Grem... Spet!

-Nimam občutka da jutri zjutraj kamorkoli grem.
-Ne grabi me potovalna mrzlica.
-Nimam potovalnega spiska. Le kako se to lahko primeri meni - najboljši snovalki spiskov pod soncem?!
-Sanja se mi ne, kaj naj sploh vzamem s sabo.
Danes sem veliko predolgo ždela v službi, rolala svoje najljubše komade in zraven popevala. Na poti domov zavila v ejč end em ter opravila neprišteven nakup, za katerega sem šele doma ugotovila, da je bil neprišteven - jasno, saj se le-ta v primeru, da bi to ugotovila že tam, sploh nebi zgodil. Tako imam zdaj dve novi gumici za lase (s črnimi rožicami!!), kateri bom nosila samo zato, ker jih pač imam - "da se porabi", kot pogosto rečejo oča. No, zatem smo se malo sprehajali, pa malo posedali in klepetali ter spet malo posedali in klepetali in tako naprej, samo da ni bilo treba iti domov. Zdaj, ko sem končno doma, pa šarim po računalniku in čvekam po telefonu. Nimam kupljene malice za na pot in ne da se mi pakirati. Škoda, ker človek ne more naročiti servisa, da bi spakiral namesto njega, res škoda! Ležala bi na postelji in brala knjigo, na vratih bi pozvonilo, vstopil bi mali kitajček in mi spakiral kufer. Pa malico bi naredil in pospravil stanovanje. Nafilal bi baterije na iPodu in fotoaparatu in na iPod naložil mojo najljubšo muziko.
Ne da se mi. Pakiranje me ne vznemirja več. Najbrž se spreminjam v staro zapečkarko?!
Ko pridem nazaj, vam bom povedala kakšno o češkem pivu, pa o knedelcih in o gradovih na katerih razstavljajo srednjeveške mučilne naprave. Ampak prej moram še spakirati...

Razpiram roke...

_

Kavojke na mizi čakajo da jih skrčim, da na vsaki strani naredim šiv, ki bo od prejšnjega za pol centimetra zamaknjen. Dejstvo, da jih je treba skrčiti me fascinira, pa čeprav ne vem ali so krive kavbojke, ker so se pač razširile ali pa sem se jaz skrčila. Bodimo iskreni, od enega toasta in dveh paradajzov na dan se ni še nihče razširil.
Zadnje čase zvečer v posteljo pikiram na trebuh (kar se mi že dolgo časa ni dogajalo), zaspim s široko razprtimi rokami in dejstvo, da imam celo posteljo zase se mi, medtem ko legam spat utrujena in včasih rahlo okajena, pa naj se sliši še tako bizarno, na momente celo zazdi fajn. Kajti bolje je zbujati se pomirjen in sam, kot pa v nekem objemu, ki na dolgi rok ne pomeni kaj dosti, kajti dovolj smo stari da vemo, da je vsak dan, ki ga preživimo nekvalitetno povsem odveč.
Zjutraj zalijem rože, se do potankosti uredim, v ušesa nataknem slušalke, na oči poveznem sončna očala (tudi kadar ni sonca) in počasi odkrevsam na delo, kjer se ukvarjam s po dvema, včasih tudi s po tremi projekti naenkrat. Tisti, ki občasno pride in sedi na nasprotni strani mize, na vprašanje ali zna kuhati in ali ve kaj je pesto, odgovori pritrdilno. Šala je, a nikoli ne veš kaj se izcimi iz še tako nedolžne šale. "Danes ti paše plesna muzika?!" me vpraša in se smeji. "Ja, za razliko od včeraj, ko smo cel dan poslušali klavir." smeje odvrnem. Pove mi, da goji cinizem, nad čemer sem navdušena, on pa pravi, da so mu rekli naj se gre zdravit. "Ah, to so ti rekli zato, ker ti zavidajo." odvrnem. Nekdo tretji pripomni: "Aja, nisem vedel, da je cinizem ozdravljiv?!" Tisti, ki ve kaj je pesto, me opazuje, vrnem mu pogled in morda čisto narahlo zardim. Takele igrice me nekako zabavajo. Povem mu, da naredim najboljšo lazanjo na svetu, "Z lazanjo bi me prav gotovo pridobila." mi odvrne.
Popoldne piknik s prijatelji. Prijetno najedena se primem za trebuh "Počutim se kot da sem noseča" rečem v smehu. Čez nekaj minut enako stori prijateljica, medtem ko jo sprašujem ali je z njo vse v redu izjavi: "Ni v redu, mislim da sem tudi jaz noseča." Zavaliva se v travo, v nebo puhava oblačke smrdljivega nikotinskega dima. "Si predstavljaš, da bi bili noseči z istim človekom?" me vpraša. "To bi bilo zanimivo, skupaj bi hodili na vozičkanje po Tivoliju in se krasno imeli" rečem. Glede na vse bizarnosti, katere nama je v zadnjem času serviralo življenje, bi bilo kaj takšnega povsem mogoče.
Takole živim, odrezana od sveta, televizijo prižgem enkrat na teden in jo potem po hitrem postopku ugasnem, popoldneve in večere preživljam v dobri družbi, vmes pa delam plane za jesenske počitnice, pa plane vsega kar moram postoriti čez zimo, ob večerih spijem kakšen kozarček belega zmešanega s Camparijem in Radensko in legam spat z razprtimi rokami...

