petek, april 23, 2010

... trebuh zunaj

_
Tale tekst se že nekaj dni valja v draftu, počasi mi je uspelo vse skupaj spraviti v neko celoto...

Hja, v treh dneh pokasirala zadostno dozo hrane, pijače, vizualnega, poleg vsega smo se neizmerno zabavali in celo malo tekli po dunajskih ulicah. Medtem je doma vse ozelenelo, drugače pa nič novega - veliki črni enoprostorci z zatemnjenimi šipami še vedno švigajo čez prehod za pešce točno 5 cm stran od mojega nosu - ne vem, se to dogaja le meni?! Eh...

V vsakem mestu najraje obiščem tržnico. Tržnice po večjih evropskih mestih so stičišče različnih kultur in tozadevno različnih svetov - na nobenem kraju ni možno mirno sobivanje toliko različnosti, kot ravno tu. Ko gre človek za nosom, se ustavi in usede na zajtrk k Turku, kjer je možno dobiti vse od najboljšega falafla, do zanič golaža (nikarte torej golaža ne naročajte pri turku), do turške ali pa arabske kave s kardamomom, sveže iztisnjenih sokov ali pa najboljše lečine juhe na svetu. Če imate posebno srečo da sije sonce, potem se usedete zunaj, kar tam ob kači ljudi, ki se vije mimo vas, med srkanjem kave opazujete pisan sprevod sobotnih nakupovalcev in firbcev ter uživate v vonjih, ki jih lahen veterc nosi mimo vas. Vonjev, ki se prijetno mešajo med seboj je toliko, da je človek že od njih skorajda sit.


Na tržnici smo se potem dodobra založili z začimbami in čaji: sivka, hibiskus, črni sezam, sumach, črna ciprsko sol, datljev sirup in razna podobna čudesa so se znajdla v nakupovalni vrečki. Poleg tega, da ponujajo pestro izbiro reči o katerih tu lahko le sanjamo, so tudi (pri artiklih katere lahko kupimo pri nas in zatorej lahko primerjamo) cene malo nižje. Za 10 dag egiptovskega hibiskusa sem naprimer odštela 1.5 eura. Ne vem točno koliko hibiskus stane v naših nobel štarcuncah, si pa skoraj upam trditi, da vsaj trikrat več - pa hibiskus ni ravno neka eksotika - ta čaj je moja babica kuhala ko sem bila še v plenicah. Tako, kuhinja je zdaj polna novih začimb, za večerjo pa po dolgem času spet pijemo datljevo mleko s cimetom!

Ko vas bo pot naslednjič zanesla na Dunaj, morate vsekakor obiskati njihov flohmarkt. Na metre in metre stojnic z vso mogočo šaro, prav fajn se je "pasti" med njimi.


Še mene, ki načeloma nisem privrženec kupovanja smrdljivih, iz nekega drugega časa prinešenih predmetov, je tale flohmarkt pritegnil v svoj objem. Nikakor se namreč nisem mogla upreti nakupu kompleta srebrnih čajnih žlic, za katere se mi je že nekaj časa dozdevalo, da jih moram nujno imeti. Na našem bolšjaku in antikvariatih jih bodisi ni dobiti, bodisi so precenjeno drage. Na dunajskem bolšjaku pa je takih žlic kot listja in trave. Ampak pozor: izogibajte se iskrenih komentarjev v stilu: "Oooo, poglej kako ugodna cena, en kos stane le evro!", saj se vam lahko kaj rado zgodi, da bo črno ženšče, za katero ste, zaradi barve njene kože, do tega trenutka zmotno mislili, da pripada kakšnemu afriškemu plemenu, pripomnila: "Čekaj, čekaj... nisam baš sigurna!" Ženšče potem nekam odraca (kot da gre nekoga nekaj vprašat), nato prikrevsa nazaj in pove, da ena žlica pravzaprav stane 3 eure. No, pa ni bilo nič s kupčijo.

Dober biznis smo nato naredili pri nekem Poljaku, evro za kos, pa še eno je dal za povrh. Žlice ta trenutek, že lepo zloščene, v predalu čakajo na kakšno nobel čajanko.

