Plašč, ki ni črn

 

Kupila sem plašč, ki ni črn. Se mi je zdelo, da človek pozimi potrebuje nekaj pisanega, nekaj poživljajočega, v čemer se dobro počuti. Pravzaprav sem kupila zelo šarast plašč, zelo. Napaka. 

Sem šla danes na Kongresni trg, v tisto old school babičasto trgovino s klobuki, z namenom, da kupim rokavice, ki ne bodo črne. V trgovini je poleg prodajalke že ena stranka - gospa, stopi predme in si me ogleduje: "Ja gospa, kako ste pa vi elegantni! Pa kakšen plašč!" "Hvala, gospa." "A ste gospodična, a ste gospa, al gospodična?" Uf ... Gospa poskuša neko kapo in si v ta namen sname masko. "Gospa, a vas lahko prosim, da si masko nataknete nazaj?" Natikanje maske nazaj je šlo težko. Vmes so bili še poskusi snemanja maske, pa pričkanje s prodajalko, ker gospe ni dala popusta, pa spet problemi z napačno nataknjeno masko, nekako je gospe uspelo plačat - z mojim posredovanjem, da ji trgovka ne more dati popusta, ker ni lastnica trgovine, temveč je tam le zaposlena. Gospa plača, že se veselim, da bom končno lahko tudi sama opravila nakup, ampak ne, gospa obstoji pri blagajni in sprašuje kaj sem izbrala, pravzaprav želi, da si rokavice nataknem, da vidi, kako mi pristojijo, kar seveda ignoriram. Trgovka že malo zavija z očmi. In potem gospa najavi, da bo pa tudi ona malo pogledala rokavice in maska spet zleze dol, pa jo prijazno opomnim, naj si jo le natakne nazaj, ker da kašljam (not) in da ne bi bilo dobro, da bi se kaj nalezla od mene. Trgovka spet zavija z očmi in reče: "Bom kar malo odprla vrata." "Pametno" pripomnim. Se mi mudi plačat, da bi se čim prej poberala od tam. Končno plačam, se zahvalim trgovki za pomoč in na poti ven gospa sonakupovalka: "Gospa, pa pozdravite se!" "Hvala, nasvidenje!"

Odhitim k Prešercu, kje sem zmenjena z gospo, ki je ne poznam, gospa je javna osebnost. Takoj se zapleteva v prijeten pogovor, nakar k nama pristopi neka gospa (kasneje ugotovim, da bi znala biti sestra gospe iz trgovine s klobuki in rokavicami): "Joj, kako sta vidve luštni!" Gleda v moj plašč in pripomni: "Ja, taki plašči so letos zelo moderni" nato pa se obrne k moji sogovornici in začne: "Kako ste kaj? Kako so otroci? Koliko so pa zdaj stari in kaj počnejo?" In moja sogovornica pojasnuje koliko so stari ter kaj počnejo in gospa naprej. "Zakaj pa niste šli v tujino? Kdor je pameten, je pobegnil v tujino, zakaj ste pa vi še tukaj?" Pa se vmešam: "No, če bi šli vsi pametni v tujino, le ne bi bilo preveč dobro, kdo pa bi potem sploh ostal tukaj?" In se gospe pomenjkujeta, se počutim malo odveč in, prepričana, da se poznata, pribijem: "Aja, nisem vedela, da se vidve poznata." In moja sogovornica: "Hja, saj v bistvu se ne." Pa gospa presliši in žlobudra naprej: "Danes popoldne imamo srečanje z mojo skupino, se bomo pogovarjali o blablabla ..." In že delam korake nazaj in sogovornici nakažem, da se mi malo mudi, gospa pa še vedno v elementu in sogovornica prijazno: "Gospa, se opravičujem, ampak nama se malo mudi." "Aja, aja, se opravičujem, pa lepo bodita" in odide. In v tistem trenutku ugotovim, kako zoprno je biti javna osebnost (poleg tega, da je skoraj prav enako zoprno, če imaš na sebi v oko bodeč pisan plašč), ampak moja sogovornica je tega očitno vajena, saj je tako lepo in potrpežljivo odgovarjala na vprašanja, kar res občudujem. Potem sva rekli še par besed in se poslovili. Ob prihodu domov možu poročam o čudnih situacijah in on pripomni: "No, to imaš zaradi plašča!" Morebiti bo moj naslednji plašč spet črn.

Predmeti iz drugega časa

Pozno zvečer je že, sedim za mizo v jedilnici, medtem ko se onadva v kuhinji divje pričkata. Babi pakira, dedi nosi stvari v avto. »Ne jemlji s seboj toliko stvari, avto je poln, ni več prostora.« »Pa saj daš lahko za sedeže.« »Za sedeže ne bomo ničesar dajali, kaj če se kaj zgodi na cesti, za sedeži ne sme biti ničesar!« Vsakič ista pesem, sedim za mizo in se veselim jutrišnjega dne, medtem ko sta dedi in babi iz ure v uro bolj razkačena. Ko si otrok in opazuješ razkačene odrasle pri pakiranju, se ti zdi, da je to nekaj normalnega. Šele čez veliko let bom ugotovila, da se da tudi v miru spakirati. Tiho sedim in ju opazujem, dokler se eden od njiju ne spomni, da moram iti spat. »Jutri bomo zgodaj vstali, šli bomo zarana, da ne bomo vozili po soncu.« Poskusim še malo zavlačevati, a ne gre, zato grem spat.

Dedi me zbudi okoli petih, medtem ko babi v kuhinji v časopisni papir zavija solato. »Da bo dlje zdržala.« govori sama pri sebi. Dedi priganja, čim prej moramo odriniti, da ne bomo vozili po soncu. Babi stoji pred štedilnikom, kontrolira gumbe in na glas ponavlja: »Ugasnjeno, ugasnjeno ...« To njeno početje me vsakič posebej neizmerno zabava, ponavljam za njo in se ji smejim. »Ti se kar smej, jaz moram preveriti, če je ugasnjeno« reče. Začenja se daniti, ko se končno usedemo v zelenega golfa in odpeljemo po ulici. Nekje na mengeškem polju bo babi vprašala: »Posluš, a smo zaklenili?« »Pa kaj me to sprašuješ, ne sprašuj me takih neumnosti, zdaj res ne vem, če smo zaklenili.« »Kaj si tako tečen, saj samo vprašam.« »Ne vem, sploh ne vem. Kaj naj zdaj naredim?« Ker ne ve, obrne avto, zapeljemo se nazaj in, kot vedno, ugotovimo, da smo zaklenili. Ko avto spet pelje v pravo smer, se uležem se na zadnji sedež in zaspim. Ko si otrok, se ti vse poti zdijo dolge, če primerjam takratno pot v Fieso z zdajšnjo, imam občutek, da smo se vozili trikrat dlje. Na tistem ovinku, kjer verjetno vsak otrok zavpije »Glej, moooorje!«, me babi vsakič prehiti: »Vanči, poglej, morje!« Ko pridemo do odcepa za Fieso in zavijemo, zagledam oslička, ki je tam že od vedno. Mnogo let kasneje bom ugotovila, da so na istem mestu zgradili garažno hišo, ampak jaz bom še vedno, vsakič, ko se bom peljala tam mimo, videla osamljenega oslička, ki stoji tam, kot bi ga bog pozabil in mulji travo. Spuščamo se po naselju in ustavimo pred velikimi črnimi železnimi vrati. Temno rdeča hiška z zaprtimi belimi polkni daje vtis kot da spi, še čisto malo, odprli bomo polkna in jo zbudili. Ko vstopimo, najprej zaslišim njuno pritoževanje: »Kako smrdi, ta vlaga je neznosna!« Meni ne smrdi, vonj me sploh ne moti. Hitita odpirati okna in vrata, kot da nas bo zoprni vonj zadušil, če ne bomo takoj vsega odprli na stežaj. Stopim na veliko teraso in pogledam na zaliv, ki se lesketa v soncu – to je eden mojih najljubših spominov iz otroštva: stojim na tisti terasi in gledam morje, ki se lesketa v soncu. Naslednja stvar, ki jo naredim je, da se zagrebem za najboljšo omaro, tisto, v kateri je bar. V baru bo Barbikino stanovanje, vrata bara, ki se odpirajo navzdol, pa bodo Barbikina terasa - s pogledom na morje, kakopak. Barbika se tako vseli prva.

Naslednje dni se ne kregata več, tudi vonj po vlagi ju ne moti. Posedamo na veliki terasi, z babi šivava oblačila za Barbiko, hodimo na plažo in v Piran na sladoled. Na enem od pohajanj po Piranu mi Dedi kljub babičinem negodovanju kupi bordo cokle. Strašno fini so. Babi se jezi: cokli niso za otroka, otrok bo padel in si zlomil nogo. To se seveda ne zgodi, otrok veselo poskakuje po zlizanih kamnitih piranskih stopnicah in si ne zlomi noge. Prvič jem nešplje, ki jih narabutamo med ozkimi ulicami. Na tržnici nakupimo češnje in jagode, ki jih nato nesemo s seboj na plažo. Dedi in babi ne znata plavati, dedi gre v vodo do kolen, medtem ko babi kot pripomoček pri plavanju uporablja velik moder šlauf. S tem gromozanskim šlaufom okrog pasu je babi v vodi prava atrakcija. »Gospa, kaj pa imate to?« sprašujejo otroci. »To je šlauf za odrasle« pojasnjuje babi in se veselo vrti.« »Gospa, a vi ne znate plavati?« »Ne, ne znam, a nič zato, jaz se takole v šlaufu malo vozim po vodi in vrtim.« pojasnjuje babi.

Osemintrideset let kasneje praznimo njuno hišo. »Poglej, to blazinico smo imeli za na plažo!« navdušeno vzkliknem. V omari so tudi odeje, ki smo jih pogrnili na plaži. Pa kopalke vseh barv, velikosti in oblik, ki jih je, kot vse drugo, že načel zob časa. Najdem potovalki – ena je temno zelena in druga rjava, babičin šlauf, obleke, ki jih je nosila na morju, etui, v katerega je zložila tisti del nakita, ki ga je vzela s seboj. Med vožnjo na morje je babi rekla: »Ko bom umrla, boš dobila moje koralde.« »Babi, kdaj boš umrla?« vprašam. Otrok ne ve, da se takih stvari ne sprašuje. Tudi koralde so še vedno v omari, cela škatla korald in zbirka brošk iz različnih vetrov, pa roza-rdeča pletena taška, ki jo je babi nosila na morju. Naša babi, kot verjetno velika večina babic, ki so preživele čas druge svetovne vojne, ni zavrgla niti ene stvari. Hiša je tako postala časovna kapsula in v nekem trenutku me prešine, da bi lahko v tisti dve potovalki spakirali iste stvari kot pred osemintridesetimi leti. Vstali bi ob petih, se odpeljali do mengeškega polja, nato pa prišli nazaj, da bi preverili, če smo zaklenili in se potem končno (skoraj) brez skrbi odpeljali proti Fiesi.

Čiščenje domovanj tebi dragih ljudi je naporno in čustveno utrudljivo. S praznenjem se zključuje en del življenja, en del zgodbe. Sama nisem pristaš zbiranja predmetov, zadostuje mi spomin. Babi je shranila vsako najmanjšo stvar. Danes tega ne razumemo, moja mama se je jezila, ko smo iz babičinih omar v smeti zmetali na stotine še povsem novih nogavic: »Poglej koliko štumfov, pa kaj je toliko tega kupovala, če jih večino sploh ni nosila, poglej, poglej to, čisto nove so!« »Vsak človek ima svoje obsesije« reče moj mož. »Eni kupujejo in zbirajo kitare čeprav sploh ne znajo igrati na kitaro. Babi je pač uživala v kupovanju hlačnih nogavic, dobro se je počutila, ko je kupila nogavice, jih prinesla domov in razvrstila v sekcije, ki jih je potem opremila z enim od listkov z napisom: za vsak dan/ že oprane/ nove/ za krčne žile. To, da večine nogavic potem ni nosila, sploh ni pomembno.« razlaga svojo teorijo. Njegova misel me pomirja, mislim, da ima prav. Vsak od nas počne kakšne stvari, ki niso nujno logične in zdravorazumsko potrebne, babi je pač imela štumfe, mogoče je to vseeno bolje, kot če bi imela kitare ali športno opremo, ki je ne bi uporabljala.