Mestna knjižnica v Amsterdamu. Kako pa pri nas?

Knjižnice so zame od nekdaj posvečen prostor. Še danes se spomnim dne, ko nas je učiteljica v enem od nižjih razredov osnovnih šol peljala v kamniško knjižnico, ki je takrat domovala v stari meščanski hiši, za katero se je človeku ob vstopu v njene sobane zazdelo, da bo od vseh vanjo nagnetenih knjig počasi počila po šivih. Od tistega dne naprej sem bila v naši mali knjižnici reden gost. "A, ti si pa tista, ki rada bereš!" je večkrat dejala prijazna, precej obilna knjižničarka in se vselej potrudila, da mi je ponudila kar najboljši izbor čtiva. Prebirala sem vse od Ericha Kastnerja, pa Otok zakladov, Bobre, zbirko Pet prijateljev, stripe Mikija Mustra, pa vse od Astrid Lindgren, Jadrana Krta, nato pa sem se počasi (z obveznim podpisom staršev) prebila v drugo nadstropje, kjer so domovale knjige za odrasle...
Med študijem je sledilo srečanje s Plečnikovim NUK-om: knjižni tempelj, ki v človeku vzbuja malodane strahospoštovanje. Težka masivna vhodna vrata in monumentalna s temnim marmorjem obložena notranjost, ki te kar pogoltne vase. V Plečnikovih časih knjižnica pač ni bila kraj, kamor bi zahajala večina ljudi, temveč bolj prostor za študiozne izbrance. V NUK-u so me kot človeka, ki rad tipa med knjigami, presenetile vitrine s kartončki, med katerimi si moral pobrskati, nato želeno knjigo naročiti in nanjo počakati. Sistem mi ni bil kaj preveč všeč. Tako kot še danes raje zavijem v trgovino in potipam želeni predmet nakupa, kot pa da bi artikel naročila po internetu.
Na spodnjih fotografijah je nova, uporabniku zelo prijazna, knjižnica v Amsterdamu, ki je name naredila dober vtis. "To je pa nekaj, kar bi v pomanjšani varianti lahko imeli tudi pri nas!", sem razmišljala med raziskovanjem knjižnice.

