Alžirski večer

_

Se strinjam, tile kolački so nadvse zveličavni - tako po videzu, kot tudi po okusu, njihova edina slabost je, da človek misli, da mora vse po vrsti preizkusiti: najprej en srček, pa potem eno marcipanovo rožico, pa še eno figo, za figo morda en pistacijin kvadratek, pa nato še eno v list zavito lešnikasto štručko... Hudič je, ker se pod to plastjo skriva plast slaščic v spet drugačnih oblikah... Menda je vse skupaj narejeno iz "natural ingredients", kar človeku vzbudi nek lažen občutek dovoljenega prenažiranja. Si raje ne predstavljam koliko cukrove vode je potrebno, da človek iz oreščkov in suhega sadaj lahko oblikuje takele pregrešno lepe prigrizke! Oreščki so menda precej potuhnjeni, skrijejo se nekam v želodec in čakajo bogsigavedi kaj, cuker pa... cuker pa človeka natera, da si k posteljnem vzglavju položi tekaške superge in uro naravna na 8 zjutraj. Pa da vidimo al sem karakter al ne - mraza ni več in to, da malček sopiham po stopnicah peš v četrti štuk, je najbrž tudi že dovolj velik razlog za alarm?!

Ob tehle mehkih datljih sem se spomnila Malčijinega recepta, na katerega sem že malo pozabila, je pa sila enostaven in zelo dober: datelj izkoščičimo in v zarezo vstavimo podolgovat košček marcipana ter košček kandiranega ananasa. Do polovice ga pomočimo v stopljeno čokolado, nato pa v kokosovo moko. Ena taka fajn slaščica za vse tiste, ki ne bi pekli pa bi goste vseeno radi očarali s kakšno dobro slaščico. Malči pravi, da se recept imenuje "Datelji gospoda Pera".

Tole sicer ni prav nič alžirsko, je pa fajn - ledenomrzle pijače s pridihom zeliščnega superalkohola so vedno dober izgovor - zelišča za zdravje!

Kdo ugane kaj je predmet na sliki?!

Smisel za humor

_

_

Abstraktno...

_

Abstraktna zadeva na fotografiji ni olje na platnu, je pa olje na skodelici - imam namreč nov hobi, ki se imenuje "izmišljevanje najbolj čudnih solat pod soncem". Pravzaprav gre za dve solati, ena je bolj čudna od druge, obedve z enako čudnim prelivom.
Za preliv zmešamo: soke ene limete, šluk sončničnega olja, ščep soli, malo žličko medu z dodano pomarančo (lahko je tudi navaden med), posušen čili v prahu ter limonsko travo v prahu - vse skupaj zmešamo v možnarju.
Solatni osnovi sta dve, prva je sestavljena iz rdečega radiča ter nalistanih topaz jabolk - za eno osebo vzamemo eno malo glavico radiča ter eno topaz jabolko. Druga pa je sestavljena iz naribane surove rdeče pese in naribanega topaz jabolka. K obema solatama bi po mojem mnenju lepo pasal pečen piščanec, ampak jaz ju jem kot samostojno jed. Kadarkoli, najraje opolnoči, medtem ko z Miss Marple raziskujem umore na angleškem podeželju.

_

Dom je tam kjer si ti!

_

V stanovanje v katerem trenutno živim, sem se vselila z eno plastično vrečko v roki - dobesedno. Slučajno se je primerilo tako, da sem tu prenočila prej kot sem si bila mislila. Naslednji dan sem kupila lončnico in tekoče milo z vonjem vrtnice. Najbrž se marsikomu zdi čudno, da je prva reč, ki jo človek prinese v stanovanje (če ne štejemo pvc vrečke z rezervnimi cunjami, odejo ter rjuho) ravno lončnica. Ko v stanovanje prineseš lončnico, simbolno poveš: "Tu sem doma."


Ne trdim da je dom samo eden, nikakor seveda tudi ne trdim, da je dom "rojstna hiša". Dom je tam kjer si ti, tam kjer nisi na obisku, tam kjer nekaj časa bivaš in se dobro počutiš. Se bere kot da je pogoj, da nek prostor okarakteriziraš kot dom, to, da se v njem dobro počutiš. Res je, veliko ljudi se v svojem domu ne počuti dobro, pa imajo prav tako nek dom. No, zame osebno dom pomeni dobro počutje. In če se v domicilu ne bi dobro počutila, bi bežala drugam.
Se spominjam časa, ko se je prijateljica za leto in pol selila v Sarajevo. Odločila se je, da tja prenese vse svoje pohištvo ter vse reči, ki so ji pri srcu. Menda so se ji znanci čudili, češ: "Kaj pa kompliciraš z opremo in s stvarmi, saj boš tam le leto in pol!" Njen odgovor je bil: "Tam bo leto in pol moj dom, v njem se hočem dobro počutit!" Ko sem jo mesec kasneje obiskala, mi je na misel prišel naslov tele objave: "Dom je tam kjer si ti!" - njeno pohištvo, nnajljubše šalce v omari, pisani magnetki na hladilniku, porumenel listek s srčnim izlivom I-ju, pisana prešita odeja v tako imenovani Vanjini sobi (to sem jaz) - sobi za goste. To je A, ni važno kje biva, to so njene stvari, to je ona, to je njen dom - ni važno ali jo obiščem v ljubljani na Vrhovcih, v Sarajevu, ali pa na Škotskem! Ne moreš se navezati na prazne stene, navežeš se na dušo stanovanja, ki odraža tebe, v njem se zrcalijo tvoje radosti in male obsesije. Na prvi uč lahko prepoznate stanovanje športnika, pa stanovanje glasbenika, sezonskega delavca, vrtnarja, zapečkarja, grafičnega oblikovalca... Zanimivo bi bilo fotografirati nekaj naključnih stanovanj in ugibati kdo živi v njih. Včasih ponoči, medtem ko hodim po ulici, špegam v stanovanja in se sprašujem kdo živi v njih - jasno da se skozi okno to ne vidi, pa se vseeno sprašujem.

