sobota, september 30, 2006

Lisička

Ženske v naši familiji imamo dve čudni bolezni. Ena je ljubezen do čevljev, skodelic, oblačil ter nakita, druga pa prenašanje stvari iz točke A do točke B in nazaj.
Vse se je začelo pri babici in preskočilo na mami ter nato name. Moja babica je sicer zelo babičasta, obenem pa pri svojih skoraj osemdesetih tudi zelo moderna. Lahko si predstavljate, da oseminsedemdesetletna babica ne uporablja kletvic, a pri čevljih vedno naredi izjemo. Kadar so ji kakšni zelo všeč vzklikne: »Kurba so lušni!«
Nemalokrat me je, ko sem bila še v puberteti, tudi seznanjala s tem kaj je moderno – ker se je veliko vozila z vlakom in medtem opazovala, kako so ljudje oblečeni. V najstniških letih je bilo "skladišče pri babici" moja edina oskrba s cunjami vseh vrst. Vse kar sem si zaželela, sem dobila pri njej: hipijevske klobuke, kvačkane brezrokavnike, plahutajoča dolga črna krila, hlače na zvonec, pa razne pisane svilene rute, lesene ogrlice (kolavdre jim pravi babi), broške in še kaj bi se našlo. Najbrž mi ni potrebno poudarjati, da sem bila na naši šoli ena izmed boljše oblečenih, če ne celo najboljše in najbolj izvirno oblečena. V najhujših najstniških letih, pa še potem, ko sem bila že kakšno leto na faksu, me trgovine z oblačili niso nikoli dobile v svojo past. A ta pretok cunj ni potekal samo v eni smeri. Ona je namreč od mene dobivala (in še vedno dobiva) stvari, katerih sem se bodisi naveličala, ali pa so bile passe. Trenurno čaka na moje "Le coq sportif" in mi je to tudi že parkrat povedala. Ampak teh ji še ne dam, ker jih že dve leti nosim in so še vedno taki kot novi, poleg tega se v njih se počutim kot bi bila bosa (btw, priporočam!)... Naš dedi se je vedno jezil, češ da iz hiše v hišo prenašamo vreče »kot mačke mlade«.
In potem danes ta zgodba s krznom; Sva bili z mami pri njej na kafet in se je babi začela razburjat, češ koliko da ji prostora v omari zaseda krznena jakna iz korejskega psa, ki ji jo je dala naša mati pred leti v hrambo (Zakaj že? Ker doma nima prostora namreč!!). In medtem, ko se takole usaja, ji pade na misel, da bo pa ona zdaj to "žival" poskusila obleči. In res privleče iz omare tisto maso od krzna ter zleze noter in midve z mami se ji začneva smejat; Neznansko hecno je gledati svojo babi, oblečeno v neko kosmato žival. Mislim, a ni zanimivo, da je taka bedasta stvar včasih veljala za ta hoh prestiž?! Za povrh vsega naša mati prijavi, da je ona to zadevo celo vzela na kredit!! Nosila pa je ni na srečo nikoli, ker ji je bilo prevroče - valjda, saj ne živimo v Sibiriji! Nato smo se družno odločile, da jakno podarimo v dobrodelne namene. Mogoče je bo celo vesel kdo, ki si ne more privoščit kurjave, ker to je po mojem tudi njena edina funkcija... In medtem, ko je babi tlačila jakno nazaj v vrečo, je ven padla kučma iz lisice in jaz nebi bila jaz, če si je nebi takoj pogreznila na svojo novo frizuro in si bila še bolj všeč kot po ponedeljkovi frizerski seansi. Nakar sem se odločila, da jo obdržim ter da jo bom to zimo nosila. Malo imam sicer pomislekov glede dandanašnjih nazorov o nošenju krzna, a po drugi strani si mislim, saj nisem jaz kriva zavoljo ene lisice, ki je storila svojo bridko smrt še preden sem se jaz rodila?! Sicer pa je nemara imela čisto lepo življenje - dokler je seveda ni ustrelil lovec - kar me posledično tudi opere krivde, češ da je zaradi mene cel lajf ždela v kletki, ker ni.
Lisice bojte se me, prihajam!!

2 komentarja:

Špiklja pravi ...

zdaj se te ne bo dalo zgrešiti, stajliš punc z lisico na glavi letošnjo zimo ne bo veliko po ulicah! le zakaj, hm ;)

p.s.: če te ne bo zeblo in boš pod čelado še bolj zvita, pa sploh fino. pazi pa, da te jadranka juras npr. ne napade s kakšno sulico, borke za pravice živali so kar krvoločne :).

Vanja pravi ...

Jadranke se pa bojim tudi kadar nimam krzna na glavi. :-)