Vmesni čas

-

Tole je stanovanjski blok za ptiče. Ni jih bilo doma. Tudi mene ni bilo doma. Šla sem v arboretum Volčji potok, kjer je posneta tudi zgornja fotografija ptičjega bloka. V teh nekaj letih, odkar me ni bilo v park, so se stezice in steze v njem namnožile in okupirale, meni so do sedaj še neznane, dele okoli parka. Sprehod skozi gozd v jutranjih meglicah je neprecenljiv in predvsem neprimerljiv z jutranjim tekom mimo krematorija in britofa. Ampak, če dobro premislite, tek mimo krematorija in britofa niti ni tako zelo slaba zadeva kot bi si bil človek mislil. Ko tečem tam mimo, namreč veliko premišljujem o smrti in minevanju in potem me vedno znova prešine misel, da imam res srečo, da nisem na tisti drugi strani in potem veliko bolj z veseljem tečem.

Prav čuden občutek imam, kot da ni poletje. Sopara in vročina, pa hlad in deževje in spet sopara. Zdi se, kot da je nekoliko jesensko. Zdaj so taki časi, da komaj čakam zimo. Letošnja naj bi bila, če se bodo stvari odvile kot je treba,  prav posebna. Ampak do takrat bo treba še veliko reči postoriti in še veliko knedlov pojesti. Knedli so nevarni, zato jih kuham zgolj enkrat na teden. Ta teden so že bili na sporedu. V ponedeljek. Zdaj jem domač paradižnik z vrta. In pijem Pu Erh. Sedim za šivalnim strojem in po hrbtu mi teče kot bi bila na Kitajskem.

Petkov večer bo deloven, sobota tudi. V nedeljo gremo na piknik. In potem bo spet ponedeljek. Morda bomo jedli knedle. :)

Ta in vsi drugi večeri

-

"En večer, medtem ko si bila ti v Londonu, smo sedeli tule - A, M in jaz - in pili čaj." ji pripovedujem. "Ko je zmanjkalo čaja, sem rekla M, da je ona na vrsti, da ga skuha." "Čakaj no, pa ne bo zdaj M kuhala čaja," reče A "saj ni tukaj doma." "Saj tudi jaz nisem." odvrnem. "Saj res, nihče od nas ni tukaj doma."

I posluša in se smeji. Ona nikoli ne komplicira "za vsak drek". Je ena izmed najbolj neposrednih in odkritih ljudi kar jih poznam. Včeraj, medtem ko sem s kozarcem traminca v roki ("Kupila sem ga, ker sem vedela, da prideta. Zame je ena steklenica preveč, saj se pokvari še preden jo spijem do konca." je rekla) poslušala zgodbe, ki jih eno za drugo vleče iz kupa spominov, sem pomislila na to, kako pogrešam najine sprehode na Rožnik, ki so bili - tako kot ta večer - polni zanimivih zgodb iz preteklosti. Z velikim zanosom pripoveduje o svojem trenutnem projektu, na plano vleče zapiske, fotokopije, revije, potem skoči dol v avto, po kipec Triglava in Sedmerih jezer, ki ga je včeraj dobila pri prijateljici.

Enkrat, v času tistih šestih mesecev, ko sva si delili njeno prostorno pravljično stanovanje,  je rekla, da se nehote na vsake toliko časa, zaradi svojih let, počuti kot, da je moja druga mama. Kakor koli pomislim, je I, čeprav nima otrok, ena najbolj materinskih žensk kar jih poznam. Nihče mi ne bo rekel, da rojstvo otroka nujno pogojuje materinskost. Za ogromno žensk z otroki vem, da niso prav nič materinske. Ampak pustimo to, kdo sem jaz, da bi sodila o tem, me boste vprašali. Ne bom vam odgovorila, si pa mislim svoje.

"Hecno, ko greš na obisk nekam, kjer ti je vse tako domače." pravi A, medtem ko odhajava. "Ja res, vedno ko pridem sem, imam občutek, da na nek način pridem domov." rečem. Malo kasneje sediva na prazni tržnici, na stojnici, vsak s svojim burekom v roki. "Si predstavljaš, da bi ta trenutek jedel burek v Dravljah? Ali v Trebnjem?" vprašam. "Ne." "Jaz tudi ne." Pojeva do konca, natočiva mleko iz mlekomata in odbiciklirava domov.

