četrtek, april 15, 2010

Nove poti

_

Dan se je začel nadvse obetavno: uč sem odprla deset minut po tistem, ko bi se morala zglasiti v neki pisarni in podpisovati en (zame pomemben) dokument. Nič kaj prijeteno, ko te v momentu ko odpreš uč, oblije vroč pot - nekako podoben občutek kot da bi te nekdo polil z vrelo vodo. Še sreča, da uradna oseba, pri kateri sem imela opravek ne grize - ko sva se končno slišali po telefonu, mi je dotična uradna oseba povedala, da je tudi ona zaspala, potem pa kaj hitro oddirjala v službo, kamor je prispela točno deset minut po deveti (takrat ko sem jaz komaj odprla uč) in mislila, da sem že bila tam, pa da sem jo odkurila nazaj domov. Uradni opravek smo preložili na enajsto - dovolj časa torej, da iz sebe izmijem po šoku smrdeč pot, se ogvantam in odvlečem proti centru.
Medtem, ko jo čez dobro uro takole maham proti mestu, čez "moj" drevored, kjer točno ta trenutek vse dehti in cveti, premišljujem kako mi je všeč ta pot v mesto, ki vodi mimo lepih hiš in je zasajena z drevesi, ki so lepa čez vse leto, se spomnim, da bi bilo dobro poklicati najemodajalca in ga pobarati zakaj mi še ni poslal podatka o tem koliko znesejo stroški za pretekli mesec. Pokličem in gospa na drugi strani pove, da je zelo vesela da se slišiva, pa da že cel teden zbira pogum da me pokliče in mi pove... pove... saj vemo kaj. Skratka, gospa je povedala, da se z gospodom selita v drugo hišo, pa da njun sin noče z njima (logično, saj je odrasla oseba) in da bi... khm... V moji glavi panika na eni strani, pa ne-panika na drugi, ampak saj ni panika ampak je, ker načeloma sem mislila da se bom letos selila le enkrat, zdaj pa vse tako kaže da se bom dvakrat... Gospo potolažim, češ da je prišlo do nadvse ljubega naključja, saj moja prijateljica pravkar oddaja garsonjero na Bežigrajskem dvoru, povem da popolnoma razumem njeno situacijo in da ni prav nobene panike in razloga za skrb. Tako: letos se bom torej selila dvakrat: vse tako kaže, da najprej konec aprila, nato pa še v začetku septembra. Lončnica, tekoče milo in jaz gremo na pot! Heleni na tem mestu sporočam, naj bo tamkaj med svojimi fjordi popolnoma potolažena, ponudba za stanovanje še vedno velja, le lokacija bo druga in cena (žal) za 50 eurov višja. Eh, kaj pa je 50 eurov na mesec proti večnosti?!


Sledi uradni opravek ter v nadaljnje s tem povezana kava in neke vrste zajtrk-kosilo (ne maram besede brunch) na soncu, kjer ugotavljamo kako se imamo fajn... Pa potem druga kava in euforično kramljanje z "biznis kolegico" v senci, ker sonca je bilo pa ja že dovolj. Skratka, en fajn dan, ki se začne hektično in se potem nekako poštima tako da je vse lepo in prav...
Po povratku domov klic iz delovnega mesta, odkoder sporočajo, da me gospa na objektu pogreša. Panika - že drugič v tem dnevu bi morala biti nekje kjer me ni, spet potim smrdljivi švi in se sprašujem kako mi je spet uspelo zajebati?! Se je izkazalo, da tokrat ni moja krivda, da je bilo pač narobe napisano na koledarju. Smrdljivo prešvicana in razkuštrana odhitim na objekt kjer me sprejme gospa, ki zaradi moje zamude ni prav nič namrgodena - še so prijazni ljudje na svetu!!
In zdaj... aaah, zen faza v najbolj razmetanem stanovanju pod soncem... Pijem campari džus in razmišljam kaj naj oblečem za današnji koncert v Ortu, potovalni spisek bom naredila ob povratku domov.


Če bi mi danes zjutraj nekdo rekel, da se bom konec meseca selila, bi se mu smejala. Če bi mi lani septembra nekdo rekel, da se bom v prihajajočem letu selila trikrat, bi se mu smejala. In če bi mi pred dobrim mesecem nekdo rekel, da bom 18. aprila v popolni tekaški opremi tekala po Dunaju, bi ga poslala na zaprti oddelek psihiatrije v Polje. Življenje je hecno. Fajn nam je, bi zdajle rekla N. in srknila požirek spiced caipirinhie. Nazdravljam s kampari džusom - bodite v cvetju in ne se sekirat za vsak drek, na koncu se vendarle vedno vse izide (le stanovanje ostane v razsulu) - zunaj sije sonce! Čez dobro uro si na šal pripnem spomladansko broško in se podam v mesto. Morda se pa celo vidimo?!



