ponedeljek, junij 14, 2010

Oddih

_





Mavrični mucki in galone ledeno mrzle vode z meliso...

sobota, junij 05, 2010

V znamenju knjig

_

Na današnje sobotno dopoldne nas je pot zanesla na najdaljšo stojnico že branih knjig. "Stojnica" se je vila od mestnega trga čez Ribji trg, čez Cankarjevo nabrežje in odtod na Stritarjevo ulico. Odziv na rabljene knjige za ceno enega eura je bil dober, prenekateri obiskovalec je pod ramo nesel knjigo ali dve, nekateri celo več.


Čisto drugačen občutek je, ko človek namesto v zatohlih antikvariatih, rabljene knjige prelistava in kupuje zunaj na soncu. Za razliko od knjigarn, mi namreč antikvariati ne vzbujajo posebnega občutka ugodja, v njih ponavadi vedno veje vonj po zatohlem.


Prva izbira je bil Erazem in potepuh - nostalgija pač, druga knjiga, z datumom izdaje 1956, pa nosi izredno zanimive naslov: "Praktični nasveti za dom". Knjiga je vir življenjskih modrosti, ki so/smo jih ljudje tekom let pozabili. Zdaj naprimer vem, kam pogledati za nasvet kako očistiti zlat okvir od slike. Saj ne da bi kakšnega imela, vendar človek nikoli ne ve kaj ga v življenju čaka. Morebiti bo kdaj nastopil dan, ko si bom glavo razbijala z vprašanjem: "kako očistiti zlate okvirje mojih slik?" in takrat bom lahko pogledala v knjigo kjer piše: "pozlačene ali srebrne okvire očistimo s čopičem ali krtačo, nato pa zdrgnemo s prerezano čebulo. Na tako očiščene okvire muhe ne bodo več sedale." No, če pa ta nasvet ni vreden enega eura, potem pa tudi nič nočem! In še vse polno drugih zanimivih nasvetov je v knjigi, naprimer: kako vzdržujemo baržun, kako očistimo svilen dežnik, ki je po nesreči padel v blato, kako očistimo razne madeže, kako shranimo prerezano limono da ne splesni, kako napolnimo kovček da se obleka ne zmečka, kako preizkusimo ali je kvas uporaben ali ne ter vse polno takih reči. Eden bolj zanimivih nasvetov se mi zdi tale: "Kuhanje in nahod: Kadarkoli uporabljamo med kuhanjem ali pri serviranju žepni robec, se vsakokrat temeljito umijemo roke z milom. Isto velja po vsakokratni uporabi stranišča." Ta nasvet se mi zdi zelo uporaben, saj menim, da veliko ljudi pozablja na tako preproste reči kot je pranje rok po uporabi robca ali wc-ja.
Ne, brez heca: če bi človek naštudiral vse opisane nasvete za odstranjevanje madežev, čiščenje ter vzdrževanje, bi po mojem razne fabrike kemije, s katero nas v reklamah vsakodnevno šopajo, lahko kar lepo zaprle vrata. Jasno, saj je vendar najprej vse moralo obstajati v naravi, da so potem lahko "ponaredili".


Zanimiv piktogram, izgleda da je bilo golobjih iztrebkov toliko, da so jih kar z lopatami odmetavali, še dobro da so naredili prekinitev!


Kakopak, sprehod med knjigami je bil sila naporen, človek se seveda zlakotni in se mora iti malo okrepčat, da potem lahko nadaljuje pohod na tržnico, kjer bo uplenil najlepšo (in najcenejšo) zalogo sadja in zelenjave. Ni mogoče? Je mogoče!
Tudi razgledi od spodaj navzgor znajo bit fajn, ne vem zakaj vsi mislijo, da je razgled to, da človek gleda od zgoraj dol, saj se da tudi od spodaj navzgor prav fajn razgledovati - zgornja fotografija je dokaz za to!


Popoldan smo šle z Malči in Minimalči preverit, če gusarske ladje v novem parku v Župančičevi jami že vozijo. Vozijo! Park je obljuden da je le kaj! Minimalči je sezula štumfe in se sprehajala po mokrih črkah. Malči je bila neizmerno vesela, da sem ju peljala v park kjer se je otrok lepo očedil, tako je imela zvečer na grbi eno skrb manj!