Popoldne obvezen sprehod čez Prater do Expa ter nazaj grede pivo v eni izmed holcarskih hišk, ob spremljavi žive glasbe na sintiču. No ja, saj se človek kar vživi, kaj mu pa drugega preostane - važno da je pivo dobro, če smo že ravno na avstrijskem, pa najbrž zraven paše tudi kakšen njihov šlager. Smo vseeno pobrali šila in kopita še preden se je zabava dobro začela.
Pozno popoldanska svetloba je barvne pigmente naredila še bolj intenzivne, tele čudne mučilne naprave so vabile v pogled skozi objektiv.


Za podvig Riesenrad smo se tudi odločili ravno ob pravem času - ko smo se vzpenjali je bil še dan, ob spuščanju pa se je že začelo mračiti. Posledično nastala obsežna serija fotografij "Riesenrad", s katerimi vas na tem mestu ne bom posebej utrujala, najbrž vas 1001 fotografija tega veličastnega kolesa ne zanima tako zelo, kot podatki o tem kam iti, če hočete pojesti najboljši dunajski šnicel pod soncem, spiti dobro pivo ali pregrešno drago kavo. Bomo kaj kmalu prišli tudi na to temo...


Naslednje jutro sem se usedla na podzemno, izstopila v Schönbrunnu in se na zadnjih petih kilometrih pridružila tekačem na maratonu. Pet kilometrov je, ob ogledovanju vseh reči ob poti, minilo kot bi mignil in ko sem pritekla po Mariahilferstrasse do MQ, kjer je bil cilj, sem si zaželela, da bi jih bilo pred menoj še 5 - neverjetno kako se včasih podcenimo, ko pa laufam po pst-ju, se včasih komaj vlečem in odštevam minute do zastavljenega cilja! Med tekače sem se uštulila predvsem zato, da od blizu vidim kako izgleda taka velika tekma. Najverjetneje se bom naslednje leto odločila, da na Dunaju pretečem en polmaraton.


Zanimivo, kako ima vsak človek v nekem mestu točke, katere najraje obišče. Zato je to, da določeno mesto obiščeš v družbi različnih ljudi priložnost, da vedno spoznaš kaj novega in tako svojim točkam vedno znova dodajaš nove. Moje so vsekakor tržnica, bolšjak, Museums quartier, ter v sklopu MQ kavarna Milo, katerega sva z Malči odkrili na en deževen pomladanski dan v marcu pred tremi (štirimi?) leti. Obožujem kontrast med velikim obokanim stropom obloženim s turškimi ploščicami in minimalizmom spodnjega dela. To je eden izmed lokalov, kjer bi človek lahko posedal ure in ure. Več o Milu in avtorjih Lacaton-Vassal najdete tule: Cafe-restaurant Milo


Zelo fin za posedanje je tudi bar na spodnji fotografiji. Vse pohištvo in dodatki v lokalu so naprodaj - sama oprema precej hektično razporejena - seveda prav z namenom, da poudari občutek, da pravzaprav sedimo v prodajalni s pohištvom, kjer lahko vsakega od pohištvenih kosov preizkusimo in potipamo - ob mojem prejšnjem obisku so iz luči in stolov celo visele cene.

Nič kaj fensi kablovje (ki sicer ni moj prijatelj, a me tu ne moti) je prepredeno po celem stropu. Všeč so mi prostori, ki se ne trudijo biti za vsako ceno všečni in do pike popolni. Včasih kak odšrtnjen rob ali porajsana miza naredi prostor še posebno domač, tako tudi v tem primeru. Tisti, ki radi lezete v rit, lahko to storite na dvorišču v MQ - zlezete v danko in tam spijete kavo. No, mi, ki ne pašemo v kasto ritoliznikov, smo raje posedali pod turškimi ploščicami.


Za piva žejne in tipične avstrijske hrane lačne se bo kaj dobrega našlo v pivnici Salm Bräu. Priporočam dunajski šnicl ali kračo- da, prav ste slišali, moram povedati, da še nikoli nisem jedla tako dobre krače! Pivo pa sami varijo - vredno pokušine!


Potepanje smo, bolj ali manj praznih žepov in ovešeni z nagravžnimi pvc vrečkami, kot se za tak potep tudi spodobi, zaključili v zadnjem nadstropju Haas hausa, kjer smo si privoščili (v pravem pomenu besede) razgled. Tri in pol eurov na osebo stane takle razgled.


