četrtek, maj 14, 2020

Predmeti iz drugega časa

Pozno zvečer je že, sedim za mizo v jedilnici, medtem ko se onadva v kuhinji divje pričkata. Babi pakira, dedi nosi stvari v avto. »Ne jemlji s seboj toliko stvari, avto je poln, ni več prostora.« »Pa saj daš lahko za sedeže.« »Za sedeže ne bomo ničesar dajali, kaj če se kaj zgodi na cesti, za sedeži ne sme biti ničesar!« Vsakič ista pesem, sedim za mizo in se veselim jutrišnjega dne, medtem ko sta dedi in babi iz ure v uro bolj razkačena. Ko si otrok in opazuješ razkačene odrasle pri pakiranju, se ti zdi, da je to nekaj normalnega. Šele čez veliko let bom ugotovila, da se da tudi v miru spakirati. Tiho sedim in ju opazujem, dokler se eden od njiju ne spomni, da moram iti spat. »Jutri bomo zgodaj vstali, šli bomo zarana, da ne bomo vozili po soncu.« Poskusim še malo zavlačevati, a ne gre, zato grem spat.
Dedi me zbudi okoli petih, medtem ko babi v kuhinji v časopisni papir zavija solato. »Da bo dlje zdržala.« govori sama pri sebi. Dedi priganja, čim prej moramo odriniti, da ne bomo vozili po soncu. Babi stoji pred štedilnikom, kontrolira gumbe in na glas ponavlja: »Ugasnjeno, ugasnjeno ...« To njeno početje me vsakič posebej neizmerno zabava, ponavljam za njo in se ji smejim. »Ti se kar smej, jaz moram preveriti, če je ugasnjeno« reče. Začenja se daniti, ko se končno usedemo v zelenega golfa in odpeljemo po ulici. Nekje na mengeškem polju bo babi vprašala: »Posluš, a smo zaklenili?« »Pa kaj me to sprašuješ, ne sprašuj me takih neumnosti, zdaj res ne vem, če smo zaklenili.« »Kaj si tako tečen, saj samo vprašam.« »Ne vem, sploh ne vem. Kaj naj zdaj naredim?« Ker ne ve, obrne avto, zapeljemo se nazaj in, kot vedno, ugotovimo, da smo zaklenili. Ko avto spet pelje v pravo smer, se uležem se na zadnji sedež in zaspim. Ko si otrok, se ti vse poti zdijo dolge, če primerjam takratno pot v Fieso z zdajšnjo, imam občutek, da smo se vozili trikrat dlje. Na tistem ovinku, kjer verjetno vsak otrok zavpije »Glej, moooorje!«, me babi vsakič prehiti: »Vanči, poglej, morje!« Ko pridemo do odcepa za Fieso in zavijemo, zagledam oslička, ki je tam že od vedno. Mnogo let kasneje bom ugotovila, da so na istem mestu zgradili garažno hišo, ampak jaz bom še vedno, vsakič, ko se bom peljala tam mimo, videla osamljenega oslička, ki stoji tam, kot bi ga bog pozabil in mulji travo. Spuščamo se po naselju in ustavimo pred velikimi črnimi železnimi vrati. Temno rdeča hiška z zaprtimi belimi polkni daje vtis kot da spi, še čisto malo, odprli bomo polkna in jo zbudili. Ko vstopimo, najprej zaslišim njuno pritoževanje: »Kako smrdi, ta vlaga je neznosna!« Meni ne smrdi, vonj me sploh ne moti. Hitita odpirati okna in vrata, kot da nas bo zoprni vonj zadušil, če ne bomo takoj vsega odprli na stežaj. Stopim na veliko teraso in pogledam na zaliv, ki se lesketa v soncu – to je eden mojih najljubših spominov iz otroštva: stojim na tisti terasi in gledam morje, ki se lesketa v soncu. Naslednja stvar, ki jo naredim je, da se zagrebem za najboljšo omaro, tisto, v kateri je bar. V baru bo Barbikino stanovanje, vrata bara, ki se odpirajo navzdol, pa bodo Barbikina terasa - s pogledom na morje, kakopak. Barbika se tako vseli prva.
Naslednje dni se ne kregata več, tudi vonj po vlagi ju ne moti. Posedamo na veliki terasi, z babi šivava oblačila za Barbiko, hodimo na plažo in v Piran na sladoled. Na enem od pohajanj po Piranu mi Dedi kljub babičinem negodovanju kupi bordo cokle. Strašno fini so. Babi se jezi: cokli niso za otroka, otrok bo padel in si zlomil nogo. To se seveda ne zgodi, otrok veselo poskakuje po zlizanih kamnitih piranskih stopnicah in si ne zlomi noge. Prvič jem nešplje, ki jih narabutamo med ozkimi ulicami. Na tržnici nakupimo češnje in jagode, ki jih nato nesemo s seboj na plažo. Dedi in babi ne znata plavati, dedi gre v vodo do kolen, medtem ko babi kot pripomoček pri plavanju uporablja velik moder šlauf. S tem gromozanskim šlaufom okrog pasu je babi v vodi prava atrakcija. »Gospa, kaj pa imate to?« sprašujejo otroci. »To je šlauf za odrasle« pojasnjuje babi in se veselo vrti.« »Gospa, a vi ne znate plavati?« »Ne, ne znam, a nič zato, jaz se takole v šlaufu malo vozim po vodi in vrtim.« pojasnjuje babi.

