"Kako bih volio da si tu..." Cedilce z že enkrat potunkano sencho yamato ponovno namočim v vodo, ki bi po vseh pravilih čajne umetnosti morala biti ohlajena na 70 stopinj celzija. Kdor me pozna ve, da kljub temu, da sem huda konzumerka čaja, pač nebi nikoli s termometrom šarila po piskerčku. Je dober vseeno. Med mojim opletanjem (desnosučna spirala) s cedilčkom po vedno bolj rumeni vodici, ki to več ni, znanec po msn-ju daje navodila, kako naj dokument iz enega programa uvozim v drugega - bolj malo upanja mi da - njegov kolega je rekel, da se vektorskega programa ne da uvozit v InDesign. Hm vem ja, zato pa sprašujem... Torej mi preostane "ta butasta" verzija: najprej naprintam glavo iz InDesigna in nato papir še enkrat poženem skozi Archicad. Znajdi se kdor se more! "My baby just cares for me..." Zmišljujem si razne pisarije: načela prostorskega razvoja mesta (tu bi rada povedala nekaj sočnih, a se moram zadržat), nakladam nekaj o stihijski gradnji, ki se kot rakavo tkivo vrašča v hrib poleg "moje" parcele. Raznorodne gmote povsod do koder mi seže oko. No, pa ni tako samo v Kamniku. Povsod po Sloveniji je enako. Vsa naselja so copy-paste. Včeraj sva se z D-jem vozila po moravški dolini. Ne morem se odločit ali se mi zdijo grše socialistične kocke ali nove hermetično zaprte tortičaste gmote v mentol zeleni/živo rumeni/strupeno oranžni - a lahko ne dobim vitaminoze prosim?! Potem so tu še stolpiči in stolpički teh novodobnih graščakov - pri vsakem stolpiču preverim, če so se Zlatolaskine kite že dosegle tla... Na vsake toliko časa zagledam kakšno idilično staro hiško, ki ukleščena stoji poleg bahaške nove in čaka da se sesede sama vase... D me pelje pogledat hišo svoje stare mame, kjer je kot otrok preživljal počitniške dni. Ljubka lesena hiška z majhnimi okenci. Pravi, da je še vse tako kot je bilo - vključno s staro klopco (ogrodje spačkovega sedeža) pod drevesom. Prestavim se v nek drug čas - v čas, ki ga ne poznam. Predstavljam si D-ja, ki se brezskrbno kotali po hribu, s prijatelji pleza po drevesih, pa staro mamo, ki na pragu reže dišeč domač kruh, otroke, ki spijo na senu. V nosnicah začutim vonj po senu... Nostalgija je lepa - tudi če ni tvoja.
Peljeva se naprej - ali pa nazaj, saj ne vem kam, povsod se pride... Človek ne more spregledati zanimivih dekoracij v agrarnem eksterierju: skoraj vsaka tretja hiša ima namreč na dvorišču inštalacijo - naščeperjenega orla, ki grozljivo gleda. Ptice res izgledajo kot prave, lepo pobarvane - realistične pač. Kmalu razrešiva uganko odkod vsem enake dekoracije: pri eni od hiš namreč opaziva celo dvorišče orlov. Pa ne samo orlov!! Imajo tudi večje število Sneguljčič, pa umetelne fontane, leve in nasploh same zanimive stvari. Čudno, da pri nobeni od videnih hiš nimajo Sneguljke - izgleda da so v modi orli. Sklenem da bom, ko bom imela svoj vrt, kupila sedem Sneguljčic in enega palčka. Obljubim! Če slučajno pozabim, me prosim držite za besedo! Izmisliva si zgodbico o prodaji orlov: Prodajalec nabaše orle v prtljažnik in se odpravi v vaško gostilno, kjer počaka, da gostje v svoje riti zmečejo zadostne količine alkohola. Takrat jih zvabi ven in odpre prtljažnik: "Hlej kaj mam! A niso lepi tejle orli?!" "Uh, ja res so lepi. Kot tapravi so. Prima orli, res!" "Kup enha, za na dvuriše, bo l'pu pasu h tvoj bajt!" "No, pa dej enha orla!" "Še men enha!" "Men tut!" Tako so žene presrečne, ko možje z nočnega potepa prinesejo domov tako krasno dekoracijo. "Sej je useen' kje, pa kolk douh se je ulaču, važn' da bomo mel ukroh bajte l'po!" Aja, pravkar se mi je posvetilo, zakaj na vrtovih ni Sneguljčic!! Zato namreč, ker ženske ne hodijo po gostilnah!
