Bizarno, malo manj bizarno, nostalgično, predvsem pa pikasto...

Če hočete slediti najnovejšim trendom, potem si morate nujno omisliti pike! Pa ne samo na oblačilih, temveč tudi pri dekorju vaše dupline. Prav fino se je bilo iti window shopping - vsaka izmed tehle trgovinic te namreč naredi malček bebavega, kar naenkrat se spet počutiš kot otrok, ki pri babici in dedku pije jutranji kakav iz tardeče tapikaste šalce. To so take sorte štarcun, po katerih človek rad malo poštefna, spusti par vzdihcev in vzklikcev, potem pa (v prijetni ženski družbi kakopak) odstopiclja naprej!

Kitch kitchen je pač Kitch kitchen. Veliko vsega, a nič takega kar bi človek nujno potreboval in brez česar nebi šlo.

Tale trgovina pri "nevemkakšnem" kmetu, v Haarlemu, kjer prodajajo ročno izdelane torbice, je pa višek slabega okusa. Lahko si kupite torbico s sličico Elvisa, kraljične, muckov in z raznimi podobnimi motivi. Unikatne so. Tudi tile križki na zgornji sliki bi se na tekmovanju za najbizarnejši predmet najverjetneje uvrstili precej visoko. Bljak!

Moškemu delu občinstva se za posiljevanje s temile kički globoko opravičujem. Upam, da ob branju niste dobili ošpic! Ko smo že ravno pri pikah...

Ja, res sem nataknjena!

Zjutraj so me obtožili da sem nataknjena. In to samo zato, ker sem prijazno vprašala, če bo poleg mene še kdo kaj pil - da bi v grelnik vode pač dolila malo več vode.

jaz: "A bo še kdo kaj pil?" (To vprašanje drugače pri nas v pisarni tekom dneva slišiš večkrat, pa ne samo iz mojih ust - imamo namreč navado, da tisti, ki pristavi za kavo/čaj vedno vpraša še druge)

A: "Kako smo vljudni!"
jaz: "Saj lahko tudi nisem, če ti je tako bolj všeč."
A: "Aaaa, tipičen ženski odgovor!"
Vmeša se P: "Kaj si pa tako nataknjena?!"
jaz: "Aaaa?! Nataknjena?! Prav nič nisem nataknjena, oziroma nisem bila, dokler nisem vprašala, če bo še kdo kaj pil. Prav, ne bom vprašala nikoli več."
P: "Predlagam, da v nadaljnje to vprašanje črtamo iz dnevnega reda. Tako ne bo nihče od nas imel obligacije, da pristavi več vode oziroma sprašuje, če bo kdo kaj pil."

WTF?! Ravno včeraj je taista oseba, ne samo da je pristavila vodo, temveč mi je celo naredila čaj! Mater, res sem čudna, ker svoje sodelavce dan na dan posiljujem z vrelo vodo!

Čez nekaj časa:

P: O, kakšna lepa šalca, čigava pa je?!
jaz: Moja. Grda je ko pes, ne moreš pomagat, bila je darilo."
P: "Aaa?! Nič več ne bom rekel, nič več, res si nataknjena!

No, takole človeku hočejo podvaliti da je nataknjen. In navsezadnje potem res postaneš nataknjen. Kdo pa nebi bil?! Jutri zjutraj bom stopila v čajno kuhinjo, v "vrelnik" bom pristavila za eno šalco vode. Čisto tiho bom. Dokler ne bo kdo vprašal, če bo kdo kaj pil...