Osemintrideset let kasneje praznimo njuno hišo. »Poglej, to blazinico smo imeli za na plažo!« navdušeno vzkliknem. V omari so tudi odeje, ki smo jih pogrnili na plaži. Pa kopalke vseh barv, velikosti in oblik, ki jih je, kot vse drugo, že načel zob časa. Najdem potovalki – ena je temno zelena in druga rjava, babičin šlauf, obleke, ki jih je nosila na morju, etui, v katerega je zložila tisti del nakita, ki ga je vzela s seboj. Med vožnjo na morje je babi rekla: »Ko bom umrla, boš dobila moje koralde.« »Babi, kdaj boš umrla?« vprašam. Otrok ne ve, da se takih stvari ne sprašuje. Tudi koralde so še vedno v omari, cela škatla korald in zbirka brošk iz različnih vetrov, pa roza-rdeča pletena taška, ki jo je babi nosila na morju. Naša babi, kot verjetno velika večina babic, ki so preživele čas druge svetovne vojne, ni zavrgla niti ene stvari. Hiša je tako postala časovna kapsula in v nekem trenutku me prešine, da bi lahko v tisti dve potovalki spakirali iste stvari kot pred osemintridesetimi leti. Vstali bi ob petih, se odpeljali do mengeškega polja, nato pa prišli nazaj, da bi preverili, če smo zaklenili in se potem končno (skoraj) brez skrbi odpeljali proti Fiesi.

Čiščenje domovanj tebi dragih ljudi je naporno in čustveno utrudljivo. S praznenjem se zključuje en del življenja, en del zgodbe. Sama nisem pristaš zbiranja predmetov, zadostuje mi spomin. Babi je shranila vsako najmanjšo stvar. Danes tega ne razumemo, moja mama se je jezila, ko smo iz babičinih omar v smeti zmetali na stotine še povsem novih nogavic: »Poglej koliko štumfov, pa kaj je toliko tega kupovala, če jih večino sploh ni nosila, poglej, poglej to, čisto nove so!« »Vsak človek ima svoje obsesije« reče moj mož. »Eni kupujejo in zbirajo kitare čeprav sploh ne znajo igrati na kitaro. Babi je pač uživala v kupovanju hlačnih nogavic, dobro se je počutila, ko je kupila nogavice, jih prinesla domov in razvrstila v sekcije, ki jih je potem opremila z enim od listkov z napisom: za vsak dan/ že oprane/ nove/ za krčne žile. To, da večine nogavic potem ni nosila, sploh ni pomembno.« razlaga svojo teorijo. Njegova misel me pomirja, mislim, da ima prav. Vsak od nas počne kakšne stvari, ki niso nujno logične in zdravorazumsko potrebne, babi je pač imela štumfe, mogoče je to vseeno bolje, kot če bi imela kitare ali športno opremo, ki je ne bi uporabljala.

Babi je stara dvaindevetdeset let in nima več spomina. Ko ga je še imela, je na moje spomine na Fieso vedno odvrnila: »Joj, ampak, a pa se spomniš, ko smo se zastrupili z mesom?« »Ne babi, ne spomnim se.« »A se spomniš, kako so te opikali komarji?« »Ne, tudi tega se ne spomnim.« » Pa tista nora opica, ki je prišla, a veš, da bi nas lahko vse napadla!« »Ja, ampak nas ni.« »Ampak lahko bi nas napadla, ene ljudi v sosesčini je napadla.« Spomnim se morja, ki se je zjutraj lesketalo, pa fig, ki so zorele spodaj na vrtu, spomnim se svojih prvih cokel, pa potepuških mačk, ki smo jih hranili z ostanki piščanca. Spomnim se svoje otroške brezskrbnosti, radoživosti in veselja ob malih vsakdanjih stvareh. Spomnim se vrabčka, ki se mi je pokakal na roko. Mali topli ptičji iztrebek je padel na otroško dlan, presenečeni otrok je držal iztegnjeno roko in čakal, da jo babi obriše. »Nič ni hudega« je mirno rekla babi, »saj je samo ptičji kakec« in to rekoč, obrisala dlan z robcem.

En mesec je trajalo, da smo hišo izpraznili, ko je bila končno izpraznjena, sem se izpraznjeno počutila tudi sama. Ko sem odhajala proti avtu, sem se zavedala, da je to zadnjič. Ostala je lupina, v meni pa bodo ostali spomini: spomini na to, kako vsako jutro ležim na tleh pri oknu in pijem kakav iz stekleničke, medtem ko dedi na gramofon Savica položi ploščo z zgodbico o Mojci pokrajculji. Spomini na večere, ko ležim pri babi v postelji, babi je v posteljo položila termofor, ki me greje, medtem ko mi ona pripoveduje pravljice o medvedkih. Spomini na jutra, ko se zbudim, ležim v postelji in pojem. Pojem tako dolgo, dokler me dedi ne sliši in pride pome. Spomini na grlico, ki gruli na vrtu. Spomini na debelo knjigo pravljic, iz katere mi dedi vsako dopoldne bere. Spomini na sprehode v gozd, kjer nabirava kostanj. Spomini na padce na cesti, na lavor tople vode in na dedija, ki mi oskrbi potolčeno koleno. Spomini na mamo, ki prihaja iz službe in ji tečem naproti ...

4 komentarji:

Nataša pravi ...

Prelep spomin. Skoraj sem zavohala morje, ko sem brala. :)

Vanja pravi ...

Tudi jaz, ko sem pisala. ;)

Anonimni pravi ...

Ooo kako lep zapis! Sem dobila solzne oči... ostanejo nam samo spomini...lp lucija

Anonimni pravi ...

Smejem se in hrati brišem solze. Tudi naša pakiranja izgledajo podobno. In spomini, ki jih ustvarjamo z otroci... prijetni se prepletajo s "katastrofami", ki so se ali bi se lahko zgodile. ;-) Hvala za tole.