Ta trenutek se bašem z uplenjenim in razmišljam: Mislite da obstaja kakšen človek, ki ne mara jagod?! Vi poznate kakšnega? Jaz ne poznam nikogar, ki jih ne bi maral. Mislim, da ga ni človeka, ki bi lahko mirno sedel poleg posodice z jagodami, ne da bi si kakšno (ali vse) zbasal v usta. No, od mojih treh uplenjenih košaric je za jutri ostala samo ena. Iz zadnjega dela omare, kjer hranim stvari, ki jih v roke primem enkrat letno, sem potegnila belo sladkorno sipo, ki mi je ostala od decembrske peke in vanjo brez slabe vesti pomakala jagode. Pri jagodah pač ne gre skopariti s sladkorno sipo ali je bognedaj zamenjati z nerafinirano rjavo! Ne, sladkorna sipa za pomakanje jagod mora biti iz belega, greha vrednega, rafiniranega sladkorja! Enako je pri borovnicah, tako pač je in pika!

petek, junij 04, 2010

Odtenki bele

_






Belo nebo, bela svetloba, bel dan, ukradena veja z belimi cvetovi, bel jogurt z belim sivkimim medom, bel čajnik z drobnimi rožicami, beli desertni krožniki z nešteto zgodbami, bela sladkornica z belimi cukrastimi srčki ter bela srebrna žlica iz dunajskega bolšjaka, bel bombaž in bel nagelj... Beli listi v knjigi, prazen bel papir v notesniku...

četrtek, junij 03, 2010

Jaz bom prvi!

"Oči, oči, hitro!" se dere mulc, ki se je zrinil predme k blagajniškemu pultu. Namenim mu strupen pogled in začnem zlagati reči na blagajniški pult. To vidoč, se začne zoprni mulc dreti na svojo mlajšo sestrico: "Zasrala si, zasrala, vidiš, prehitela naju je, zasrala si, nisi dovolj hitro tekla!" Punčka gleda v tla in ne reče ničesar, oče zoprnega mulca, ki se je medtem postavil za mano v vrsto, tudi ne. Ko mali končno spredvidi, da mu ni uspelo, se zdrenja nazaj v vrsto poleg svojega očeta in mu hiti razlagati kako je gospa, ki stoji pred njima (to sem jaz) nesramna: kar zložila je svoje reči na pult - le kako je to mogoče, ko pa je bil on prvi?! To da se je zrinil mimo mene je seveda izpustil. "Ja, nekateri se brez problema naredijo francoza!" komentira neotesani oče malega neotesanca. "Kaj je to?" zanima mulca in foter mu razloži. Ne rečem ničesar, v zadnjem času sem se namreč naučila, da je včasih modro biti tiho. Kupljeno zložim v vrečko, plačam, se obrnem k otrokoma, točneje k punčki ter ji z nasmehom na obrazu rekoč: "Hočeš?" ponudim Shrekov magnet, ki sem ga dobila pri blagajni. Foter zabodeno gleda, mulc pa mi iz rok izpuli magnet, se zmrdne rekoč: "Ph, mi tega ne zbiramo!" ter ga poda svoji sestri. Neotesani foter ne reče ničesar (lahko bi namreč otroka opomnil naj se zahvali).
Neverjetno, kako takile Slovenceljni svoje grebatorstvo z največjim veseljem prenašajo na sinčke. Mali bo grebator kamor koli bo prišel in kar je najvažnejše, povsod bo glavni! Ne vem, morda je pa v teh grebatorskih časih otroke treba vzgajati tako?!

torek, junij 01, 2010

Lali Puna

_

Včeraj se je na Metelkovi zgodil en nadvse dober, skoraj si upam trditi, da za moj okus (poleg Cohena, ki bo julija nastopil v Zagrebu) eden najboljših koncertov letos. Ne zato, ker sem si jih v živo želela slišati že odkar vem za njih, temveč zato, ker mi je koncert (kar je sicer prava redkost) njihovo glasbo prikazal v povsem novi, drugačni luči. Lali Puna so sicer počasno melanholični elektro band z vložki katerim bi načeloma lahko rekli rock, vendar jih med poslušanjem niti ne zaznamo tako. Nežni glas Valerie Trebeljahr so dopolnjevali zvoki sintiča in bobnov, muzika pa nikakor ni bila nežna kot smo jo vajeni iz poslušanj na domačem kavču, temveč precej bolj "udarna" - na momente so celo dvorano zapeljali v popolno ekstazo. Še eden v vrsti tistih koncertov, za katere si želiš da bi trajali precej dlje, eden tistih, ko ti odlomki posameznih komadov v ušesih podzvanjajo še tekom naslednjega dne.