I amsterdam

Ne ne, ni še konec! Še en set - tokrat iz Amsterdama! Na zgornji fotki Rijksmuseum, v katerem sem se "nasrala" tako kot en dan pred tem v Stedelijk muzeju. V Stedelijku so me sicer prijazno posvarili, da stalne razstave ni na ogled, saj muzej prenavljajo in trenutno gostujejo v drugi stavbi, pa sem si rekla, da grem vseeno pogledat, če sem že ravno tam. A sem znova dobila potrditev, da si s sodobno umetnostjo nisva preveč blizu. Po polurnem bolščanju v neke monitorje, iz katerih so vame zijali obrazi ljudi, ki so imeli na obraz pritrjene elektrode, po katerih so jim v levo in desno polovico obraza izmenično pošiljali elektrošoke, posledično sta jim levi in desni uč izmenično trzala, sem se po hitrem postopku odločila, da se tega pač ne bom trudila razumeti, zato sem se raje podala na obhod v Glasbeni konservatorij in Mestno knjižnico (o tem več naslednjič) in odločitev se je izkazala za pravilno. Z Mondrianom, Picassom, Pollockom, Baconom in ostalimi se vidimo čez nekaj let!
Naslednji dan sem si rekla, da se bom za tokrat pač zadovoljila z Rembrandtom, Bruhlom in Vermeerjem. Pa ni bilo čisto tako. Tokrat brez posvaritve: po pol ure, ravno ko sem prilezla do famozne Nočne straže, se je smer ogleda kar naenkrat izgubila v neznano. "Čez pet let" je strogo povedala varnostnica. "Prenavljamo." Pa sem bila spet po pol ure zunaj. Že drugič. Gospodje, se vidimo čez pet let! Mi ni preostalo drugega, kot da grem na obhod. Prejšnji dan sta mi vodiča mesto dodobra približala, tako da sem smeri prejšnjega dne samo še pokombinirala z novimi... Potikala sem se vzdolž Prinčevega kanala, vse do Western curch (Westerkerk).

Sedeminosemdeset metrov visoka cerkev je zgrajena na najbolj nemogočem terenu - temelji na lesenih pilotih, zabitih v mulj. Do sedeminšestdesetega nadstropja se povzpnete po najbolj nemogočih strmih stopnicah, vendar ste za trud poplačani z božanskim razgledom, ki ga spremlja zanimiva, v slabih dvajset munut strnjena razlaga fanstičnega zgodovinarja, katerega poslušate z odprtimi usti - vsaj jaz sem ga. Predvsem zanimiva mi je bila njegova razlaga o kvaliteti zvonov, kateri so baje med najlepše zvenečimi na svetu. Zakaj? Zato, ker je kvaliteten zvon nekaj, kar ni samo po sebi umevno. Zvonove sta naredila dva francoza - brata, ki sta svoj posel mojstrsko pravila. Velikost zvonov ne pogojuje njihove kvalitete. Le-ta se določa po tem, da se morata ob udarcu na zvon visoki in nizki ton združiti in tako preiti v resonanco, ki valovi v neskončnost. Če se ta dva tona ne ujameta, slišimo le odsekane, nepovezane udarce. Če pa se ujameta, potem vsak naslednji udarec okrepi prejšnjega in doda novega, zato je jakost zvoka vedno močnejša. Če resonance ni, je kolikor toliko dober zven potrebno loviti z velikostjo zvonov, česar pa v tem primeru ni potrebno, saj so baje zvonovi glede na močan zvok, ki ga oddajajo, dokaj majhne velikosti. Menda so delali raziskave, izdelovali približke zvonov, vendar jim ni uspelo ugotoviti v čem je cel štos izdelave dobrih zvonov. To je pač skrivnost, ki so jo nekdanji mojstri odnesli s seboj v grob. Tako mi je bilo razloženo... Zraven cerkve se nahaja hiša, kjer se je skrivala družina Ane Frank - če se spomnite se je Ana v knjigi večkrat pritoževala, da ne more spati, češ "da zvonovi tako močno donijo".

Razgled z zvonika je fantastičen!

Sledi potepanje po labirintu kanalov...

