Koncert

Nič ne razmišljaš, kaj boš oblekla, kot da je samoumevno, oblečeš najboljši plašč, z balkona vzameš umazane razpokane martense, jih za silo očediš, na ustnice šminko in greš.

Potem sem stala tam, v oblaku cigaretnega dima, v čisto napačnem plašču, z živordečo šminko na ustnicah, s plastičnim kozarcem viskija v roki in razmišljala o tem, kam je šlo tistih dvajset let in predvsem o tem, kam je šla tista punca v flanelasti karirasti srajici, ki se takrat še ni šminkala in je na vsakem koncertu z očmi iskala visokega preklastega tipa, ki se je medtem menda rahlo zapil in ga google ne najde. 

Demolition group. Za moje pojme eden najboljših slovenskih bendov, enako dober, ali pa še boljši kot pred dvajsetimi leti. Zvok, ki zareže in je surov in mehak obenem. Ko Goran Šalamon izgovori besedo romantika, se najprej zdi kot da se je zmotil, a se ni. "A veš da je on tako star, da ima otroke, toliko stare kot smo mi?!" smo govorili. Zdel se nam je prastar. Hecno, ker se gospod medtem ni prav nič spremenil. Samo malo bolj pri miru stoji ko poje in po koncu koncerta ne odvrže prešvicane majice med občinstvo. Pa malo več govori med komadi.

Odlično je bilo. Za razliko od takrat, grem zdaj domov s taksijem. Za razliko od takrat, po prihodu domov takoj odložim plašč na balkon, odprem pralni stroj in vse kar slečem, vržem direkt noter. Za razliko od takrat, postelja ni prazna in na vrata me pride pozdravit mačka. Za razliko od takrat, je svet zdaj malo bolj nor in ko gremo s prijatelji na kavo, se včasih pogovarjamo o bolezni.

Me pa po koncertu še bolj kot prej zanima, komu sem posodila svoje Demolition group CD-je. Fino bi jih bilo namreč dobiti nazaj.