Seveda imate na voljo tudi dražje variante razgleda - z latte macchiatom v roki bi vas recimo koštal 6, mi smo si privoščili najcenejšo opcijo - kleiner brauner za 3,5€ je za moj skromni mesečni proračun več kot primeren. Preračunano v srebrne žlice torej takle kofe znese 3,5 srebrne žlice. Ampak... poglejte samo tale razgled in postrežbo. Aaaah...


torek, april 20, 2010

četrtek, april 15, 2010

Nove poti

_

Dan se je začel nadvse obetavno: uč sem odprla deset minut po tistem, ko bi se morala zglasiti v neki pisarni in podpisovati en (zame pomemben) dokument. Nič kaj prijeteno, ko te v momentu ko odpreš uč, oblije vroč pot - nekako podoben občutek kot da bi te nekdo polil z vrelo vodo. Še sreča, da uradna oseba, pri kateri sem imela opravek ne grize - ko sva se končno slišali po telefonu, mi je dotična uradna oseba povedala, da je tudi ona zaspala, potem pa kaj hitro oddirjala v službo, kamor je prispela točno deset minut po deveti (takrat ko sem jaz komaj odprla uč) in mislila, da sem že bila tam, pa da sem jo odkurila nazaj domov. Uradni opravek smo preložili na enajsto - dovolj časa torej, da iz sebe izmijem po šoku smrdeč pot, se ogvantam in odvlečem proti centru.
Medtem, ko jo čez dobro uro takole maham proti mestu, čez "moj" drevored, kjer točno ta trenutek vse dehti in cveti, premišljujem kako mi je všeč ta pot v mesto, ki vodi mimo lepih hiš in je zasajena z drevesi, ki so lepa čez vse leto, se spomnim, da bi bilo dobro poklicati najemodajalca in ga pobarati zakaj mi še ni poslal podatka o tem koliko znesejo stroški za pretekli mesec. Pokličem in gospa na drugi strani pove, da je zelo vesela da se slišiva, pa da že cel teden zbira pogum da me pokliče in mi pove... pove... saj vemo kaj. Skratka, gospa je povedala, da se z gospodom selita v drugo hišo, pa da njun sin noče z njima (logično, saj je odrasla oseba) in da bi... khm... V moji glavi panika na eni strani, pa ne-panika na drugi, ampak saj ni panika ampak je, ker načeloma sem mislila da se bom letos selila le enkrat, zdaj pa vse tako kaže da se bom dvakrat... Gospo potolažim, češ da je prišlo do nadvse ljubega naključja, saj moja prijateljica pravkar oddaja garsonjero na Bežigrajskem dvoru, povem da popolnoma razumem njeno situacijo in da ni prav nobene panike in razloga za skrb. Tako: letos se bom torej selila dvakrat: vse tako kaže, da najprej konec aprila, nato pa še v začetku septembra. Lončnica, tekoče milo in jaz gremo na pot! Heleni na tem mestu sporočam, naj bo tamkaj med svojimi fjordi popolnoma potolažena, ponudba za stanovanje še vedno velja, le lokacija bo druga in cena (žal) za 50 eurov višja. Eh, kaj pa je 50 eurov na mesec proti večnosti?!


Sledi uradni opravek ter v nadaljnje s tem povezana kava in neke vrste zajtrk-kosilo (ne maram besede brunch) na soncu, kjer ugotavljamo kako se imamo fajn... Pa potem druga kava in euforično kramljanje z "biznis kolegico" v senci, ker sonca je bilo pa ja že dovolj. Skratka, en fajn dan, ki se začne hektično in se potem nekako poštima tako da je vse lepo in prav...
Po povratku domov klic iz delovnega mesta, odkoder sporočajo, da me gospa na objektu pogreša. Panika - že drugič v tem dnevu bi morala biti nekje kjer me ni, spet potim smrdljivi švi in se sprašujem kako mi je spet uspelo zajebati?! Se je izkazalo, da tokrat ni moja krivda, da je bilo pač narobe napisano na koledarju. Smrdljivo prešvicana in razkuštrana odhitim na objekt kjer me sprejme gospa, ki zaradi moje zamude ni prav nič namrgodena - še so prijazni ljudje na svetu!!
In zdaj... aaah, zen faza v najbolj razmetanem stanovanju pod soncem... Pijem campari džus in razmišljam kaj naj oblečem za današnji koncert v Ortu, potovalni spisek bom naredila ob povratku domov.