Ko sem se selila semkaj, mi je v ušesih odmeval prijateljičin "To bo leto in pol moj dom, tu se hočem dobro počutit!" Ivernate omare, oplemenitene (kako bedast pridevnik za nekaj tako grdega) z beige furnirjem so bile prva reč, ki je letela iz stanovanja. Sledila je tapicirana obešalna stena iz veže, nato smo celo stanovanje prepleskali - nasilna barva jajčnega rumenjaka, ki mi je v roku enega tedna skoraj razžrla roženico, se je umaknila deviški belini. Ko sta me prejšnji mesec obiskala lastnika najemodajalca, se nista mogla načuditi dejstvu kako veliko se naenkrat zdi stanovanje. "Ja ampak... kje imate pa oblačila??" zgroženo vpraša gospa. "V temle malem predalniku so, lično zložena" odgovorim. "Veste, midva sva bila na začetku rahlo skeptična, ampak vidim da povsem brez razloga. Zanimivo, prejšnja najemodajalka je trdila, da je rumena barva edina, ki sploh paše v to stanovanje!" pristavi gospa. "Aha, pa metrske pvc nalepke z motivi kaktusev na ivernatih stranicah omar tudi" si mislim.


Vsako stanovanje potrebuje malo aklimatizacijske dobe - samo lončnica ni dovolj. Ste kdaj opazili, da različna stanovanja različno dišijo? Kot otroci smo za busta gojili precej bedasto navado, hoje od vrat do vrat. Koliko različnih vonjev! V nekaterih hišah je bil recimo prisoten vonj po domačnosti - po ocvrtih flancatih, vonj po zakurjeni kmečki peči, vonj po dobrih radostnih ljudeh, spet v drugih hišah pa vonj po zatohlem ali pa po človeški zacuknjenosti in zidni plesni. Skratka, kaj hočem povedati?! Da je aklimatizacijska doba tista doba, ko v stanovanju neha odmevati in ko le-to dobi svoj vonj. V glavnem opažam, da stanovanja, ki se nahajajo v blokih novejše izdelave, preprosto nimajo duše in vonja - vsa so hermetično zaprta, vsa imajo nek splošen neoprijemljiv vonj, po katerem ne moreš določiti počutja - kot da bi bil stanovanjski prostor v teh zgradbah ničen - se pravi brez pozitivne in brez negativne energije. Najslabše zgradbe so menda tiste, ki so brez energije - tudi brez negativne.

Se mi zdi, da je v meni malček nomada: kadar grem za nekaj dni v "rojstno hišo", takrat pozabim na svoj dom v Ljubljani, takrat sem tam doma, tam so moje reči, ki jih nisem selila (jih nimam kam), tam je okolje na katerega sem navezana. Kadar skrbim za bratovo stanovanje (in na kosmatega prebivalca, ki živi v njem), takrat se zlahka vživim v misel da je to moj dom - tudi tam se namreč fajn počutim in če s seboj prinesem par svojih reči, je to za tisti kratek čas nekaj dni ali tednov, nekakšen dom. Takrat pozabim na tole malo stanovanje, ki je, v zračni razdalji morda oddaljeno slabe 3 kilometre.

Tole sem zadnjič napisala užaloščeni prijateljici, ki ji pri preganjanju slabe volje ni pomagalo niti pet piv:
Ne vem, saj ni kaj prida tolažba, ampak sama si vedno mislim, kako je fajn, da imamo svoje male svetove, svojo malo pikico zen vrta v tem ponorelem svetu, prostor kamor vstopimo, zaklenemo za seboj in tu ni prostora za zoprneže, ki trgajo brisalce, pa za ljudi, ki mislijo, da je najbolj prav tako kot oni mislijo, pa za vse, ki mislijo da so glavni, pa niso... Potem zakleneš vrata, si narediš močan napitek iz pelinkovca (grenko paše na grenke dni) in brezalkoholnega ingverjevega piva in počneš kar te je volja. A kdaj pomisliš na to, kakšno srečo imamo, da smo vsaj doma svobodni, pa da smo svobodni v svojih glavah?!

Res je, ni boljšega kot po napornem (ali pa tudi nenapornem) dnevu vstopiti v stanovanje, ki diši po tebi, zakleniti vrata, se nasloniti na steno in globoko vdihniti.


Kakšen je vaš dom, kaj ga označuje, kje se najraje zadržujete, se v njem dobro počutite in če se, kaj je tisto, kar vpliva na dobro počutje? Kaj je bila prva stvar, ki ste jo prinesli v stanovanje ter kaj po vašem mnenju naredi dom?

Ta zapis ni nastal zgolj kot sam sebi namen, nastal je tudi zato, ker na tem mestu oznanjam, da bo stanovanje v katerem trenutno živim, od septembra naprej na voljo za vselitev - za dobo 6 mesecev in najverjetneje + 6, kar skupaj znese eno leto. Tlorisni obseg blizu 30m2, lokacija: blizu trnovskih vrat, pritlični prostor, svetel, stanovanje je opremljeno, skupaj s prostorom najamete tudi gospodinjske aparate (tudi likalnik in likalna deska + mikser in kar je še takih malenkosti - naprimer kuhinjski pribor itd). Primerno tudi kot delovni prostor "pisarna" za mirno dejavnost. Najemnina ugodna, stanovanjski stroški prav tako. Dušo stanovanja, lončnico in tekoče milo vzamem s sabo in dušo (lončnice in tekočega mila najverjetneje ne), po preteku zgoraj omenjenega časovnega obdobja prinesem nazaj. Morebitna povpraševanja pošljite na mail (ne v komentarje!) - samo resni in "čisti" (HACCP ni pogoj).


(Pojasnilo za vse, ki se zgražate nad rjavim kuhinjskim odtokom: to je od hektolitrov črnega čaja in je del stanovanjske dušice)

Mačje skrivalnice

_

_

Norveški veter

_

Petkov koncert Jana Garbareka v kinu Šiška... Je pasalo, po napornem tednu, ko je edino na kar človek zvečer pomisli, postelja, v katero bi se zavalil brez slabe vesti, da je preskočil morebitni dober koncert. Ampak ne... Je bilo treba biti tam. Glasba je precej hitro odplaknila vso nepotrebno navlako preteklega tedna. No ja, najverjetneje je svoje doprineslo tudi dobro pivo, katerega ponujajo v prijetnem lokalu Kina Šiška.

Saj ni kaj povedati... hladen veter s severa, ki se potem tekom koncerta neverjetno otopli in okoli glave zavija še potem ko se človek, po vrnitvi domov ugnezdi med pernato posteljnino...

"Vrač" na tolkalih Trilok Gurtu je iz vedra napolnjenega z vodo, ob pomoči inštrumentov in ne-inštrumentov izvabljal fascinantne zvoke. Take reči je enostavno treba slišati v živo.