Garažna razprodaja

-

V parku Tabor - tretjič. Tokrat na drugi strani stojnice. Naprodaj smo nesli cel kup neuporabnih predmetov - od čevljev, oblačil, nakita, CD-jev, preproge, do kipcev in ostalih "dekorativnih" reči.

Zanimivo je, da gredo najbolj v promet stvari, za katere  si prepričan, da nikogar ne zanimajo. Ne sodi drugih po sebi.

Tale reč spodaj me spominja na sicer kratko, a nadvse prijetno obdobje, ko sem živela v čarobnem stanovanju, nabasanem z vso kramo tega sveta - ena izmed predmetov je bila keramična kravica v obliki vrčka. "Ta vrček mi je všeč, ker je tako zelo butast." sem pojasnila prodajalcema. "Res je butast." se je strinjala prodajalka. Pa je šel z mano. Za dva eura.  Tako, za izkupiček sem torej nabavila špecerijo, obleko in butast "nebodigatreba", katerega vrednost znese dvajsetkrat več, kot sem plačala zanj - kar je točno toliko, kot sem danes zapravila za vse skupaj. Kravji vrček lahko kupite tu.

Rešetka

-

Nove poti?

-

So večeri in je večer. Prijetno vznemirjenje ob odkritju nečesa, kar bi lahko pomenilo uresničenje sanj v realnosti, tistih, ki so bile tu od nekdaj, obenem pa rahel strah pred vprašanjem, če ni to morda le ena v nizu neprištevnih impulzivnosti. Potrebujem uč zunanjega opazovalca. Stanje hipnega navdušenja je namreč dih jemajoča lastnost, ki telo napolni z endrofini, kaj hitro preveč zaslepi, morda celo postane nevarna. Zvečer si rečem, da je treba zadevo prespati,  naslednje jutro se zbudim prepotena in s suhim grlom. Odločitve. Tehtanja. Iskanja.  Zaljubljanje v lastne sanje. Sliši se nevarno. Ostati na realnih tleh sivega povprečja ali podleči drznosti?

Posedanje na zidu za Križankami. Glasba Michela Nymana je bila prijetna podlaga za klepet in snovanje novih planov.

Na Koroškem

-

Odzvali smo se prijaznemu povabilu in preživeli prijeten vikend na Koroškem, ki smo ga zaključili z ogledom razstave v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Ogled Tisnikarjevih del, pričakovano, sproži mračne občutke, medtem ko Veličkovićeva platna to še potencirajo. Ogromnih platen, na katerih kraljujejo tema, ogenj, kri in smrt, se ne da opisati z besedami, treba jih je videti v živo. Razstava bo odprta do konca julija.

Praznik

-

Odsotnost sredstev, ki merijo čas, zrenje v zeleno in poslušanje čričkov, imenujem praznik.

Brskanje in potrpežljivost se izplačata. Ne le zgolj in samo takrat, ko gre za jagode.

It's a man's man's world

-

Ura je šest zjutraj in čakam nevihto. Vstala sem ob pol šestih, spila čaj in zložila perilo. Že spet nisem vedela, v katerem delu omare imamo moške spodnje gate. Ker tako redko pridem na vrsto za zlaganje perila, vmes vsakič znova pozabim, v katerem delu omare ima moj moški spravljeno spodnje perilo. On seveda ve, kje ima mesto moje. Pri nas se gospodinjska dela ne delijo na moška in ženska, vsak si izbere in opravi delo, ki mu tisti trenutek bolj leži. Vesela sem, da mi ni treba likati. Likam poredko, saj 90% moje garderobe ni potrebno likati. Ampak danes bom. Ker na likanje čaka top iz COS-a, ki je prispel včeraj. Je lep, ne?

