O tem, kako kupiš čevlje

Pred štirimi leti sem kupila čevlje. Jasno, da sem po tistem kupila še kakšne, čeprav, prav dosti jih pa tudi ni bilo. Ampak, ti čevlji, nosila sem jih v snegu, dežju, soncu, na vseh popotovanjih, jeseni, pozimi in spomladi, nosila sem jih k hlačam, h krilom, k oblekam, bundi, plašču, vedno in povsod. Navadni črni Martensi, na videz sicer nič posebnega, ampak strašno udobni, bolj ko sem jih nosila, boljši so bili. No, do neke mere, kajti obsesivno nošenje je tretjo sezono rezultiralo razpoko na usnju. Takrat bi lahko kupila nove, pa jih nisem. Sredi prenove stanovanja, ko sem dan za dnem, iz točke A do točke B in nazaj, krevsljala z zaprašenimi lasmi, v starih kavbojkah, s skajasto taško na rami, se tudi zavoljo luknje na čevlju nisem kaj prida sekirala. Po intenzivnem nošenju v tretji sezoni je bil naluknjan tudi čevelj številka dve. Takrat sem se končno namenila kupiti nove. Ampak niso imeli številke. V redu, bom počakala. Sem jih hotela naročiti v eni od spletnih trgovin, pa tudi tam niso imeli številke. Na vsake toliko časa sem jih pogooglala, našla celo kakšne na znižanju, pa spet ni bilo številke. Sem se jih namenila kupiti spomladi, tu v Transportu, ki je edini slovenski uvoznik za to tvrdko. Pa niso imeli številke, novo pošiljko naj bi dobili šele jeseni. Hecno, kajne, še vedno namreč govorimo o navadnih črnih Martensih, modelu 1460. 

Prejšnji vikend sem jih šla poskusit, v trgovino Transport seveda, vmes so namreč končno dobili mojo številko, vendarle živimo na koncu sveta, kjer je treba še na čevlje čakati pol leta. Nekam čudni so bili, precej tanko usnje, premazano s čudno prevleko, ki usnju prida skoraj lakast videz, podplat rahlo konveksen. Kakopak pozoren kupec hitro ugotovi, da ne gre za isti model, čevlje 1460 so namreč nehali uvažati, nadomestili so jih s tem čudnim modelom, ki je enako izgledal samo dokler ga nisi obul, pa še to ne čisto. Človek bi mislil, da mogoče ta model delajo posebej in le za Slovence. "Daj nehaj, kaj boš s tem, še s pasto za čevlje jih ne boš mogla očistiti" je komentirala znanka, ki je slučajno v isti trgovini partnerju delala družbo pri pomerjanju čevljev. Hecno, ko gre za kakšen predmet, ki mora biti do pikice enak izvirnemu, sem pripravljena iti skoraj na konec sveta. Ko bi bila vsaj  pri vseh stvareh enako trmasta.

Pa mi pred tremi dnevi ista znanka pošlje povezavo na eno od spletnih trgovin, s pripisom, da čevlji sicer niso od iste blagovne znamke, da pa izgledajo enako kot "moji", za nameček so celo za polovico cenejši. Ob takem podatku ponavadi precej sumničavo zastrižem z ušesi. Ampak kljub vsemu, blagovna znamka je bila obetavna, niso bili kar eni "no name" čevlji, poštnina je bila zastonj, poleg tega imam možnost vračila. Čevlje smo naročili v torek. Zadnji črni par v številki 40. V sredo je iz Italije prišlo obvestilo, da je šel paket na pot. V četrtek, torej včeraj, je pozvonil dostavljalec. Čevlji so super, popolna kopija prejšnjih, ampak brez nadležnih  izdajalskih rumenih šivov. Izgledajo "no name", čeprav niso in to mi je všeč. Obdržala jih bom. Misija zaključena. Od zdaj naprej čevlje kupujem le še po internetu. Ali pa v Berlinu. Pika.