That Day

Anja in Anja

Imam dve prijateljici z enakim imenom, v tej zgodbi ju imenujmo Anja1 in Anja2. Pa pride Anja1 danes zvečer na obisk in medtem ko klepetava, meni zazvoni telefon. Medtem ko se pogovarjam, se Anja1 usede za računalnik in kliče po Skypu. "Kdo je to?!" naenkrat zgroženo zavpije. Pogledam v monitor in na drugi strani zagledam Anjo2, ki s precej čudnim izrazom na obrazu bulji v svoj monitor. Urgentno prekinem telefonski pogovor in hitim reševat nastalo situacijo. "To je Anja." pojasnim precej debilno. Anji se še vedno debelo ogledujeta in nobeni izmed njiju ni nič jasno. Kaj mi drugega preostane kot da ju spoznam: "Anja, tole je Anja." Malo butasto je svoje prijatelje enega drugemu predstavljati preko skypa, še posebno če gre za dve osebi z enakim imenom in ne eni ne drugi ni jasno kako sta se znašli tam. "Oprosti, mislila sem poklicati sebe" ali nekaj v tem stilu Anja1 razlaga Anji2. Skratka, Anja1 je želela iz mojega skype accounta poklicati svojega Iaina, ki je dosegljiv na njunem skupnem skype naslovu. Ko je med kontakti videla ime Anja, je, misleč da kliče Iaina, poklicala Anjo2. Najbolj zabavno je bilo, ko Anja1 reče Anji2: "Ko sem te zagledala, sem si sama pri sebi mislila: kaj pa ima moj dec to za eno babo v sobi?!" "In to ne kar eno, temveč babo z enakim imenom!" pristavim. "Ja, pa še neverjetno podobna si njegovi prvi ženi, nič mi ni bilo jasno." pristavi Anja1.
Konec dober, vse dobro, ampak zgodba je pa precej hecna, a ne?!


nedelja, maj 30, 2010

Nedeljske razvade: rabarbarina pita!

_

Tole je zame še vedno ena najboljših pit kar sem jih kdajkoli jedla (in naredila). Recept je sestavljen iz treh različnih receptov - spodnje krhko testo je klasika 3:2:1, nadev je vzet iz neke stare kuharske revije, drobtinice za posip pa iz recepta Jamieja Oliverja.

Krhko testo 1:2:3:
300g moke (ponavadi vzamem kar pirino polnozrnato)
200g masla
100g sladkorja
1 jajce

Nadev:
500 g skute
3 jajca
1 zavitek praška za vanilijev puding
120g sladkorja
soke ene limone
sadje (v tem primeru rabarbara - surova, narezana na kose)

Drobljenec:
150g moke
100g masla
100g sladkorja
50g sesekljani mandljev
(sama količine za drobljenec prepolovim, saj pečem v okroglem tortnem modelu, pa bi bilo, v primeru da bi vzela navedene količine, drobljenca preveč)

Testo razporedite po modelu (ni treba nič valjati, se da s prsti oblikovati) in ga ob straneh privihate ter prešpikate z vilico. Na testo vlijete skutino maso, na vrh naložite rabarbaro in vse skupaj posujete z drobljencem. Pečete na 180 stopinj celzija, približno 45 minut. Simpl, ne?!

sobota, maj 29, 2010

Spet...

_



Spet cvetijo moje najljubše. Nikoli se jih ne naveličam in vsako leto znova razmišljam o tem, kako bi v roke vzela škarje za rezanje žice in šla delat luknje v ograjene vrtove s potonkami. Pri sosedu je namreč vse slajše...

nedelja, maj 23, 2010

Ta lipa pot

_

Od nekdaj me je zanimalo kako izgleda ta pozabljena dežela, kjer živijo zverinice, Grdina in Rusica, pa tri botre lisičice, katere se ob večerih, rahlo opite, s šestmetrskimi avtomobili prevažajo po ovinkastih rezijanskih klancih. Zdaj vem. Vem tudi kako izgleda, če pretečeš celo Ta lipo pot. Pot je res lipa, kakor je bil lip tudi današnji tekaški dan.

sobota, maj 22, 2010

Danes pri nas kuhamo po tajsko!

_

Priprave na tole sobotno kuharsko srečanje so bile sila zahtevne: ne samo, da se je moralo osem ljudi časovno uskladiti, še vse sestavine je bilo treba nabrati na kup, kar res ni bil mačji kašelj. Naslednji problem je bil, kako se bo takšna masa ljudi razporedila po kuhinji, ki meri dobrih šest kvadratnih metrov. Ker nam je naša tajska učiteljica že takoj ob prihodu sporočila, da ima za kuho na razpolago le dobri dve uri časa, ni bilo časa za jutranjo kavico ter pecivo, temveč je bilo potrebno kaj hitro zavihati rokave in se lotiti priprave. Povsem usklajeno, brez da bi se karkoli dogovarjali, smo si razdelili vloge: dve osebi sta nase prevzeli vlogo foto dokumentatorjev, ena izmed njiju še vlogo zapisnikarice, trije so rezali zelenjavo, dve sva bili "deklici za vse".