Babi je stara dvaindevetdeset let in nima več spomina. Ko ga je še imela, je na moje spomine na Fieso vedno odvrnila: »Joj, ampak, a pa se spomniš, ko smo se zastrupili z mesom?« »Ne babi, ne spomnim se.« »A se spomniš, kako so te opikali komarji?« »Ne, tudi tega se ne spomnim.« » Pa tista nora opica, ki je prišla, a veš, da bi nas lahko vse napadla!« »Ja, ampak nas ni.« »Ampak lahko bi nas napadla, ene ljudi v sosesčini je napadla.« Spomnim se morja, ki se je zjutraj lesketalo, pa fig, ki so zorele spodaj na vrtu, spomnim se svojih prvih cokel, pa potepuških mačk, ki smo jih hranili z ostanki piščanca. Spomnim se svoje otroške brezskrbnosti, radoživosti in veselja ob malih vsakdanjih stvareh. Spomnim se vrabčka, ki se mi je pokakal na roko. Mali topli ptičji iztrebek je padel na otroško dlan, presenečeni otrok je držal iztegnjeno roko in čakal, da jo babi obriše. »Nič ni hudega« je mirno rekla babi, »saj je samo ptičji kakec« in to rekoč, obrisala dlan z robcem.

En mesec je trajalo, da smo hišo izpraznili, ko je bila končno izpraznjena, sem se izpraznjeno počutila tudi sama. Ko sem odhajala proti avtu, sem se zavedala, da je to zadnjič. Ostala je lupina, v meni pa bodo ostali spomini: spomini na to, kako vsako jutro ležim na tleh pri oknu in pijem kakav iz stekleničke, medtem ko dedi na gramofon Savica položi ploščo z zgodbico o Mojci pokrajculji. Spomini na večere, ko ležim pri babi v postelji, babi je v posteljo položila termofor, ki me greje, medtem ko mi ona pripoveduje pravljice o medvedkih. Spomini na jutra, ko se zbudim, ležim v postelji in pojem. Pojem tako dolgo, dokler me dedi ne sliši in pride pome. Spomini na grlico, ki gruli na vrtu. Spomini na debelo knjigo pravljic, iz katere mi dedi vsako dopoldne bere. Spomini na sprehode v gozd, kjer nabirava kostanj. Spomini na padce na cesti, na lavor tople vode in na dedija, ki mi oskrbi potolčeno koleno. Spomini na mamo, ki prihaja iz službe in ji tečem naproti ...

Marec dvajset dvajset

In potem se zgodi tak spontan večer, sedimo v tisti zakajeni kuhinji, pet skorajda tujcev v srednjih letih, govorimo v dveh jezikih, a vendar govorimo isti jezik. Čudimo se, kako se je v zadnjih dvajsetih letih spremenil svet, kako smo ljudje odtujeni. Beseda nanese na politiko, zatem izgorelost, depresije, to, kako so ljudje fucked up, kako je medmrežje postalo kraj za prepiranje, za izlivanje gnojnice na glave drugih - či ne misliš tako kot jaz, potem je s tabo nekaj narobe. M pobrska po telefonu in pove, da imamo v državi šest okuženih. Iti na koncert ali ne? J pravi, da je lahko doma, da se zaradi njega lahko svet ustavi, da s tem nima problemov. "That's fine with me." Kar naenkrat se počutim kot da sem se znašla v nekem filmu, v katerega sem padla po naključju, prišla bom domov in vse tole, o čemer govorimo se bo razblinilo. A vem, da se ne bo. Zase me ne skrbi, nisem v rizični kategoriji, moja skrb se nanaša na tiste, ki so mi ljubi, da jim morda ne bi uspelo. Kot da čakamo nekaj, česar nočemo dočakati in vendar je tu. Pomislim na Samaragovo Slepoto, iščem vzporednice. Kaj se zgodi, ko ljudi zajame panika? Kam izgine človečnost? Ob odhodu nama J v roke stisne nekaj svojih LP plošč in vpraša, če bi torto za domov. "Ne hvala, ravno prav je bilo." Potreplja naju po ramenih in reče: "Če kdo od nas zboli, si lahko prinesemo hrano pred vrata." "Ja, to pa, dobra ideja." rečem ganjeno. Še vedno se počutim kot v filmu, nekako nadrealistično.

Kako se naročiš pri zdravniku?

Kakopak se vsi strinjamo, da je internet imenitno pomagalo, zdi se, da bi, če bi nam ta umanjkal, bilo življenja kar konec, da sploh ne bi več vedeli ali se obrniti levo ali desno, stopiti korak naprej ali raje nazaj? Kaj bi potlej počeli z vsemi fotografijami pokvečenih nog z nalakiranimi nohti, s fotografijami kave v nešteto položajih -  vsega tega ne bi imeli s kom deliti in nastal bi res en velik dolgčas.  Poleg tega kar naenkrat ne bi izvedeli ničesar več o življenjih ljudi, ki nas sploh ne zanimajo, a kljub temu vsaj približno vemo kaj se z njimi dogaja, če že ne drugega, vsaj to, kam so šli na dopust in kdaj in kje so se vkrcali v letalo.

Tudi ne bi mogli neznancev v raznih Facebook skupinah spraševati neumnosti. Sicer obstaja rek, da nobeno vprašanje ni neumno, ampak no, saj vsi dobro vemo, da to sploh ni res.  Ta rek je enako trapast kot tisti, da o okusih ne gre razpravljati. In zakaj ne, vas vprašam? Sem članica Facebook skupine, kjer si med seboj pomagamo ljudje, ki imamo diagnosticirano isto kronično bolezen. Prav v tej skupini sem dobila ogromno informacij, ki so mi zelo koristile, da sem svoje zdravje spravila v red, zato tudi sama rada pomagam z nasveti, če je le v moji moči. Trudim se, da nisem vsiljiva, vedno povem, da je moja izkušnja takaintaka, da pa, glede na to, da smo si različni, mogoče pri osebi, ki sprašuje za nasvet, ne bo enakega učinka. Vedno si vzamem čas, tudi če je treba kakšno stvar napisati večkrat, saj je novih članic vsak dan več in verjamem, da marsikdo ne bere stvari, ki so bile objavljene mesec ali dva nazaj. Ampak včasih pa mi kakšna stvar močno privzdigne pokrov. Pred kratkim smo se pogovarjali o obravnavi pri različnih specialistih in o enem, pri katerem sem bila, sem podala svoje mnenje. Nato prileti vprašanje: "Kje se lahko naročim pri njem?" Najprej sem debelo pogledala, nato sem se skoraj ugriznila v vseh deset prstov, nazadnje pa napisala: "Kako bi se naročili, če tale skupina ne bi obstajala?" Ne morem, včasih se preprosto ne morem zadržati. Je res tako težko v Google vpisati ime zdravnika, da dobiš potrebne podatke in se naročiš na pregled? Nas je internet res tako zelo poneumil, da moramo druge spraševati, kje se naročiš k želenemu zdravniku? Ne vem no, resno me zanima, kako se taka oseba znajde v vsakdanjem življenju? Ali pa recimo v neki drugi skupini nekdo objavi fotografijo korita s sobnimi rastlinami, kjer je zemlja prekrita s kamenjem in nekdo drug vpraša: "Kje ste kupili kamne?" "Pri mesarju jih prodajajo na kilogram" kaj naj drugega napišeš? Ali recimo spet nekdo objavi fotografijo poslikanega kamna in nato sledi deset enakih vprašanj: kje bi lahko to kupili. Dobra tržna niša, človek nabere kamne, jih poslika in prodaja bedakom.

Pred dnevi sem svoje znance in prijatelje na Facebooku spraševala, če mi lahko kdo od njih priporoči kakšno dobro in cenovno ugodno vadbo hatha joge in med drugim dobila nasvet, da jogo lahko vadim kar doma, da si tako sama razporejam čas, da vaditi pa tudi znam, mi je povedala oseba, s katero sem po petnajstih letih, odkar se nisva videli, govorila le enkrat, pa še to le slabih deset minut. Ja ne vem no, če bi imela občutek, da imam dovolj znanja in izkušenj, da lahko to sama počnem doma, bi to vsekakor naredila, ampak ga nimam in zato iščem nekoga, h kateremu bi šla in bi me vodil pri vadbi. Upam, da bom svoje sklepe še nekaj časa uporabljala, zato jih res nočem skvariti z napačno vadbo.

Dajmo se zmenit, da se bomo potrudili in zadržali pri postavljanju butastih vprašanj, oziroma butastih odgovorov. Saj internet je fajn, ampak uporabljat glavo je tudi fajn, zato jo imamo, glava kljub vsemu ni zgolj samo za frizuro.

Rdeča jopica

Naključja, ki jih menda ni ... Pred precej leti sva s prijateljico z besedami " saj se ne vidiva tako pogosto" kupili enaki jopici. Tiste čase sva se videli precej pogosto, stavek "saj se ne vidiva tako pogosto" je bil najina interna šala. Zdaj se vidiva manj pogosto, recimo enkrat na mesec. Tiste jopice nisem veliko nosila, mešanica kašmirja in svile je zoprna za vzdrževanje, meni pa se nekako ne da ukvarjati z rečmi, s katerimi je naporno rokovati. Jopica tako čemi v garderobni omari in le redko pride na vrsto, v bistvu je nisem nosila že nekaj let. Danes sva bili s prijateljico domenjeni, da se dobiva na kosilu. Pozabila sem povedati, da obožujem septembrski hlad, po tem vročem poletju, ko sem (neuspešno) bežala pred vročino, padem v posebno ekstazo, ko občutim hlad, prav uživam, ko me malce zazebe, zato zjutraj in zvečer, ko se ohladi, navdušeno lazim okrog v sandalih in kratkih oblekah, okna in balkonska vrata stanovanja puščam odprta čez noč in še vedno ne uporabljam copat, ponoči pa se pokrivam zgolj z rjuho. Ampak podnevi kljub temu s sabo vedno vzamem neko oginjalo, za rezervo, če bi slučajno rabila. Tako sem danes vrgla uč na rdečo jopico, a se na koncu nisem odločila zanjo, saj se ni skladala z barvo oblačil, ki sem jih imela na sebi. Pridem v lokal, kmalu vkoraka prijateljica, ogrnjena v rdečo jopico. "A veš, da sem jo že imela v rokah, pa se na koncu nisem odločila zanjo" povem. "Veš kaj ti povem, te jopice že leta nisem nosila, sploh ne vem, kaj mi je bilo, da sem jo danes oblekla" odgovori N. Ampak ja, meni se takšne stvari nenehno dogajajo.

Ropotajoči cestni pokrov v Butalah

Zgodba je dolga kot jara kača, ker je tako bizarna, da se zdi skoraj neverjetna, sem se odločila, da jo zapišem, morda bo prišla prav komu, ki se spopada s podobnim problemom.

V bližnji soseščini, točneje, na prehodu za pešce, ki pelje iz Trubarjeve ulice skozi Resljevo cesto, je januarja začel ropotati pokrov podzemnega jaška. Pokrov je zaropotal vsakič, ko je čezenj zapeljal avto, kar je bilo, kot si lahko mislite, precej pogosto. Slišalo se je zvečer, še bolj se je slišalo ponoči, tudi skozi zaprta okna. Kakšen teden človek tako reč še ignorira, po določenem času pa zadeva postane precej moteča. Februarja je bilo na stran Pobude meščanov - Mestna občina Ljubljana naslovljenih kar nekaj pobud različnih posameznikov, ki so pozivale k saniranju ropotajočega pokrova.

