koštajo 150 ojrov +). Hlače, katere človek v garderobi komaj zapne, v katerih se tri dni komaj spodobno usede, saj so tako zelo tesne, po enem mesecu visijo nekje pod pasom!
Zimski škornji priznane znamke (ki naj bi bili primerni za sneg) ne prenesejo manjšega naliva. Zaprti letni čevlji (tako opevani Geox) niso primerni za vlažno vreme; na zebri ali kanalizacijski rešetki me skoraj na rit odnese - tako kot recimo pozimi na ledu.

Čudi me, da kapitalizem, ki naj bi človeku ponujal vse kar mu srce poželi, ne more sproducirati dežnikov, ki nebi bili zgolj za enkratno uporabo, modrcev pri katerih naramnice ne bi lezle dol, čevljev, katere bi človek nosil v slabem vremenu in kavbojk, ki se ob nošenju nebi povečale za dve številki?!

Nikoli ne moreš imeti vsega!

Nikoli se ne tehtam. Itak začutim kdaj imam kje česa preveč in to mi zaenkrat povsem zadošča.
Drugače pa je moja šivilja (ki je zelo direkten človek) oseba, ki mi pove ali je moja telesna tolšča v mejah normale ali pač ne. Prejšnji teden mi je naprimer rekla: "Zdaj imaš pa že nekaj časa fino postavico!" Lahko si mislite kako dobro se mi je zdelo, da mi je to povedala. (Še posebej zato, ker se zadnje čase v lokalu nasproti naše službe precej redno bašem s toasti iz belega kruha).
No in potem danes z Malči prideva k njej, da nama vzame mere za hlače hlamudrače. Šivilja najprej pomeri mene, nato pa Malči. Ob tem ko meri Malči izjavi: "A veš da ima ona čez boke veliko manj kot ti?!" Lahko si mislite da me je razjezilo, da mi je povedala nekaj, kar je očitno že na sto metrov in kar vem že celih 13 let (od takrat, ko sva se z Malči nekega popoldneva na trolejbusu zapletli v pogovor). "Jasno da ima v bokih precej manj kot jaz," rečem "midve z Malči imava tako različni postavi, da jih človek sploh primerjati ne more. Ona je pa zgoraj precej širša (kar niti ni tako zelo dober argument, a vendar)". "Ja, to je res." odvrne šivilja, Malči pa reče: "Če bi naju sestavili, bi ven dobili idealno osebo."
Največji štos zgodbe pa je v tem, da ima moja šivilja zares grozno postavo. Prav nič ženstvene postave nima - ima tanke noge, nič pasu, pa široka je tako čez tebuh kot tudi čez ramena. Poleg tega ima približno deset kilogramov preveč.
Malči pravi, da ima o debelosti teorijo, ki jo je enkrat slišala v zvezi z živalmi. Nekdo je namreč veterinarja vprašal ali je njegov pes debel, le-ta pa mu je odgovoril, da je pes predebel takrat, ko mu ne morete več zatipati reber.
Jaz svoja rebra brez problema zatipam. Moj moto je: človek nikoli ne more imeti vsega!

Žvilica

Tole žvilico sem si omislila - za v torbico - ker se mi zdi sila praktična.

Razlika

Predvčerajšnjim me je skoraj na rit vrglo, ko sem v Ljubljani za dve kavi odštela točno 3 eure. Danes smo se na poti proti zaporom ustavili na kafetu - ne morete verjeti, da je samo slabo uro vožnje iz Lj kava z mlekom po 0.80 centa! In da, ne strežejo je z mrkim izrazom na obrazu kot to počno v Ljubljani.

Lep dan vam želim, pa oglasite se še kdaj!

V restavracijo verige svetovno znane fast food prehrane moja noga ne zaide prav pogosto. Včasih mi taka prazna hrana celo zapaše, ampak še to je običajno dvakrat letno, ponavadi na kakšnem potovanju.
Tako je bilo naprimer lani, ko sva z D-jem pozno ponoči s praznimi želodci prilezla v Barcelono in sem ob ugledanju McDonaldsovega znaka od sreče skoraj skočila v zrak, malo kasneje pa sem (ker sva sfalila odcep) začela navdušeno vpiti: "Burger King, Burger King!" Največji junk food eater me je samo debelo gledal, odvratnega Burger Kinga sem se razveselila tako, kot se žejni v puščavi razveseli kapljice vode...
Na splošno se jaz in takšne restavracije ne razumemo preveč dobro. Točneje: moj telesni ustroj in takšne sorte restavracij se ne razumemo preveč dobro.
Kar mi je pri njih všeč, so sladoledi. Glede na dnevni pretok ljudi skozi tisti šaltar imaš zagotovilo, da bo njihov sladoled vedno svež, poleg tega je tudi dobrega okusa. In danes sem si zaželela tistega z jagodovim prelivom.
Vstopim torej v tisto restavracijo na štacjonu, naročim sladoled za en ojro in prijazna prodajalka (vedno jih občudujem kako ob nizkih mezdah in tistem smradu po zažganem olju zdržijo na delovnem mestu) mi ga izroči z nasmehom na obrazu, rekoč: "Lep dan vam želim, pa oglasite se še kdaj!" Ne pomnim kdaj sem bila česa takega deležna v kakšni izmed nobel restavracij! Seveda mi je precej padlo na misel, da je to le premišljena marketinška poteza, da imajo zagotovo naročeno, da morajo ob tem, ko ti v roke rinejo svoje smrdljive precvrte in s cukrom ozaljšane produkte izustiti to prazno frazo (roko na srce, taka fraza zna biti res prazna, če je izrečena kar tja v tri dni). Ampak ne, punca me je prepričala, da je bil stavek izrečen od srca - tako nenarejeno je zvenelo in nasmeh je bil res pristen. In ni bilo slišati, da bi njeni kolegi počeli enako. Precej sem si rekla, da moram še kdaj zaviti tjakaj, da preverim kako je s to stvarjo.
Seveda ne pričakujem, da se mi morajo raznorazni trgovci in natakarji klanjati, ker pri njih kupim kakšen produkt, a prav njen nasmeh in prijazne besede so mi dale misliti, s kako mrkimi izrazi na obrazih mi v ljubljanskih kafičih zaračunavajo tiste (preplačane) kofete in prigrizke. In kar normalno se nam zdi da je tako. Konec koncev so oni tam zaradi nas in ne mi zaradi njih in lepo je, če se nekdo malo potrudi in potem prav zares pomisliš: "Sem se pa morda res še kdaj vrnem." Pa čeprav je to le jebeni McDonalds!