Pa še malo biciklističnega kiča - tudi umetno cvetje zna biti fotogenično:

Popoldanska svetloba se je krasno ujela v cinober barvo polken - fotka je nastala dan poprej - z Barbaro sva fotkali kot nori, ker se, kot sem že napisala v enem od prejšnjih postov, vreme spreminja zelo hitro, posledično tudi kvalitetna svetloba pride in gre v trenutku. Tudi tokrat je bilo tako, a mi jo je uspelo ujeti v cel niz fotk ene in iste hiše z rdečimi polknicami. Tule na vpogled ena izmed mnogih:

Pa še ena:

"Zaljubljeni kolesi" - eden izmed meni najljubših tokratnih fotografskih izplenov:

V ozadju kanala hiša, ki izgleda kot da bi imela eno samo steno:

Na palubi dva stola čakata na popoldanske obiskovalce...

Električne žice...

za konec pa še ena hecna perspektiva...

Turško na Nizozemskem...

Sila fotogenični turški trgovinici. Malo paše za oči...

Sobotna cvetlična tržnica v Utrechtu

Utrecht

Utrecht, prijazno majhno mestece (med nizozemskimi mesti po velikosti na četrtem mestu) je bil moj domicil, kraj kamor sem se vsak večer vračala s svojih "plenilskih" pohodov. Utrecht je specifično, sebi lastno mesto, na prvi pogled bi morda lahko celo rekli, da s svojimi kanali, po katerih vozijo ladjice, spominja na pomanjšan Amsterdam, vendar pa je Utrecht veliko več kot le to - ima namreč nek specifičen "vibe", katerega raziskovalec kaj hitro začuti in meni osebno je bil celo ljubši od Amsterdama.
Po centru mesta je ob kanalih posejanih nešteto malih pisanih trgovinic, nešteto lokalčkov s tujo "take away" hrano (mmm, še vedno ne morem pozabiti krasnega okusa turkish pizze!) in vse polno simpatičnih lokalčkov, v katerih ljudje trumoma posedajo. Značilnost mesta so terasice na nabrežju, na katerih se kot kača vije nešteto lokalčkov (tega recimo v Amsterdamu ni), kamor se Utrechčani nagnetejo tam nekje po šesti popoldan - takrat mesto tudi najbolj zaživi.
Sama mesta raziskujem tako, da jih prevoham podolgem in počez. Ne zanimajo me zatohli muzeji in dolgi opisi zgodovine tega in tega mesta. V mesto se hočem potopiti, ga začutiti, mu pustiti, da me posrka vase. In Utrecht me je posrkal. Ni boljšega, kot sedeti v kafiču, opazovati ljudi, ki hodijo tam mimo, pa tiste ki posedajo - čutiti utrip. To so slike, ki ostanejo za vedno: trg kjer si sedel, vonj v zraku, aroma kave, okus piva in tisti krasni občutek lahkotnosti in neobremenjenosti...

Kolesa, kakopak...

Lahkotnost, neobremenjenost...

Italijani - mojstri sladoleda, tudi v Utrechtu. S hecnim majhnim kombijem!

Kanali, kanalčki...

...in ladjice, ki vozijo po njih. Celo kakšna italijanska gondola zaide na Nizozemsko!

Na obrežju se nahaja vse polno "svaštarnic"...

Nabrežje po šesti popoldan...

Na zadravje! Tokrat z višnjevim...

Aklimatizacija

je bila kar dolgotrajna. Verjamem, da že nestrpno pričakujete reportažo in slikovni material, katerega je res ogromno! Šele danes mi je uspelo razpakirati kufer, nakupljeno razstaviti po kavču, odrezati označbene listke, pokupčkati račune in za silo urediti fotke. Štofa je ogromno, časa malo, torej bo treba narediti kar obsežno selekcijo.