Peljeva se naprej - ali pa nazaj, saj ne vem kam, povsod se pride... Človek ne more spregledati zanimivih dekoracij v agrarnem eksterierju: skoraj vsaka tretja hiša ima namreč na dvorišču inštalacijo - naščeperjenega orla, ki grozljivo gleda. Ptice res izgledajo kot prave, lepo pobarvane - realistične pač. Kmalu razrešiva uganko odkod vsem enake dekoracije: pri eni od hiš namreč opaziva celo dvorišče orlov. Pa ne samo orlov!! Imajo tudi večje število Sneguljčič, pa umetelne fontane, leve in nasploh same zanimive stvari. Čudno, da pri nobeni od videnih hiš nimajo Sneguljke - izgleda da so v modi orli. Sklenem da bom, ko bom imela svoj vrt, kupila sedem Sneguljčic in enega palčka. Obljubim! Če slučajno pozabim, me prosim držite za besedo! Izmisliva si zgodbico o prodaji orlov: Prodajalec nabaše orle v prtljažnik in se odpravi v vaško gostilno, kjer počaka, da gostje v svoje riti zmečejo zadostne količine alkohola. Takrat jih zvabi ven in odpre prtljažnik: "Hlej kaj mam! A niso lepi tejle orli?!" "Uh, ja res so lepi. Kot tapravi so. Prima orli, res!" "Kup enha, za na dvuriše, bo l'pu pasu h tvoj bajt!" "No, pa dej enha orla!" "Še men enha!" "Men tut!" Tako so žene presrečne, ko možje z nočnega potepa prinesejo domov tako krasno dekoracijo. "Sej je useen' kje, pa kolk douh se je ulaču, važn' da bomo mel ukroh bajte l'po!" Aja, pravkar se mi je posvetilo, zakaj na vrtovih ni Sneguljčic!! Zato namreč, ker ženske ne hodijo po gostilnah!
"I wish I knew How it would feel to be free..." Več stvari naenkrat delam. Vmes me zmoti Word, ki mi po vsej sili hoče nekaj sporočiti, čeprav se ga najmanj pet minut nisem dotaknila. Nekaj je posodobil zame - ne vem točno kaj je hotel. Vem samo to, da ga nisem ničesar prosila. In da mi je uničil oštevilčen seznam. Pod milim Bogom se mi ne sanja, kako naj ga prikličem nazaj?! Stolpci so - številk pa ni. V roke vzamem deviško čist priročnik z naslovom: "Kaj zmore Office XP?" Še dobro, da so mati šli v tečaj in dobili tale priročnik, ki mi ga do sedaj še ni bilo treba povohati. Če česa ne maram, je to prav gotovo Word. Ker ima neke svoje fore. Ki so meni povsem tuje. Vedno dela nekaj po svoje in res se mi ne da ukvarjati s tem kako naj ga ukrotim...
No, zdajle bo treba pač zagristi v tale oreh, ne gre drugače. Na tem mestu vas zapuščam...
Slikca sposojena: Postershop
No, zdajle bo treba pač zagristi v tale oreh, ne gre drugače. Na tem mestu vas zapuščam...
Slikca sposojena: Postershop
Ni komentarjev:
Objavite komentar