Če bi mi danes zjutraj nekdo rekel, da se bom konec meseca selila, bi se mu smejala. Če bi mi lani septembra nekdo rekel, da se bom v prihajajočem letu selila trikrat, bi se mu smejala. In če bi mi pred dobrim mesecem nekdo rekel, da bom 18. aprila v popolni tekaški opremi tekala po Dunaju, bi ga poslala na zaprti oddelek psihiatrije v Polje. Življenje je hecno. Fajn nam je, bi zdajle rekla N. in srknila požirek spiced caipirinhie. Nazdravljam s kampari džusom - bodite v cvetju in ne se sekirat za vsak drek, na koncu se vendarle vedno vse izide (le stanovanje ostane v razsulu) - zunaj sije sonce! Čez dobro uro si na šal pripnem spomladansko broško in se podam v mesto. Morda se pa celo vidimo?!



nedelja, april 11, 2010

ponedeljek, april 05, 2010

Garažna razprodaja

Zanjo smo se s prijateljicama dogovarjale že od jeseni naprej. Garažna razprodaja je lahko krasen izgovor za spomladansko čiščenje in obrantno. No, v bistvu je šlo pri naši "razprodaji" za blagovno menjavo v smislu "ti meni jaz tebi" oz. ti osebi A, oseba A osebi B, oseba B tebi in tako naprej...
Ne morete si predstavljati kaj vse se znajde na taki razprodaji: trije popolnoma novi športni nahrbtniki, komplet čajnika in skodelic, ki ga je gostiteljici podarila oseba, ki je ne mara (zato ni slikce, kaj veste - morda oseba, ki je podarila čajnik bere tale blog in bo potem neznansko užaljena), copati z našitimi školjkicami, glinena maroška posoda v kateri lahko skuhate juho, ogromen keramičen polž v katerega posadite rožo (zelo zavidam prejemnici), nekaj knjig, DVD-jev, lesena roka na katero nataknete nakit, oblačila, torbica iz počitnic v Barceloni, prekratke hlače prinešene iz Tajske, retro taška za shranjevanje dokumentov, ogrlica iz Treh muh (konkretno moja - prodal mi jo je Slavko Gaber) in razne take reči.
Vsaka "donatorka" je svoje reči predstavila v stilu: "Tole je krilo katerega sem si zelo zelo želela. V petek sem ga ugledala, potem cel vikend nisem spala, v ponedeljek sem ga šla kupit. Stalo je celo premoženje. Oblekla ga nisem nikoli." Sledilo je začudeno vprašanje prisotnih: "Zakaj?" "Ne vem." Sledil je predlog (ponujalca ali zbranih) o tem kdo bi bil potencialni prejemnik dotičnega kosa oblačila, nato je novi potencialni lastnik zadevo pomeril, nakar je publika presodila ali zadeva paše ali ne paše - v promet smo spravili cca. 95% reči.
Meni, ki sem pri kupovanju športnih oblačil in rekvizitov pravi škrtuh in naokoli vedno lazim v čudnih, med seboj neujemajočih se, razvlečenih majicah in hlačah, se je prisostvovanje izredno izplačalo. Uplenila sem namreč krasne tekaške hlače, anti švic majici, trenirko, lep in praktičen športni nahrbtik - skratka, reči za katere mi je drugače vedno škoda denarja. Zanimivo je, da je vsak našel nekaj zase, kar je bilo, glede na raznolike prisotne "gištele" in emšoje, kar dosežek. Splošna ugotovitev je bila, da smo nase navlekli reči, ki jih drugače morda sploh ne bi kupili in za nekatere od njih ugotovili, da so nam prav na kožo pisane. Pa tudi zanimivo je bilo videti toliko različnih okusov in stilov na kupu.
Skratka, takale garažna razprodaja je krasen šport in zabava, izgovor za druženje, pa še koristna je, ker se reči tipa "neprištevni nakup/premajhno-preveliko/odsluženo/naveličano" spravi v roke novih lastnikov.
Naslednjič ponovimo s knjigami, porcelanom, CD-ji in še s čim...