Več o projektu OBA, v katerega sklop sodi nova mestna knjižnica, si lahko preberete pri Ambali, ki je pred časom pisal o tem.
Mestno knjižnico v Amsterdamu (arhitekt Jo Coenen) so odprli lansko leto. Na 30.000m2 ponuja pod eno streho več različnih programov, nekateri od teh so brezplačno in tako dostopni vsem meščanom.

Pritličje je v celoti namenjeno otrokom. Krožne vitrine dostopne iz obeh strani, stopničke po katerih otrok zleze in se na vrhu namesti med blazinice kjer zalista v knjigo, pa računalniški kotiček z mizicami v več nivojih- zato da lahko do njih dostopa vsak otrok, ne glede na starost. Lahko si mislite, da računalniki niso kakšni PC-ji, temveč lepi, nedolžno beli Macintoshi. Posebno pozornost zaslužijo dizajnerski kosi pohištva - v tem primeru gre za velike rdeče počivalnike, v katere se ugnezdijo starši z otročki, katerim potem berejo pravljice.

V prvem nadstropju se nahaja mediateka. Neskončne (spet krožno zasnovane) police z DVD-ji, med policami dizajnerski kosi (obešalniki, stoli), vse belo, velike okenske površine, ki prostor naredijo odprt - knjižnica vsekakor že nekaj časa ni več temen prostor za izbrance. Odpira se navzven in vabi v svojo notranjost, velike steklene površine na nek način simbolizirajo pogled v svet. Vsaka država bi morala stremeti k temu, da kulturni prostori kot so knjižnice, gledališča, in ostali kulturni objekti v svojo notranjost zvabijo kar največ ljudi, kajti znanje in razgledanost je tisto kar šteje. V tejle knjižnici kaj lahko opazite tako staro mamco s hoduljico, ki se z liftom pripelje v zadnje nadstropje na kavico "z razgledom", kot tudi priletne strice, ki surfajo po internetu.

Prostor za poslušanje CD-jev. Belo usnje na katerega se zleknete, plus MAC-i, kakopak!

Lounge room z meni zelo všečnimi lučmi - skozi velika panoramska okna se odpira krasen razgled na mesto.

Internetni kotiček

V najvišjem nadstropju se nahaja samopostrežna restavracija, kjer lahko okusite vse od sveže stisnjenih sokov, juhic, kitajske, tajske, italijanske hrane, mamljivih sendvičev, solatk, dišečih slaščic, do eko čajev...

"Nagrabljeno" potem lahko pojeste na terasi z razgledom ali pa v prostorni jedilnici.

Kako pa pri nas? Na izgradnjo čaka projekt izpred petnajstih let... Moram reči, da mi nista ljuba niti postmodernistična znanjost, niti notranjost objekta, ki naj bi se imenoval Plečnikov NUK (če bo projekt zgrajen, se bo mojster Plečnik vsekakor v grobu obračal) in naj bi predstavljal naš nacionalni knjižni hram. Nimam namena blatiti avtorja projekta, dejstvo pa je, da je projekt nastal v času, ko je bil postmodernizem že v zatonu, poleg tega objekt tudi funkcionalno ne ustreza sodobnim zahtevam knjižnice. V času nastanka projekta je bila informacijska tehnologija še v povojih, kar pomeni, da načrt, ki je nastal pred petnajstimi leti, nikakor ne more zadostiti današnjim potrebam sodobnega urbanega uporabnika.
Tale post je med drugim poziv, da sodelujete v razpravi ali pobudi za novi natečaj za NUK2: svoje mnenje o projektu lahko izrazite na tejle strani. Ne sme nam biti vseeno! Novi NUK nikakor ne sme biti nacionalna sramota, temveč kraj, kamor bomo vsi z veseljem zahajali - saj to je konec koncev tudi njegov namen, kajne?!