Tale žulj nikakor ni pridelek razvajene ročice, kje pa! Tole je namreč delovna ročica, ki je, poleg tega da v prostem času rada rokuje s stroji, vajena dela s kuhinjskim orodjem in rokovanja s hrano, ampak tajska hrana je pač tajska hrana in zelenjavo je potrebno narezati s filigransko natančnostjo. Seveda smo delo vzeli sila resno, odtod tudi žulj na prijateljičini roki. In obenem tudi dokaz, da je bila res na kuharskem tečaju, če že dec ni dobil hrane v pokušino. Tako je, vsi ki so ostali doma, so zaman čakali na pošiljko, sama pa sem preveč optimistično s sabo vzela plastične posode za ostanke. Vsega kar je ostalo, je bilo komaj za vzorec. Kuhali smo massaman curry, ribo po tajsko z ingverjem ter springrollse. Ne sprašujte me po sestavinah in postopkih, ker se bilo vsega skupaj preveč da bi človek lahko sledil, saj je bilo treba biti na vseh koncih naenkrat, vse se je namreč odvijalo z bliskovito hitrostjo. Bo pa naša "zapisnikarica" vse dokumentirala in če bodo želje, v bližnji prihodnosti tudi kaj objavim. No ja, edino za springrollse vam lahko povem recept, saj je čisto simpel.


V springrollse smo nabasali rdečo ter zeleno papriko, korenje ter rdečo čebulo. Vse skupaj je potrebno narezati na približno 4mm kockice, premešati in posoliti. Nato vzamemo rižev papir, v enega izmed kotov damo žlico nadeva, zarolamo, spodvihamo robove, na koncu zlepimo skupaj, tako, da testo malo namažemo z vodo in spojimo. Ocvremo jih v sončničnem olju, na srednji temperaturi. Serviramo jih v kombinaciji s sweet chili sauceom, v katerega jih potem pomakamo.


Smo bili kaj hitri pri zvijanju, naša učiteljica nas je pohvalila. Edino na kar morate paziti je, da jih zavijete precej na trdo. Z malo vaje gre zlahka!


Zanimiv mi je bil njihov način priprave ribe. File ostriža smo položili v razbeljeno olje in pekli na (za moje pojme) kar visokem ognju, toliko časa, da bi sama ribo že zdavnaj obrnila. Ampak ne! Dokler riba močno cvrči "pkk pkk pkk", se jo ne sme obrniti, ko pa dela "pk pk", takrat je čas da se jo obrne. Se pravi, pri tajski kuhinji nista bistveni le barva in oblika, temveč ima veliko vlogo tudi zvok! Zelenjavo smo popekli posebej. Mi je všeč ta način priprave in se ga bom, ko bo naslednjič na vrsti riba, tudi lotila.



Tale brbotajoča jed v vijolično-oranžni je massaman curry, ki je naravnost božanski. Če ste ljubitelj curryev ter okusa in vonja po kokosu, potem se morate nujno lotiti priprave massaman currya!


Evole, harmonija barv, ki je definitivno vredna tudi kakšnega žulja na prstu!


Ter springrollsi, ki so točno taki kot morajo biti!


Pa ne-tajska sladica za konec. To je tisto, kar je bilo pravzaprav namenjeno za k jutranji kavi, pa za konzumiranje preprosto ni bilo časa. Se mi zdi kot da sem še vedno sita. Čeprav... Neee, še eno porcijo, prosim!

petek, maj 21, 2010

Blagi junk

_

Res je, že dolgo se nismo pogovarjali o hrani. Na tale pozabljeni recept sem se spomnila pred nedavnim, ko se mi je v omari valjal fižol (nisem ravno fižolarka po fuši), pa ga je bilo treba porabiti.
Da je lahko govora o hitri hrani, moramo predpostaviti, da je fižol že kuhan, se pravi, da lepo stoji v piskru v hladilniku in čaka da pridemo lačni iz službe in si zaželimo enega hitrega obroka.
Ko sem bila majhna, je naš foter (ki je po duši fižolar - tu je jabolko padlo precej daleč od drevesa) redno pekel/pražil fižol na zaseki ali ocvirkih, na to je potem ubil jajce. Sama ne uporabljam zaseke in ocvirkov (jih pa nadvse rada jem kadar kdo pripravi kakšno jed, ki vsebuje te mastne pregrehe, to pa), zato fižol prepražim kar na olju. Ampak vas moram opozoriti, da le-ta, če je prepražen na olju, nikdar ne zadobi tako lepe in hrustljave skorijce kot bi jo, če bi ga popekli na živalski maščobi. Kakorkoli, sama naredim tak bolj blag junk food, vi pa ga lahko naredite na ocvirkih, lahko zraven popečete tudi panceto, to bo še bolj zveličavno in pregrešno.
No, tole na sliki je nastalo po principu "hudo lačna & nujno je treba pospraviti po hladilniku), zato poleg fižola in jajca vsebuje še por in peteršilj.
Fižol in na koleščke narezan por popečete na oljčnem olju, noter fliknete malo currya, na to ubijete jajce, zapečete, zavalite na krožnik (tako da se jajce obrne in malo razlije po fižolu (ni pa nujno), posujete s peteršiljem in nasitno hitro kosilo je tu!
Original recept sicer vsebuje le živalsko maščobo, fižol in jajce.

Sledi: poročilo iz tečaja tajske kuhinje!

sreda, maj 19, 2010

Pod mrzel moker kamen...