nedelja, marec 28, 2010

Doma

_

"Doma" je naslov razstave, ki je od četrtka naprej na ogled v Moderni galeriji. Razstava predstavlja štirideset let dela arhitektov Marte in Franceta Ivanška - neumornih raziskovalcev, snovalcev in podajalcev bivanjske kulture. Njuno delo je sicer širši javnosti, kakor tudi dela mnogih njunih kolegov, slovenskih povojnih arhitektov, zaradi zapostavljenosti, širši javnosti precej neznano. No ja, roko na srce, tudi na FA ju nihče niti omenil ni (na tem mestu se bom vzdržala komentarja o tem, koliko ur predavanj je bilo v 4.5 letih študija namenjenih našemu veleopevanemu mojstru Plečniku).


Ivanškova sta svoje znanje izpopolnjevala na Švedskem, kjer sta nekaj let tudi živela. Od tam sta v naš prostor prinesla idejo o širitvi visoke bivanjske kulture, ki pa, kot bo morda marsikdo zmotno pomislil, ni nujno pogojena z oblastnim okupiranjem prostora (ki smo mu recimo priča dandanes), temveč temelji na skromnosti in harmoničnem življenju z naravo. Predvsem varčen in spoštljiv odnos do okolja ter zadržano oblikovanje sta bili njuni vodili pri snovanju.
Med drugim sta oblikovala celotno sosesko Murgle, domova ostarelih na Koleziji ter Taboru, (kjer sta oblikovala tudi notranjo opremo), njuno delo je kuhinja Svea iz leta 1961, v Ljubljani pa sta odprla trgovino s pohištvom in gospodinjskimi dodatki Interier, nato pa enako trgovino z imenom Ambient tudi v Mariboru.


Marsikdo se bo ob pogledu na podatke kvadratur na zgornji fotografiji zgrozil, vendar pa, če pogledate primer spodnjega tlorisa (sicer ni pripadajoč k zgornjemu tekstu), lahko vidite, kako dobro je zasnovan in kako še danes aktualen ter, v nasprotju s tlorisi, ki jih srečujemo v prenekateri današnji novogradnji, human. Ivanškova sta posebno pozornost posvečala zadostni kvadraturi zelenih površin - tako skupnih v soseski, kot tudi intimnih - ograjenih zazelenjenih atrijih.


Razstava je zasnovana pregledno in domiselno - na spodnji fotografiji: Tloris ene od murglskih hiš v merilu 1:1, z nekaj originalnimi kosi opreme, postavljene na konkretno mesto (na fotografiji ob vratih kuhinja Svea, prvotno last zakoncev Ivanšek).


Spodnja fotografija: Na razstavi so prisotne intervencije sodobnih umetnikov - konkretna na fotografiji spodaj je delo Petre Varl.



Ivanškova sta, kot že rečeno, veliko pozornost posvečala bivanjski kulturi kot taki. Na fotografiji: zasnova novoletnega pogrinjka.


Konkreten pogrinjek s kosi pohištva ter dodatki iz trgovine Interier:


Originalen pult iz njune trgovine, s konkretnimi prodajnimi artikli (replike svečnikov lahko kupite v muzejski trgovini).


Na spodnji fotografiji: originalni ovojni papir in nalepke s pripadajočo grafiko.


Kristal finske trgovine Italla. Že takrat...


Nujen obisk za vse, ki vas zanima razvoj bivanjske kulture, pa za tiste, ki radi vohljate po zaprašenem, za vse nostalgike ter retro navdušence!!