Veselim se nove sezone koncertov, ene par je že zacahnanih z rdečo.

Krožek ročnih del

_

Kvačkanje in štrikanje ni bilo nikoli moja domena. Pri krožku ročnih del sem se sicer še nekaj trudila, pa ni bilo nobenega pravega haska. Potem sem na kvačkanje gladko pozabila. Se mi je zdelo, da je to pač domena dolgočasnih starih mam, katere, z velikimi želvovinastimi okvirji na nosu, posedajo za pečmi. Z željo po kvačkanih rečeh me je okužila blogerska kolegica in prijateljica, coprnicaVale. Že ko sva se septembra potepali po Bruslju in Gentu, sva morali nujno vstopiti v vsako izmed trgovinic z volno, potipati neskončno število volnenih niti, razmišljali sva o tem, kako bi pokupili enormne količine te lepe volne in si jo kar v paketu poslali domov. No, pojma nisem imela takrat kaj bi počela s to volno. Vale mi je čez zimo napletla par stvari, te pletenine pa, ne samo da so me grele, še pod kožo so mi začele lezti. Pa se je N. nekega lepega dne spomnila, da bi rada imela odejo iz kvačkanih granny squares. "Misliš da bi nas tvoja prijateljica naučila kako se dela tele babičaste kvadratke?!" me je lepega dne vprašala. In smo se zmenili da poskusimo in ovržemo predsodke, da je kvačkanje le za dolgočasne stare mame.

Neverjetno, ampak prav terapevtsko je vrtenje zakrivljene palčke in pretikanje skozi zankice. Do kvadratkov sicer nismo prišli (mislim pa, da mi ne manjka kaj dosti), prav predstavljam si, da bom pa morda, ko jih osvojim, ob povratku iz delovnega mesta, vsak večer skvačkala enega. Me zanima v kolikem času bi jih nabrala za eno ornk dekco?!

Popoldne sta prišla kuhar in njegov pepelnato siv mačji pomočnik. Pomočnik je kaj hitro zlezel pod kavč in zaspal, kuhar pa je med tem poprijel za kuhalnico in začel variti curry. Najverjetneje smo se mu zdele precej čudne, vse to štetje in neki čudni izrazi: "šibica gor, šibica dol, pa štetje, polglasni monologi in vmes tišina, da bi jo človek lahko rezal.

Pomočnik, še preden je zlezel pod kavč.

Gospa mačka, ki jo je nenaden prihod kuharjevega pomočnika neverjetno vznemiril. Pač, nismo vsi družabni, nekateri so čisto veseli, če sami samcati ždijo po mizo in vlečejo na ušesa čudne kvačkarske izraze.

Tile čudni križci na papirju so "šibice", zelena reč pa eden mojih prvih polizdelkov. Zanimivo se je učiti brati vzorce, da ne omenjam vznemirjenje ob rezultatu - ko neke čudne krace na papirju postanejo otipljiva reč.

Curry je bil nenadkriljiv. Nikogar ni bilo, ki bi ne vzel repeteja, skoraj je nastala vrsta pri piskru, ostalo je le za vzorec dišeče zmesi. Za vse currya lačne: Jamie's dinners, stran 29.

Tele tortice objavljam za Ano, da jo malo podražimo. :) Marcipanova je zmagovalka, sicer so pa vse božanske in prav vsi smo si jih zaslužili.

Kuharjev pomočnik je utrujen.

Gostje so odšli, meni pa za vrat dihajo renderji. Veliko raje bi vadila izdelavo volnenih krogcev, nanizanih eden poleg drugega... Morda kakšnega naredim med odmorom. Sicer pa imam odlično idejo glede reševanja kriznih momentov na delovnem mestu: čez cesto na klopco - s kvačko in volneno klobko v roki! :)

K vragu!

Kolerik sem. Ko gre kaj narobe, često uporabim vse kletnice tega sveta. Če bi jih tisti moment obstajalo dvakrat ali trikrat toliko, bi uporabila tudi vse tiste. Menda, da se za dame ne spodobi, da bi grdo govorile. Sama to počnem z največjim veseljem (jezo) in po tem početju si niti ne izperem ustne votline. Da, moj jezik je umazan, pa kaj! Na vsakih nekaj dni ga očistim z jogijskim strgalom za jezik in raje ne povem, kaj vse se nabere na tistem strgalu - nočete vedeti!
Skratka, danes okoli enajste, sem, povsem dobre volje, dospela na svoje delovno mesto. Metem ko sem se približevala pisarni, sem izza vhodnih vrat slišala glasno rjovenje (kar me sicer ni prav nič začudilo, tako rjovenje namreč poslušam vsak dan po 8 ur na dan, tako pač je, če v eni pisarni delajo štiri osebe s tendenco po glasnemu govorjenju). Nič posebnega se mi ni zdelo, čeprav je bilo morda vpitje za jakost glasnejše kot običajno. Ko sem stopila skozi vrata, so mi rjoveče osebe povedale nekaj, zaradi česar sem pričela rjoveti tudi sama. Najbrž ni treba še enkrat poudarjati, da sem pri tem uporabila vse kletvice tega sveta. Sem se nekako pomirila, se usedla za računalnik in oddelala eno uro, pa se še vedno nisem čisto pomirila. In sem se zategadelj odločila, da rabim svež zrak in pot do fotokopirnice se je tisti trenutek zdela pravi razlog za to da grem ven in globoko vdihnem. Na poti ven pa me je prešinila misel na to, da pobegnem. Namesto v fotokopirnico sem jo torej ucvrla v drugo smer - po soncu proti Paninoteki po najboljši špinačni sendvič, besnenje me je namreč pošteno zlakotnilo! Ko sem pojedla najboljši špinačni sendvič, mi je padlo na misel, da moram nujno stopiti do oddelka bivšega Centromerkurja po nekaj drobnjarij za sobotno delavnico. Koj sem se boljše počutila in vse kletvice so izpuhtele iz misli. Grem torej do Centromerkurja, kupim želeno ter nazaj grede pokličem prijateljico. "Kje si?" vpraša. "Na poti iz mesta, pa ti?" "Jaz... jaz sem imela celo štalo v pisarni in sem mirne volje oblekla plašč in odšla ven. Zdaj sedim na klopci na soncu in gledam v zrak." "Haha, jaz tudi na pobegu, pa kaj je to za en dan danes?!" "Greš na kavo?" "Grem!" Ko se srečava, N pove, da je med potjo srečala svojo prijateljico E, da je tudi E pobegnila iz pisarne, da jo je povabila naj se nama pridruži na kavi, ampak E meni, da je tako razkurjena, da ji ne bo pomagala nobena kava, tega sveta temveč le sprehod po Tivoliju. Na tem mestu se mi postavlja vprašanje, če ni bila morda Ljubljana danes okoli ene popoldne, polna ljudi, ki so bežali pred službo, pred norci, pred sodelavci, šefi, pred manipulatorskimi strankami in pred kdove čim še?! Čeprav se mi vsi na soncu sedeči niso zdeli prav nič ubežnikom podobni, ampak... saj najbrž se tudi jaz njim nisem zdela?!
Nadaljevanje zgodbe je sila predvidljivo: kava na nabrežju, izpovedovanje pisarniških tegob ter družna ugotovitev in zaključek, da so ljudje nori in sva se, dobre volje, vrnili vsaka v svojo pisarno.
Nauk zgodbe? Pošiljanje k vragu in korakanje v smeri proti soncu pomaga!