_

Včasih me preprosto prime da bi ušla, izstopila, potegnila zasilno zavoro, izgovorila vse kletvice tega sveta, se zavlekla nekam, pod svoj "mrzel kamen", si dala na glavo mokro gazo, se potopila 100 metrov pod vodo ali pa preprosto kupila čredo ovac in kočo na neki planini in se šla zbujat s soncem.
Ne da se mi, na vsake toliko časa se mi ne da več! In vsakič znova sem še kako hvaležna za tisto peščico normalnih, ki me obkrožajo, tistih, ki vsak dan znova dokazujejo, da še obstajajo taki, ki čutijo, ki niso zavistni, preračunljivi, zahrbtni, goljufivi, tisti, ki so sicer mestoma morda preveč naivni, njihova dejanja morda mejijo na čudaštva, tisti, ki so takšni kot so in se ne trudijo dajati drugačnega vtisa.
Kako zelo prikladno za življenje bi bilo, ko bi ne bila črnogleda, ko bi le imela vero v ljudi, ampak mi preprosto ne uspeva več. "Misliti pozitivno" je zaprašena mantra, v katero naj zaradi mene verjamejo v oranžno opravljene bosonoge tetke in strici s štrenastimi lasmi. Če razmišljam pozitivno, mi to en drek pomaga in svet zaradi tega ne bo nič lepši. Pobralo nas bo od egoizma in pohlepa - ne glede na to kako pozitivno mislimo - še vedno in zmerom bolj namreč trdim, da sta to največji in najhujši bolezni današnjega časa.
In takole človek zvečer pride domov, zaklene vrata, globoko zavzdihne, izreče en glasen "Past tense" in se gre "svoj svet". Le-ta ima več kot 24 ur in v njem ni prostora za stiskaške strice, ki se cenkajo za 30 eurov in pričakujejo, da jim kriješ stroške popravila strehe in zavarovanje za njihovo luknjo v kateri ne živiš več, pa za ignorantskega peka iz čefurske pekarne, ki ne zna šteti do pet niti ne loči soli od moke, ni prostora za ljudi ki sprašujejo reči, ki se jih ne tičejo, niti ne za tiste, ki ti na vsak način skušajo dopovedati, da je pa najbolj prav ravno tako kot oni mislijo. Vedno bolj ugotavljam, da se velika večina ljudi odziva le še na grožnje, da lepa beseda ali pogovor ne pomagajo kaj dosti, da moraš, takoj ko drugi pokaže zobe, ti pokazati nož. Take igre mi niso všeč in nikakor ne želim biti del njih. Po drugi strani sem pa spet človek s preveč pokončno hrbtenico, da bi dopustila, da mi jo kdor koli le za milimeter ukrivi. In danes busim svoj nož...
Zadnjič mi je prijateljica pripovedovala o znanki, ki menda, precej prekmalu glede na njena leta, kaže znake zgodnje menopavze. Le-ta se med drugim manifestira kot ljudomrzništvo. Ob tem je moja prijateljica ugotovila, da ima najverjetneje tudi ona znake zgodnje menopavze, sama pa ugotavljam enako. Če bo šlo tako naprej, bom čez leta končala za kako pečjo, odeta v kvačkan plet, z očali z debelimi okvirji na nosu, družbo pa mi bo delalo ducat mačk. Najbrž me bodo proglasili za noro: "Ubogo ženšče!"bodo rekli in bežali stran. Vsaj upam da bodo bežali, samota me namreč strašansko in vedno bolj veseli!

Hm, danes najbrž res ni moj dan. Najprej sem si naredila skodelico čudnega vanilijevega kapučina, ki se je po naključju znašel tam v omari. Wanna be artifišl vanilijev okus ni bil ničemur podoben, zato sem ga brez pomisleka zlila stran in si skuhala čaj, v katerega sem ulila skisano mleko. Sledi tretji poizkus: čaj z vodenkastim alpskim mlekom - bolje kot nič. Ja, življenje definitivno ni orehova potica! Včasih je čaj s skisanim mlekom...

sobota, maj 15, 2010

Artmarket, ki ni Artmarket

_

Maj je fin mesec - vse ozeleni, dnevi so že lepo dolgi in kar je najvažnejše: zamenjamo garderobo. No ja... Ni vsak maj maju podoben in tale letošnji ni prav za nobeno rabo. Že prejšnji vikend je bil aprilsko deževen, zdaj je za povrhu vsega nastopil še sibirski mraz! Dan, ko bi človek najraje ostal v varnem zavetju postelje, ampak ni kaj, na nožice je bilo treba navleči gumijaste škornje in vzeti pod pod noge, hladilnik je bil prazen, pa še z babami smo bile zmenjene za tolažilno kavo, saj je Anin Artmarket, na katerem sva jo imeli z Nino namen obiskati, odpadel.