15. februar, pobuda: "Pokrov jaška na prehodu za pešce v križišču Resljeve in Trubarjeve vsak dan bolj ropota. Najbolj se sliši ponoči in v zgodnjih jutranjih urah, ko je v okolici vse tiho."

6. marec, odgovor: "Hvala za pobudo. Koncesionarju je naročeno, da pozove lastnika k zamenjavi pokrova." 

21. februar, pobuda: "Oglati pokrov na prehodu za pešce čez Resljevo ropota in je potreben popravila."

8. marec, odgovor: "Hvala za pobudo. Koncesionarju je naročeno, da pozove lastnika k zamenjavi pokrova." 

18.marec, pobuda: "Po enem mesecu od podanih pobud pokrov na prehodu za pešce še vedno neznosno ropota. Zakaj ne popravite?"

18. marec, dgovor: "Hvala za pobudo, vljudno naprošamo,da posredujete informacijo o točno lokaciji." 

18. marec, pobuda: "Ropota kvadratni pokrov na prehodu za pešce Trubarjeva-Resljeva, na zahodni strani. Lokacija je označena na pripeti fotografiji." 

3. april, odgovor: "Energetika Ljubljana preverja stanje na terenu in bo odpravila vzrok ropotanja pokrova jaška."

Pobuda 2. april: "Bi se dalo kaj urediti glede neznosnega ropotanja pokrova Energetike na prehodu Trubarjeva-Resljeva? Ne moremo spati zaradi hrupa. To traja že od začetka leta."

Odgovor, 3. april: "Energetika Ljubljana preverja stanje na terenu in bo odpravila vzrok ropotanja pokrova jaška"

To je servis Pobude meščanov, s katerim se tako rad pohvali župan. Se vam zdi učinkovit, glede na to, da zgolj za odgovor potrebujejo tri tedne časa? Ne? Meni tudi ne. Ker se v treh mesecih razen praznih besed ni zgodilo nič, sem konec marca zadevo vzela v svoje roke in poklicala na podjetje Vo-ka, kjer mi je prijazna gospa povedala, da so šli njihovi delavci na teren 27. februarja in ugotovili, da ropotajoči pokrov ni last Vo-ke, temveč Energetike. "Počakajte, tule imam zapisano, da so bili na terenu 27. februarja. Aha, imam tudi pobude, pa fotografijo lokacije. Ja, moj šef je tole poslal naprej, ampak ne vem komu. Zdajle ga ni v službi in ga ne morem vprašati, mislim, da je poslal obvestilo na Mestno občino, oni pa bodo obvestili Energetiko. Gre za pokrov toplovoda." Gospo pobaram, če bi bilo morda najbolje, da kar sama pokličem na Energetiko, da ne bomo čakali, da se vmeša Mestna občina, glede na izkušnje s Pobud bi človek pričakoval, da bodo Energetiko kontaktirali tam nekje konec junija. "Ja, to je pa res dobra ideja!" se strinja gospa. 

V redu, izvedela sem dovolj, da lahko težim naprej. Kličem na Energetiko, povem za kaj gre in kje se pokrov nahaja, telefonist pa: "Gospa, kaj pa piše na pokrovu?" "Nič ne piše, pokrov je od Energetike, tako so zatrdili pri Vo-ki." "Gospa, kje točno je ta pokrov?" "Na križišču Resljeve in Trubarjeve, gre za kvadratni pokrov." "Gospa, a se iz pokrova kaj kadi?" "Ne, nič se ne kadi, le ropota." "Ja gospa, nas ni nihče obvestil, poleg tega ne vem za kateri pokrov gre." "Saj vas jaz obveščam in vam tudi povem točno lokacijo, v Vo-ki so mi svetovali da vas pokličem." "Gospa veste kaj, dajmo počakat, da nam to sporočijo iz Občine." "Poslušajte, nič ne bomo čakali, stvar se lahko uredi takoj, vse skupaj traja že tretji mesec, to je čisto dovolj in ni nobene potrebe, da se čaka še dlje časa." "Ampak gospa, nikogar ni, ki bi šel to pogledat." "Kako ni nikogar, ki bi šel to pogledat?" "Ja ni ga." Lahko si mislite, da mi je rahlo zavrela kri, gospoda sem spomnila, da se najin pogovor snema, naj se zato ne šali, poleg tega naj mi pove svoje ime in priimek, da bom vedela s kom sploh govorim. Ton njegovega glasu kar naenkrat ni bil več kljubovalen, nemudoma se je spremenil v osladno pokroviteljskega, po hitrem postopku je zdrdral številko intervencije na cesti in se poslovil. Zoprnula (jst) je nato poklicala intervencijo, se sklicevala na deca, ki mi je dal njihovo številko in zatrdili so, da bodo zadevo uredili. Po desetih dneh, točno petega aprila, na petkovo jutro, ko je deževalo kot iz škafa, je živahni pokrov utihnil. Tri mesece je trajalo, da so v tla privili rešetko pokrova, si morete misliti? Najlepše mesto na svetu, Butale.

Pobude meščanov občine Ljubljana ni noben servis, temveč zgolj pesek v oči. Če resnično želite nekaj urediti, si morate vzeti dvajset minut časa in preklicati nekaj telefonskih številk. Kaj je dvajset minut časa v primerjavi s tremi meseci? Nič. Pa vztrajni morate biti, kot podrepna muha.

Malo pa še miga

Uradno ni mrtev, a vendar je. Včasih sem ter tja še kaj napišem, zato da si dam vedeti, da še diha, pa tudi če nihče ne bo bral, kaj mi mar. Zadnjič sem šla brat svoje stare zapise, neizmerno sem se zabavala, na trenutke sem se spraševala ali sploh še znam pisati na tak način, ker se mi včasih zdi, da so besede nekam izpuhtele, da ne znam več tako dobro z njimi, da mi mezijo iz rok, da jih ne morem ukrotiti, me ne ubogajo. 

Tok zavesti sem začela pisati leta 2006, bila sem sredi težkega obdobja, a hotela sem biti zabavna. Blog je bil moj ventil, moj nočni oder in jaz artistka na trapezu, ki včasih sicer pade po tleh, a se ponavadi tudi dokaj hitro pobere. Tekom pisanja vseh teh jarih kač na Toku zavesti sem res večkrat pošteno pribila v tla in se seveda vsakič pobrala, mogoče malo drugačna kot prej, bolj obsekana in prizemljena. Tale blog je v moje življenje prinesel čudovite ljudi, zaradi katerih že nekaj časa ne padam več po tleh, pa tudi če bi, bi me ti ljudje pobrali, mi umili rane, me posadili na puhaste pernice in mi postregli z dišečim kakavom in koščkom svežega, pravkar pečenega kruha. (Sledi emotikon za nasmeh). 

Zganjam nostalgijo po nepotrebnem, morda zato, ker je internet postal taka brezvezna greznica človeškega napuha, zoprnije in nenehne želje po dokazovanju. Vsi sodelujemo v tem, izgubljamo se v praznini trivialnosti, med podatki o tem, kaj je kdo pojedel, koliko je pretekel, kam je odpotoval in katero asano je izvedel - največ seveda velja, če stojiš na glavi. Če preveč stojimo na glavi, vidimo svet narobe. 

Svoj svet zelo premišljeno delim zgolj z redkimi posamezniki.

Kako ne greš k prehranskemu strokovnjaku

"Ko že ravno govoriva o prehrani, naslednji teden grem k prehranskemu strokovanjaku. Ne spomnim se njegovega imena, ampak je eden najboljših v Sloveniji, menda dosega nore rezultate, njegova filozofija je, da vse bolezni izvirajo iz napačne prehrane."
"Ja, s slednjim bi se deloma strinjala."
"Pojdi z mano, predavanje bo pri eni moji znanki v Šiški. Prideš tja, pogledajo tvojo telesno sestavo, vzamejo ti kri in naredijo jedilnik. Čez deset tednov se vrneš in vidiš napredek."
"Hm, nisem prepričana, da je to zame, imam svoj prehranski način, ki mi ustreza, nisem se pripravljena deset tednov držati novega rigoroznega prehranskega režima. Mimogrede, koliko pa to stane?"
"Nič ne stane, zastonj je!"
Ob besedi zastonj mi ponavadi v glavi začne utripati rdeča luč. "Mhm ..."
"Daj, ti bom preposlala mail, lahko greš samo z mano in poslušaš predavanje, gotovo boš kaj novega izvedela. Zraven je priložen vprašalnik, moraš natančno izpolniti in povedati kako se prehranjuješ."
"No, prepošlji, da vidim."
"Pa saj meni v bistvu nič ne fali, mogoče bi mi pasalo izgubiti kakšen centimeter okrog pasu."
"Ampak, kolikor sem razumela, pri tej metodi ne gre za hujšanje?"
"Ne, seveda ne, ampak no, če bi kaj izgubila, ne bi nič škodilo."
"Aja ne, to pa ne."

Torej: izpolneš vprašalnik, kamor vpišeš svoje osebne podatke in ga pošlješ neznancu. Potem ti ta neznanec (zanima me na kakšen način) pregleda telesno sestavo in (v kar sicer dvomim, a recimo, da verjamem pripovedovanju znanke) vzame kri. Popolnoma zastonj. Zakaj že? Ker je dobri samaritan, ki vam, kljub temu, da vas sploh ne pozna, želi vse najboljše? Neee. Ker mi je v glavi še vedno utripala rdeča luč, sem gospoda prehranskega strokovanjaka pogooglala, že prvi zadetek je ob imenu dotičnega izpisal magično besedo H****life. Znanki napišem, da sem ob iskanju naletela na magično besedo na H, da bom zato predavanje preskočila in raje počakala, da dobim informacije o predavanju od nje. Prejmem odgovor: "Kaaaj? Tega pa nisem vedela. Sori."

Kar me je ob celi zgodbi ziritiralo, ni dejstvo, da imajo v podjetju na H izdelano zelo dobro strategijo za pridobivanje novih strank, temveč to, da obstajajo ljudje in veliko je takih, ki nimajo nobenega zdravstvenega problema, poleg tega za svoja leta izgledajo nadpovprečno dobro, so inteligentni, razgledani, a se kljub temu pustijo ujeti v past - pripravljeni so izdati svoje intimne podatke, poleg tega bi se celo strinjali, da jim neznanec vzame kri (kar sicer močno dvomim, da ta gospod počne) in to samo zato, ker je zastonj in ker verjamejo, da bo to zanje dobro. Pa saj tebi je dobro že zdaj.

Znanki sem nato napisala, naj gospoda, ko naleti nanj, usmeri name, da mu bom z veseljem povedala kaj o zdravi prehrani. 