Skratka, čakam nevihto, ki je še vedno ni. Vremensko naporen teden je v meni naselil apatičnost in malodušje, ki sta jo, na  večer dne, ko sem posnela zgornjo fotografijo, pregnala divje rdeča šminka in dve kepici sladoleda iz 100% marelice. Kdo bi si bil mislil, da imamo v Župi tak dober sladoled! Ko se bom odselila, bom pogrešala marelični sladoled. In ptiče v parku. Ker ptičev imamo pa res za cel pevski zbor. V življenju še nisem slišala toliko ptičev na kupu. Nasploh je tu precej bolj mirno, kot bi si bil marsikdo predstavljal. Na smeh mi gre vsakič znova, ko slišim ljudi idealizirati življenje v hišici z vrtom. Kadar grem domov k staršem (domov je namreč več), koristit vrt, teraso in vse te reči, ki pritičejo hiši, se vsakič znova ne morem načudit vsem motečim zvokom iz okolja, ki kvarijo užitke veleopevanega življenja v hiši z vrtom na deželi. Tu kosilnica, tam tudi, eden z brnečim strojem lišpa balkonsko ograjo, sosed, ki se mu bo "štrajfiks" vsak čas prirasel na roko, pa spet drajsa svoje dvorišče. Ko bo že desetič ta teden podrajsal vseh 400 tlakovcev in očistil fuge med njimi, se bo s sesalcem spravil posesat prostor med grmički. Da, prav ste slišali, nekateri sesajo tudi okoli hiše! Povsod, le tam kjer bi bilo treba - po svojih glavah - ne. Da vreščeče sosede s petimi vnuki (ki je v vreščanju vsi skupaj ne prekašajo) ne omenjam. Idila pa taka!

Medtem, ko vam razlagam razne nepomembnosti, za katere verjamem, da vas prav nič ne zanimajo, ampak prav vam je, kaj pa sploh berete, je začelo besno deževati in pihati. Kar naj. Sicer bo zavoljo tega dejstva jutranja rekreacija odpadla, ampak nič hudega.

Boste gledali letošnjo proslavo ob dnevu državnosti? Jaz ne. Iz več razlogov. Prvi je ta, da se mi žal vedno bolj dozdeva, da ta trenutek pravzaprav nimamo česa proslavljati. Naj proslavljamo dejstvo, da po 21. letih naša država hrza kot konj v zadnjih vzdihljajih? Naj proslavljamo splošno nezadovoljstvo? Dejstvo, da državo vodijo ljudje, ki delujejo po principu tanka?! Seveda si ne bom mogla kaj, da v naslednjih dneh ne bi z enim očesom ošvrknila člankov na to temo. Prav močno me zanima, kdo so tisti "umetniki", ki se bodo poklonili našemu Gospodu. Ampak proslave pa ne bom gledala. V torbo bom zložila nekaj malega oblačil,  kup knjig, ki so včeraj prispele po pošti, napakirala mačko in se umaknila daleč stran. Tja, kjer je televizija pokvarjena, tja, kjer ni ne internetnega in ne telefonskega signala. Vi pa imejte svoj dan državnosti, če vas to res tako močno veseli. Nasvidenje!

Mladi krompir s pirejem

-

Tole je ena izmed stvari, ki sem jo želela že dalj časa narediti, pa ni nikoli prišla na vrsto. Ker smo v soboto pri gospe Romani kupili kilogram graha, sem si lahko privoščila malo eksperimentiranja.

Za grahov pire z meto, za dve osebi, potrebujete:

slab kilogram graha

tri lističe ta močne mete (napr. mete peperminte)

rezino masla

sol po okusu

Grah približno štiri minute kuhate v osoljeni vodi, nato pa ga, skupaj z maslom in meto sprirate. Hitro in enostavno. Pa lepo za videt. Če niste ravno eni tistih, ki zbežijo, ko na krožniku zagledajo "nekaj zelenega". 

Razliko med slabim in dobrim kilogramom sem shranila za danes, ko bo na mizi rižota z grahom in mladim korenčkom.

Imate kaj za prodat?

-

Jaz imam. Ampak namesto, da bi kaj prodala, kupujem. Enkrat v bližnji prihodnosti, morda že prav kmalu, se bom preudarno posvetila drobovju v omarah in predalih, izbrskala vse nepotrebno in rezervirala prodajni prostor v parku Tabor. Ideja o kroženju stvari za simbolično ceno v svetu sicer ni nič novega, le pri nas se je, zahvaljujoč puncam iz Prostoroža, ideja tako imenovane "yard sale", prijela šele v zadnjem času. Tak sejem je idealna priložnost, da se znebimo pozabljenih, nepotrebnih stvari, ki brez razloga kradejo dragoceni prostor v stanovanjih, po drugi strani pa lahko z malo denarja pridemo do "novih" reči.