Na kratko o svojih ugotovitvah glede Nizozemske:

1. Nizozemke tudi poleti nosijo škornje. Na golo kožo. Weird!
2. Če na Nizozemskem ključ zavrtite v desno, to še ne pomeni, da boste odklenili vrata. Še posebej špasna je situacija ko imajo vrata po tri ključavnice, lastnik pa je zaklenil samo srednjo (vi tega seveda ne veste). Zna biti cela jeba, še posebno, če oseba ki odklepa, ne obvlada kombinatorike. Na koncu ti preostane le še to, da iz sebe narediš debila in pozvoniš - kljub temu, da naj praviloma ne bi bilo nikogar doma. Kakšna sreča, da se vrata odpro kljub temu - v zgornjem nadstropju se je namreč nahajal sosed, ki je po naljučju ravno takrat opravljal vselitvena dela.
3. Nizozemci imajo zelo strme stopnice. Da se privadiš hoditi po njih, potrebuješ en dan časa. Nasploh je tam je vse zelo racionalno.
4. Holandci so zelo prijazni. Tako do tujcev, kot tudi drug do drugega. Kaj lahko se zgodi, da bo starejša gospa, ki na vlaku sedi nasproti vas, od odhodu pohvalila vašo črno broško iz pleksija. Na vlaku sem se v štirih dneh napogovarjala več kot v Sloveniji v celem letu!
5. Videla sem točno en hrib (hribček!) in eno sipino, za katero se pretvarjajo da je hrib, čeprav to ni. Hribček imajo obložen z belo plastiko, po kateri pozimi smučajo. Precej bizarno!
6. Na Nizozemskem ne likajo.
7. Nimajo nakupovalnih centrov, ker je njihova gradnja z zakonom prepovedana. Juhu! Posledično je narava zelo idilična, mesta pa funkcionirajo tako kot je treba, saj ljudje ne bežijo ven.

Tole je bilo za ogrevanje, podrobnejše poročilo sledi. Ostanite še naprej z nami!

Na severu kaj novega?

Najboljša izdelovalka potovalnih spiskov je spet prišla na svoj račun. Spisek narediti je mačji kašelj. Vso robo navleči na sredo sobe tudi. Vse ostalo je sila težko. Roba takole leži sredi sobe, najboljša izdelovalka spiskov že nekaj dni živčno prestopa skozi reči, kajti občutek ima, da bo s seboj spet vlekla "preveč vsega", poleg tega mora še marsikaj postoriti; zmanikirati nohte, poskrbeti da so baterije na fotkiču in tista na i-podu polne, da so spominske kartice prazne, pa da je na i-podu naložena najboljša muska kar je obstaja, do konca mora preštudirati mini (ampak res mini) vodnička, oprati cunje v katerih se najbolje počuti, pa le-teh še ni na kupu, ki se nahaja na sredi sobe in še polno sila pomembnih reči je potrebno urediti...
Dan pred odhodom: kakšna sreča, da je tudi načrtovalkin šef ravno danes nastopil svoj enotedenski dopust, njej pa prijazno naročil, naj zadeva, ki je trenutno v obdelavi "še malo stoji in se tensta" - da ona sicer lahko malo premišljuje o materialih in izvedbi, da pa ne bo nič hudega, če tega ne bo počela kdove kako intenzivno. Poleg tega je svojim podrejenim na listek napisal: "Lepo se imejte, v hladilniku je cviček!" Si lahko človek sploh zaželi boljšega šefa?! Glede na to, da se nadrejeni vrne en dan za njo, lahko upravičeno domneva, da se bodo reči tenstale tudi tisti dan po njenem prihodu iz inozemstva, ki to več ni. Ona potem takole pride iz službe, v kateri je malo načrtovala razno, malo pa posedala v senci pri Žmaucu, nakar ob pogledu na reči sredi sobe le-te v nekaj minutah zabaše tja kamor spadajo - v kovček in ročno prtljago namreč. En, dva tri, gremo!
Načrtovalka se odpravlja na sever, kjer bo preverila ali bo res oblečena bolje, kot vse domačinke v mestu, preverila bo temperaturo Severnega morja, se pasla po Rietveldovi hiški, se spuščala v bizarne Escherjeve perspektive in morda za lažje dojemanje le-teh pokadila kakšen jointek. Ali pa tudi ne.
Lepo se imejte, jaz se bom definitivno imela!
Se vidimo na Massivih!