Zgodba o tem, kako se zamenja plinsko jeklenko

Pozvoni, tečem k vratom, skoraj direkt izpod tuša, med potjo komaj uspem nekaj navleči nase. Človek, ki stoji pred vrati najavi, da je po naročilu dostavil plinsko jeklenko. Odprem vrata, precej čukasto gledam in povem, da nismo pričakovali, da bo prišel v desetih minutah (ponavadi traja dve uri), da moža, ki je jeklenko naročil, še ni doma, zato ne more dobiti prazne jeklenke, ker jo je treba še odmontirati. "Gospa, to bom jaz vse uredil ... " Rekoč to, z jeklenko v roki, ne da bi vprašal kam, in kot da je vsak dan v tem stanovanju, zakoraka proti veceju. Komaj utegnem reči "Gospod, v drugo smer". Trenutek kasneje tip vkoraka v kuhinjo. "Glejte, mi imamo malo bolj kompliciran sistem, ne bo šlo, to pri nas montira mož in najbolje bo, da to naredi on, saj bo vsak čas tu." "A, to pa ne, bom to kar jaz." "No, tule je treba odstraniti predal." "Aja, ja tega pa ne znam, ponavadi to ni tako." "Ja pri nas je to tako, namesto vratc imamo predal, zadaj za predalom je jeklenka in to je treba vse odmontirati." "Ja kaj pa zdaj?" "Ja ne vem, pridite kasneje ali pa mi zdaj pač zaračunajte še dodatno jeklenko ." "Ja to pa ne gre, ne morem." Dobro, pokličem svojega deca: "Ti posluš, povej kdaj prideš, sredi kuhinje imamo človeka z bombo." Pove, da potrebuje deset minut. Odložim telefon, po glavi se mi mota vprašanje, kaj naj zdaj naredim, najraje bi zamahnila s čarobno palico, da bi človek izpuhtel v zrak. Ampak ne gre, tip stoji kot vkopan in se oklepa jeklenke, kot da bi ga bilo strah, da mu jo bom izpulila iz rok. Zagrabim ogromen težak predal (z vso šaro v njem vred), ga z "grifom", kot da to počnem vsak dan, pod kotom potegnem z vodil, ter prestavim na tla." "Ja gospa, kako ste pa to naredila?" "Pojma nimam, intuitivno pač." "Gospa, dajte še tega ta zgornjega." Dobro, fliknem ven še ta zgornjega in tipu zabičam: "Zdaj pa takole: "Previdno vzemite jeklenko ven in pazite, da česa ne opraskate, če bo na omari praska, bom začela kričat in to ne bo dobro." "Saj ni nič zato, če se opraska, saj znotraj se ne vidi." mirno reče. Prime me, da bi mu v glavo zalučala jeklenko, vendar tega, ker se nahajava v moji kuhinji, seveda ne storim. "Ne bova razpravljala o tem, kaj vi mislite, omara mora ostati taka kot je, ni važno ali se vidi, ali ne." Dobro, do tu, ko jeklenko vzame ven in jo položi na tla, je še nekako šlo. V tistem, ko zagrabi polno, komaj uspem reči: "Pazite tale rob." in bedak s polno jeklenko pribije v zunanji rob omare. Gospa (jaz) začne kričat, tip pa: "Gospa, saj se nič ne vidi." Privije cev na novo jeklenko, sama primem staro in jo po hitrem postopku odnesem skozi vhodna vrata - niti slučajno mu namreč ne privoščim še enega vogala. "Dobro, jeklenko ste zamenjali, pustite zdaj vse kot je, ne dotikajte se ničesar več." mu zabičam, ko se pripravi, da bo novo jeklenko zabasal v omaro. " "Samo še plačam in motnja bo odpravljena" si zmotno mislim. "Gospa, ste že slišali za varstvo osebnih podatkov?" "Kaj je z varstvom osebnih podatkov?" "Ja tukaj morate podpisat za varstvo osebnih podatkov. Tukaj podpišite." "Dajte mi najprej za prebrat, da bom vedela, kaj podpisujem." "Tega je preveč, ne morete zdaj tega brati." "Prav, potem pa ne bom podpisala." "Ja potem vam pa ne morem izdati računa. Tukaj naredite kljukico," "Kje?" "Tukaj - mi kaže s prstom. Poleg okenčka brez kljukice piše: "Soglašam s tem, da podjetje moje podatke obdeluje blablablabla." "Ne soglašam, tole bo ostalo brez kljukice." "Dobro, saj jaz bi enako naredil." A daj nehi, a nisi prej rekel ravno obratno?! Plačam jeklenko, se prijazno zahvalim za menjavo, v resnici pa si mislim: "Poberi se čim prej!" Ko tip odide, ugotovim, da mi znoj lije v potokih in moram zopet pod tuš. Najbrž je doma povedal, da še nikoli ni srečal tako zoprne babe, jaz pa lahko povem, da še nikoli nisem videla tako nesposobnega tipa, ki ne zna odmontirati enega navadnega predala.

Zdaj se bom sama naučila, kako se montira jeklenko, če to zna ta tip, potem bom znala tudi jaz.

O ležiščih in še več

Ta prosti spis se bo začel v stilu TV reklame Top shop, a zaključek bo povsem drugačen. Zakaj sploh pišem o takih stvareh? Zato, da opozarjam na napake, ki se dogajajo v našem vsakodnevnem življenju, pa nanje sploh nismo pozorni.

Po lanski preboleni gripi (tri tedne ležanja v postelji) sem začutila bolečine v kolenih in križu. Sprva temu nisem pripisovala velikega pomena, vse skupaj sem povezovala s posledicami gripe, a po nekaj mesecih se stanje ni izboljšalo. Imela sem precejšnje težave s hojo po stopnicah, jeseni so se vsemu temu pridružile težave z vratnimi vretenci, posledično so mi drevenele roke. Ko sem se zjutraj zbudila, sem s težavo vstala iz postelje, morala sem se obrniti na bok, ko mi je uspelo zlezti dol, sem se vsa skrčena privlekla iz spalnice. Precej neprijetno, bi človek rekel. Obiskovala sem terapije, na katerih so me enkrat mesečno za silo spravili skupaj, da sem potem nekako zdržala do naslednjega meseca. A problemi so se stopnjevali do takšne mere, da sem decembra prenehala z aerobno vadbo, saj nisem mogla izvajati čisto osnovnih aerobnih vaj, ki jih izvajamo s puncami na telovadbi.

Z možem, ki je imel podobne, a kljub vsemu bolj blage probleme, sva že pred časom ugotavljala, da imava verjetno premehko ležišče, strinjala sva se, da ga bo treba zamenjati, vendar nekako nisva našla pravega časa za izbiro novega. V začetku januarja je mož preboleval precej konkreten prehlad z močnim kašljem, zato sem se v želji po nemotenem spancu umaknila na kavč. Kavč je dokaj kvaliteten, vzmeten je z žepkastim vzmetenjem, precej trd sicer, brez kakšnih posebno mehkih pen. Po enem tednu ležanja na kavču sem se pomladila za nekaj let, beri: bolečine v križu in sklepih so povsem izginile. Takrat se mi je končno posvetilo, od kje izvirajo moje težave. Vas je že kdaj kakšen zdravnik vprašal, na kakšnem ležišču spite? Mene še nikoli. Sicer pa, tudi če bi me, ne bi nič pomagalo, saj ni bilo ležišče to, kar se je izkazalo za vir vsega zla.

Ležišče iz lateksa, ki ga uporabljava, sva takrat izbrala pri znanem slovenskem proizvajalcu ležišč, prepričali so naju naravni materiali in priporočila ljudi, ki so takrat že uporabljali izdelke tega podjetja. Obiskala sva njihov salon, kjer naju je svetovalka povprašala po željah, preizkusila sva eno od ležišč (kot sem sedaj izvedela od svetovalca iz istega podjetja, si čas trajanja tega postopka ni zaslužil poimenovanja "preizkušanje") in se odločila za nakup. Ker sva bila prepričana, da z izdelki tega podjetja ni nič narobe, pač pa je šlo očitno nekaj narobe pri izbiri, sva se pred dnevi podala v enega njihovih salonov, da preizkusiva malo trša ležišča, po možnosti taka z žepkastim vzmetenjem. Prodajalcu sva povedala za svoje izkušnje, razkazal nama je potencialne modele ležišč, primernih za naju in nama zapovedal, da morava vsaj 15 minut ležati na teh ležiščih, da bi lahko približno vedela ali nama izdelek ustreza. Medtem sem opisovala svoje težave, da se zjutraj zbudim z občutkom, kot da spim v luknji, da sem vsa trda, da me vse boli in se zjutraj s težavo skobacam iz postelje. Prodajalec je poslušal, zmajeval z glavo in zaključil, da to ne more biti od ležišča, pa če je to še tako mehko. "Kakšno pa imate letveno podlago?" je vprašal. "Ne vem." "Kje ste jo pa kupili?" "Ne spomnim se, mogoče v Ikei, pojma nimam." "Mogoče imate otroško letveno podlago?" "Pojma nimam, da obstajajo otroške letvene podlage, zakaj bi imela otroško?" "Veste, nekateri ljudje varčujejo pri letvenih podlagah in potem vzamejo slabo letveno podlago, tako s tankimi deščicami in velikim razmakom med njimi. Prepričan sem, da je pri problemih, ki jih opisujete, kriva letvena podlaga in ne ležišče. Mislim, da mogoče sploh ne potrebujete novega ležišča." Zaključi prodajalec. Domenili smo se, da narediva preizkus, ležišče za nekaj noči prestaviva na tla in ugotovila bova, če je spanje na ležišču brez letvene podlage boljše. Prodajalec nama naredi predračun za novo letveno podlago, ležišče in nadvložek, potem pa se odpraviva domov.

Doma poiščeva račun in ugotoviva, da sva letveno podlago pravzaprav kupila pri njih, skupaj z ležiščem. Ležišče dava na tla, pogled na letve razkrije tanke letve in velik razmak med njimi. Pa mi še ni kapnilo, treba je bilo prespati. Prespiva na tleh in naslednje jutro ugotoviva, da ni bilo tako slabo. Zjurtraj ob kavi polistam po njihovem katalogu in ostrmim: na sliki sem namreč, pod nazivom OTROŠKA, zagledala najino letveno podlago: primerna za otroke in osebe z majhno telesno težo.  Lahko si mislite, da sem skoraj skočila iz kože, ko sem to zagledala in ob tem takoj pomislila na vse težave, ki so me pestile v preteklem letu. V trgovino sem poslala mail in počakala en dan. Po preteku enega dne sem poklicala direktorja, mu v prijaznem tonu razložila problem, možakar me je, mirno brez prekinitve poslušal, nato pa odgovoril, da bodo rešili najin problem - dobila bova ustrezno letveno podlago, doplačala pa bova le razliko. V roku treh ur je sledil mail s predračunom in pripisom, da nama bodo, če bova ob preizkusu nove letvene podlage kljub vsemu želela zamenjati ležišče, priznali dodaten popust.

Tako se dela. Pameten direktor prizna napako in reši zadevo. Najslabše za podjetje z dobrimi produkti so slabi prodajalci in tale, ki nama je prodala ležišče in podlago, je bila ena izmed njih, kajti tudi tip vzmetnice ni pravi za naju. Prepričana sem, da bo naslednja vzmetnica, kadar koli že bo, prav tako kupljena pri njih. Imena podjetja namenoma nisem imenovala, bi pa ga, v primeru, da se zadeva ne bi razpletla tako, kot se je.

Bele stene

Letos teče četrto leto, odkar sva se naselila v tem stanovanju, stene pa so, z izjemo ene v kuhinji, še vedno prazne. V stanovanje prihajajo in iz njega odhajajo predmeti, tudi slike, te sicer samo prihajajo, niso to ne vem kakšna umetniška dela, da ne boste mislili, kakšen ropar se jih zelo verjetno sploh ne bi pritaknil, ampak meni veliko pomenijo. Vsaka izmed njih ima svojo zgodbo, spominja me ali na človeka, ki nama jo je podaril ali na poseben dogodek ali pa na določeno obdobje v času. Sem mnenja, da je stanovanju treba dati čas, da ga je treba popolnoma naseliti z leti, nič ne gre na silo, ko se ustališ, vzpostaviš dialog z njim - z letnimi časi, ki odsevajo v prostorih, s sencami, svetlobo, s počutjem, ki se poraja na določenih točkah. Zato na stenah ni slik, kavča zaradi kolobocije med trgovino in proizvajalcem še nisva naročila, knjižnega regala tudi ni, ker si ga bom izmislila šele takrat, ko bomo dobili kavč in bom videla kako se bo vklopil v prostor.. Te stvari me ne motijo, stanovanje je živ organizem, če bi bilo že ob vselitvi vse do pike opremljeno in polikano, bi se človek začel dolgočasiti, tako pa imam vedno nekje "v stranskem žepu" stvari, ki si jih lahko  namišljujem in to je fino.