nedelja, april 11, 2010

ponedeljek, april 05, 2010

Garažna razprodaja

Zanjo smo se s prijateljicama dogovarjale že od jeseni naprej. Garažna razprodaja je lahko krasen izgovor za spomladansko čiščenje in obrantno. No, v bistvu je šlo pri naši "razprodaji" za blagovno menjavo v smislu "ti meni jaz tebi" oz. ti osebi A, oseba A osebi B, oseba B tebi in tako naprej...
Ne morete si predstavljati kaj vse se znajde na taki razprodaji: trije popolnoma novi športni nahrbtniki, komplet čajnika in skodelic, ki ga je gostiteljici podarila oseba, ki je ne mara (zato ni slikce, kaj veste - morda oseba, ki je podarila čajnik bere tale blog in bo potem neznansko užaljena), copati z našitimi školjkicami, glinena maroška posoda v kateri lahko skuhate juho, ogromen keramičen polž v katerega posadite rožo (zelo zavidam prejemnici), nekaj knjig, DVD-jev, lesena roka na katero nataknete nakit, oblačila, torbica iz počitnic v Barceloni, prekratke hlače prinešene iz Tajske, retro taška za shranjevanje dokumentov, ogrlica iz Treh muh (konkretno moja - prodal mi jo je Slavko Gaber) in razne take reči.
Vsaka "donatorka" je svoje reči predstavila v stilu: "Tole je krilo katerega sem si zelo zelo želela. V petek sem ga ugledala, potem cel vikend nisem spala, v ponedeljek sem ga šla kupit. Stalo je celo premoženje. Oblekla ga nisem nikoli." Sledilo je začudeno vprašanje prisotnih: "Zakaj?" "Ne vem." Sledil je predlog (ponujalca ali zbranih) o tem kdo bi bil potencialni prejemnik dotičnega kosa oblačila, nato je novi potencialni lastnik zadevo pomeril, nakar je publika presodila ali zadeva paše ali ne paše - v promet smo spravili cca. 95% reči.
Meni, ki sem pri kupovanju športnih oblačil in rekvizitov pravi škrtuh in naokoli vedno lazim v čudnih, med seboj neujemajočih se, razvlečenih majicah in hlačah, se je prisostvovanje izredno izplačalo. Uplenila sem namreč krasne tekaške hlače, anti švic majici, trenirko, lep in praktičen športni nahrbtik - skratka, reči za katere mi je drugače vedno škoda denarja. Zanimivo je, da je vsak našel nekaj zase, kar je bilo, glede na raznolike prisotne "gištele" in emšoje, kar dosežek. Splošna ugotovitev je bila, da smo nase navlekli reči, ki jih drugače morda sploh ne bi kupili in za nekatere od njih ugotovili, da so nam prav na kožo pisane. Pa tudi zanimivo je bilo videti toliko različnih okusov in stilov na kupu.
Skratka, takale garažna razprodaja je krasen šport in zabava, izgovor za druženje, pa še koristna je, ker se reči tipa "neprištevni nakup/premajhno-preveliko/odsluženo/naveličano" spravi v roke novih lastnikov.
Naslednjič ponovimo s knjigami, porcelanom, CD-ji in še s čim...

nedelja, marec 28, 2010

Doma

_

"Doma" je naslov razstave, ki je od četrtka naprej na ogled v Moderni galeriji. Razstava predstavlja štirideset let dela arhitektov Marte in Franceta Ivanška - neumornih raziskovalcev, snovalcev in podajalcev bivanjske kulture. Njuno delo je sicer širši javnosti, kakor tudi dela mnogih njunih kolegov, slovenskih povojnih arhitektov, zaradi zapostavljenosti, širši javnosti precej neznano. No ja, roko na srce, tudi na FA ju nihče niti omenil ni (na tem mestu se bom vzdržala komentarja o tem, koliko ur predavanj je bilo v 4.5 letih študija namenjenih našemu veleopevanemu mojstru Plečniku).


Ivanškova sta svoje znanje izpopolnjevala na Švedskem, kjer sta nekaj let tudi živela. Od tam sta v naš prostor prinesla idejo o širitvi visoke bivanjske kulture, ki pa, kot bo morda marsikdo zmotno pomislil, ni nujno pogojena z oblastnim okupiranjem prostora (ki smo mu recimo priča dandanes), temveč temelji na skromnosti in harmoničnem življenju z naravo. Predvsem varčen in spoštljiv odnos do okolja ter zadržano oblikovanje sta bili njuni vodili pri snovanju.
Med drugim sta oblikovala celotno sosesko Murgle, domova ostarelih na Koleziji ter Taboru, (kjer sta oblikovala tudi notranjo opremo), njuno delo je kuhinja Svea iz leta 1961, v Ljubljani pa sta odprla trgovino s pohištvom in gospodinjskimi dodatki Interier, nato pa enako trgovino z imenom Ambient tudi v Mariboru.


Marsikdo se bo ob pogledu na podatke kvadratur na zgornji fotografiji zgrozil, vendar pa, če pogledate primer spodnjega tlorisa (sicer ni pripadajoč k zgornjemu tekstu), lahko vidite, kako dobro je zasnovan in kako še danes aktualen ter, v nasprotju s tlorisi, ki jih srečujemo v prenekateri današnji novogradnji, human. Ivanškova sta posebno pozornost posvečala zadostni kvadraturi zelenih površin - tako skupnih v soseski, kot tudi intimnih - ograjenih zazelenjenih atrijih.


Razstava je zasnovana pregledno in domiselno - na spodnji fotografiji: Tloris ene od murglskih hiš v merilu 1:1, z nekaj originalnimi kosi opreme, postavljene na konkretno mesto (na fotografiji ob vratih kuhinja Svea, prvotno last zakoncev Ivanšek).


Spodnja fotografija: Na razstavi so prisotne intervencije sodobnih umetnikov - konkretna na fotografiji spodaj je delo Petre Varl.