P.S. Hvala Evi za info! :)

sobota, marec 27, 2010

Alžirski večer

_

Se strinjam, tile kolački so nadvse zveličavni - tako po videzu, kot tudi po okusu, njihova edina slabost je, da človek misli, da mora vse po vrsti preizkusiti: najprej en srček, pa potem eno marcipanovo rožico, pa še eno figo, za figo morda en pistacijin kvadratek, pa nato še eno v list zavito lešnikasto štručko... Hudič je, ker se pod to plastjo skriva plast slaščic v spet drugačnih oblikah... Menda je vse skupaj narejeno iz "natural ingredients", kar človeku vzbudi nek lažen občutek dovoljenega prenažiranja. Si raje ne predstavljam koliko cukrove vode je potrebno, da človek iz oreščkov in suhega sadaj lahko oblikuje takele pregrešno lepe prigrizke! Oreščki so menda precej potuhnjeni, skrijejo se nekam v želodec in čakajo bogsigavedi kaj, cuker pa... cuker pa človeka natera, da si k posteljnem vzglavju položi tekaške superge in uro naravna na 8 zjutraj. Pa da vidimo al sem karakter al ne - mraza ni več in to, da malček sopiham po stopnicah peš v četrti štuk, je najbrž tudi že dovolj velik razlog za alarm?!


Ob tehle mehkih datljih sem se spomnila Malčijinega recepta, na katerega sem že malo pozabila, je pa sila enostaven in zelo dober: datelj izkoščičimo in v zarezo vstavimo podolgovat košček marcipana ter košček kandiranega ananasa. Do polovice ga pomočimo v stopljeno čokolado, nato pa v kokosovo moko. Ena taka fajn slaščica za vse tiste, ki ne bi pekli pa bi goste vseeno radi očarali s kakšno dobro slaščico. Malči pravi, da se recept imenuje "Datelji gospoda Pera".


Tole sicer ni prav nič alžirsko, je pa fajn - ledenomrzle pijače s pridihom zeliščnega superalkohola so vedno dober izgovor - zelišča za zdravje!


Kdo ugane kaj je predmet na sliki?!

torek, marec 23, 2010

Abstraktno...

_

Abstraktna zadeva na fotografiji ni olje na platnu, je pa olje na skodelici - imam namreč nov hobi, ki se imenuje "izmišljevanje najbolj čudnih solat pod soncem". Pravzaprav gre za dve solati, ena je bolj čudna od druge, obedve z enako čudnim prelivom.
Za preliv zmešamo: soke ene limete, šluk sončničnega olja, ščep soli, malo žličko medu z dodano pomarančo (lahko je tudi navaden med), posušen čili v prahu ter limonsko travo v prahu - vse skupaj zmešamo v možnarju.
Solatni osnovi sta dve, prva je sestavljena iz rdečega radiča ter nalistanih topaz jabolk - za eno osebo vzamemo eno malo glavico radiča ter eno topaz jabolko. Druga pa je sestavljena iz naribane surove rdeče pese in naribanega topaz jabolka. K obema solatama bi po mojem mnenju lepo pasal pečen piščanec, ampak jaz ju jem kot samostojno jed. Kadarkoli, najraje opolnoči, medtem ko z Miss Marple raziskujem umore na angleškem podeželju.
_

torek, marec 16, 2010

Dom je tam kjer si ti!

_

V stanovanje v katerem trenutno živim, sem se vselila z eno plastično vrečko v roki - dobesedno. Slučajno se je primerilo tako, da sem tu prenočila prej kot sem si bila mislila. Naslednji dan sem kupila lončnico in tekoče milo z vonjem vrtnice. Najbrž se marsikomu zdi čudno, da je prva reč, ki jo človek prinese v stanovanje (če ne štejemo pvc vrečke z rezervnimi cunjami, odejo ter rjuho) ravno lončnica. Ko v stanovanje prineseš lončnico, simbolno poveš: "Tu sem doma."