Je.

_

Pomlad namreč. Tole cvetje je včeraj, med naletavanjem mokrega snega, našlo pot v košaro, med ohrovt, korenček in kislo zelje. Narcise, ene izmed meni ljubših rož, tele s prav posebnim, nič narcisastim, temveč bolj vonju staromamskega parfuma za v opero, podobnim vonjem. Pomlad imam najraje takrat, ko je še ni, ko le obeta: prvo sonce, prve rože prinešene iz dvorišča domačije nekje na primorskem, žvrgolenje ptic ko se zdani...

Ležeren nedeljski kruhek

_

A zakaj ležeren? Zato, ker priprava poteka ležerno.
Vstanemo ob pol desetih, skuhamo vrč čaja (če čaja ne marate, si lahko skuhate kavo), se eno uro poslanjamo po kavču in beremo razno. Med branjem precej ležerno pogledujemo na uro in se tam okoli enajste odločimo, da bo končno treba v trgovino, saj nam jo bodo v nasprotnem primeru pred nosom zaprli (ker trgovina je, kot bomo v nadaljnje ugotovili, pred nosom). Ker smo ležerni in ker je trgovina pred nosom, preko pižame nataknemo plašč, obujemo skibucke in se podamo čez cesto. Kupimo kocko kvasa, kilogram polnozrnate moke, drugega nič, saj imamo ovsene kosmiče, proseno kašo, sončnične peške in oljčno olje že v omari.
Priprava poteka takole:
V neosoljeni vodi skuhamo dobro pest in pol prosene kaše in jo ohladimo.
V teflonki prepražimo pest sončničnih semen
V vodi namočimo dobro pest ovsenih kosmičev.
Naredimo kvasni nastavek.
Medtem natehtamo pol kilograma moke, v katero fliknemo zajeten ščep soli (po okusu).
Vse skupaj zmešamo, v zmes ulijemo šluk oljčnega olja, položimo v posodo in hajamo dobro uro. Nato testo pregnetemo, fliknemo na pekač prekrit s papirjem za peko in hajamo še dodatne pol ure. Pečico prikurimo na 200 stopinj celzija, hlebček pečemo cca. 40 munut, oziroma tako dolgo, da le-ta, ko ga obrnemo okoli in potrkamo po dnu, votlo zadoni.

Vmes skuhamo kosilo, gremo pod tuš in se lepo uredimo. Hlebček zavijemo v prtič in se podamo v goste. Nadaljnji razplet zgodbe je odvisen od vsakega posameznika, mi smo na kruh mazali pregrešno dober bakala in tunino pašteto z Viškovega, lahko pa ga, zaradi mene, jeste tudi samega, tako nebeško dober je!
Po vrnitvi domov zamesite še za en hlebček, v hladilniku imate namreč lonček bakalaja in tunine paštete, ki ste ga zatrejdali za kruh. Problem je, da bo vse to jutri treba nekam namazati in zato je treba speči nov kruhek, ki pa ne bo več ležeren nedeljski kruhek, temveč ležeren ponedeljkov kruhek, saj se bo, ko bo le-ta pečen, nedelja že prevesila v ponedeljek. (Ne ne, miši mi pri peki ne pomagajo, zakaj vprašate?!)
Kaj je posebnost tega kruha? To, da mu da kuhana prosena kaša tako fajn pocasto vlažno strukturo, pa zavoljo kaše je malo sladkast - ne preveč temveč ravno prav. Kdor ne verjame, naj poskusi!

P.S. Recept za ohrovtov narastek pa kdaj drugič, današnje fotografije namreč niso preveč uspele, pa ne bo tako zanimivo, če objavim le recept brez fotografije.

Iz belega... v belo

_

Bodi zima!