Tako, pa sem bogatejša za novo kozmetično torbico in nekaj prekrasnih bedžev iz Ninine nove kolecije! Anine torbičke lahko, od naslednje sobote naprej (če ne bo deževalo seveda), kupite na Artmarketu, bedži bodo pa kmalu na voljo pri Leni Nini.


Sledil je sprehod po črkah. Zelo všečna knjigarniška tla (pri Kresu), moram reči! Na polici pa sem našla eno svojih ljubših iz davnih dni: Zrcalce. Poznate?


Na poti proti domu sem se ustavila v novem parku v Župančičevi jami. Všeč mi je, da je v zadnjem času v Ljubljani malo več poudarka na ureditvi javnih površin in s tem v povezavi mestnem pohištvu, pa ne le v strogem centru. Takihle malih prijetnih parkcev, kamor človek lahko pride knjigo brat ali pa mulce privleče na igrala, je še vedno premalo.


Prav fajn si bo na kako poletno popoldne dan vzeti čas, se usesti v eno izmed knjig in brat knjigo. Kako bo šele krasno ko se drevje malo obraste in bo v knjižnem gaju senca!


Mi pa ni čisto jasen koncept izbire luči - kot da se ne bi mogli odločit katere bodo izbrali, pa so dali ene sodobne in ene wanna be starinske. Minus!

nedelja, maj 09, 2010

Pojasnilo - pogoj

_


Domnevam, da dosedanja najemnica ni bila iz poštene družine.

sobota, maj 08, 2010

Trojke

_
Do teka sem od nekdaj imela nekakšen love-hate odnos. Ali me je potegnilo, pa sem tekla celo poletno sezono tja do konca oktobra ali pa sem se slilila vsakič posebej in vedno, še preden sem se podala tečt, komaj čakala da bo minilo, da bom že enkrat nazaj in lahko naprej ždela na kavču/za pisalno mizo ali kjerkoli že... Letos mi tek enostavno paše. Pred dobrim mesecem sem se neko jutro (po večernem prenajedanju) zbudila, obula superge in šla tečt. In od takrat naprej tako vsak drugi dan. Tekmovalnih športov ne maram in tudi tek mi ne pomeni tekmovanja. Morda le dokazovanje sama sebi koliko zmorem, več ne. Ne tečem na čas, časovne omejitve me, ne samo pri teku temveč pri vseh rečeh, ki jih počnem, neznansko frustrirajo.
Na trojke sem se prijavila iz čistega firbca - sanjalo se mi ni kaj pomeni preteči 12 kilometrov, niti mi ni bilo čisto jasno ali bom to zmogla ali pač ne - konec koncev pa to niti ni tako malo, sploh za nekoga, ki načeloma spada med ležerneže, kateri se kričevito oprijemljejo domačega kavča in večino časa sanjajo o dobri papici.
Na štartu, so nekateri razlagali, da čutijo adrenalin, meni se kaj takega ni zgodilo. Pa je bila moja prva tekma, ko bi morala ja biti naspidirana. Nič. Pa smo šli... Kakopak, prvi kilometer po Poljanski sem čutila le svoje težke noge, obenem pa mi je v glavi odzvanjalo: "kaj mi je tega treba?!". Potem pa tečeš, tečeš, dež nežno prši in hladi, noge so vedno lažje, počasi najdeš tempo z ostalima sotekačema (od katerih eden teče prvič v življenju - če odštejemo četrtkov "trening" na 7 km), malo opazuješ ljudi, okolico, klepetaš in kar naenkrat smo bili v Štepanjcu, nato v Hrušici, kjer se je precej poznalo, da je malo bolj "ruralno" okolje - ob cesti je bilo namreč vse polno glasnih navijačev z vzpodbudnimi besedami, v neki hiši je družina ob oknu priredila pravi mali "koncert" - otrok je bobnal s paličkami, mama ropotala z ropotuljami, ata pa ne vem več kaj je počel. Hrib na Golovec smo premagovali s hitro hojo, na vrhu se, je kot oaza sredi puščave, prikazala "okrepčevalnica", kjer smo se nabasali s čokolado, sadjem, napili vode in energijskih napitkov. Nekdo je rekel: "Samo še 5." "Kaj, samo?!" smo planili vsi v en glas - precej neverjetno se je slišalo. Potem še malo teka po ravnem, po na sveže opranem gozdu, nato le še navzdol, pa čez Prule, po Krakovskem nasipu, Bregu, malo pred Zlato ladijco nas je zagrabil adrenalin - prehitevali smo vse pred seboj in se pripodili v cilj pred mestno hišo. Tako.
Neverjetno, kako je čas hitro minil! Občutek po teku je fenomenalen, se pa mestoma spreminja - v enem trenutku čutiš kot da si breztežen, v naslednjem te pa kar vleče k tlom. Princip teka trojk mi je neznansko všeč - to, da trije ljudje delujejo kot ekipa, da uglašeno tečejo, da je neka skupinska energija, to zelo veliko šteje. Vsi trije smo bili na trojkah prvič (na kakršni koli tekmi sploh) in vsi smo preprosto navdušeni - ne more biti drugače!