Ivanškova sta, kot že rečeno, veliko pozornost posvečala bivanjski kulturi kot taki. Na fotografiji: zasnova novoletnega pogrinjka.


Konkreten pogrinjek s kosi pohištva ter dodatki iz trgovine Interier:


Originalen pult iz njune trgovine, s konkretnimi prodajnimi artikli (replike svečnikov lahko kupite v muzejski trgovini).


Na spodnji fotografiji: originalni ovojni papir in nalepke s pripadajočo grafiko.


Kristal finske trgovine Italla. Že takrat...


Nujen obisk za vse, ki vas zanima razvoj bivanjske kulture, pa za tiste, ki radi vohljate po zaprašenem, za vse nostalgike ter retro navdušence!!


P.S. Hvala Evi za info! :)

sobota, marec 27, 2010

Alžirski večer

_

Se strinjam, tile kolački so nadvse zveličavni - tako po videzu, kot tudi po okusu, njihova edina slabost je, da človek misli, da mora vse po vrsti preizkusiti: najprej en srček, pa potem eno marcipanovo rožico, pa še eno figo, za figo morda en pistacijin kvadratek, pa nato še eno v list zavito lešnikasto štručko... Hudič je, ker se pod to plastjo skriva plast slaščic v spet drugačnih oblikah... Menda je vse skupaj narejeno iz "natural ingredients", kar človeku vzbudi nek lažen občutek dovoljenega prenažiranja. Si raje ne predstavljam koliko cukrove vode je potrebno, da človek iz oreščkov in suhega sadaj lahko oblikuje takele pregrešno lepe prigrizke! Oreščki so menda precej potuhnjeni, skrijejo se nekam v želodec in čakajo bogsigavedi kaj, cuker pa... cuker pa človeka natera, da si k posteljnem vzglavju položi tekaške superge in uro naravna na 8 zjutraj. Pa da vidimo al sem karakter al ne - mraza ni več in to, da malček sopiham po stopnicah peš v četrti štuk, je najbrž tudi že dovolj velik razlog za alarm?!


Ob tehle mehkih datljih sem se spomnila Malčijinega recepta, na katerega sem že malo pozabila, je pa sila enostaven in zelo dober: datelj izkoščičimo in v zarezo vstavimo podolgovat košček marcipana ter košček kandiranega ananasa. Do polovice ga pomočimo v stopljeno čokolado, nato pa v kokosovo moko. Ena taka fajn slaščica za vse tiste, ki ne bi pekli pa bi goste vseeno radi očarali s kakšno dobro slaščico. Malči pravi, da se recept imenuje "Datelji gospoda Pera".


Tole sicer ni prav nič alžirsko, je pa fajn - ledenomrzle pijače s pridihom zeliščnega superalkohola so vedno dober izgovor - zelišča za zdravje!


Kdo ugane kaj je predmet na sliki?!

torek, marec 23, 2010

Abstraktno...

_

Abstraktna zadeva na fotografiji ni olje na platnu, je pa olje na skodelici - imam namreč nov hobi, ki se imenuje "izmišljevanje najbolj čudnih solat pod soncem". Pravzaprav gre za dve solati, ena je bolj čudna od druge, obedve z enako čudnim prelivom.
Za preliv zmešamo: soke ene limete, šluk sončničnega olja, ščep soli, malo žličko medu z dodano pomarančo (lahko je tudi navaden med), posušen čili v prahu ter limonsko travo v prahu - vse skupaj zmešamo v možnarju.
Solatni osnovi sta dve, prva je sestavljena iz rdečega radiča ter nalistanih topaz jabolk - za eno osebo vzamemo eno malo glavico radiča ter eno topaz jabolko. Druga pa je sestavljena iz naribane surove rdeče pese in naribanega topaz jabolka. K obema solatama bi po mojem mnenju lepo pasal pečen piščanec, ampak jaz ju jem kot samostojno jed. Kadarkoli, najraje opolnoči, medtem ko z Miss Marple raziskujem umore na angleškem podeželju.
_

torek, marec 16, 2010

Dom je tam kjer si ti!

_

V stanovanje v katerem trenutno živim, sem se vselila z eno plastično vrečko v roki - dobesedno. Slučajno se je primerilo tako, da sem tu prenočila prej kot sem si bila mislila. Naslednji dan sem kupila lončnico in tekoče milo z vonjem vrtnice. Najbrž se marsikomu zdi čudno, da je prva reč, ki jo človek prinese v stanovanje (če ne štejemo pvc vrečke z rezervnimi cunjami, odejo ter rjuho) ravno lončnica. Ko v stanovanje prineseš lončnico, simbolno poveš: "Tu sem doma."