_

Tale zima, čez katero se nekateri že tako vztrajno pritožujejo, me pravzaprav letos kar malo zabava. Všeč mi je. Bolj ko je mraz in bolj ko naletava sneg in se vrtinči v morebitnem vetru, bolje se počutim. Verjamem, da sem vam najbrž že stokrat povedala, pa vam bom zdajle še stoprvič: kot britev oster mraz se mi zdi neznansko fajn, obujem skibucke, pa ta debele štumfe, na roke nataknem pingvinske rokavice, na glavo pa si poveznem škratovsko pleteno kapuco in taka, malo hecna, odkrevsam na falafel. Pozimi zunanji izgled ni tako zelo pomemben. Zima kot taka je kot nalašč za snovanje novih planov, pa za popravljanje starih grehov (no, potem so tu še "tekoče zadeve", katerih je tudi vedno preveč). Po drugi strani pa je zima predvsem čas za počitek, kar naj bi načeloma šlo skupaj s snovanjem novih planov, ampak roko na srce: kaj je počitek že nekaj časa ne vem več. Najbrž je prav tako, saj bodo nemara kdaj prišli tudi taki dnevi ko bom kupila daljnogled, buljila skozi luknjo v zavesi in imela naštudirano kaj počno ljudje, ki živijo v bloku nasproti mene (do takrat pa bom v svet gledala skozi kalejdoskop). Ali pa tudi ne, morda bom kupila Lady in spremljala zgodbe ljudi, ki imajo življenja, zgodbe "slavnih", ki gredo zdaj mimo mene. Skratka, trenutno nimam časa za tovrstne hece, na grbo sem si namreč nakopala nekaj pomembnejših (in veliko bolj vznemirljivih) reči. Medtem ko se ukvarjam z razmišljanjem o teh "wanna be" rečeh in divjam na vznemirljive sestanke, ki dvigajo ustvarjalni adrenalin, se pa občasno celo zalotim ob misli, da bi rada nekam ušla. Pravzaprav mi ni nič hudega, a na momente me prešine želja po pobegu - morda potrebujem malo akcije?!
Sicer ne vem kako se proti temu borite vi, ampak sama imam včasih občutek, da me življenje prehiteva po desni. Prav nič tako neznansko pomembnega ne počnem, da bi utegnila pomisliti, da se bo, če ta moment neham delati to kar delam, svet ustavil. Pa se kljub temu obnašam tako. Sem preveč perfekcionistke?! Če se jutri uležem na kavč in se iz njega ne poberem cel teden, se bo svet še vedno vrtel naprej?! Najbrž. Morda bo zavoljo tega rahlo trpel moj mesečni proračun, ampak svet se bo vrtel naprej in preživela bom.
Najbrž bi morala na tem mestu še kaj napisat, kaj pa vem?! Ampak saj itak nisem ničesar povedala. Naj vam prišepnem na uho: tudi nisem imela namena. Pišem ker rada pišem, to da vam nič ne povem pa pravzaprav niti ni tako zelo važno. Lažem! Pišem zato, ker se mi ne da pobrati in zložiti sveže opranih cunj in pospraviti reči, ki ležijo vsevprek in jih je treba dati na svoje mesto. In vi me berete. Berete me zato, ker niste kupili Lady. Ali pa me morda berete zato, ker ste jo že prebrali. Ali pa zgolj zato, ker nimate daljnogleda in ne morete špegati k sosedovim, ali pa vam je preveč škoda zavese, da bi vanjo naredili luknjo in zato, namesto da bi gledali kaj počno pri sosedovih, berete Tok zavesti. Na tem mestu vas bom prepustila v nemilosti - prepustila vas bom druženju z, za vrat z dolgo sapo dihajočem, dolgčasom in razmišljanju o tem ali so bullmastifi pasma psov, ki spadajo med nevarne pasme ali pač ne in se šla končno spoprijet s štumfi, gatami in ostalo oblačilno navlako, ki navešena na stojalu čaka, da jo nekdo lepo zloži, oziroma gre nad njo zganjat svoj perfekcionizem. Moje cunje ne dišijo. Ne uporabljam kaj posebno nad-dišečega pralega praška, za mehčalec pa komaj vem da obstaja. Moje cunje dišijo po meni. In kadar je mraz oster kot britev, takrat te cunje dišijo po najbolj močnem in osladnem parfumu na svetu - tudi zavoljo tega imam rada mrzlo zimo: ker tudi najbolj smrdljiv parfum v ostrem mrazu lepo diši! Vse je relativno!

Poslušam: Moonshiner

Izkoriščevalska prasica drugič / Kaj smo se naučili v prvem delu?!

Po objavi prispevka smo na veliko debatirali v komentarjih, z nekaterimi za mizo ob kavici, spet drugi ste poslali mail, ker se iz osebnih razlogov niste želeli javno izpostaviti, nekateri ste me na hitro podrezali po g-talku, skratka, takrat ko sem kliknila "javno objavi", se mi niti sanjalo ni, kako prepotrebna debata je to.
Včeraj sem med drugim prejela prijateljičin mail z naslednjo vsebino:
"Pazi to, zjutraj zazvoni telefon v pisarni in neka ženska pove, da ji je ime Slavi in da se poznava, saj sva bili leta nekoč na počitnicah z isto agencijo. Res sva potovali z isto agencijo, vendar sem se sama predčasno vrnila domov in ženske se niti najmanj ne spomnim (od takrat je minilo več kot deset let). Prijazno ji povem, da se je ne spomnim, ona pa meni, da od mene rabi to in to uslugo ter... (na tem mestu si najbrž predstavljate, kako se je zgodba imela nadaljevati)... Potem, ko sem ji povedala dejstva - o tem kako poslujemo, pa da nas kontrolirajo itd, mi je ženska razložila svoje mnenje o meni, ki me je katapultiralo v nebo. Potem grem iz čistega obupa na internet in preberem tvoj blog. Sveta nebesa!"
Sva potem danes z isto prijateljico debatirali po telefonu in ugotovili, da je stvar dokaj problematična, kajti, tako kot tudi za vse ostale stvari na tem svetu, ne obstaja en in isti recept, ki bi reševal tovrstne situacije. Prijateljica je omenila, da pozna nekoga, ki svoje storitve prijateljem zaračunava z 20% popustom - to se mi zdi fer in korektno. Spet drug prijatelj je predlagal, da bomo, če bomo kdaj v situaciji "uslugodajalec-uslugoprositelj" uslugo že vnaprej okarakterizirali, oziroma ji določili ceno/ali morebitno ne-ceno oziroma kompenzacijo, tako ne bo možnosti, da bi po opravljenem delu prišlo do kakršnih koli nesoglasij.
Moj zaključek zgodbe je takle: to, ali bom nekomu naredila uslugo (pa naj bo le-ta zastonj ali pa po prijateljski ceni) je moja IZBIRA in ne DOLŽNOST!