Baloon

_

_

Špegu

Všeč so mi ljudje, s katerimi se lahko celih deset minut pogovarjaš o... naprimer špeglu:

oseba A: (se gleda v ogledalo)

oseba B: Je fin tale moj špegu, a ne?!
oseba A: Zelo je fin. Ampak jaz imam še večjega. Obešenega imam v spalnici in zanimivo, vedno se oblačim in slačim pred špeglom, vmes še malo preverim, če imam kje kakšen prevelik alarma vreden presežek. Zelo lepo kaže. Ne kaže vsak špegu lepo - v njem ne smeš izgledati ne predebel ne presuh. Mora kazati realno podobo.
oseba B: Meni je pa všeč če kaže malo manj.
osebaA: Meni pa ne, kazati te mora takega kot si.
oseba B: V trgovinah bi morali imeti dobre špegle, bi ti butlji veliko več prodali!
oseba A: In nebi smeli imeti tistih trapastih neonskih luči, ki preusmeri pogled na gube.
oseba B: In na celulit!
oseba A: Res je.
oseba B: Včasih sem ga imela obešenega v spalnici, a baje da ni dobro da imaš v spalnici špegu, zato sem ga obesila sem. Špegli so fajn. Človek bi moral imeti v vsakem prostoru obešen špegu. Najmanj tri v kopalnici naprimer. Zelo rada se gledam v špegu v avtomobilu. Dec vozi, jaz se gledam v špegu. Celo pot. Lahko ga vprašaš, ti bo povedal!
oseba A: Lahko si misliš da ga ne bom vprašala. (oseba A in oseba B se smejita)
čez nekaj časa...
oseba B: Špegu je fajn!

Fina pijača za sobotno popoldne

Fina pijača za sobotno popoldne vsebuje:

1dcl ananasovega soka, 1/2 dcl ohlajenega zelenega čaja z aromo aloe, sok ene limete, 3cl Aperola, 1dcl radenske in led

Kanuji na Ljubljanici

-

-

Naravne...

Strašansko fin dan

se je imel začeti na nekem kavču, ko sem tam nekje okoli osme zjutraj odprla zalepljeni očesi in ugotovila, da se malček megleno spominjam kaj se je včeraj dogajalo, potem očesi zaprla nazaj, pa je prišla tečna majhna podrepna muha, ki se je na vsak način hotela sprehajati po mojem obrazu, katerega sem potem skrila pod odejo in odsanjala še tisto uro do devetih - tokrat me je zbudilo roškljanje kozarcev, katere je prijateljica pospravljala z mize -tudi njej zoprna muha ni dala miru, pa se je reva navsezgodaj spravila pospravljat. Kavica v "postelji", nato še ena v kavarnici na vogalu pri vodnjaku, pa posedanje, sestavljanje in spet posedanje, ki ima trajati dolgo dolgo. Nikomur se nikamor ne mudi, kar je fino - takole sedimo in opazujemo čudaka, ki se odloči da se bo umil (okopal) v Ljubljanici. Čudna kreatura z zavozljanim robcem na glavi je, potem ko prileze iz vode in se preoblači ob avtu, prava atrakcija za vse goste lokala z natakarjem vred. Možakar se jako temeljito obriše - med drugim si brisačo zatlači med obe ritnici, potegne z roko gor in dol po grebenu - jako neapetitlih... Ko po dolgem času hočemo donaročiti ugotovimo, da se je natakar medtem uhorizontalil na kavču in zadremal - precej hecno. Nekako nam ga uspe zvabiti iz spanca, malček mu je nerodno, nato se vsi skupaj malo šalimo, natakar prijateljici ponuja tri dni stare muffine, češ da so še dobri ter da, v primeru da ne verjame da so še vedno užitni, enega lahko poizkusi, ona pa se ne pusti pretentati.