Ne trdim da je dom samo eden, nikakor seveda tudi ne trdim, da je dom "rojstna hiša". Dom je tam kjer si ti, tam kjer nisi na obisku, tam kjer nekaj časa bivaš in se dobro počutiš. Se bere kot da je pogoj, da nek prostor okarakteriziraš kot dom, to, da se v njem dobro počutiš. Res je, veliko ljudi se v svojem domu ne počuti dobro, pa imajo prav tako nek dom. No, zame osebno dom pomeni dobro počutje. In če se v domicilu ne bi dobro počutila, bi bežala drugam.
Se spominjam časa, ko se je prijateljica za leto in pol selila v Sarajevo. Odločila se je, da tja prenese vse svoje pohištvo ter vse reči, ki so ji pri srcu. Menda so se ji znanci čudili, češ: "Kaj pa kompliciraš z opremo in s stvarmi, saj boš tam le leto in pol!" Njen odgovor je bil: "Tam bo leto in pol moj dom, v njem se hočem dobro počutit!" Ko sem jo mesec kasneje obiskala, mi je na misel prišel naslov tele objave: "Dom je tam kjer si ti!" - njeno pohištvo, nnajljubše šalce v omari, pisani magnetki na hladilniku, porumenel listek s srčnim izlivom I-ju, pisana prešita odeja v tako imenovani Vanjini sobi (to sem jaz) - sobi za goste. To je A, ni važno kje biva, to so njene stvari, to je ona, to je njen dom - ni važno ali jo obiščem v ljubljani na Vrhovcih, v Sarajevu, ali pa na Škotskem! Ne moreš se navezati na prazne stene, navežeš se na dušo stanovanja, ki odraža tebe, v njem se zrcalijo tvoje radosti in male obsesije. Na prvi uč lahko prepoznate stanovanje športnika, pa stanovanje glasbenika, sezonskega delavca, vrtnarja, zapečkarja, grafičnega oblikovalca... Zanimivo bi bilo fotografirati nekaj naključnih stanovanj in ugibati kdo živi v njih. Včasih ponoči, medtem ko hodim po ulici, špegam v stanovanja in se sprašujem kdo živi v njih - jasno da se skozi okno to ne vidi, pa se vseeno sprašujem.


Ko sem se selila semkaj, mi je v ušesih odmeval prijateljičin "To bo leto in pol moj dom, tu se hočem dobro počutit!" Ivernate omare, oplemenitene (kako bedast pridevnik za nekaj tako grdega) z beige furnirjem so bile prva reč, ki je letela iz stanovanja. Sledila je tapicirana obešalna stena iz veže, nato smo celo stanovanje prepleskali - nasilna barva jajčnega rumenjaka, ki mi je v roku enega tedna skoraj razžrla roženico, se je umaknila deviški belini. Ko sta me prejšnji mesec obiskala lastnika najemodajalca, se nista mogla načuditi dejstvu kako veliko se naenkrat zdi stanovanje. "Ja ampak... kje imate pa oblačila??" zgroženo vpraša gospa. "V temle malem predalniku so, lično zložena" odgovorim. "Veste, midva sva bila na začetku rahlo skeptična, ampak vidim da povsem brez razloga. Zanimivo, prejšnja najemodajalka je trdila, da je rumena barva edina, ki sploh paše v to stanovanje!" pristavi gospa. "Aha, pa metrske pvc nalepke z motivi kaktusev na ivernatih stranicah omar tudi" si mislim.


Vsako stanovanje potrebuje malo aklimatizacijske dobe - samo lončnica ni dovolj. Ste kdaj opazili, da različna stanovanja različno dišijo? Kot otroci smo za busta gojili precej bedasto navado, hoje od vrat do vrat. Koliko različnih vonjev! V nekaterih hišah je bil recimo prisoten vonj po domačnosti - po ocvrtih flancatih, vonj po zakurjeni kmečki peči, vonj po dobrih radostnih ljudeh, spet v drugih hišah pa vonj po zatohlem ali pa po človeški zacuknjenosti in zidni plesni. Skratka, kaj hočem povedati?! Da je aklimatizacijska doba tista doba, ko v stanovanju neha odmevati in ko le-to dobi svoj vonj. V glavnem opažam, da stanovanja, ki se nahajajo v blokih novejše izdelave, preprosto nimajo duše in vonja - vsa so hermetično zaprta, vsa imajo nek splošen neoprijemljiv vonj, po katerem ne moreš določiti počutja - kot da bi bil stanovanjski prostor v teh zgradbah ničen - se pravi brez pozitivne in brez negativne energije. Najslabše zgradbe so menda tiste, ki so brez energije - tudi brez negativne.