Lepo vas pozdravljam,

vaša Izkoriščevalska prasica

Izkoriščevalska prasica

N. je osebi (za katero je do tistega trenutka zmotno mislila, da je njena prijateljica) naredila logotip in nekaj cgp elementov, saj je dotična oseba pred časom odprla s.p.. Ko N. tako imenovani prijateljici izstavi račun s prijateljsko ceno, ki znaša borih 300 eurov, le-ta pa podivja in oblikovalko okliče za izkoriščevalsko prasico. Prasica, le kaj si misli, da je takole izkoristila njuno prijateljstvo za postavitev enormno visoke cene ter še prida, da bi jo morala prej opozoriti na dejstvo, da bo ta reč tako drago koštala (naj vam prišepnem na uho: razkačena oseba se je v tistem trenutku ravnokar vrnila iz tritedenskih počitnic na Bahamih). Menda, da bi še nekako razumela, če bi N. za projekt porabila 14 dni (po njenem bi bil torej N-jin mesečni zaslužek tam blizu 600 eurov), po drugi strani pa je želela, da N. logotip izpljune v roku treh dni.
Kdor se je v življenju vsaj malo sukal v okolju grafičnega dizajna ve, da lahko profesionalec z recimo dvajsetletnimi izkušnjami, perfekten logotip izpljune v petih minutah. Ampak da smo si na jasnem: za izdelavo ni porabil pet minut, temveč dvajset let + pet minut. Seveda je sedaj jasno odkod cene, za katere znekateri zmotno mislijo, da so previsoke.
Najbrž ni treba posebej poudarjati, katera od zgoraj opisanih oseb je izkoriščevalska prasica, ki je izkoristila prijateljstvo. Skratka, N ima veliko srečo, da je iz svojega adresarja izbrisala kontakt, ki ni spadal tja.
Predvčerajšnjim je v pisarni kjer preživim 8 ur dnevno, zazvonil telefon. Glas na drugi strani je rekel: "Dober dan, mene pa zanima, če je svetovanje za eno sobo zastonj?" Ob naslednjem takem klicu bom kličočega vprašala: "Gospod, mi lahko prosim poveste kaj ste po poklicu?" Naprimer da bo gospod rekel, da ima pizzerijo. Potem ga bom vprašala: "Če pridem k vam in pojem samo pol pice, bo to zastonj?"
Podoben primer: prejmemo mail od gospe, ki je na naši internetni strani v nekem stanovanju videla njej všečno luč, pa dizajnerski fotelj in zdaj sprašuje kje naj to kupi. Najbrž ne bi bilo fer do ljudi, ki za tovrstne storitve plačajo, da bi nekdo drug do istih informacij prišel zastonj Poleg tega imamo v pisarni veliko pomembnejših opravkov: lakirati si moramo nohte, razpravljati o dobrih filmih, jesti čokoladne bonbone Fererro Roche in početi razne take reči, ki jih pač počnemo ženske, ki delamo v finih pisarnah. Le kdo bi ob vsem tem imel čas vsakodnevno odgovoriti na enormno število mailov, v katerih ljudje sprašujejo kje naj kupijo lep kavč in luč, pa kje se kupi kamne in vejevje za dekoracijo. Prav ste slišali, kdor ne verjame, naj prebere še enkrat: KAMNE IN VEJEVJE. Gospa, ki ni izvedela kje naj kupi kavč, se je blazno razhudila nad nesramnimi arhitektkami in napisala: "Očitno je denar še vedno sveta vladar!" Se zelo strinjam z razburjeno gospo, ne verjamem namreč, da dotična gospa živi od prane. Tudi dizajnerskega fotelja, katerega si tako neznansko želi, najverjetneje ne bi odplačala v naturalijah. Ali pač?! Ja, denar je sveta vladar, kakopak.
Sama se pri svojem delu držim zelo preprostega načela: za prijatelje ne delam. Kadar pa že naredim izjemo, takrat ne računam. Lahko si mislite, da glede na to, da v prostem času raje počnem vse drugo kot pa da bi z metrom v roki lazila po vlažnih zapuščenih podstrehah polnih podgan, izjemo naredim malokrat. Če jo že naredim, jo naredim z razlogom in takrat za svoje delo ne pričakujem honorarja.
Odnos laične javnosti do arhitektov in oblikovalcev je naravnost bizaren. Z nami barantajo kot bi barantali s krošnjarji na turškem bazarju. Ne predstavljam si, da bi taista oseba prišla k mesarju in rekla: "Dober dan, za kosilo bi namesto pečenega krompirja veliko raje jedel svež goveji zrezek premazan z gorčico. Mi boste dali kaj popusta?" Mesar bi vam najbrž s prstom pokazal na vrata. Ali pa bi prišli k odvetniku in rekli: Sosed mi je vrgel kamen v oko. Verjemem da bo moj primer za vas pravi izziv, dovolim vam, da me brezplačno zastopate. Ko bova zmagala, bom v lokalnem časopisu objavil, da ste zelo dober odvetnik in vam s tem naredil dobro reklamo. Tudi gospod odvetnik bi vam kaj hitro pokazal kje so vrata.
Naj vam za konec postrežem še z eno zgodbico, v kateri nastopa izkoriščevalski prasec (v tem primeru gostilničar), njen naslov je: "Realnost prenešena v fikcijo"
Marijan pride v oštarijo Oljka, saj se mu je zahotelo dobre južine. Naj na tem mestu povemo, da se Marijanu, kadar zagleda pečena rebrca, obraz razjasni tako, kot se džankiju razjasni obraz, ko ugleda vrečico s heroinom. Skratka, Marijan pride v gostilno in naroči govejo župco, pečena rebrca, prebranac, mešano solato in neko sladico - ne vem katero, recimo da sadno kupo, ki je najbednejša sladica vseh sladic, ampak to zdaj niti ni tako zelo pomembno. Skratka, naš Marijan poje župo, nato pa predse dobi lepo zapečena rebrca. Z velikim užitkom zagrize vanje, po bradi mu teče mast, ki kaplja na lepo opran bel prt, vendar Marijan tega ne opazi, pa tudi če bi opazil, ga to ne bi kaj prida motilo. Ko so rebrca nekako polovično "obdelana", Marijan čez cesto zagleda lokal, katerega je prej spregledal. Pred lokalom stoji tabla, na kateri z velikimi, nerazločnimi črkami, ki se v resnici trudijo, da bi bile lepe, pa jim ni ratalo, piše: "Pečena rebrca po mehiško, danes posebna cena!". Ohoho, tole se pa dobro sliši. Lahko bi probal še tiste in se potem kasneje odločil katera so mu bolj všeč. Ali pa ne, saj tukaj se je že kar nekolikanj najedel, (čeprav si je moral priznati, da še zdaleč ni sit, kje pa) in ne bo hodil nazaj. Bo šel čez cesto, da vidi kakšna so tista druga, pa še po posebni ceni jih bo dobil. Naš Marijan torej vstane in se pripravi da bo zakoračil čez cesto. Natakar, ki ga vidi odhajati vpraša: "Gospod, kam pa kam, vam morda naša hrana ni všeč?!" "Je je, zelo je dobra, ampak veste, mene zanima kakšna rebrca ponujajo tamle čez cesto." reče Marijan, še ves masten okoli ust. "Ja, gospod vso pravico imate, da vas to zanima, ampak ali bi se morda preden greste lahko zmenila, da poravnate račun?! Marijan ga prijazno pogleda in reče: "Ampak saj ne vem katera mi bodo bolj všeč." Natakar ga debelo pogleda, Marijan pa mu prijazno razloži: "Veste, saj nisem zadel na lotu. No ja, za pojedeno se vam bom že oddolžil, ko se naslednjič srečava, vas povabim na kavo."
Menda obstaja stari rek, ki pravi, da se vnaprej plača le kurbam. Sama bi rek dopolnila nekako takole: Poleg kurb se vnaprej plačuje tudi izkoriščevalskim prasicam. Samo toliko, da boste vedeli, ko boste naslednjič stopili h kakšni izkoriščevalski prasici ali prascu, imejte s sabo denar. Ker denar je vendar, kot smo družno ugotovili v temle spisu, sveta vladar!


