Predvčerajšnjim se mi je pokvarila frštekarija. Oziroma, mislila sem da se je pokvarila. Se sploh ni.
Je kar naenkrat vse nehalo delat. Pk in konec. Jeza. Nakar je sledilo nekaj samoobtoževanja, ker zadeve nikoli ne izklapljam iz omrežja in sem bila prepričana da je najbrž šla kakšna »varovalka« ali kajjastvem kaj. Za samoobtoževanjem je spet sledila jeza, usmerjena v "te japance" ki itak niso več to kar so bili... Zjutraj privlečem stare zaprašene računalniške zvočnike in vdana v usodo začnem delat plan, kako bom ob prvi priložnosti v svoje sobane zvabila našega popravljača tehničnih stvari, ker se mi pač ne da cele frštekarije vlačit tja itd… Potem zvečer prižgem namizno luč in ona ne dela!! Fora je v tem da je šel podaljšek po gobe! Sploh nisem vedela da se taka stvar lahko pokvari! Nikoli nebi pomislila na to da se lahko pokvari kup žic?! Haloo!! Začela bom verjeti, da celo v električne podaljške vgrajujejo timerje, ki predmetu po določenem času delovanja dajo signal naj se pokvari… Navsezadnje niso krivi japanci, temveč kinezi!!
Zanimiva je tudi prigoda s kuhinjsko desko za enkratno uporabo oz. enotedensko. Govorimo seveda o deski kitajskega porekla, ki ima očitno tudi vgrajen gumb za določanje kratkega roka trajanja. Sila sem se razveselila nove kuhinjske pridobitve prinešene iz Tuša, kupljene v akciji za borih 300 sit. Po enem tednu uporabe se je dotična pridobitev razletela na dva dela. Dobra stran tega je da imamo zdaj dve (mini) kuhinjski deski. Kljub vsemu mislim, da se bo njun namen uporabe kaj kmalu spremenil in bosta spremenili namembnost ter postali zgolj kurilni material.
Zaključek te zgodbe je: svet je prepoln robe slabe kvalitete, ponudba je prevelika, zato človeka nobena stvar več ne rezveseli, predmeti imajo kratek rok trajanja, posledično je onesnaževanje preveliko - prav tako je preveliko onesnaževanje okolja ob produkciji vseh teh izdelkov... Začaran krog...
...Da ne omenjam nesmisla kupovanja cenenih cunj, ki se zmuckajo, raztegnejo ali skrčijo do nerazpoznavnosti, še preden jih instant modni tekoči trak do konca prežveči in izpljune druge še lepše, bolj mehke bolj vzorčaste, bolj barvite, bolj ženstvene cape ki jih res nujno moraš imeti - čez pol leta pa ti bo ob pogledu nanje postalo slabo. Za polovico boš ugotovila da jih nisi nikoli oblekla, za četrtino pa, da si jih oblekla le enkrat. Eno četrtino celo nosiš. Potem boš vse te neprištevne nakupe zbasala v karton in nesla v kontejner Humane, prepričana da si opravila dobro delo, čez cca pol leta boš počela enako...
Ampak problem ni samo v tem da je poceni slabo. Tudi drago je velikokrat slabo. Z veseljem bi odštela malo več, za recimo črn pulover, kateri ni ravno namenjen lovljenju vseh mogočih prašnih delcev, ki sličajno prifrlijo mimo. (Saj nisem omelo za prah!!) Ampak ga ne morem kupit. Ker ne obstaja. V omari pa imam par muzejskih primerkov iz kakjastvem leta 60 - pa je še vse nosljivo - nezmuckano, nesprano. Sem se glede kupovanja cap disciplinirala in me te stvari ne ganejo več. Če dobro pomislim, sem si v obdobju pol leta kupila zgolj eno majco, ki jo itak furam non-stop... No, pa a se vam mogoče kdaj zdi da sem kdaj slabo oblečena?!!
Ko bom predsednica države, bomo praznovali dneve nepotrošništva, uvedli davek na cenene cunje ter davčne olajšave ob nakupu bio prehrambenih izdelkov, ker je navsezadnje osveščen človek državi manj v breme kot pa neosveščen...
Ni komentarjev:
Objavite komentar