Z renovacijo stanovanja je bilo kar precej dela, predvsem s sanacijo sten, ki so bile verjetno prepleskane na vsako tretje leto, praskanje vseh teh ometov s sten in stropov naju je stalo veliko časa, potrpljenja in malodane bolečin, saj sva vse delala na roke. Tako sva bila na začetku mnenja, da v stene, s katerimi je bilo toliko dela, ne bomo zabijali žebljev. Vmes sem si malo premislila in začela razmišljati, kako bi kljub vsemu vse skupaj razporedila na steno, predvsem tisto nasproti (neobstoječega) kavča v dnevni sobi, tista me je mikala, pa nikoli ni bilo dovolj volje in energije za tako velik podvig, zato je tistih nekaj grafik in uokvirjenih fotografij še vedno lepo prislonjenih ob steno.

Pred dnevi me je poklicala znanka, slikarka in ilustratorka, da bi se oglasila po nekaj kosov nakita. Že nekaj časa sva se menili, da se enkrat oglasi na čaj in mi mimogrede še svetuje glede stene v kuhinji, ki je res nočem pustiti prazne, ker naravnost kliče po zaključku zgodbe, ki se plete skozi prostor. Nekako sem se spogledovala z mislijo, da bi bilo na tisti steni obešeno eno od njenih del. "Vem, da mi boš, če se ti bo zdelo, da na tisti steni ne vidiš ničesar, to povedala." sem ji rekla po telefonu. "Zagotovo ti bom, vem, da bo to slabo zame in dobro zate, ampak, če bom mnenja, da ne bo šlo, ti bom to seveda povedala." Tako predvčerajšnjim pride, stopi v hodnik, zagleda prazne stene in začne skoraj skakati od navdušenja. "Takoj naredimo en obhod po stanovanju!" predlaga. "Pa saj vidva nimata ničesar obešenega! Neverjetno! Joj, kako lepo! Ponavadi vstopam v stanovanja, ki se kar dušijo, ker je na stene navešeno vse mogoče, vse je preobloženo. Ne, jaz teh reči na vajinem mestu ne bi obesila, naj ostane tako." Sem ostala z odprtimi usti, brez besed, mislila sem namreč, da mi bo pomagala, pa je le še povečala mojo skepso glede obešanja. Za steno v kuhinji smo sicer nekaj natuhtali, vsaj to. Najbrž je že nekaj na tem, da je po vseh štirih letih ostalo tako, očitno se je stanovanje odločilo, da bo še naprej ostalo deviškostensko. Some things were meant to be ...

Nona

Včeraj je v osemindevetdesetem letu umrla očetova mama. Vsaj mislim, da je bila toliko stara, nisem pa prepričana. Z možem sva se ravno vrnila z otvoritve razstave, medtem ko je v kozarce natakal whisky, je poklicala mama in mi povedala, da njene tašče, moje stare mame ni več. Odložila sem slušalko in spila tisti whisky, kaj pa mi je drugega preostalo. Nazdravila sva, na kar koli že pač človek nazdravi v takem trenutku, jaz sem spila na njen spomin. Potem sem šla na cigareto, prvo po nekaj mesecih, tobak je bil že čisto suh.

Rekli smo ji nona in lahko rečem, da je nisem poznala. Ona pa ni poznala mene. Mislim, fizično že, več od tega pa ne. Njena vnukinja in moja sestrična je včeraj na družabnem omrežju zapisala: "Srce je dalo, kar je imelo. Nobene bilke zase ni poželo. Odhajam praznih rok neznano kam." Te besede je menda nona zapisala na papir. Poleg je bila objavljena fotografija, na kateri je skupaj s pravnukinjo in tekst, da je svet zapustila obkrožena s svojimi domačimi. Jaz in mi nismo bili del tega sveta. Na fotografiji je bila sicer moja nona, taka kot se je spomnim, vse ostalo, z njenim tekstom vred, pa je del nekega drugega sveta. Upam, da je odšla pomirjena in da ni trpela. Odkar je obležala in se ji je čez oči razrastla siva mrena, tega je že nekaj let, je imela dovolj časa, da je razmislila o marsičem in zanima me, če je kdaj pomislila, da bi kakšno stvar lahko naredila drugače.

Zadnja dva dneva sem precej premišljevala o njej in najinem odnosu, spraševala sem se, če bi bilo lahko z moje strani kaj drugače? Sem morda brezčutna, ker sem se po tistem, ko mi je mama sporočila, da se nona počasi poslavlja, lotila gospodinjskih opravil in za nekaj ur vse skupaj izbrisala iz glave. Potem me je prešinilo, da pravzaprav vračam vse, kar sem dobila, če ničesar ne dobiš, pa nimaš ničesar za vrniti. 

Ne spomnim se, da bi me kot majhno punčko nona kdaj vzela v naročje. Spomnim pa se, da mi ni hotela obrisati riti, ko sem jo klicala v wc, saj sem bila premajhna, da bi to opravila sama. Že zelo zgodaj mi je razložila, da bom po starih starših po mamini strani podedovala vse, zato mi ne bo treba dedovati po njej, saj bo po njej dedovala moja sestrična. To, da imamo v naši družini "vsega zadost" je bil od nekdaj njen priljubljen rek. Vedno je priletelo iz ust kot nekaj slabega, kot očitek, ker gre njenemu sinu in njegovi družini dobro.Od vseh štirih otrok je bil moj oče edini, ki mu je uspelo (kar je bila pravzaprav mogoče bolj mamina zasluga) ohraniti družino. Oba brata tega nista bila sposobna, sestra pa nekako ni bila za resno zvezo, ali kakor koli že se temu dandanes reče.

Ko sem bila stara dvanajst let, sem šla za en mesec v planinsko kočo, kjer je bila nona vsako poletje oskrbnica, da sem ji pomagala pri pospravljanju sob in strežbi. V tistem mesecu zame ni našla ene pohvalne besede. Kljub vsemu pa je na koncu pričakovala, da bom ostala še en mesec, doletel me je celo očitek, da jo bom pustila samo. Dovolj sem bila stara, da sem ji zabrusila, da me očitno ne potrebuje, če je bilo moje delo tako ničvredno. Za enomesečno plačilo sem si potem kupila tako želeni dvojni kasetofon, za katerega pa sta morala starša primakniti  precej zajetno količino denarja, saj sem zaslužila manj, kot je bilo prvotno dogovorjeno. 

Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem svojega očeta prvič in zadnjič videla jokati. Sestra mu je prišla sporočit, da oče umira. Nekaj dni je ležal doma, zadet od kapi, pa se domačim ni zdelo potrebno, da bi poklicali zdravnika. Priljubljen rek moje tete, očetove sestre, ki je živela v skupnem gospodinjstvu s svojima staršema je: "V naši družini se tako bojimo zdravnikov." Mislim, da je moj oče svoji mami in sestri to najbolj zameril, da so deda dobesedno pustili umreti. A si je kljub vsemu po tem dogodku še naprej prizadeval za mamimo ljubezen in naklonjenost, ki je kot otrok ni nikoli dobil. Moj oče je drugačen kot njegova mama, je pravičen in dober oče.

Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje pri njej. Moralo je biti ene štiri leta nazaj. Ležala je v postelji, takrat je tudi že precej slabo videla. Nekaj let pred tem sem ji prigovarjala, naj gre na operacijo sive mrene, da ji lahko priskrbim operacijo pri prijatelju oftalmologu, če bo le hotela. Pa mi je teta takoj povedala, da mama ne bo šla, ker da se oni bojijo zdravnikov. Skratka, bila sem na obisku, ne vem, če me je videla, menda je razločila svetlobo od teme. Z roke je snela svoj poročni prstan, da mi ga da za spomin. Zavrnila sem. Ne zato, ker sem vedela, da na drugi strani vrat nekdo posluša, ta nekdo, ki je pred tridesetimi leti prestregel in prebrskal vsako vrečo solate, ki je ob koncu obiskov naše družine skrivaj pripravljena ležala v shrambi poleg glavnih vrat. Nisem ga hotela zato, ker mi to nič ne pomeni. Ker se je ne bom spominjala po tistem prstanu. Nazadnje ji je le uspelo, da mi ga je stisnila v roko, rekoč: "Saj če bi lahko, bi človek kaj naredil drugače, a zdaj je prepozno." Ni me prepričala. Po prihodu domov sem prstan z nekakšno slabo vestjo, da mi ne pripada in ni del mene, postavila na polico v omari, kjer je nedotaknjen ostal vse do danes. 

Ne očitam ji, ker me ni imela dovolj rada. Njene ljubezni z bratom nisva pogrešala, saj sva je dovolj dobila od starih staršev po mamini strani. Zamerim pa ji, ker ni znala, zmogla in se ni potrudila ljubiti svojih otrok. Vsaj ne vseh enako. Žal mi je za mojega očeta, saj je bil v čustvnem smislu za marsikaj prikrajšan. Po noni sem podedovala dolg jezik, kar mi je prav sama večkrat očitala, češ, da mi ni kos in s tem sposobnost, da se v nepredvidenih situacijah hitro znajdem. Drugega, vsaj upam, pa ne. Nanjo se spomnim vedno, ko zagledam cvetoče hiacinte, ki jih je, ko sem bila še otrok, spomladi dajala med šipe dvojnih oken v kuhinji. Hiacinte ...

Tole je bil moj ventil, morala sem napisati.

Kako kupiš poletno obleko? Težko.

Imam kar nekaj poletnih oblek, ki so precej telirane in se v vročih poletnih dneh grdo nalepijo na kožo. Ker je modrost nekaj, kar menda pride z leti, sem se letos odločila, da je že čas, da dam prednost kakšni lahni poletni obleki, taki, ki jo človek obleče na en-dva-tri, pet minut po tistem, ko se je do konca posušila na obešalniku. Pomembno je tudi dejstvo, da obleka nima zadrge na hrbtu, tako da mi ni treba vsakič posebej prositi moža, naj mi pomaga pri oblačenju. Da lahko obleko nataknem nase tudi takrat, ko njega ni doma. En tak kos, ki ne potrebuje likanja, zlaganja, božanja in nepotrebnega malikovanja. Pogoj je bil, da grem v taki obleki lahko tudi na sprehod čez grad, dol na kofe, do prve trgovine, ali pa jo imam oblečeno "za doma".

Človek bi mislil, da tako, na prvi vtis povsem nezahtevno reč lahko najdeš brez problema. Pa sem potrebovala precej časa (in mogoče tudi sreče), da mi je na koncu uspelo. Prvi poskus je bil usmerjen na pregled  zaloge v spletnih trgovinah, kjer ponavadi kupujem. Trije kosi so izgledali precej obetavni, zato sem jih precej naročila. No, ko so oblačila prispela, sem spoznala, da pričakovanjem ustreza le ena, ostali dve sta bili po kroju sicer super, a po materialu precej bolj primerni za  jesen, kot pa za poletje. Krasno, ena je šla torej na obešalnik, dve pa na kup z oznako "ni za to sezono". 

Naslednji poskus sem predvčerajšnjim opravila kar med čakanjem na stranko, s katero sem bila domenjena pred hotelom Union. Kako zelo priročno, da je v bližini trgovina z oblačili, v katero me je med čakanjem (bila sem napreč pet minut prezgodnja) zanesla pot. Ne čudite se temu, kar bom zdaj napisala, vsakemu živemu človeku se lahko zgodi, da v trgovino vkoraka v prepričanju, da nujno potrebuje obleko, ven pa prikoraka z zimskim puloverjem in vetrovko v vreči. Krasno, kupček jesen-zima se besno povečuje, štiri proti ena za jesensko-zimsko sezono!