Vsakršna podobnost z resničnimi osebami ni naključje. Kdor se je prepoznal, me zaradi mene lahko tudi toži. Ampak ne, saj me vendar ne boste tožili! Razen, če... Če si morda upate svojega odvetnika prositi za popust ali pa mu natveziti, da bo vaš primer zanj poseben izziv in mu zato dovolite, da vas zastopa zastonj. Ne, pravite da si ne upate?! Haha, tolčem se po kolenih, saj sem vedela: ne boste me tožili, kje pa, še na misel vam ne pride!

Nad mestom se dani

_

Na vsake toliko časa si rečem, da bom zgodaj vstajala. Če človek vstaja zgodaj, manj zamudi. No ja, očigledno veliko zamujam, ker sem zdaj, ko se sonce dviga, čisto mehka. Jutra so fajn, ker so krmežljava in spokojna, tudi vonj kofeta je zjutraj drugačen. Ampak mislim, da me ni toliko fasciniralo tole jutro kot tako, temveč dejstvo, da imamo spet sončen dan. Kateri po vrsti letošnji že?! Mislim da tretji.
Nič ne rečem, saj skandinavci imajo fin dizajn in lepo naravo, ampak meni bi se tam gor pri njih zmešalo. Termometer, ki meri energijo, je danes nenormalno poskočil. Ni kaj, vremenski človek sem!

Luksuz

_

Res je, nisem pisala. Nisem pisala zato, ker se mi je pač zdelo, da nimam kaj za pisat. Ampak, če rečem, da se mi je zdelo, da nisem imela kaj za pisat, to še ne pomeni da sem 24 ur na dan ležala na kavču, bolščala v madež na stropu in se delala nepokretno, še zdaleč od tega! Samo nekako nisem čutila, da bi z vami delila svoje vsakodnevne radosti (in morebitne neradosti). Se nisem čutila dolžna teh svojih radosti (in morebitnih neradosti) deliti z vami, ker se mi zdi, da pa res nimam nobene dolžnosti, da bi to redno in ažurno počela. Čeravno ste se najbrž navadili, da naklikate semkaj in potem bolščite v "trotl" fotografije in berete moje nebuloze, pa ste morda celo za trenutek pomislili, da se vam bo brez branja novih pisarij na Toku zavesti zmešalo in če sedaj to berete, ste očitno preživeli tudi brez tega. Fajn.
Kaj počnem? Živim luksuz. Haha, najbrž mislite da lažem. Najbrž mislite, da pišem Kratko zgodbo za Onin natečaj na temo "Kako sem preživela recesijo in se celo smejala." Preživela recesijo in se smejala, s Chanelovim lip glossom na ustnicah. Mislite da lažem?! Ne lažem, žnable imam na debelo pomazane s Chanelovim glosom, saj vam pravim, da živim luksuz! Mi še vedno ne verjamete?! Ne?! Prav, pa nič.
Eden izmed luksuzov so limone na fotografiji. Luksuz je, če človek dobi limone, ki so bile utrgane še isti dan, pa to ne katerekoli limone, temveč limone, katere lahko narežeš direkt v vrč z limonado, jih tam pustiš en dan in nato uživaš v najboljši limonadi na svetu, ne da bi te preveval zoprni občutek, da ti bo pravkar razžrlo jetra ali ledvico. Evo, to je zame luksuz, ker ne pomnim kdaj sem to nazadnje počela. Pardon: konzumirala.
Luksuz so štirje koktejli na večer, pa dve korenčkovi torti v enem vikendu (pustimo ob strani dejstvo, da je bila druga rahlo zažgana in da je bilo potrebno dobre pol ure za ostrganje črne koprene).
Luksuz je, da si čas lahko razporedim tako, da čez dan zabluzim in ponoči delam. Točno ta trenutek se namreč igram pisarno.
Luksuz je, da grem v trgovino in ujamem zadnje kose "blaga na kile" in iz trgovine zakorakam s polno vrečo blaga.
Luksuz je, da imam več planov, kot jih lahko v resnici realiziram.
Luksuz je, da bom pravkar pritisnila na tipko kavnega avtomata, si naredila en dober kafe z micenim šlukom mleka, si nalila kozarec vode, ker sem dehidrirana in se spravila delat. Delo ob enajstih zvečer sicer ni luksuz, je pa pogoj za to.

Kako pa kaj vaš luksuz, se kaj pritožuje al se ima fajn?!

Brez oblačka

Končno malo svetlobe...

V Avatarju

Ne maram Koloseja. Na prste mizarjeve roke bi lahko preštela, kolikokrat sem bila v recimo zadnjih sedmih letih tam - točno enkrat (ha, bi lahko bila to roka od mizarja z večletno mizarsko prakso). Ne maram vonja po popcornu, na živce mi gre, ko zadaj sedeči z nogami butajo v moj sedež, pa da se ljudje okoli mene pogovarjajo in hahaljajo takrat ko ni smešno. Moje kinodvorane so majhne in prijazne. V kino običajno hodim sama, največkrat imam srečo, da natrofim tak dan ali uro, da je poleg mene v kinodvorani največ 30 ljudi. Tako se lahko udobno razkomotim, na stole okoli mene razložim vso svojo kramo, če je poletje se še sezujem.
Obisk 3D kina je bil torej zame - "kinoklasičarko" cel projekt - želja po Avatarju je bila, glede na to, da nisem neka strašna ZF navdušenka, bolj kot kaj drugega firbec, poleg tega so me v željo po ogledu prepričali komentarji tistih, s katerimi delimo enak filmski okus. Kdaj, kam, v katero vrsto?! So me kolegice podučile, da se na 3D ne gre v Kolosej (brez opozorila bi najverjetneje zakoračila naravnost tja), temveč v Xpand, pa da je treba, ko ti dajo očala, na mestu preveriti ali so le-ta čista in v primeru da niso, zahtevati krpico za čiščenje in take zadeve... Pa smo šli včeraj... v Xpand. Sem zevala z odprtimi usti (in seveda očmi). Fascinantno. Tri ure v nekem drugem svetu - pravljičnem, kjer imaš občutek, da se te bodo tipalke rastlinic, živali in po nebu letečih semenk dotaknile ali se kar prilepile na tvoj plašč, pasala je preglasna filmska muzika in vsi malodane pretirani zvočni efekti. Cameron je dokazal, da je eden najboljših na tem področju. Se vidi, da je vse skupaj ena velika nadgradnja Terminatorja, ki je bil že za časa svojega nastanka legendaren film. Prav med ogledom Avatarja sem razmišljala o Terminatorju, katerega sva s fotrom pred cca. dvema desetletjema gledala s takšnim navdušenjem. Mislim, da si bom šla Terminatorja pogledat še enkrat - konec meseca ga namreč vrtijo v Kinoteki.
Kaj naj rečem - sama zgodba Avatarja je bolj tako tako, ampak vse ostalo pa... pejte ga pogledat, se splača!