Sobotno vzdušje v parku Tabor je bilo, kot vedno na tovrstnih dogodkih, nadvse prijetno. Veliko se je klepetalo, barantalo, pomerjalo, sem ter tja tudi nostalgično vzdihovalo. Med brskanjem sem naletela na uporabno knjigo o grafiki in jo kupila po ceni "kolikor daš", 3 eure sem odštela za zanimive, rahlo čudaške uhane, 6 pa za obleko. Na žalost v ponudbi oblačil prevladujeta velikana H&M ter Zara, ampak, če pozorno pobrskate po razstavljenem, boste našli tudi kaj bolj zveličavnega. Med torbicami mi je v oči padla Anina, ena prvih, se mi zdi.

Obleko na spodnji fotografiji, ki se mi prilega kot ulita, mi je prodala simpatična punca, ki je, poleg tega, da je ponujala zanimive kose oblačil, tudi znala prodajati. Pritegnila me je kombinacija decentnega kara in cvetličnega vzorca. Sicer vzorčastih reči skoraj ne nosim, saj se jih ponavadi prehitro naveličam. Ravno iz tega vzroka za takole obleko ne bi bila pripravljena plačati polne cene, če jo dobim napol zastonj, jo pa z veseljem vzamem. Poleg tega bi se rada vsaj za kakšen dan ali več, znebila črne.

Tako. Mi je bilo včeraj prijazno očitano, da nič ne pišem. "Saj itak nihče ne bere." je bil moj odgovor. "Jaz berem." "Ti itak že vse več." "Saj je vseeno."

Blogi so out, Facebook uporabljam le še zato, da sledim najavi dogodkov, ki me zanimajo. Tviterja nočem niti povohati, saj se mi zdi, da predstavlja le še eno izmed potencialno nevarnih reči za odžiranje časa. Sumim, da počasi prihaja čas za izstop iz virtualnega sveta. Počasi.

Kruhovi knedlički

-

Polna realizacija vikenda češkega filma je sicer, zavoljo preveč lepega vremena ter številnih aktivnosti, padla v vodo, smo pa uspeli realizirati vsaj dvoje: pogledati  Formanovo Zlatolasko in skuhati kruhove knedle.

Ne pomnim kdaj sem jih nazadnje jedla, moralo je biti vsaj dvajset let nazaj. Ponavadi smo jih doma jedli s kakšno omako v kombinaciji z mesom ali pa z golažem. Ker v našem gospodinjstvu nismo ljubitelji mesnih jedi, smo knedle vtaknili v družbo zelenjavne omake.

Za pastozno kruhovo zmes sem vkup vrgla tole:

Za pet pesti na drobne kocke narezanega posušenega kruha
dve mali jajci (lahko bi ju nadomestila z enim velikim)
dve vejici petršilja
eno popraženo čebulo
malo mleka
ščep soli
poper
malo moke (za vezivo)

Kruhove kocke najprej poškropite z mlekom, nato pa skupaj z naštetim zmešate v pastozno zmes. Manj dodane moke rezultira bolj rahle knedličke, moji so bili, ker sem jih delala prvič in sem se še malo lovila pri konsistenci testa, precej trdi. Skuhate jih v osoljenem kropu - čas kuhanja določijo knedli sami - ko priplavajo na površje, so kuhani. 

Zelenjavna omaka na sliki  je sila preprosta mešanica popraženih melancan, v kombinaciji s paradižnikom in baziliko.

Petkovi presenečenji

-

Knjiga o oblikovanju svetlobe v interjerju me je nadvse razveselila. Prelistana, na podrobnejšo "obdelavo", že čaka na vrhu knjižnega kupa. Matilda, najlepša hvala!

Zapestnica pa je izdelek izpod rok nekoga, ki pravi, da si do nedavnega nikakor ni predstavljal, da bo kdajkoli izdelal kakšen kos nakita. Pa ga je. Posebej zame.

Dan dobrih kupčij in finih najdb

-

Rabljena knjiga za 3, čajni set iz bolšjaka za 8, jagode izza vogala v Župi za 1 evro ter fina bela jopica in živo rdeč brezrokavnik iz merino volne, pobrana direkt s kosovca pred Kino Dvorom, so današnje pridobitve. Skodelica je kot naročena za metin čaj, knjiga čaka na polici, jagode smo že pojedli, oblačila pa v vrečki čakajo na ročno pranje. Zadovoljiv dan, samo dež mora še padat, pa bo!