Se mi zdi, da je v meni malček nomada: kadar grem za nekaj dni v "rojstno hišo", takrat pozabim na svoj dom v Ljubljani, takrat sem tam doma, tam so moje reči, ki jih nisem selila (jih nimam kam), tam je okolje na katerega sem navezana. Kadar skrbim za bratovo stanovanje (in na kosmatega prebivalca, ki živi v njem), takrat se zlahka vživim v misel da je to moj dom - tudi tam se namreč fajn počutim in če s seboj prinesem par svojih reči, je to za tisti kratek čas nekaj dni ali tednov, nekakšen dom. Takrat pozabim na tole malo stanovanje, ki je, v zračni razdalji morda oddaljeno slabe 3 kilometre.

Tole sem zadnjič napisala užaloščeni prijateljici, ki ji pri preganjanju slabe volje ni pomagalo niti pet piv:
Ne vem, saj ni kaj prida tolažba, ampak sama si vedno mislim, kako je fajn, da imamo svoje male svetove, svojo malo pikico zen vrta v tem ponorelem svetu, prostor kamor vstopimo, zaklenemo za seboj in tu ni prostora za zoprneže, ki trgajo brisalce, pa za ljudi, ki mislijo, da je najbolj prav tako kot oni mislijo, pa za vse, ki mislijo da so glavni, pa niso... Potem zakleneš vrata, si narediš močan napitek iz pelinkovca (grenko paše na grenke dni) in brezalkoholnega ingverjevega piva in počneš kar te je volja. A kdaj pomisliš na to, kakšno srečo imamo, da smo vsaj doma svobodni, pa da smo svobodni v svojih glavah?!

Res je, ni boljšega kot po napornem (ali pa tudi nenapornem) dnevu vstopiti v stanovanje, ki diši po tebi, zakleniti vrata, se nasloniti na steno in globoko vdihniti.


Kakšen je vaš dom, kaj ga označuje, kje se najraje zadržujete, se v njem dobro počutite in če se, kaj je tisto, kar vpliva na dobro počutje? Kaj je bila prva stvar, ki ste jo prinesli v stanovanje ter kaj po vašem mnenju naredi dom?

Ta zapis ni nastal zgolj kot sam sebi namen, nastal je tudi zato, ker na tem mestu oznanjam, da bo stanovanje v katerem trenutno živim, od septembra naprej na voljo za vselitev - za dobo 6 mesecev in najverjetneje + 6, kar skupaj znese eno leto. Tlorisni obseg blizu 30m2, lokacija: blizu trnovskih vrat, pritlični prostor, svetel, stanovanje je opremljeno, skupaj s prostorom najamete tudi gospodinjske aparate (tudi likalnik in likalna deska + mikser in kar je še takih malenkosti - naprimer kuhinjski pribor itd). Primerno tudi kot delovni prostor "pisarna" za mirno dejavnost. Najemnina ugodna, stanovanjski stroški prav tako. Dušo stanovanja, lončnico in tekoče milo vzamem s sabo in dušo (lončnice in tekočega mila najverjetneje ne), po preteku zgoraj omenjenega časovnega obdobja prinesem nazaj. Morebitna povpraševanja pošljite na mail (ne v komentarje!) - samo resni in "čisti" (HACCP ni pogoj).


(Pojasnilo za vse, ki se zgražate nad rjavim kuhinjskim odtokom: to je od hektolitrov črnega čaja in je del stanovanjske dušice)


sobota, marec 06, 2010

Norveški veter

_

Petkov koncert Jana Garbareka v kinu Šiška... Je pasalo, po napornem tednu, ko je edino na kar človek zvečer pomisli, postelja, v katero bi se zavalil brez slabe vesti, da je preskočil morebitni dober koncert. Ampak ne... Je bilo treba biti tam. Glasba je precej hitro odplaknila vso nepotrebno navlako preteklega tedna. No ja, najverjetneje je svoje doprineslo tudi dobro pivo, katerega ponujajo v prijetnem lokalu Kina Šiška.


Saj ni kaj povedati... hladen veter s severa, ki se potem tekom koncerta neverjetno otopli in okoli glave zavija še potem ko se človek, po vrnitvi domov ugnezdi med pernato posteljnino...




"Vrač" na tolkalih Trilok Gurtu je iz vedra napolnjenega z vodo, ob pomoči inštrumentov in ne-inštrumentov izvabljal fascinantne zvoke. Take reči je enostavno treba slišati v živo.


Veselim se nove sezone koncertov, ene par je že zacahnanih z rdečo.