Pozabljena

_

Če hitro tečete na Gornji trg, jo morda še ulovite, Pozabljeno. Jaz sem jo odkrila včeraj. Pozabljena hiša, okna zabita z deskami, v deskah pa luknjice, skozi katere špegaš noter (prva slika), čez cesto pa še ena hiša s staro kramo, v tej so okna razsvetljena. Seveda ne manjka glasba. Zanimivo, kako lahko hiša, celo brez prebivalcev zaživi - zgolj s pomočjo svetlobe, stare šare in glasbe.

Nekaj o projektu Pozabljena lahko preberete na straneh Mestne občine Ljubljana.

Nič drugega, samo modro nebo...

_

Nebo je bilo danes res brez oblačka, sonce je skozi okno grelo v hrbet že ob devetih zjutraj, ko sem se, tokrat brez budilke, skobacala iz kovtrovega kokona. Takoj po jutranjem kofetu, ki na 820 nadmorske pač ni vreden svojega imena (ne vem zakaj ima turška kava pri pripravi zapovedano višino na kateri rata ali pač ne), se z babi podava na sprehod po gozdu. Precej dolg krog narediva, v hrib hodi pred menoj, sama se ustavljam in iščem dupline iz katere bo morda pogledal kakšen škrat, pa danes ni nobenega na vidiku - očigledno sem včeraj zvečer spila premalo vina?! "Nazadnje sem šla!" reče, ko prideva nazaj na točko od koder sva krenili. "Kar misli si!" rečem sama pri sebi. Nikakor je ne pustimo, da bi pri svojih enainosemdesetih posedala doma, kar tako vztrajno trdi, da bi najraje počela iz dneva v dan. In vsakokrat ko jo spravimo v pogon, da gre, ob vrnitvi nazaj pove, da ne bo šla več ter pristavi, da je najraje doma.

Premalokrat grem. Dva dni brez telefona in interneta je razkošje. Zrak je tako čist, da tokrat celo uživam v odmevajočih pokih raket, ki v polnočnem nebu režejo v čist zrak. Preden odidem, pogledam v nebo, v pikasto množico zvezd, katerih od spodaj že mesece nisem uzrla. Nebo ima posebno barvo, temno modro in ne črno, tako lepo je, da je leča še tako dobrega fotoaparata ne ponaredi. Nekatere reči so neulovljive in prav je tako. Ko se vrneš so spet tam, čeprav se ti, medtem ko hitiš skozi svoj vsakdan, na momente zazdi, da večerno nebo nima smisla. O ja pa ga ima, tudi temno nebo ima smisel, vse je odvisno le od tega, kje se v tistem trenutku nahajaš.

Preprosto mir...

_

Medtem ko zunaj pada babja jeza...

Minevanja

Na prelomu iz starega v novo, točneje, na večer pred silvestrovim, sem izvedela žalostno novico, da je umrl prijatelji iz otroških dni. Boli, ko odide nekdo iz tvoje generacije, nekdo, s katerim si preživel malodane vsak dan svojega otroštva - skupaj smo izbojevali prve bitke, gradili največje šotore, osvojili vaške griče, iskali bližnjice med daljšnjicami po bližnjih gozdovih, se do skoraj jutranjih ur zabavali ob kartah in monolpolyju, šteli zvezdne utrinke, se potili v badmintonu, presnemavali vilinke na kasete in igrali tetris na njegovem računalniku. Človek, ki bi bil lahko vzor vsakemu - v smislu marljivosti, pozitivnih vrednot in poštenosti, človek, ki je dal v svojem kratkem življenju poleg svoje hude bolezni skozi še smrt matere in brata. "Hudič gre vedno na ta velik kup srat." pravi moja mama. Očitno res in očitno rek, da se dobro vrača z dobrim, ne drži. Sestra umrlega prijatelja bo tako, v roku še ne desetletja, poleg svojega brata in mame pokopala še enega brata. Njihovo tragično družinsko zgodbo sem imela v mislih tudi včeraj zvečer, medtem ko sem v nalivu hitela skozi hrupno mesto, na mirno praznovanje k prijateljici. Kako simbolično, kot bi dež izpiral žalost in bolečino...
Ni važno ali na silvestra pada dež ali sneg, ni važno na kateri jebeni zabavi smo bili in koliko šampanjca smo popili. Ne bom delala obračuna s starim letom, če pogledam v širšem smislu, je bilo zame to eno čist fajn leto. Pod pogojem, da odštejem dejstvo, da je druga polovica le-tega mimo mene švignila v enem zamahu. Spremembi, ki jih pri sebi zaznavam tekom let, sta rahlo nagibanje v sentimentalnost in uživanje v samoti. Zanimivo, zelo družaben človek sem, po drugi strani pa neznansko uživam v samoti. V novem letu si poleg zdravja (kako klišejsko in obrabljeno se sliši po eni strani, po drugi pa je to res tisto najvažnejše) želim dovolj časa. Dovolj časa zase, za poležavanje na kavču - z dobro knjigo v roki, s kupom najboljših filmov na polici, časa za vse pogovore o resnem in neresnem, pogovore, ki trajajo v noč. Želim si, da bi tisti, ki me obkrožajo (obkrožate - veste kdo ste) in sem (tudi) zaradi njih (vas) to kar sem, še naprej hodili v korak z menoj. To je vse kar šteje.