Vrtnice, vonj morja in okus po bezgu

Ker so babičini turški nageljni, ki krasijo našo mizo, preveč rdeči, da bi se spoprijateljili s fotografskim objektivom, semkaj pripenjam piranske vrtnice. Vrtnice so najlepše v naravi, posebej te stare sorte, ki krasijo fasade hiš iz davnih časov. Za tiste generične v vazi mi nikoli ni bilo kaj dosti mar.

Ti dolgi, sveži pozno-majski in zgodnje-junajski dnevi so, vsaj zame, zame eni najlepših v letu. Na tržnici se pojavijo prve jagode in češnje, hladilnik je poln špargljev in solate, namesto redilnih sladic pa je na mizi rabarbarin kompot. Da ne omenjam dišečih bezgovih grmov, ki me vsakič ko grem mimo, prikujejo podse in kar ne morem se upreti, da ne natrgam šopka cvetov. V soboto zjutraj sem v čutaro z vodo fliknila bezgovo socvetje, dodala malo limoninega soka in nastala je prav fina osvežilna pijača za na izlet.

Eden izmed največjih podvigov preteklega vikenda je na sveže pospravljena garderobna omara, kjer so po novem oblačila zložena v skorajda vojaškem redu. Najpomembnejša pridobitev pa je vsekakor ogromen klobuk s širokimi krajci, ki zdaj zaseda zelo velik del majhnega prostora v tej, lepo pospravljeni, garderobni omari. Ampak danes dežuje in menda bo deževalo še cel teden, nič priložnosti za klobuke torej, kvečjemu za kakšen dežnik. Zakaj si ni še nihče izmislil dežnika-klobuka?!
Še ena zelo pomembna stvar se je zgodila: premagala sem odpor do umetnega usnja in si kupila zenf rumeno torbo v imitaciji usnja, ki pa ne izgleda kot skaj. Kar seveda ne pomeni, da izgleda kot usnje. Ampak to ni važno, važno je, da ne izgleda kot skaj. Potrebovala sem nekaj poletnega, štrapacnega, boršastega, nekaj kar si lahko navesiš na ramo, oprtaš "po poštarsko", damsko navesiš na pregib roke ali pa preprosto nosiš v roki. Da to "nekaj" na listku ni imelo trimestne ali celo štirimestne številke, tudi ni tako zelo nepomemben podatek. V seriji vseh ogledanih torbic v zadnjih nekaj mesecih, se je z všečnostjo, v soboto kupljenega izdelka, lahko primerjala le črna usnjača v beneškem outletu, ki pa je bila znižana iz ene štirimestne na drugo, prav tako štirimestno cifro. Perverzno ponosno, bi človek rekel.

Solata, ki bi hotela biti hummus, pa to ni

-

Tole smo, za današnjo malico, sčarali včeraj pred spanjem. Porabiti je bilo treba gomoljno zeleno, dodali smo čičeriko in nastala je nadvse okusna solata.

Sestavine za dve porciji:
1 srednje velik gomolj zelene (skuhan, narezan na kose)
1 mala pločevinka čičerike
šopek drobnjaka in peteršilja
črni sezam
ščep kurkume
žlica tahina
poper
oljčno olje po okusu
sol
limonin sok

Če to zmešate, bo nastala fina solata.

Zdaj pa hitro spat, da bo čim prej jutri, v hladilniku namreč za zajtrk čakata bivolja mocarela in paradižnik. In danes sem kupila nov zavojček earl greya. Lahko noč!

Daleč potujejo oblaki

-

Razmršeni oblaki. Hecna je, predzadnja fotografija. Še nikoli prej nisem na nebu videla videla takega mavričnega pojava.

Run, baby run!