Sem se nekako potolažila, češ, da je to to, bom pač to eno in edino obleko, ki ustreza trenutnim pričakovanjem večkrat preprala, da bo tako prišla večkrat na vrsto. Nak! Včeraj sem se vračala s trga, otovorjena z vrečkami, torbo in šopkom rož, komaj sem se že vlekla po ulici, ko na obešalniku pred trgovino s cenenimi capami, ki je tam že odkar pomnim, pa še nikoli nisem prestopila njnega praga, ugledam zanimivo bluzo. Ker sem bila vsled dobro opravljenega opravka, ki se je odvil tisto dopoldne precej židane volje, sem brez pomisleka stopila v našarjeno trgovino tipa turški bazar. Paradižnike, kumare, solato in rože sem zmašila na prodajni pult in se z dvema kosoma oblek - ja, neverjetno, točno takih, kot sem si ju predstavljala - napotila v garderobo. Sicer sta bili na obešalnikih v ceneni trgovini, pa kaj potem, morebiti bosta zdržali vsaj dve sezoni, dajmo jima priložnost. Nekako "od oka" sem preračunala, da bi oba kosa skupaj znesla 70€, kar se mi je zdelo odločno preveč, zato sem prodajalko vprašala, kakšna je cena za obe skupaj. "55€, če bo gotovina." se je glasil odgovor. Dobro, vredni nista niti 30, ampak bogpomagaj, v glavo sem si zapičila, da to rabim in kupila ju bom! Prodajalka je kupljeno zabasala v vrečko za sadje, jaz pa naprej v torbo - krasna nakupovalna izkušnja, ni kaj! Izmenjali sva par besed o praktičnih oblačilih, nato sem zapustila prizorišče zločina. Doma sem ugotovila, da mi gospa niti računa ni dala, but who cares, na izstopu me ni nihče ustavil, tako da uradno nisem v prestopku, gospa pa je verjetno tudi zadovoljna, da je malček nategnila državo. Važno je, da smo na koncu vsi zadovoljni.

Tako, zdaj lahko v niz na novo odkritih lokalnih čudes, kot je "lokal za priletne intelektualce, kamor ne stopi trendovska noga", cvetličarna z najbolj dolgočasno ponudbo in najbolj prijazno prodajalko pod soncem, dodam še trgovino, katere imena se sploh ne spomnim, kjer se da cenkati in kjer dejansko najdeš tisto, kar iščeš. O, tega o cvetličarni vam še nisem povedala! Imam novo najljubšo cvetličarno. Več o tem naslednjič!

Ob vsem tem me zanima sledeče: a lahko rečeš, da kupuješ lokalno, če v trgovini za prvim vogalom kupiš obleko italijanskega porekla, ki je bila zašita na Kitajskem? To velja ali ne?

Tradicionalno na sodoben način

Včasih sem čisto brez idej glede tega, kaj skuhati za kosilo. Potem pa, ko vidim, da imam za porabiti to in ono reč, ponavadi namislim kakšno zanimivo kombinacijo. Danes sem tako skombinirala en twist, za katerega se mi zdi, da se mi je kar posrečil, saj so se nežni sladkasti okusi med seboj zelo lepo povezali.

V hladilniku sem imela šop špargljev, razmišljala sem o rižoti, ali testeninah s šparglji. Ker imam do glutena in belega riža rahle zadržke in pazim, da nista prepogosto na jedilniku, sem pomislila na ajdo, ki je laže prebavljiva, bolj hranjiva, pa še precej ajdove moke imam na zalogi, ki jo bo treba čim prej porabiti. Žgance imam rada, pa še en dva tri jih narediš. Medtem ko se kuhajo, lahko rešuješ detajle ostrešja in podobne svetovne probleme. Žganci so sicer precej zimska jed, ponavadi jih jemo s kislim zeljem, kar mi poleti sploh ne paše. Pa sem se odločila, da jih tokrat poskusim skombinirati s špargljevim pirejem

Žgance sem skuhala iz kombinacije moke iz navadne in tatarske ajde, kateri sem dodala dve žlici kamutove moke in žlico konopljinih proteinov. Šparglje sem skuhala in spirirala v gosto zmes konsistence nekje med pirejem in kremno juho, ter dodala sol in poper. Vse skupoaj sem zabelila z nasekljanim divjim česnom in ocvirki, brez katerih so žganci čisto preveč dolgočasni -"dolgočasni kot prdec brez vonja" bi se izrazila moja draga prijateljica.

Tako dobro je bilo, da bo naslednji teden spet na meniju!

Balkon

Balkon je stik stanovanja z zunanjim svetom, nekakšen podaljšek interierja v eksterier. Ko  odpremo vrata na balkon, se stanovanje fizično podaljša in poveže z javnim prostorom. Ko stopimo nanj, se nehote izpostavimo, hočeš nočeš, je balkon vendarle pol-javni prostor. Veliko pove o nas, naših navadah in  načinu življenja.

V fazi kupovanja stanovanja ljudje često iščejo taka z balkonom. Priznati je treba, da je balkon res sila praktična reč, med drugim na njem lahko posedaš s kozarcem vina v roki in kadiš fine cigarete, ješ kosilo, sušiš perilo, gojiš zelišča in cvetoče rože, v zrak spuščaš javorjeva semena, gledajoč kako se vrtinčijo in nasploh počneš razne reči, ki naj bi jih ljudje počeli na balkonih. Zanimivo je, da večina ljudi, potem ko stanovanje z balkonom končno najde in kupi, na njem ne počne ničesar od prej naštetega. Sušenje perila je kakopak izjema. Po najboljšem scenariju balkon zasteklijo s plastičnimi okni, nanj pa postavijo hladilno skrinjo, hladilnik, omaro za metle, sesalec, stojalo za sušenje perila, likalno desko, lestve in podobne reči, za katere jim v stanovanju zmanjka prostora. Slabši scenarij od zastekljenega je seveda nezastekljen balkon, a to le v primeru, da je na  njem razpostavljena vsa zgoraj našteta šara. Bivanjska kultura o narodu pove veliko in prav ta se pri nas, ki imamo o sebi (naupravičeno) precej visoko mnenje, še kako odraža pri balkonih in fasadah.

No, zanimiva je primerjava mestnih balkonov s tistimi v ruralnih področjih države. Teh, prav tako kot tistih v mestu, nihče ne uporablja, a na srečo ljudje na podeželju živijo v prevelikih hišah, zato jim na balkone ni treba postavljati likalnih desk, hladilnikov, hladilnih skrinj in podobnih predmetov. Tako ti ljudje balkon ponavadi dodobra izkoristijo vsaj za ocvetličenje in tako s sosedi vsako leto tekmujejo v količini cvetličnega pridelka. Ne boste verjeli, a obstajajo celo kraji, kjer krajevna skupnost lastnike najlepše ocvetličenih balkonov nagradi s posebnim priznanjem. Treba je povedati, da tudi na teh balkonih praviloma nikoli nihče ne poseda. Če torej v mestu velja pravilo: "Nihče me ne pozna, svojega balkona ne vidim, če koga kaj moti, naj pogleda proč!", se na vasi držijo načela "Imej lepši balkon, kot ga ima sosedov Tone!". Konec koncev na vasi ni anonimnosti, kar je v tem primeru očitno neke sorte prednost. Na tem mestu se postavlja zanimivo sociološko vprašanje: kako bi izgledal balkon meščana, ki bi se preselil v ruralno okolje in obratno?

Lani naju je soseda Polona, ki je z družino na začasnem delu v tujini, povabila, da v času počitnic koristiva njihovo stanovanje v Berlinu. "Uživajta v stanovanju, meni je ful fajn. Malo me spominja na ljubljanskega, sam je večje." je zapisala v mailu. Stanovanje je tako veliko, da sem se prvi dan, čeprav običajno nimam problemov z orientacijo, v njem izgubljala. A pustimo to vnemar, kar želim povedati je, da me je pogled na notranji atrij razžalostil, tako zelo zelo zgledno je namreč urejen. Urejena fasada, zazelenjeni balkoni, z mizicami in stolčki za posedanje, dvorišče zazelenjeno s cvetočimi rastlinami, v zelenje decentno vkomponirani prostori za shranjevanje koles, sredi dvorišča pa stara, lepo negovana drevesa. Najbrž se sprašujete, zakaj bi človeka razžalostilo nekaj, kar je tako lepo urejeno? Zato, ker sem se v tistem trenutku zavedla, da tu ne bo nikoli tako. Da si lahko še tako boleče zatiskamo oči pred resnico, ki neizpodbitno bode v oči na vsakem koraku: živimo na Balkanu, zato je tudi naš način življenja temu primeren.

Nemci so v petindvajsetih letih uspeli enega najbolj zanikrnih delov mesta spremeniti v elitnega, mi v petindvajsetih letih nismo naredili ničesar. Našminkali smo ulice, po katerih hodijo turisti, zgolj tisto, kar vidi nekritično oko, ki nikoli ne stopi na zanikrna ljubljanska dvorišča. Kot v stanovanju, ko v trenutku, ko so obiski že pred vrati, zametemo smeti pod kavč. Seveda je glavna srž opisanega problema lastniška struktura, slavni Jazbinškov zakon, ki je za ceno rabljenega avta omogočil lastništvo tistim, ki si ga ne zaslužijo, lastnine pa ali ne zmorejo, ne znajo, ali ne želijo vzdrževati.

Balkona našega stanovanja sta obrnjena proti notranjemu dvorišču. V nizu, v katerem stoji naša hiša in v nizu pravokotno nanjo, se v vidnem polju nahaja približno petdeset balkonov. V uporabi so trije. Ostali so ali zapuščeni, ali je na njih nagrmadena šara - smeti, pozabljen stol ali dva, prazne pvc vrečke, razstavljeni deli pohištva, ponjave, lestve, stare omarice za čevlje, s katerih se je lak oluščil leta devetdeset, metle, ki jih nihče ne uporablja in bi verjetno razpadle, če bi se jih človek dotaknil. Na približno dvajset odstotkih balkonov je posajena kakšna rastlina. Fasade sosednjih stavb razpadajo. Na sestanku etažnih lastnikov v sosednjem bloku je na predlog o adaptaciji fasade stric komentiral, da njega nova dvoriščna fasada ne zanima, saj je namreč ne vidi. Žalosten je tak odnos do prostora, tako do lastnega, kot skupnega. Ko se fokus življenja zoži na kavč in fikus v kotu ...

Kako pa kaj vaš balkon?

Fotografija posneta v Berlinu, Prenzlauer Berg

Župa iz jeruzalemskih artičok

-

Bere se zelo kunštno, kakopak. Jeruzalemske artičoke niso nič drugega kot topinambur, ki pa ta čas že veselo poganja za ograjami in na obronkih vrtov. Kot rečeno, juha ni nobena kunšt, izmišljala sem jo sproti, skuhala pa z levo roko. Topinambur sem oprala, ostrgala in olupila ter narezala na rezine, ki sem jih fliknila v mrzlo vodo. Dodala sem pet strokov česna, sol, črn poper in posušen majaron z babičinega vrta ter reč skuhala do mehkega. Eno tretjino topinamburja sem vzela ven, preostali dve tretjini pa zmiksala s paličnim mešalnikom. Rezine topinamburja sem fliknila nazaj v juho in jo, ko je bila že v skodelicah, potresla z naribano ricotto, praženimi mandlji, na laske narezanim porom, turškim poprom in šlukom oljčnega olja. Kdor ne verjame, da je bilo dobro, naj ne verjame še naprej!

Sestavine:

topinambur (cca 1/2kg)

pet strokov česna,

suh majaron, sol, črn poper

nalistani mandlji

por

...

Moj zarečeni kruh je kristal

Rogaška. Kristal. Celofan. Vitrine. Prah ...