sreda, maj 05, 2010

Trd oreh

_

Ja, selitev je trd oreh. Trikrat v enem letu je več kot dovolj! Kolikor je po eni strani naporno, je po drugi spet zabavno, zanimivo in fajn. Sploh če gre človek na bolje. Kaj je bolje? Bolje je, da nikogar ne slišiš: ne od zgoraj, ne od spodaj, ne z leve niti z desne. Večja okna in posledično bolj svetlo stanovanje, večja kuhinja (ki je obenem manjša - ne sprašujte zakaj), več omar, večja kopalnica - večje ogledalo na steni, napa na daljinsko upravljanje - ki je btw najbolj butaste reč, kar sem jih kdajkoli videla: človek mora namreč stopiti na pult, da jo aktivira (predvidevam, da najbrž ni že od nekdaj taka). Ampak v principu ne razumem zakaj bi nekdo imel napo na daljinsko upravljanje, saj če ležiš na kavču, potem ne dviguješ pokrovke, ne daješ na več ali manj, zatorej je napa lahko prižgana na konstantni jakosti. No ja, morda ima kljub vsemu kakšno uporabno lastnost katero bom morda, z večkratim stopanjem in izstopanjem s pulta, sčasoma odkrila.
Prvi gostje so se izkazali za sila uporabne, saj so, ob plezanju na pult in iz njega, na zgornji polici odkrili mastne fleke, ki so ostali od prejšnjih najemnikov ter le-te pomili. Še si želim takih gostov - takih, ki pridejo in malo pomijejo. Premalo je tega - gostje ponavadi ne premorejo prav nič empatije do na novo vseljenih! Sedijo za mizo in se pustijo pedenat kot da bi bili na ohcet povabljeni - le redki vzamejo v roke razmaščevalec in cunjo ter se podajo v boj z umazanjo na najvišjo polico.
Tudi prijateljica najemodajalka se je zelo izkazala: navsezgodaj zjutraj me je na mobilniku čakalo obvestilo naj se čimprej zglasim v lokalu čez cesto, kjer sem bila nato deležna kratkih inštrukcij o lokalni sceni. Izvedela sem kje ja in kje ne kupovati, kje te nategnejo z gnilim sadjem, koliko je v bližini kemičnih čistilnic ter katera izmed njih obratuje 24 ur ter razne take reči.
Glede na to, da danes najverjetneje ni več pričakovati kakršnih koli gostov, ki bi v roke prijeli cunjo in pospravili mizo, je najbolje, da na tem mestu zaključim s tole rahlo dolgočasno štorijo in se posvetim orehovim lupinam, ki ležijo na mizi. Vsi empatije sposobni gostje, vabljeni, cunja in lavor sta pripravljena, Aperola za gorivo je tudi še nekaj v steklenici, v enem izmed predalov pa nekaj las prejšnjih najemnikov - ja ne morem vsega naenkrat, saj vendar nimam sto rok!!

sobota, maj 01, 2010

Živel prvi maj!

_

Ste vstali ob petih zjutraj, si na prsi pripeli nagelj in se podali na prvomajsko budnico? Sama sem budnico preskočila, saj sem, z razbolenimi nožicami legala spat ob šestih zjutraj, praznik pa preživljam delovno, med kartonskimi škatlami, z rdečim nageljnom pripetim na prsi - živel 1. maj!

sreda, april 28, 2010

Jaaaaa, jaaaaa!!