Tek trojk neguje tradicijo in spomni na tisto, na kar bi marsikateri želeli pozabiti. Včasih so ga tekli v vojaških uniformah ter s puškami na rami, začetek in cilj pa nista bila v centru mesta, kot danes, temveč pod Orlami. Zanimivo bi bilo videti fotografije iz tistih časov. Na ta dan mesto vsakič znova prevzame posebna atmosfera, v zraku namreč diši po prijateljstvu in povezanosti ter močni volji. Naš skupinski protokol je vsakič posebej enak, v sicer vedno različnem vrstnem redu: Odtečeš dvanajstko, potem pa na trg, na pivo, na pizzo v Trto. Uh, kako sem zavidala ženski s štartno številko na prsih, ki nam je na Krakovskem nasipu nasproti prihajala z vrečo solate v rokah, medtem ko sem sama mislila, da bom ali spustial dušo ali pa skočila v Ljubljanico. Pa se ni zgodilo nič od tega, moja sotekmovalca sta me namreč lepo "pripeljala" do cilja.

Zatečene noge in prijetna splošna utrujenost, sta rezultat moje današnje udeležbe, tretje po vrsti. Sem si rekla, da se na tek nikoli več ne podam  tako zelo nepripravljena - vsaj štirinajst dni  priprav mi je manjkalo. Na zadnjih dveh kilometrih namreč nisem več vedela, ali si bolj želim vode ali sence. Kombinacija peklenske vročine, kolena z opornico, zatečenih prstov in splošne nepripravljenosti res ni najbolj posrečena in blagodejna kombinacija. Ampak rezultat je bil za minuto slabši kot lanski, kar je precej proti mojim pričakovanjem. Tako, zdaj pa veselo naprej ...

Toskanske

-

"Za nosom", po toskanskih gričih ... Po prihodu domov je shrambna omara polna raznovrstnih testenin, v kuhinji pa čaka nov polmetrski valjar, ki bo pod seboj zmlel semolino in jo spremenil v testenine. "Life is good!"

...

-

Muhasto aprilsko vreme s svojimi nenehnimi presenečenji mi je všeč. Česa tako dramatičnega, kot sem videla danes, nisem videla še nikoli. Tekla sem od Stožic proti pokopališču na Žalah, nebo v smeri proti gradu je bilo kar naenkrat grozeče temno sive barve, na moji strani je sijalo sonce, krošnje dreves so bile ožarjene, sijale so v zelenih odtenkih. Perfekten (skoraj) kič. Seveda sem bila, kot se za tako situacijo prav po murphyevsko spodobi, brez fotoaparata. Ampak ja, dežju nisem uspela ubežati, tam pri žalskem rondoju me je ujel dež s točo. Do kože premočena sem hitela mimo garaž v savskem naselju, ko se je ob meni ustavil avto. Prijazni voznik vpraša, če me lahko kam zapelje. "Najlepša hvala, nimam več daleč." odvrnem, tip pa mi ponudi dežnik. "Hvala, res ni treba, še par korakov imam." povem. Skoraj neverjetno je, si mislim, da še obstajajo taki ljudje.

Deževno popoldne me je parkiralo na posteljo - kup knjig in revij, najljubša kvačkana odeja in še kaj ... Doma se prav fino počutim, ne glede na to, kje sem doma. Zanimivo je, da se v preteklih domovih, kljub temu da ne živiš več tam, vedno počutiš prav domače. Ravno v torek sem šla v prejšnji dom obiskat I., pa se mi je v enem trenutku zazdelo, kot da nisem nikoli odšla. Že ko vstopiš v prostor, te pozdravi dobro znani vonj, ki pravi "doma si". Skratka, jaz sem rada doma. Rada domujem in rada se ob kom udomačim. Fino je živeti z ljudmi, katerim ni treba nenehno nečesa pojasnjevati. Lepo je biti svoboden.

Neprisiljena statičnost

-

Miren in nedružaben vikend. Na sobotni deževni večer sem (ni lepo, priznam), namesto na dobrodelni koncert, zavila v Kinoteko. Misel na dejstvo, da je bil vsaj en član družine dobrodelen, sicer rahlo tolaži, a kljub vsemu ... Po petkovem ponesrečenem izboru ogleda Larsove Evrope, je bila misel na dvojni almodovarski večer naravnost odrešujoča. In v kino sem se, kot v dobrih starih časih, odpravila sama.

Ne pomnim, kdaj sem bila nazadnje tako nedeljsko lenobna kot danes. K zajtrku so me poklicali, na kosilo pa smo se odvlekli kar na Miklošičevo. Burek za kosilo?! Zakaj ne. Sem pa med zajtrkom in kosilom zložila perilo in s kisom očistila kuhinjo. Za nafutrat slabo vest je bilo čisto v redu.
Deževni vikendi so super.