Ne trdim da je dom samo eden, nikakor seveda tudi ne trdim, da je dom "rojstna hiša". Dom je tam kjer si ti, tam kjer nisi na obisku, tam kjer nekaj časa bivaš in se dobro počutiš. Se bere kot da je pogoj, da nek prostor okarakteriziraš kot dom, to, da se v njem dobro počutiš. Res je, veliko ljudi se v svojem domu ne počuti dobro, pa imajo prav tako nek dom. No, zame osebno dom pomeni dobro počutje. In če se v domicilu ne bi dobro počutila, bi bežala drugam.
Se spominjam časa, ko se je prijateljica za leto in pol selila v Sarajevo. Odločila se je, da tja prenese vse svoje pohištvo ter vse reči, ki so ji pri srcu. Menda so se ji znanci čudili, češ: "Kaj pa kompliciraš z opremo in s stvarmi, saj boš tam le leto in pol!" Njen odgovor je bil: "Tam bo leto in pol moj dom, v njem se hočem dobro počutit!" Ko sem jo mesec kasneje obiskala, mi je na misel prišel naslov tele objave: "Dom je tam kjer si ti!" - njeno pohištvo, nnajljubše šalce v omari, pisani magnetki na hladilniku, porumenel listek s srčnim izlivom I-ju, pisana prešita odeja v tako imenovani Vanjini sobi (to sem jaz) - sobi za goste. To je A, ni važno kje biva, to so njene stvari, to je ona, to je njen dom - ni važno ali jo obiščem v ljubljani na Vrhovcih, v Sarajevu, ali pa na Škotskem! Ne moreš se navezati na prazne stene, navežeš se na dušo stanovanja, ki odraža tebe, v njem se zrcalijo tvoje radosti in male obsesije. Na prvi uč lahko prepoznate stanovanje športnika, pa stanovanje glasbenika, sezonskega delavca, vrtnarja, zapečkarja, grafičnega oblikovalca... Zanimivo bi bilo fotografirati nekaj naključnih stanovanj in ugibati kdo živi v njih. Včasih ponoči, medtem ko hodim po ulici, špegam v stanovanja in se sprašujem kdo živi v njih - jasno da se skozi okno to ne vidi, pa se vseeno sprašujem.


Ko sem se selila semkaj, mi je v ušesih odmeval prijateljičin "To bo leto in pol moj dom, tu se hočem dobro počutit!" Ivernate omare, oplemenitene (kako bedast pridevnik za nekaj tako grdega) z beige furnirjem so bile prva reč, ki je letela iz stanovanja. Sledila je tapicirana obešalna stena iz veže, nato smo celo stanovanje prepleskali - nasilna barva jajčnega rumenjaka, ki mi je v roku enega tedna skoraj razžrla roženico, se je umaknila deviški belini. Ko sta me prejšnji mesec obiskala lastnika najemodajalca, se nista mogla načuditi dejstvu kako veliko se naenkrat zdi stanovanje. "Ja ampak... kje imate pa oblačila??" zgroženo vpraša gospa. "V temle malem predalniku so, lično zložena" odgovorim. "Veste, midva sva bila na začetku rahlo skeptična, ampak vidim da povsem brez razloga. Zanimivo, prejšnja najemodajalka je trdila, da je rumena barva edina, ki sploh paše v to stanovanje!" pristavi gospa. "Aha, pa metrske pvc nalepke z motivi kaktusev na ivernatih stranicah omar tudi" si mislim.


Vsako stanovanje potrebuje malo aklimatizacijske dobe - samo lončnica ni dovolj. Ste kdaj opazili, da različna stanovanja različno dišijo? Kot otroci smo za busta gojili precej bedasto navado, hoje od vrat do vrat. Koliko različnih vonjev! V nekaterih hišah je bil recimo prisoten vonj po domačnosti - po ocvrtih flancatih, vonj po zakurjeni kmečki peči, vonj po dobrih radostnih ljudeh, spet v drugih hišah pa vonj po zatohlem ali pa po človeški zacuknjenosti in zidni plesni. Skratka, kaj hočem povedati?! Da je aklimatizacijska doba tista doba, ko v stanovanju neha odmevati in ko le-to dobi svoj vonj. V glavnem opažam, da stanovanja, ki se nahajajo v blokih novejše izdelave, preprosto nimajo duše in vonja - vsa so hermetično zaprta, vsa imajo nek splošen neoprijemljiv vonj, po katerem ne moreš določiti počutja - kot da bi bil stanovanjski prostor v teh zgradbah ničen - se pravi brez pozitivne in brez negativne energije. Najslabše zgradbe so menda tiste, ki so brez energije - tudi brez negativne.

Se mi zdi, da je v meni malček nomada: kadar grem za nekaj dni v "rojstno hišo", takrat pozabim na svoj dom v Ljubljani, takrat sem tam doma, tam so moje reči, ki jih nisem selila (jih nimam kam), tam je okolje na katerega sem navezana. Kadar skrbim za bratovo stanovanje (in na kosmatega prebivalca, ki živi v njem), takrat se zlahka vživim v misel da je to moj dom - tudi tam se namreč fajn počutim in če s seboj prinesem par svojih reči, je to za tisti kratek čas nekaj dni ali tednov, nekakšen dom. Takrat pozabim na tole malo stanovanje, ki je, v zračni razdalji morda oddaljeno slabe 3 kilometre.

Tole sem zadnjič napisala užaloščeni prijateljici, ki ji pri preganjanju slabe volje ni pomagalo niti pet piv:
Ne vem, saj ni kaj prida tolažba, ampak sama si vedno mislim, kako je fajn, da imamo svoje male svetove, svojo malo pikico zen vrta v tem ponorelem svetu, prostor kamor vstopimo, zaklenemo za seboj in tu ni prostora za zoprneže, ki trgajo brisalce, pa za ljudi, ki mislijo, da je najbolj prav tako kot oni mislijo, pa za vse, ki mislijo da so glavni, pa niso... Potem zakleneš vrata, si narediš močan napitek iz pelinkovca (grenko paše na grenke dni) in brezalkoholnega ingverjevega piva in počneš kar te je volja. A kdaj pomisliš na to, kakšno srečo imamo, da smo vsaj doma svobodni, pa da smo svobodni v svojih glavah?!