Ne vem kaj pod milim nebom bi se moralo zgoditi, da bi takole pri zdravi zavesti začela na mestu skakati in tuliti kot divjak, ki je pravkar prilezel iz jame in s krepelcem lovi žival, ki jo bo potolkel in potem spekel na ognju?! Pojma nimam kaj za vraga bi me lahko tako zelo razveselilo?! Sumim, da je ni stvari, ki bi me pripravila do nenadnega divjega vpitja in opičjega skakanja, najbrž niti zadetek na lotu ne bi bil dovolj. Sem res tako prazna oseba?! Mene recimo razveselijo lepi čeveljci, pa dobra hrana in pijača v prijetni družbi, kak koncert, dober film, razveseli me, ko nekdo ugane moje želje čeprav jih nisem povedala, razveseli me vrhunski dizajn v kateri izmed izložb ali katalogov, razveselim se dobre ideje, ki me popade po kilometerskem brainstormingu, ampak... ko me nekaj razveseli, nikoli ne skačem v zrak in ne tulim kot orangutan. Najbrž je to zato, ker sem ženska. Če bi bila moški, potem bi, kadar bi moja ekipa dala gol, tulila in skakala, da bi vse okenske šipe popokale in bi vrata padla s tečajev - pa ne samo moja, tudi sosedova!
Pa saj je samo žoga! Žoga, ki jo je nekdo, za katerega mislite da je naš (pa ne bi bil naš, če ne bi dal gola - če bi recimo gradil štadion ali pobiral smeti, potem že ne bi bil naš) , brcnil tako, da je padla v mrežo. No, tako je pač postal naš in ta naš je dal zdaj gol in vi boste na to orgazmirali še cel naslednji dan: navsezgodaj ko se boste zbudili, pa potem s prijateljem na jutranji kavi, pa ko boste kupili časopis, nato po službi na piru s kolegom, pa potem ko boste v športnih poročilih še enkrat videli, kako je včeraj "naš" dal gol. Ko boste leta 2050 sedeli v menzi doma za ostarele, in s pomočjo svoje razmajane proteze glodali žilast zrezek, sicer ne boste vedeli kako vam je ime, niti ne boste prepoznali svojih vnukov, ki vas bodo obiskali, ampak vsekakor se boste pa lahko z Janezom pogovarjali o tem, kako je Ačimović/Barić/Šalić (vstavi poljubno), petnajstega maja leta 2010 ob deset petnajst zvečer dal gol.
Dragi moji, globoko vam zavidam! Do tega trenutka sem živela v zmoti, da na tem svetu obstaja vse polno reči, ki me lahko razveselijo. Zdaj vem, da sem se globoko motila! Če bi bila moški, potem bi taka reč obstajala, tako pa sem obsojena na to, da se bom do konca svojih živih dni veselila malih tihih srečic in veseljčkov, ki se nikakor ne morejo meriti s tem veličastnim trenutkom ko nekdo da gol.
Ahja, jutri bo nov dan, preživela ga bom v sivem povprečju malih veselj, kot tudi vse do zdaj in vse tiste, ki bodo še sledili. Bojim se, da nikoli ne bom izkusila občutka, ki človeka preveje, ko naši dajo gol. Od nekdaj se mi je dozdevalo, da so moški priviligirani, pa nisem čisto dobro vedela zakaj, zdaj mi je jasno! Nikoli ne bom srečna.

torek, april 27, 2010

So rekli da bo dež...

_

Pa ni. Nekaj me moti v teh dneh, pa ne znam točno povedati kaj. Morda kak spomin, ki se v podobi vonja, slike ali dogodka priplazi od kdovekje. Zadnjič me je naprimer zmotila neka pot, ki je vodila skozi, s cvetočim regratom potresen, travnik. Ravno zaradi tega je tekom let dobro menjavati okolja. Vsako naslednje s seboj prinese nekaj novega in odnese tisto nepotrebno.
Po izdatni jutranji dozi teka sem nazaj grede v trgovini kupila litrsko dozo mleka, da se grem skozi dan lahko ritual pitja črnega čaja. Kave doma ne kuham, zadnji zavitek Santane sem načela nekje decembra, pa vsebina še ni pošla. "Kave ne moreš piti sama" je nekoč nekje pisalo. Pijem jo v družbi in to praviloma ni doma. Načeloma ne vabim domov, če pa že, pa zelo redko. Ljudje se tako radi zasedijo, sama pa potem, po določenem času postanem rahlo nervozna, kar se mi, pri kofetkanju v lokalu praviloma ne zgodi, če pa že, potem jo lahko kaj hitro, s primernim izgovorom, ucvrem stran. No ja, danes sta v hladilniku izjemoma dve steklenici malinovega piva, ne da se mi namreč posedati v kakšnem lokalu v prazni Ljubljani, po kateri najbrž maširajo le strici v šumečih trenirkah, s sandali obutimi preko štumfov.
Odprem nabiralnik in se tokrat nadvse razveselim Žurnala, ki tam čaka že od petka. Okna se namreč najbolje očisti z mešanico vode in kisa, zglanca pa prav s časopisnim papirjem! Bo vsaj enkrat po dolgem času brezplačnik prišel še kako prav!
O dežju ne duha in sluha, na fasadi sosednjega bloka plapola zastava, parkirišče je prazno, mirno je, vsi so se pobrali kdove kam. Sposojeni maček na počitnicah raziskuje stanovanje, briše prah pod kavčem, največ časa pa preživi pred balkonskimi vrati, kjer preži na mimoidoče in golobe. Ta trenutek zvit v klobčič leži tukaj poleg mene in proizvaja predež, ki bi se skoraj lahko kosal z zvokom manjše elektrarne.
Počasi bo treba pospraviti stvari v škatle, zglancati tla in okna ter vzeti pod pod noge... Ja, mini spomladansko čiščenje ne more škodovati!

Mimogrede, čisto mimogrede: s prijateljico iščeva nekoga srednje hitrosti za Tek trojk na 12. Če bi kdo želel teči z dvema srednje hitrima, ki med potjo veliko govorita, naj se javi na mail.

ponedeljek, april 26, 2010