Vse ženske so kurbe (in malokateri moški je peder)

Gledališče Glej, včeraj ob osmih zvečer. Na sporedu monodrama Kurba, pisateljice Vedrane Rudan, v izvedbi, kot se je v naslednji uri in pol izkazalo, za to predstavo več kot primerne, Violete Tomič. Pred vhodom stojijo ženske (kurbe, kot smo kasneje izvedeli) in sem ter tja kakšen moški (peder). Mislim, da sem v množici ljudi, ki so nekaj minut zatem napolnili dvorano, ugledala maksimalno šest pedrov. Kako to, se sprašujem?! Kje so in kaj počno pravi moški vseh teh gospa?! Možnosti je več. Čisto mogoče je, da ti, domnevno pravi moški mislijo, da se to, da neka igralka na odru uro in pol razlaga, da so ženske kurbe, njih ne tiče. Zato, da bi izvedeli nekaj, kar itak že vedo, jim vendar res ni treba hoditi v gledališče. Možno je tudi, da te gospe moških sploh nimajo. Lahko da so jih že pokopale (večina gospa je bilo namreč srednjih let) ali pa so jih njihovi možje morda zamenjali za mlajši model, kateremu rok uporabe še ni potekel. Ena izmed možnosti, ki se ponuja je, da imajo te ženske svojih pravih moških poln kufer, pa so se odločile, da bodo imele tako imenovani “ženski večer” - šle bodo na Kurbo in se neskončno zabavale. Po predstavi bodo zavile v najbližji lokal in družno udrihale po pravih moških.

Skratka, kar želim reči je, da vam ogled predstave Kurba, ne glede na to, ali ste kurba, peder ali pravi moški, toplo priporočam. Še bolj toplo, če ne celo gorko, pa predstavo priporočam vsem zagretim vernikom in vernicam ter cerkveni duhovščini. Slednji še posebej. Seveda nikakor ne trdim, da bo predstava zagretim vernikom, vernicam in duhovščini všeč, ampak ... saj tudi meni marsikaj ni všeč, pa moram to gledati dan za dnem.

Kurba v uri in pol mojstrsko nastavi ogledalo vsakdanjemu življenju - opravi s položajem ženske v družbi, seksualnostjo, abortusom, smrtjo, politiko, cerkvijo, z odnosi. Zame, ki sem knjigo brala z navdušenjem in se ob branju celo zabavala, je bil ogled, proti pričakovanjem, mestoma malce travmatičen. Pisateljica je v enem od intervjujev izjavila, da predstava “zadane bolj kot knjiga”. Vse skupaj me je pravzaprav rahlo čustveno pretreslo. Saj ne, da bi bila izvedela kaj novega, sploh ne, ampak koncentracija vsega naenkrat je bila podobna zadetku s pestjo naravnost v trebuh.

Kot rečeno, čeprav mestoma humorna, predstava v širšem pogledu ni prav nič zabavna. Licemerstvo, dvoličnost, šovinizem, pedofilija, nasilje je nekaj, kar res ni in ne more biti zabavno. Tudi situacija, ko se “kurba”, ki sedi na stolu z razkrečenimi nogami, obrnjena stran od občinstva, pogovarja s svojim abortiranim fetusom ni zabavna, čeprav se nabito polni dvorani, na začetku mukotrpnega monologa morda zdi tako. “Se tebi tole zdi smešno?” vprašam pedra, ki sedi poleg mene. “Ne.” odgovori, z resnim izrazom na obrazu. “Meni tudi ne.” Kasneje ugotovim, da sva ena redkih, če ne celo edina, ki se ne smejiva. Morala bi si misliti, da je z menoj nekaj zelo narobe. Ampak ne mislim tako. Dober humor je lahko tudi za zjokat dober.

Ob koncu predstave je bilo prvo kar mi je prišlo na misel, kozarec vina. Tudi ženska, ki pije alkohol je, kot smo včeraj izvedeli, kurba. Na zdravje!

P.S. Kogar zanima kdaj je ženska kurba ter predvsem kdaj je moški peder, naj si prebere zbirko kolumen z naslovom "Ko je ženska kurba / Ko je moški peder. Povem vam, pedri so najboljše, kar se ženski lahko zgodi in ni jih prav veliko tod okoli.