Res je, ni boljšega kot po napornem (ali pa tudi nenapornem) dnevu vstopiti v stanovanje, ki diši po tebi, zakleniti vrata, se nasloniti na steno in globoko vdihniti.


Kakšen je vaš dom, kaj ga označuje, kje se najraje zadržujete, se v njem dobro počutite in če se, kaj je tisto, kar vpliva na dobro počutje? Kaj je bila prva stvar, ki ste jo prinesli v stanovanje ter kaj po vašem mnenju naredi dom?

Ta zapis ni nastal zgolj kot sam sebi namen, nastal je tudi zato, ker na tem mestu oznanjam, da bo stanovanje v katerem trenutno živim, od septembra naprej na voljo za vselitev - za dobo 6 mesecev in najverjetneje + 6, kar skupaj znese eno leto. Tlorisni obseg blizu 30m2, lokacija: blizu trnovskih vrat, pritlični prostor, svetel, stanovanje je opremljeno, skupaj s prostorom najamete tudi gospodinjske aparate (tudi likalnik in likalna deska + mikser in kar je še takih malenkosti - naprimer kuhinjski pribor itd). Primerno tudi kot delovni prostor "pisarna" za mirno dejavnost. Najemnina ugodna, stanovanjski stroški prav tako. Dušo stanovanja, lončnico in tekoče milo vzamem s sabo in dušo (lončnice in tekočega mila najverjetneje ne), po preteku zgoraj omenjenega časovnega obdobja prinesem nazaj. Morebitna povpraševanja pošljite na mail (ne v komentarje!) - samo resni in "čisti" (HACCP ni pogoj).


(Pojasnilo za vse, ki se zgražate nad rjavim kuhinjskim odtokom: to je od hektolitrov črnega čaja in je del stanovanjske dušice)


sobota, marec 06, 2010

Norveški veter

_

Petkov koncert Jana Garbareka v kinu Šiška... Je pasalo, po napornem tednu, ko je edino na kar človek zvečer pomisli, postelja, v katero bi se zavalil brez slabe vesti, da je preskočil morebitni dober koncert. Ampak ne... Je bilo treba biti tam. Glasba je precej hitro odplaknila vso nepotrebno navlako preteklega tedna. No ja, najverjetneje je svoje doprineslo tudi dobro pivo, katerega ponujajo v prijetnem lokalu Kina Šiška.


Saj ni kaj povedati... hladen veter s severa, ki se potem tekom koncerta neverjetno otopli in okoli glave zavija še potem ko se človek, po vrnitvi domov ugnezdi med pernato posteljnino...




"Vrač" na tolkalih Trilok Gurtu je iz vedra napolnjenega z vodo, ob pomoči inštrumentov in ne-inštrumentov izvabljal fascinantne zvoke. Take reči je enostavno treba slišati v živo.


Veselim se nove sezone koncertov, ene par je že zacahnanih z rdečo.

sobota, februar 27, 2010

Krožek ročnih del

_

Kvačkanje in štrikanje ni bilo nikoli moja domena. Pri krožku ročnih del sem se sicer še nekaj trudila, pa ni bilo nobenega pravega haska. Potem sem na kvačkanje gladko pozabila. Se mi je zdelo, da je to pač domena dolgočasnih starih mam, katere, z velikimi želvovinastimi okvirji na nosu, posedajo za pečmi. Z željo po kvačkanih rečeh me je okužila blogerska kolegica in prijateljica, coprnicaVale. Že ko sva se septembra potepali po Bruslju in Gentu, sva morali nujno vstopiti v vsako izmed trgovinic z volno, potipati neskončno število volnenih niti, razmišljali sva o tem, kako bi pokupili enormne količine te lepe volne in si jo kar v paketu poslali domov. No, pojma nisem imela takrat kaj bi počela s to volno. Vale mi je čez zimo napletla par stvari, te pletenine pa, ne samo da so me grele, še pod kožo so mi začele lezti. Pa se je N. nekega lepega dne spomnila, da bi rada imela odejo iz kvačkanih granny squares. "Misliš da bi nas tvoja prijateljica naučila kako se dela tele babičaste kvadratke?!" me je lepega dne vprašala. In smo se zmenili da poskusimo in ovržemo predsodke, da je kvačkanje le za dolgočasne stare mame.


Neverjetno, ampak prav terapevtsko je vrtenje zakrivljene palčke in pretikanje skozi zankice. Do kvadratkov sicer nismo prišli (mislim pa, da mi ne manjka kaj dosti), prav predstavljam si, da bom pa morda, ko jih osvojim, ob povratku iz delovnega mesta, vsak večer skvačkala enega. Me zanima v kolikem času bi jih nabrala za eno ornk dekco?!


Popoldne sta prišla kuhar in njegov pepelnato siv mačji pomočnik. Pomočnik je kaj hitro zlezel pod kavč in zaspal, kuhar pa je med tem poprijel za kuhalnico in začel variti curry. Najverjetneje smo se mu zdele precej čudne, vse to štetje in neki čudni izrazi: "šibica gor, šibica dol, pa štetje, polglasni monologi in vmes tišina, da bi jo človek lahko rezal.


