P.S. Če vas pot zanese v Brežice in predvidevate, da vas bo tam popadla neustavljiva želja po kofeinu, predlagam, da si kavo nesete s seboj v termoski. Če pa predvidevate da boste lačni, si v menažko pripravite kosilo. Za ta nasvet mi boste še kako hvaležni!
Zadnje čase me vedno znova, zgolj in samo, vleče na sever. In vsakič znova se vračam polna vtisov in z z malček grenkega priokusa v želodcu, ker se pač vedno znova zalotim ob razmišljanju, kako, za razliko od nas, drugi narodi spoštujejo in negujejo svojo tradicijo. Na vseh področjih.
Slovenci tako radi poudarjamo dejstvo kako lepa da je naša dežela, pri tem pa pozabljamo, da jo vsak dan znova svinjamo – svinjamo z nemogočimi arhitekturnimi zmazki, ki nimajo nobene veze z našo tradicijo, podiramo tisto kar je lepo, postavljamo pa nemogoče zmazke v nebroj odtenkih marelično oranžne (od barve še nezrele marelice, pa tja do nagnite in nikakor ne smemo pozabiti na vse vmesne odtenke, ki jih dobimo, če le-tem primešamo belo), potem so tu še, zadnje čase tako zelo modne, sive/bele črte, ki na eni sami zgradbi med seboj ločujejo po tri različne odtenke horizontalno nabarvanih odtenkov marelične (ali katere koli že barve). Končni rezultat takšnih diletantskih eksperimentiranj so hiše, ki dejansko izgledajo, kot da bi pleskar na njihovih fasadah preizkušal ali bo našel pravi barvni odtenek ali pač ne. Kar je še posebej v oko vpijajoče, pa je sama velikost teh zmazkov – želja po obvladovanju prostora z zidanjem spomenikov lastni nečimrnosti. Nikakor ne smemo pozabiti na oblike, ki jih sestavljajo razno razni stolpiči in več-kotne izbokline, v katerih notranjosti se največkrat nahajajo ceneni ponaredeki stilno oblikovanih ovalnih miz s pripadajočimi stoli. Takšna (ne)arhitektura izkazuje željo po posnemanju neke kulture, ki je na našem teritoriju sploh nikoli ni bilo. Ni obstajala in pika.
Samo pomislimo kakšna so naša stara mestna jedra?! Naša stara mestna jedra, s katerimi se (spet) tako radi pohvalimo, so kot prvo prazna, kot drugo: razpadajo in kot tretje: marsikatero leseno okno ali vrata je/so zamenjano/a s cenejšo različico iz PVC-ja. Kje so lični kovani izveski, domače obrti, ki so nakazovali kam naj gremo kupit sveže meso ali kam naj gremo, če hočemo dati čevlje v popravilo?! Zamenjali so jih plastični, v nemogočih, kričečih barvnih odtenkih.
Majhni smo. Narod hlapcev, kot nas je imenoval Cankar. Čeprav smo majhni in čeprav smo bili v zgodovini vedno znova v podrejeni vlogi, imamo močno zgodovino. Imamo svoje slikarje, imamo bogato ljudsko glasbo, imamo gradove, majhno število objektov z nazivom »industrijska arhitektura« (pa še te so po večini že ali pa jih bodo podrli) in imamo primorsko, kraško, bovško, alpsko ter prekmursko hišo. (Naj na tem mestu poudarim, da naziv »slovenska hiša« ne obstaja.) Zatiramo svojo kulturo, še tisto malo kar je imamo in povzemamo tuje vzorce: dober primer sta (zgoraj opisana) arhitektura in glasba – jodlarske poskočnice, na katere Francl in Marija poskakujeta na vaški veselici, nimajo namreč z našim kulturnim izročilom prav nobene povezave. Na to, kako lepa je naša tradicionalna slovenska glasba nas na primer opomni interpretacija le-te v izvedbi skupine Katalena.
Slovenci imamo dobro hrano, ki sta jo v marsikateri gostilni zamenjala prirejeni weiner šnicl in tenstan krompir, ki to ni. Na tem mestu ne bomo posebej opisovali kako se pripravi tenstan krompir, destvo pa je, da marsikateri gostinec še ni slišal, da se krompir za pripravo te jedi reže mlačen, kajti le tak da jedi pravo konsistenco. Imamo dobra vina in imamo dve vrsti piva. Pustimo ob strani kvaliteto piva, dejstvo je, da ga niti postreči ne znamo.
V bistvu sem hotela pisati o popotovanju po Belgiji, pa mi uvod ni in ni stekel. Potem je nastal tale sestavek. Nisem razpoložena za pisanje o lepih stvareh, odneslo me je v melanholično smer. Pa drugič…
P.S. Se opravičujem za zmešnjavo s fonti - tale blogger je včasih neukrotljiv.