Okoli dvanajste se primajeta Malči in njena mladička, tamala je potem glavna atrakcija omizja, kakopak. Nakar N. ugotovi, da bi bil čas, da si kdo od družbe omisli otroka, ker da to, da nihče nima otroka pač nikamor ne pelje. V mislih ima mene in A, na sebe pa nekako ne pomisli. Čudno, ne?!
Z Malči in mladičko se pomaknemo na Šuštarski most, kjer dokupim še en par uhanov za svojo zbirko (tokrat so to robidnice), nakar ugotoviva da sva strašansko lačni in pobegneva na sendvič. Sledi dež in dve uri prisiljenega sendvičarjenja pod velikim dežnikom... Čakava, čakava in dočakava da se dež končno izlije.
Potem pa na tržnico, po rožice, po paradajz, ki ima okus po paradajzu; "Boste dali kaj ceneje, ker gre proti koncu?" vprašam. "Bom! Dva kilograma za 3 eure!" "Prav." Odhajava obloženi s paradajzom, breskvami, pa vsaka s svojo sončnico pod ramo.
Sledi taborjenje na balkonu, mala malica malince iz placa, midve pijeva belo kavo s finim vanilijevim sladoledom znamke Spar, moja malenkost spušča milne mehurčke. Oblaki se razkadijo, posije sonce, s sončnimi očali na nosu se predrzno nastavljava UVE žarkom.
Ampak dneva še ni konec: Malči mora namreč nujno v BTC, nakar se tudi jaz spomnim, da imam tam neke sila "nujne" opravke (aja?!).
In potem se je zgodil nakup leta! Nakup najlepših in najboljših baggy kavbojk pod soncem. Ne morem vam povedat, kako fino te krasne čudovite hlače nalegajo na moj telešček - spet eden izmed tistih kosov garderobe, katerih človek, potem ko jih obleče, noče sleči nikoli nikoli več, nato pa mu je, ko jih ponosi, žal, da ni kupil kar dveh idendičnih kosov. Pika na i tega krasnega nakupa pa je črn dežni plašč - tak iz sanj - sem vedela da obstaja in zdaj sem ga našla! Za petnajst ojrov. Bi ga kupila tudi če bi bil 100, tako je fin. Z virusom "baggy kavbojke" okužim tudi Malči, nekaj se opravičuje, češ da ji je nerodno kupiti enake kot imam sama - jo moram malodane nadreti da jih vzame. No, ampak plaščka si pa ni upala, čeprav pravi, da ni dvakrat za reči, da jutri ne bo šla nazaj.
Po tem strašno uspešnem nakupu Malči predlaga kavo - zadovoljni se namestiva tja nekam med ostale presrečne nakupovalce tega mesta v malem, v katerem potrebuješ zemljevid, da najdeš tisto kar si iskal. In potem se začne zabava dneva: mimohod posončenih kreatur v za pet številk premajhnih cunjah, celulitičnih stegen nabasanih v bele hlače, ki lepo pudarijo neestetsko vsebino, brezsramno razkazovanje Michellinovih šlaufov, pa mlad par - ona v prosojnem belem krilcu - rit meče iz leve v desno in nazaj - tip jo trikrat zapovrstjo prostaško "zašlata" in ji ob tem porine prst, da ne rečem kam, bejba se histerično smeji... Vam rečem, BTC city ni samo mesto srečnih nakupov, temveč tudi vir neizmerne zabave! "Veš kaj?" rečem Malči, medtem ko opazujem mimovozeči črni bavarski produkt v coupe izvedbi: " "Veš kaj, a ni dober občutek, ko se človek zave, česa pa recimo nikoli v življenju ne bo imel: takšnega avtomobila naprimer!" "Tudi meni se tako zdi" odvrne prijateljica. Odkorakava s prizorišča neizmernega vira zabave, v njen mini avtomobilček zabaševa vse produkte obiska tega veličastnega mesta, plus voziček, otroka in nato še sebe in se zadovoljni odpeljeva.
Ste že kdaj pomislili na to, kako fino je, da pa naprimer nečesa ne boste nikoli imeli?! Poizkusite!

P.S. Komaj čakam, da bo spet deževalo! Takrat bom sendvičarila v dežnem plaščku!!