Pomočnik, še preden je zlezel pod kavč.


Gospa mačka, ki jo je nenaden prihod kuharjevega pomočnika neverjetno vznemiril. Pač, nismo vsi družabni, nekateri so čisto veseli, če sami samcati ždijo po mizo in vlečejo na ušesa čudne kvačkarske izraze.


Tile čudni križci na papirju so "šibice", zelena reč pa eden mojih prvih polizdelkov. Zanimivo se je učiti brati vzorce, da ne omenjam vznemirjenje ob rezultatu - ko neke čudne krace na papirju postanejo otipljiva reč.


Curry je bil nenadkriljiv. Nikogar ni bilo, ki bi ne vzel repeteja, skoraj je nastala vrsta pri piskru, ostalo je le za vzorec dišeče zmesi. Za vse currya lačne: Jamie's dinners, stran 29.


Tele tortice objavljam za Ano, da jo malo podražimo. :) Marcipanova je zmagovalka, sicer so pa vse božanske in prav vsi smo si jih zaslužili.


Kuharjev pomočnik je utrujen.


Gostje so odšli, meni pa za vrat dihajo renderji. Veliko raje bi vadila izdelavo volnenih krogcev, nanizanih eden poleg drugega... Morda kakšnega naredim med odmorom. Sicer pa imam odlično idejo glede reševanja kriznih momentov na delovnem mestu: čez cesto na klopco - s kvačko in volneno klobko v roki! :)

četrtek, februar 25, 2010

K vragu!

Kolerik sem. Ko gre kaj narobe, često uporabim vse kletnice tega sveta. Če bi jih tisti moment obstajalo dvakrat ali trikrat toliko, bi uporabila tudi vse tiste. Menda, da se za dame ne spodobi, da bi grdo govorile. Sama to počnem z največjim veseljem (jezo) in po tem početju si niti ne izperem ustne votline. Da, moj jezik je umazan, pa kaj! Na vsakih nekaj dni ga očistim z jogijskim strgalom za jezik in raje ne povem, kaj vse se nabere na tistem strgalu - nočete vedeti!
Skratka, danes okoli enajste, sem, povsem dobre volje, dospela na svoje delovno mesto. Metem ko sem se približevala pisarni, sem izza vhodnih vrat slišala glasno rjovenje (kar me sicer ni prav nič začudilo, tako rjovenje namreč poslušam vsak dan po 8 ur na dan, tako pač je, če v eni pisarni delajo štiri osebe s tendenco po glasnemu govorjenju). Nič posebnega se mi ni zdelo, čeprav je bilo morda vpitje za jakost glasnejše kot običajno. Ko sem stopila skozi vrata, so mi rjoveče osebe povedale nekaj, zaradi česar sem pričela rjoveti tudi sama. Najbrž ni treba še enkrat poudarjati, da sem pri tem uporabila vse kletvice tega sveta. Sem se nekako pomirila, se usedla za računalnik in oddelala eno uro, pa se še vedno nisem čisto pomirila. In sem se zategadelj odločila, da rabim svež zrak in pot do fotokopirnice se je tisti trenutek zdela pravi razlog za to da grem ven in globoko vdihnem. Na poti ven pa me je prešinila misel na to, da pobegnem. Namesto v fotokopirnico sem jo torej ucvrla v drugo smer - po soncu proti Paninoteki po najboljši špinačni sendvič, besnenje me je namreč pošteno zlakotnilo! Ko sem pojedla najboljši špinačni sendvič, mi je padlo na misel, da moram nujno stopiti do oddelka bivšega Centromerkurja po nekaj drobnjarij za sobotno delavnico. Koj sem se boljše počutila in vse kletvice so izpuhtele iz misli. Grem torej do Centromerkurja, kupim želeno ter nazaj grede pokličem prijateljico. "Kje si?" vpraša. "Na poti iz mesta, pa ti?" "Jaz... jaz sem imela celo štalo v pisarni in sem mirne volje oblekla plašč in odšla ven. Zdaj sedim na klopci na soncu in gledam v zrak." "Haha, jaz tudi na pobegu, pa kaj je to za en dan danes?!" "Greš na kavo?" "Grem!" Ko se srečava, N pove, da je med potjo srečala svojo prijateljico E, da je tudi E pobegnila iz pisarne, da jo je povabila naj se nama pridruži na kavi, ampak E meni, da je tako razkurjena, da ji ne bo pomagala nobena kava, tega sveta temveč le sprehod po Tivoliju. Na tem mestu se mi postavlja vprašanje, če ni bila morda Ljubljana danes okoli ene popoldne, polna ljudi, ki so bežali pred službo, pred norci, pred sodelavci, šefi, pred manipulatorskimi strankami in pred kdove čim še?! Čeprav se mi vsi na soncu sedeči niso zdeli prav nič ubežnikom podobni, ampak... saj najbrž se tudi jaz njim nisem zdela?!
Nadaljevanje zgodbe je sila predvidljivo: kava na nabrežju, izpovedovanje pisarniških tegob ter družna ugotovitev in zaključek, da so ljudje nori in sva se, dobre volje, vrnili vsaka v svojo pisarno.
Nauk zgodbe? Pošiljanje k vragu in korakanje v smeri proti soncu pomaga!

nedelja, februar 21, 2010

Je.