Nekako v tem vrstnem redu. Nikoli mi ni bilo čisto jasno, kaj naj bi človek s kristalom, govorimo o brušenem steklu,  pravzaprav počel. Kristal, ponavadi je bila to kakšna skledica čudne oblike, v katero so bili položeni Griotti ali Bajadera, je v hišo vstopil  zavit v metre celofanskega ovoja in nato kaj hitro romal na svoje mesto v vitrini. Kot vemo, je vsaka malo boljša hiša ali stanovanje imela, ali celo še ima, vitrino, v kateri so čepeli, ali pa še čepijo, rahlo zaprašeni servisi in kristalni kozarci s čudnimi vzorci, ki se jih je oprijemala oznaka "ni za vsak dan". Pravzaprav še danes ni jasno, kdaj naj bi se preklemana reč sploh uporabljala, kajti kakor koli obrnete, sčasoma se je izkazalo, da noben dan v letu ni bil dovolj svečan za kristal, vedno je namreč obstajala možnost, da se ta razbije. Roko na srce, svečanih dni je bilo več kot dovolj, statistika pa bi verjetno pokazala, da se je daleč največ brušenega stekla razbilo ob pomivanju, oziroma odstranjevanju prahu, kajti vitrine na žalost niso bile zrakotesne, kar pomeni, da je bilo treba steklo na vsake toliko časa pomiti. Skratka, kristalni prestiž  z druge strani šipe je bil del nekih drugih življenj, takšnih, kakršnih nismo znali živeti.

Pred kratkim je sorodnica moje pridružene družine praznovala okroglo. Po povabilu smo precej organizirali družinsko zborovanje in začeli modrovati o tem, s čim bi gospo obdarili. Moja ideja je bil šal slovenske oblikovalke, dvobarvna industrijska pletenina z vzorcem idrijske čipke, ker so gospe všeč čipke. Razmislek je šel v smeri, da bi moralo biti darilo lepo in uporabno. Ampak kaj, ko so me precej podučili, da je gospe poleg čipk všeč tudi kristal! Predlog, naj vsak kupi kar želi, je bil preslišan, vse kar mi je preostalo, je bila ostra prepoved, da bi v mojem imenu podarjali kristal. Ne vem od kje takšna averzija do tovrstnega stekla, najverjetneje izhaja iz vsega zgoraj opisanega. Na srečo je gospa kasneje, še preden se je vojna kristal vs. šal razvila, sporočila naj za božjo voljo, z izjemo cvetja, ne nosimo ničesar. Sumim, da jo je malo skrbelo, da bi glede na dolg seznam povabljencev in daril, ki so jo verjetno doletela v preteklosti, morala kupiti dodatno vitrino.

Pa sem pred dnevi, za potrebe stiliranja nekega interierja, prosila babico, če lahko malo pobrskam po njenih omarah in si izposodim kakšno reč. V bistvu sem iskala eno tako ne preveč v oči vpijočo skodelico za kavo, v kuhinjski omarici pa namesto tega naletela na tri kristalne kozarce. "Od kje pa imaš to? Prav lepi so, še nikoli jih nisem videla." "Eh, kaj pa vem od kje, ne spomnim se, kar vzemi jih!" Izza mize je prišla pripomba, če to res rabiva. Pa sem rekla, da v bistvu ne in jih dala nazaj. Hip kasneje sem v vitrini ugledala tri enake kozarce, teh sem se razveselila še bolj kot tistih prvih treh. "Kar vzemi jih, res, nikoli jih ne uporabljam" je najdbo komentirala babi. Tokrat je izza mize prišla drugačna pripomba, ki v bistvu sploh ni bila pripomba, temveč nadušenje nad dejstvom, da set kar naenkrat šteje šest kozarcev. Primerne kavne skodelice seveda nismo našli, kozarci so šli pa kar z nama. Zdaj so to hišni kozarci za vodo, nadomestili so tiste ikejske in na mizi so vsak dan, petek in svetek. Taki fini tanki so in ravno prav težki. Ko vanje nalijem vodo, se svetloba lepo lomi. Še A je čez dan ali dva pripomnil, da so v bistvu zelo lepi.

Tako, to je moj zarečeni kruh. Kako pa kaj vaš kristal?

Skrivnostna kuverta - zgodba, dolga kot jara kača

V babičinem nabiralniku se je na dan, ko je nosil Miklavž, pojavila kuverta z desetimi evri, poleg je bila zataknjena vejica forzicije. Skrivnostni darovalec, gospod B. se je prejšnji teden pojavil na vratih: "Dober dan, oprostite, ste mogoče v vašem nabiralniku pred mesecem dni našli kuverto z desetimi evri?" vpraša gospod. "Seveda sem" odvrne babi in doda, da se je že cel mesec spraševala od kje je skrivnostna kuverta prišla. "Veste kaj, tista kuverta je bila v bistvu namenjena vašemu sosedu Š., pa sem se, ker sem jo prinesel ponoči, pomotoma vrgel v vaš nabiralnik. Ko sem gospoda Š. pred dnevi srečal v mestu, me je obtožil, češ da sem mu še dolžan denar." Ker nobeden od njiju ni imel drobiža, sta se zmenila, da bo gospod po denar prišel enkrat drugič.

Čez nekaj dni babi sreča soseda Š., ki reče: "No, pa smo le našli kuverto, na to bova pila!" Gre v hišo in prinese viski, nato pa pojasni celotno zgodbo: kako je v mestu srečal gospoda B., gospod B. se je ponudil, da bi ga povabil na kavo, pa je doma pozabil denar, nakar se je gospod Š. ponudil, da mu posodi denar, da ga bo gospod B. lahko povabil na kavo. Aaaa?! Čudaško, kajne. Babi pove, da bo zadeva urejena, saj sta se z gospodom B. zmenila, da pride k njej po tistih deset evrov. "Ampak veste kaj, saj vi bi lahko denar dali meni, pa bi mu ga potem jaz nesel." se prijazno ponudi sosed. "Ampak zakaj bi mu vi nesli denar, saj je vaš?!" odvrne babica. "Ja saj to pa res, na to pa sploh nisem pomislil" prizna sosed. Čez nekaj dni babi sosedu odnese denar. "Ah veste kaj, on je meni medtem že dal deset evrov, vi ta denar kar obdržite." reče sosed. "Ja to pa ne, denarja ne morem kar tako obdržati, to ni moj denar. Gospod bo sedaj ob 20€! se zgrozi babi. Gospod Š. zatrdi, da je že v redu in tako se razideta.

"No veš kaj, on naj kar reče kar hoče, ampak ubogi gospod B. je zdaj ob 20€! Zakaj neki bi jaz imela 10€? Naredila bom po svoje in gospodu B. ob priliki nesla denar, saj dobro vem, kje stanuje.

Zgodbe torej še ni konec. Če gospoda ne bo doma in bo babi denar vrgla v nabiralnik, lahko le upamo, da bo ta pravi.

O tem, kako kupiš čevlje

Pred štirimi leti sem kupila čevlje. Jasno, da sem po tistem kupila še kakšne, čeprav, prav dosti jih pa tudi ni bilo. Ampak, ti čevlji, nosila sem jih v snegu, dežju, soncu, na vseh popotovanjih, jeseni, pozimi in spomladi, nosila sem jih k hlačam, h krilom, k oblekam, bundi, plašču, vedno in povsod. Navadni črni Martensi, na videz sicer nič posebnega, ampak strašno udobni, bolj ko sem jih nosila, boljši so bili. No, do neke mere, kajti obsesivno nošenje je tretjo sezono rezultiralo razpoko na usnju. Takrat bi lahko kupila nove, pa jih nisem. Sredi prenove stanovanja, ko sem dan za dnem, iz točke A do točke B in nazaj, krevsljala z zaprašenimi lasmi, v starih kavbojkah, s skajasto taško na rami, se tudi zavoljo luknje na čevlju nisem kaj prida sekirala. Po intenzivnem nošenju v tretji sezoni je bil naluknjan tudi čevelj številka dve. Takrat sem se končno namenila kupiti nove. Ampak niso imeli številke. V redu, bom počakala. Sem jih hotela naročiti v eni od spletnih trgovin, pa tudi tam niso imeli številke. Na vsake toliko časa sem jih pogooglala, našla celo kakšne na znižanju, pa spet ni bilo številke. Sem se jih namenila kupiti spomladi, tu v Transportu, ki je edini slovenski uvoznik za to tvrdko. Pa niso imeli številke, novo pošiljko naj bi dobili šele jeseni. Hecno, kajne, še vedno namreč govorimo o navadnih črnih Martensih, modelu 1460. 

Prejšnji vikend sem jih šla poskusit, v trgovino Transport seveda, vmes so namreč končno dobili mojo številko, vendarle živimo na koncu sveta, kjer je treba še na čevlje čakati pol leta. Nekam čudni so bili, precej tanko usnje, premazano s čudno prevleko, ki usnju prida skoraj lakast videz, podplat rahlo konveksen. Kakopak pozoren kupec hitro ugotovi, da ne gre za isti model, čevlje 1460 so namreč nehali uvažati, nadomestili so jih s tem čudnim modelom, ki je enako izgledal samo dokler ga nisi obul, pa še to ne čisto. Človek bi mislil, da mogoče ta model delajo posebej in le za Slovence. "Daj nehaj, kaj boš s tem, še s pasto za čevlje jih ne boš mogla očistiti" je komentirala znanka, ki je slučajno v isti trgovini partnerju delala družbo pri pomerjanju čevljev. Hecno, ko gre za kakšen predmet, ki mora biti do pikice enak izvirnemu, sem pripravljena iti skoraj na konec sveta. Ko bi bila vsaj  pri vseh stvareh enako trmasta.

Pa mi pred tremi dnevi ista znanka pošlje povezavo na eno od spletnih trgovin, s pripisom, da čevlji sicer niso od iste blagovne znamke, da pa izgledajo enako kot "moji", za nameček so celo za polovico cenejši. Ob takem podatku ponavadi precej sumničavo zastrižem z ušesi. Ampak kljub vsemu, blagovna znamka je bila obetavna, niso bili kar eni "no name" čevlji, poštnina je bila zastonj, poleg tega imam možnost vračila. Čevlje smo naročili v torek. Zadnji črni par v številki 40. V sredo je iz Italije prišlo obvestilo, da je šel paket na pot. V četrtek, torej včeraj, je pozvonil dostavljalec. Čevlji so super, popolna kopija prejšnjih, ampak brez nadležnih  izdajalskih rumenih šivov. Izgledajo "no name", čeprav niso in to mi je všeč. Obdržala jih bom. Misija zaključena. Od zdaj naprej čevlje kupujem le še po internetu. Ali pa v Berlinu. Pika.

O tem, kako kupiš plašč

Oblačil že nekaj časa skoraj ne kupujem več. Eden zadnjih omembe vrednih nakupov sta bila dva črna oblačilna kosa, ki mi ju je prijateljica poleti prinesla iz moje najljubše belgijske trgovine, krilo sem si zašila sama, ker sem malo iz šiviljske forme, sem ga šivala skoraj dva popoldneva, ampak na koncu je izpadlo točno tako, kot sem si ga predstavljala, se pravi, da se je splačalo.

Prejšnji teden mi je, med sprehodom po Trubarjevi, v oči padel zanimiv plašč, ki ga je nosila ena od v nasprotno smer hitečih dam. Tako mi je bil všeč, da sem se obrnila in strmela za njo, česar navadno, kot si lahko mislite, ne počnem. Čez nekaj dni sem na isti ulici zopet videla enak plašč, morda celo na isti osebi, vendar tega ne vem, saj nisem gledala človeka, temveč plašč. No, ko sem ga videla drugič, sem se spet obrnila nazaj in proučevala kako je krojen, saj sem že razmišljala o tem, kako bi se dalo preklemano reč  skopirati. Potem sem na plašč pozabila. V življenju je veliko reči, ki so pomembnejše od enega črnega plašča.