Ful kul

Večkrat se sama pri sebi jezim, ker dokaj pogosto uporabljam besedo "ful", za katero se mi zdi, da nikakor ne paše v naš pogovorni jezik, Kljub temu, da me to moti, pa zadevi posvečam premalo pozornosti, zatorej nikakor ne uspem izkoreniniti te nadležne in povsem nepotrebne besede.
Danes sva bili s prijateljico domenjeni za opoldansko kafetarsko seanso. Na poti v lokal kjer ponavadi posedava, se ona spomni, da se bo oglasila v bližnji pletilnici, kjer je zadnjič kupila črno jopico, katera pa je med nošenjem na beli majici pustila puhaste nitke, katerih nikakor ne uspe odstraniti.
Stopiva torej v pletilnico, kjer za pultom stoji prijazna starejša mamca v temnomodri delovni halji - kar krepko čez sedemdeset jih mora imeti. Prijateljica pripoveduje o nesrečni jopici, ki je onečastila njen pulover in hlače, mamca se čudi, pravi da jopice iz omenjenega materiala prodajajo že nekaj let, pa se še nihče ni pritožil. Sprašuje ali je prijateljica jopico že oprala, pa če so šle puhaste nitke iz mikice z lahkoto stran ali pa so se nemara držale blaga kot klop. Po daljšem pogovoru (medtem ko se že prestopam iz noge na nogo, saj vse kaže da pogovor ne bo dobil zadovoljivega epiloga) gospa sklene poklicati svojo kolegico, morda bo ona vedela kaj storiti. Iz zadnje sobe, v kateri brnijo pletilni stroji, se prikaže še ena mamca, podobnih let kot tista prva. Mamca številka dve z zanimanjem posluša pripoved o nesrečni jopici, nato pa se globoko zamisli in reče: "Ful čudn'!"

No, kako naj pri svojih zgodnjih tridesetih izkoreninim nesrečni ful, če ga uporabljajo še osebe, ki praktično sploh ne vedo kaj pomeni, poleg tega pa so mnogo starejše od mene, ki se mi ful po ustih valja že od pubertetniških dni naprej...

Čuden dan

Vale tukaj piše, da je danes čuden dan. Ampak je res. Začelo se je z izpadom elektrike, nadaljevalo pa s silnim žvižganjem vetra okoli vogalov. Sedim takole sama samcata v naši pisarni, sodelavec je ravnokar skozi vrata odnesel svoje pete, nakar pri vratih nekaj zelo glasno zaropota. Za boljše razumevanje nadaljnjih dogodkov moram povedati, da so vrata, ki vodijo v našo skromno pisarnico steklena. Ok, pogledam skozi vrata in vidim, da se je nek nemaren črn ofucan potepuški mačkon pravkar zaletel z glavo naravnost v šipo. Stoji bedak mačji pred šipo, živčno stresa z glavo, od šipe se cedi rjava voda. Ne vem zakaj si mislim, da se je nesrečnik v šipo zaletel po nesreči - lahko bi bila vedela, da se ponavadi v šipe zaletavajo ptiči, mački pa ne - razen če niso posebej mazohistično ali suicidno usmerjeni, kot sem kasneje ugotovila za dotično mače. Kajti mače je po nekaj sekundah še enkrat priteklo izza vogala in se namerno (upam si trditi da namerno, saj sem ga videla na lastne oči) z glavo močno zaletelo v šipo. In to točno na isto mesto kot prej! Po šipi spet curlja umazana rjava voda. Bljak!

Ne trga se samo ljudem, zdaj se je začelo trgati že živalim. Navsezadnje si še iz službe ne bom upala, vsa prestrašena, da me ne napade psihopatski mačkon! Takole je, če človek službuje v centru mesta. Kako bi šele bilo, če bi službovala na vasi?!

Česa pa zares ne maram?

1. Da mi nekdo pošlje mail, v katerem mi sporoča, da TAKOJ potrebuje to in to... Besedica TAKOJ mi ni všeč in je zato načeloma tudi sama ne uporabljam pogosto.

2. Da mi nekdo, ne da bi ga vprašala za mnenje, poskuša prijazno svetovati, česa naj ne počnem... Tudi prijazno, dobronamerno svetovanje, ukrojeno po vzorcu svetovalca, s katerim sva si kot noč in dan in obenem tisoč svetov narazen mi zelo ni všeč. Še posebno če me dotična oseba sploh ne pozna.