_

Pomlad namreč. Tole cvetje je včeraj, med naletavanjem mokrega snega, našlo pot v košaro, med ohrovt, korenček in kislo zelje. Narcise, ene izmed meni ljubših rož, tele s prav posebnim, nič narcisastim, temveč bolj vonju staromamskega parfuma za v opero, podobnim vonjem. Pomlad imam najraje takrat, ko je še ni, ko le obeta: prvo sonce, prve rože prinešene iz dvorišča domačije nekje na primorskem, žvrgolenje ptic ko se zdani...

nedelja, februar 14, 2010

Ležeren nedeljski kruhek

_

A zakaj ležeren? Zato, ker priprava poteka ležerno.
Vstanemo ob pol desetih, skuhamo vrč čaja (če čaja ne marate, si lahko skuhate kavo), se eno uro poslanjamo po kavču in beremo razno. Med branjem precej ležerno pogledujemo na uro in se tam okoli enajste odločimo, da bo končno treba v trgovino, saj nam jo bodo v nasprotnem primeru pred nosom zaprli (ker trgovina je, kot bomo v nadaljnje ugotovili, pred nosom). Ker smo ležerni in ker je trgovina pred nosom, preko pižame nataknemo plašč, obujemo skibucke in se podamo čez cesto. Kupimo kocko kvasa, kilogram polnozrnate moke, drugega nič, saj imamo ovsene kosmiče, proseno kašo, sončnične peške in oljčno olje že v omari.
Priprava poteka takole:
V neosoljeni vodi skuhamo dobro pest in pol prosene kaše in jo ohladimo.
V teflonki prepražimo pest sončničnih semen
V vodi namočimo dobro pest ovsenih kosmičev.
Naredimo kvasni nastavek.
Medtem natehtamo pol kilograma moke, v katero fliknemo zajeten ščep soli (po okusu).
Vse skupaj zmešamo, v zmes ulijemo šluk oljčnega olja, položimo v posodo in hajamo dobro uro. Nato testo pregnetemo, fliknemo na pekač prekrit s papirjem za peko in hajamo še dodatne pol ure. Pečico prikurimo na 200 stopinj celzija, hlebček pečemo cca. 40 munut, oziroma tako dolgo, da le-ta, ko ga obrnemo okoli in potrkamo po dnu, votlo zadoni.

Vmes skuhamo kosilo, gremo pod tuš in se lepo uredimo. Hlebček zavijemo v prtič in se podamo v goste. Nadaljnji razplet zgodbe je odvisen od vsakega posameznika, mi smo na kruh mazali pregrešno dober bakala in tunino pašteto z Viškovega, lahko pa ga, zaradi mene, jeste tudi samega, tako nebeško dober je!
Po vrnitvi domov zamesite še za en hlebček, v hladilniku imate namreč lonček bakalaja in tunine paštete, ki ste ga zatrejdali za kruh. Problem je, da bo vse to jutri treba nekam namazati in zato je treba speči nov kruhek, ki pa ne bo več ležeren nedeljski kruhek, temveč ležeren ponedeljkov kruhek, saj se bo, ko bo le-ta pečen, nedelja že prevesila v ponedeljek. (Ne ne, miši mi pri peki ne pomagajo, zakaj vprašate?!)
Kaj je posebnost tega kruha? To, da mu da kuhana prosena kaša tako fajn pocasto vlažno strukturo, pa zavoljo kaše je malo sladkast - ne preveč temveč ravno prav. Kdor ne verjame, naj poskusi!

P.S. Recept za ohrovtov narastek pa kdaj drugič, današnje fotografije namreč niso preveč uspele, pa ne bo tako zanimivo, če objavim le recept brez fotografije.

Iz belega... v belo

_

nedelja, februar 07, 2010

Bodi zima!