Pa me v soboto med kofeinskim obredom znanka povpraša, kje kupujem oblačila. Mogoče je izgledalo, da nočem povedati, ampak resnično ji nisem znala odgovoriti. Debelo je gledala, ko sem razlagala, da jih praktično ne kupujem, da v Ljubljani itak nimaš nikjer za kupit nič zanimivega, pa da zadnje čase, raje kot kaj za oblečt, kupim kakšno malenkost za dom. Ker očitno nisem izpadla preveč prepričljiva, je moral A. potrditi moje pripovedovanje: ne, jaz skorajda ne kupujem oblačil. Spijemo kavo in odidemo iz lokala.

Samo ena vrata naprej je bilo treba stopiti in potem noter, pa ne vem zakaj sem stopila noter, ampak sem. No, potem sem se znašla tam, v trgovini, kamor nisem stopila že več kot eno leto. Na hitro se sprehodim mimo obešalnikov, nakar se pogled ustavi na plašču, ki je obešen na rahlo izpostavljenem delu. Se mi zdi zanimiv. Gledam, všeč mi je kroj, predvsem ovratnik, ne opazim pa, da je v spodnjem delu še bolj zanimivo krojen. "Bi želeli pomeriti?" vpraša prodajalka in nadaljuje "to je plašč, ki je vsakemu prav". Oblečem plašč, se pogledam v ogledalo in izpustim drobcen krik. Prodajalka  je malo čudno pogledala, najbrž se redko kdaj zgodi, da se nekdo pogleda v ogledalo in spusti krik. Ampak jaz sem ga in to upravičeno, kajti v ogledalu je pred menoj stal plašč iz Trubarjeve. Na meni. "Tale plašč bom kupila!" sem nemudoma odločno naznanila.

Pa smo odšli iz trgovine, A., jaz in plašč. Še nikoli nisem ničesar tako na hitro kupila. Jaz, ki sploh ne kupujem oblačil, kot ste imeli pravkar možnost prebrati.

Kogar zanima, za kateri plašč gre, naj se sprehodi po Trubarjevi, mogoče se srečamo. Lahko me pocuka za rokav in vpraša, kje sem kupila tako lep plašč.

Koncert

Nič ne razmišljaš, kaj boš oblekla, kot da je samoumevno, oblečeš najboljši plašč, z balkona vzameš umazane razpokane martense, jih za silo očediš, na ustnice šminko in greš.

Potem sem stala tam, v oblaku cigaretnega dima, v čisto napačnem plašču, z živordečo šminko na ustnicah, s plastičnim kozarcem viskija v roki in razmišljala o tem, kam je šlo tistih dvajset let in predvsem o tem, kam je šla tista punca v flanelasti karirasti srajici, ki se takrat še ni šminkala in je na vsakem koncertu z očmi iskala visokega preklastega tipa, ki se je medtem menda rahlo zapil in ga google ne najde. 

Demolition group. Za moje pojme eden najboljših slovenskih bendov, enako dober, ali pa še boljši kot pred dvajsetimi leti. Zvok, ki zareže in je surov in mehak obenem. Ko Goran Šalamon izgovori besedo romantika, se najprej zdi kot da se je zmotil, a se ni. "A veš da je on tako star, da ima otroke, toliko stare kot smo mi?!" smo govorili. Zdel se nam je prastar. Hecno, ker se gospod medtem ni prav nič spremenil. Samo malo bolj pri miru stoji ko poje in po koncu koncerta ne odvrže prešvicane majice med občinstvo. Pa malo več govori med komadi.

Odlično je bilo. Za razliko od takrat, grem zdaj domov s taksijem. Za razliko od takrat, po prihodu domov takoj odložim plašč na balkon, odprem pralni stroj in vse kar slečem, vržem direkt noter. Za razliko od takrat, postelja ni prazna in na vrata me pride pozdravit mačka. Za razliko od takrat, je svet zdaj malo bolj nor in ko gremo s prijatelji na kavo, se včasih pogovarjamo o bolezni.

Me pa po koncertu še bolj kot prej zanima, komu sem posodila svoje Demolition group CD-je. Fino bi jih bilo namreč dobiti nazaj.

Naključja so

-

Saj vem, meni se to vseskozi dogaja, ampak vsakič posebej se mi zdi čisto enako čudno in zabavno kot bi bilo prvič.
V petek zvečer v mestu iščem spodobne bele skodelice za espresso in jih nato, ko že opustim misel nanje, naslednje jutro najdem na garažni razprodaji: bele, komplet štirih iz kakovostnega porcelana (sicer od drugega proizvajalca, a neprimerno bolj elegantne), vse skupaj v kompletu za polovično ceno tiste ene, ki sem jo ogledovala prejšnji večer. Za ceno štirih skodelic kav smo tako kupili komplet skodelic.

Ali pa, ko isti dan na sejmu Sila paseš firbec na stojnici pri Fincih in iščeš steklovino, ki so jo lani imeli, letos pa jo iščeš zaman, nato pa slabo uro kasneje, prav tako na garažni razprodaji nabašeš na "usnjene eskimkine hlače", kot je Aalto poimenoval svojo stekleno mojstrovino. Za hecno ceno so šle zaprašene usnjene hlače nemudoma z menoj. Prav posebno veselje imam stikati po stojnicah s staro šaro, saj se na njih praviloma ponuja nešteto priložnosti za fine najdbe.

Odkar imamo doma precej staromoden ročni kavni mlinček, se okoli kave malo bolj zmišljujemo in smo zato posledično tudi bolj izbirčni kadar naročamo kavo v lokalu. Tako sva se včeraj namenila v tisti kafič, kjer prodajajo zelo dobro kavo in kjer nadvse rada srkam kofe tam pri oknu  in opazujem ljudi, ki hodijo mimo, medtem ko mlinčki brnijo in se po majhnem prostoru razširjajo omamni kofeinski hlapi. Na poti nazaj mi je uspelo posneti neskončno število teh skoraj črno-belih fotografij ptic v letu. Siva Ljubljana.

Zvečer sem prejela mail prijatelja, ki že eno leto živi v Londonu. Pravkar so mu za eno leto podaljšali pogodbo za delo, medtem ko on komaj čaka, da do konca izkoristi sivi London in se vrne nazaj v sivo Ljubljano. Pravi, da pogreša svoje ljudi, pa drevesa v Tivoliju. "Ja Ljubljana ima vsaj sto prednosti pred katerim koli drugim mestom! Mogoce je pa res najlepse mesto na svetu?" pravi. "Mogoče se je treba samo za nekaj časa odseliti, da prideš do tega." napišem.

Lepo je to malo mesto, v katerem vsak teden odkrijem kakšen nov kotiček, pa naj bodo to stezice na Golovcu, zgornje nadstropje nove sladolednice, kjer lahko v prijetnem ambientu v miru spijem kavo, ali pa nek čisto drug prostor, ki sem ga našla prejšnji teden in ga imam samo zase.

Pisana solata, ki po izgledu spominja bolj na poletno kot jesensko

Preden tale blog dokončno izdihne, bi bilo morda dobro objaviti en zanimiv recept. Na zalogi jih imam sicer še nekaj, a nič ne obljubim, da bodo kdaj prišli na svetlo.

Že dlje časa, recimo več kot pet in manj kot deset let, se trudim jesti sezonsko. Priznam, spomladi mi ponavadi gomolji rastejo že iz ušes  in jih niti videti več ne morem, kaj šele jesti. No, če zanemarim zadnje dejstvo, lahko rečem, da mi je sistem sezonskega prehranjevanja kar pisan na kožo, saj si vedno znova izmislim kakšno novo jed, ki jo potem preigravam, vse doker se je ne naveličam in včasih nanjo celo pozabim. Letošnjo jesen mi je pod prste padel koromač, tako da ga, odkar sem prvič opazila, da ga moja rezervna branjevka ima, redno kupujem in imam vedno na zalogi.

Nesramno dobra koromačeva jed je Pasta con le sarde. Lahko bi jo jedla vsak dan, ampak tega ne počnem, kot si lahko mislite. Včasih ga popečem skupaj z jabolki, ali pa naredim v solati, prav tako v kombinaciji z jabolki, ter limono in rdečim poprom. Slednjega sicer ne maram preveč, ampak na koromačevo solato lepo paše. Včeraj sem se namenila narediti sicilijansko solato, pa sem bila potem, ko sem ugotovila, da nimam vseh potrebnih sestavin, prisiljena narediti zanimiv tvist. Tako je nastala zelo dobra in obenem še fotogenična jesenska solata, ki je precej bolj pisana kot marsikatera poletna.

Za solato smo zrezali en ogromen koromač (pol ga še vedno čaka v hladilniku), eno pomarančo in pol rdeče čebule. Dodali smo kapre, polovico granatnega jabolka, zabelili pa z veliko oljčnega olja, kisom iz granatnega jabolka ter soljo. To je to. Vse kar je potem, ko je solata zgotovljena, potrebno narediti je, da se jo lepo postreže. Pri nas imamo navado solate postreči na pladnjih, kajti tako so sestavine lepše razporejene kot v kakšni skledi, kjer polivka in manjši kosi zelenjave/sadja vedno zdrsnejo na dno. 

Na kakšne načine pa vi pripravljate koromač?

Od blizu

"Včeraj sem v časopisu prebrala podatek, da so v bistvu vse trgovine v stari Ljubljani namenjene bogatim turistom."

"Bogatim turistom? Katere trgovine pa so to, ne vem namreč niti za eno tako. Podatek načeloma drži, večina trgovin je res namenjena turistom, ampak ne ravno bogatim, saj takih tukaj sploh ni veliko."

"Ne vem katera trgovina bi to lahko bila, Galerija Emporium mogoče?"

"Ta že, ampak ... "

"Veš kaj, pojdiva preveriti. Predstavljajva si, da sva dve turistki z neomejenim budgetom, ker najina soproga zelo dobro zaslužita. Recimo, da je najina edina naloga, da zapraviva njun denar. Predlagam, da greva najprej v Emporium, nato pa še naprej po Mestnem trgu in preveriva, kaj si tam kot bogati turistki lahko privoščiva."

"Hm ... ampak, a misliš, da bi morali gledati z najinimi očmi ali z očmi teh dveh turistk? Ker to je seveda razlika." 

"Z njunimi očmi, jasno!"

"Mhm ... no, pa pojdiva!"

Od bleščičastih čevljev in torbic v Galeriji Emporium so naju kaj hitro začele boleti oči, zato dlje od pritličja sploh prišli nisva. Ob izhodu iz blagovnice sva družno ugotovili, da pogrešava čase, ko si stopil tja noter in potem še naslednjih nekaj dni sanjal o morebitni novi pridobitvi, ki je sicer potem praviloma nisi kupil, ampak sanjal si pa. Je letos taka čudna moda, ali pa imajo v tej trgovini same neposrečene kose? Mogoče je moj okus z leti postal popreproščen, ali pa so me ti novi časi obrusili in naredili imuno na oblačila in modne dodatke? Res je tudi, da imam trenutno druge prioritete, ampak resnica je taka, da si, če bi mi nekdo ponudil možnost zastonjske izbire katerega koli kosa obutve ali modnih dodatkov iz tiste prelepe hiše, ne bi zaželela ničesar. Kakor koli, preverjanje ponudbe za bogate turiste je trajalo skoraj pet ur in bilo je tako utrudljivo, da se je bilo treba vmes dvakrat usesti in spiti kavo.

Seveda človek ne more iz svoje kože, celo v primeru, ko se gre igro bogatega turista ne. Nakup dneva sva tako opravili v knjigarni na Wolfovi, kjer si je N. privoščila komplet kazal za knjigo in krasen zvezek Teje Ideje, kamor bo zapisovala jogijske izpiske, pri meni pa se je znašla odlična knjiga o grafiki in novi plošček Nece Falk.

Utrujena "turistka" sem imela tako po vrnitvi domov popoln deževen večer s šestimi ponovitvami Necinih songov. Nobena svetleča torbica ali čevlji z vrtoglavo visoko koničasto peto me ne bi mogli spraviti v tako fino razpoloženje.