_

Tale zima, čez katero se nekateri že tako vztrajno pritožujejo, me pravzaprav letos kar malo zabava. Všeč mi je. Bolj ko je mraz in bolj ko naletava sneg in se vrtinči v morebitnem vetru, bolje se počutim. Verjamem, da sem vam najbrž že stokrat povedala, pa vam bom zdajle še stoprvič: kot britev oster mraz se mi zdi neznansko fajn, obujem skibucke, pa ta debele štumfe, na roke nataknem pingvinske rokavice, na glavo pa si poveznem škratovsko pleteno kapuco in taka, malo hecna, odkrevsam na falafel. Pozimi zunanji izgled ni tako zelo pomemben. Zima kot taka je kot nalašč za snovanje novih planov, pa za popravljanje starih grehov (no, potem so tu še "tekoče zadeve", katerih je tudi vedno preveč). Po drugi strani pa je zima predvsem čas za počitek, kar naj bi načeloma šlo skupaj s snovanjem novih planov, ampak roko na srce: kaj je počitek že nekaj časa ne vem več. Najbrž je prav tako, saj bodo nemara kdaj prišli tudi taki dnevi ko bom kupila daljnogled, buljila skozi luknjo v zavesi in imela naštudirano kaj počno ljudje, ki živijo v bloku nasproti mene (do takrat pa bom v svet gledala skozi kalejdoskop). Ali pa tudi ne, morda bom kupila Lady in spremljala zgodbe ljudi, ki imajo življenja, zgodbe "slavnih", ki gredo zdaj mimo mene. Skratka, trenutno nimam časa za tovrstne hece, na grbo sem si namreč nakopala nekaj pomembnejših (in veliko bolj vznemirljivih) reči. Medtem ko se ukvarjam z razmišljanjem o teh "wanna be" rečeh in divjam na vznemirljive sestanke, ki dvigajo ustvarjalni adrenalin, se pa občasno celo zalotim ob misli, da bi rada nekam ušla. Pravzaprav mi ni nič hudega, a na momente me prešine želja po pobegu - morda potrebujem malo akcije?!
Sicer ne vem kako se proti temu borite vi, ampak sama imam včasih občutek, da me življenje prehiteva po desni. Prav nič tako neznansko pomembnega ne počnem, da bi utegnila pomisliti, da se bo, če ta moment neham delati to kar delam, svet ustavil. Pa se kljub temu obnašam tako. Sem preveč perfekcionistke?! Če se jutri uležem na kavč in se iz njega ne poberem cel teden, se bo svet še vedno vrtel naprej?! Najbrž. Morda bo zavoljo tega rahlo trpel moj mesečni proračun, ampak svet se bo vrtel naprej in preživela bom.
Najbrž bi morala na tem mestu še kaj napisat, kaj pa vem?! Ampak saj itak nisem ničesar povedala. Naj vam prišepnem na uho: tudi nisem imela namena. Pišem ker rada pišem, to da vam nič ne povem pa pravzaprav niti ni tako zelo važno. Lažem! Pišem zato, ker se mi ne da pobrati in zložiti sveže opranih cunj in pospraviti reči, ki ležijo vsevprek in jih je treba dati na svoje mesto. In vi me berete. Berete me zato, ker niste kupili Lady. Ali pa me morda berete zato, ker ste jo že prebrali. Ali pa zgolj zato, ker nimate daljnogleda in ne morete špegati k sosedovim, ali pa vam je preveč škoda zavese, da bi vanjo naredili luknjo in zato, namesto da bi gledali kaj počno pri sosedovih, berete Tok zavesti. Na tem mestu vas bom prepustila v nemilosti - prepustila vas bom druženju z, za vrat z dolgo sapo dihajočem, dolgčasom in razmišljanju o tem ali so bullmastifi pasma psov, ki spadajo med nevarne pasme ali pač ne in se šla končno spoprijet s štumfi, gatami in ostalo oblačilno navlako, ki navešena na stojalu čaka, da jo nekdo lepo zloži, oziroma gre nad njo zganjat svoj perfekcionizem. Moje cunje ne dišijo. Ne uporabljam kaj posebno nad-dišečega pralega praška, za mehčalec pa komaj vem da obstaja. Moje cunje dišijo po meni. In kadar je mraz oster kot britev, takrat te cunje dišijo po najbolj močnem in osladnem parfumu na svetu - tudi zavoljo tega imam rada mrzlo zimo: ker tudi najbolj smrdljiv parfum v ostrem mrazu lepo diši! Vse je relativno!

Poslušam: Moonshiner


torek, februar 02, 2010

Izkoriščevalska prasica drugič / Kaj smo se naučili v prvem delu?!

Po objavi prispevka smo na veliko debatirali v komentarjih, z nekaterimi za mizo ob kavici, spet drugi ste poslali mail, ker se iz osebnih razlogov niste želeli javno izpostaviti, nekateri ste me na hitro podrezali po g-talku, skratka, takrat ko sem kliknila "javno objavi", se mi niti sanjalo ni, kako prepotrebna debata je to.
Včeraj sem med drugim prejela prijateljičin mail z naslednjo vsebino:
"Pazi to, zjutraj zazvoni telefon v pisarni in neka ženska pove, da ji je ime Slavi in da se poznava, saj sva bili leta nekoč na počitnicah z isto agencijo. Res sva potovali z isto agencijo, vendar sem se sama predčasno vrnila domov in ženske se niti najmanj ne spomnim (od takrat je minilo več kot deset let). Prijazno ji povem, da se je ne spomnim, ona pa meni, da od mene rabi to in to uslugo ter... (na tem mestu si najbrž predstavljate, kako se je zgodba imela nadaljevati)... Potem, ko sem ji povedala dejstva - o tem kako poslujemo, pa da nas kontrolirajo itd, mi je ženska razložila svoje mnenje o meni, ki me je katapultiralo v nebo. Potem grem iz čistega obupa na internet in preberem tvoj blog. Sveta nebesa!"
Sva potem danes z isto prijateljico debatirali po telefonu in ugotovili, da je stvar dokaj problematična, kajti, tako kot tudi za vse ostale stvari na tem svetu, ne obstaja en in isti recept, ki bi reševal tovrstne situacije. Prijateljica je omenila, da pozna nekoga, ki svoje storitve prijateljem zaračunava z 20% popustom - to se mi zdi fer in korektno. Spet drug prijatelj je predlagal, da bomo, če bomo kdaj v situaciji "uslugodajalec-uslugoprositelj" uslugo že vnaprej okarakterizirali, oziroma ji določili ceno/ali morebitno ne-ceno oziroma kompenzacijo, tako ne bo možnosti, da bi po opravljenem delu prišlo do kakršnih koli nesoglasij.
Moj zaključek zgodbe je takle: to, ali bom nekomu naredila uslugo (pa naj bo le-ta zastonj ali pa po prijateljski ceni) je moja IZBIRA in ne DOLŽNOST!

Lepo vas pozdravljam,

vaša Izkoriščevalska prasica