Namišljene ljubezni

Šla sem na prireditev-otvoritev. Na prireditvi-otvoritvi je bilo veliko nobel in nekaj manj nobel ljudi. Tisti, ki niso bili nobel, so se trudili biti ne nobel. Od nekdaj rada opazujem ljudi, pa naj bodo iz kategorije prvih ali drugih. Seveda medtem ko prikrito opazuješ, sem ter tja po nesreči ugledaš  tudi koga, katerega nisi ravno vesel. Če gre za vzajemen odnos ne-veselja, je takega človeka najbolje glasno pozdraviti - tako ne bo imel veselja ob misli, da te je uspešno ignoriral. No, danes se mi ni dalo ukvarjati se s temi rečmi. Za ne-ignoriranje mora biti človek posebno razpoložen, meni pa se danes ni dalo. Poleg tega sem imela obute precej visoke pete, kar pomeni, da bi kaj težko ubežala pred morebitnimi prisiljenimi pogovori v stilu: "Kako si - super, pa ti?!".  Žirija je podeljevala nagrade. Večino nagrad so podelili sami sebi. Ko bom velika, bom tudi jaz žirantka, ker se to izplača.  Srkali smo vino in modrovali o tem, kako užitni bi se gostom zdeli kanapejčki, v primeru, da bi bili lepo dekorirani,  namazani pa bi bili s Kekec pašteto. Videz vara, zato bi se verjetno večini ljudi zdeli okusni. Morda je Kekec pašteta okusna. Ne vem, ker je še svoj živi dan nisem poskusila. Poli salame tudi ne. Ko gre za hrano nisem snob, jem tudi pohane šnite.

Veselico sem kaj hitro zapustila in na poti ugotovila, da je čar malega mesta v tem, da so razdalje v njem tako majhne, da te niti noge ne utegnejo boleti, medtem ko hitiš iz točke A do točke B.  

V kino Dvoru so v temno oblečeni moški imeli privat zabavo, zato se pred predstavo ni dalo naročiti piva, kar me je malček užalostilo. Ampak predstava je pregnala žalost zavoljo ne pitja odličnega češkega piva. Namišljene ljubezni zelo priporočam. Kdor od filma pričakuje zgodbo, bo gotovo razočaran, ostali ne. Sama sem pričakovala to kar so mi priporočili in to sem tudi dobila: odlična fotografija, krasni dialogi, odličen izbor glasbe, noro dobri kadri. In dvorana je bil praktično prazna - počutila sem se skoraj tako kot bi bila moja. Lahko bi sicer malo bolj kurili, ampak verjetno se za šest ljudi to ne izplača. Po predstavi v baru ni bilo več sledu o črno oblečenih moških, na mizah pa je bilo ogromno hrane, ki je lepo pasala k pivu. In kavarna je bila prazna. Potem človek sedi v prazni kavarni, pije najboljše češko pivo, zraven je odlične kanapejčke, ki niso pomazani s Kekec pašteto in modruje o tem kako je življenje lepo. In je res. Samo ljubezni so zajebane. Namišljene in nenamišljene. Me prav zanima katerih je več?!

In these days...

Dnevi in noči prejšnega tedna so se držali skupaj kot da ne bo nikoli konec in nikoli drugače. Ko sem že mislila, da je vse narejeno, je od nekod priletelo še to in ono in skoraj se je že danilo, preden sem legala spat. Vsako jutro znova je prekratkemu spanju sledil ritual maskiranja lepo zaobljenih, rejenih podočnjakov, zoper tresoče roke pa je poskrbela skodelica kofeta in tako nekako sem, za silo urejena, dan za dnem vstopala v nove dogodivščine.

Četrtek in petek je minil v znamenju Design Expa. Odziv je bil bolj "tako tako". Na splošno ugotavljam, da ljudje v veliki meri trzajo na reči "na prvo žogo" - nekaj velikega bo morda še pritegnilo pozornost, nekaj manjšega, nekaj do koder je treba narediti šest korakov več, da bi to malo zagledali in videli, pa je že preveč. Ni mi žal za takimi, ki hodijo in ne vidijo, ne toži se mi za njimi, me pa kljub vsemu preseneča in morda malo zaskrbljuje ta pasivnost. Mene so/ste zelo razveselili prijatelji in znanci, ki so/ste prišli mimo. Zelo dober občutek je, ko vidiš, da nekdo podpira tvoje delo in se veseli skupaj s teboj. Neke vrste "nagrada za pridnost" je bilo sms obvestilo, ki je k meni priletelo v petek okoli polnoči, tako sem od veselja sredi metelkove poskakovala visoko v zrak. Malo sem bila važna. In še vedno malo sem. Ne morem vam povedati kaj je pisalo v sporočilu, se pa neznansko veselim nekega povabila...
Po sobotnem jutranjem potepanju po običajnih točkah sem sončno sobotno popoldne brez slabe vesti namenila lepotnemu spancu, nato pa čez grad krenila pogledat kaj se dogaja na Kongresnem trgu. Ujela sem le še peščico protestnikov. Ideja mirnega protesta se mi zdi dobra. Vse več ljudi bi moralo na tak način pokazati, da jim/nam ni vseeno. Sama sem glede tega precej pasivna, svoj tihi protest morda izkazujem dan za dnem - z bojkotom masovnosti in poneumljanja ter z mislijo in prepričanjem, da se dobro vrača z dobrim in dobro nadaljuje z dobrim. Dovolj sem stara, da ne verjamem več v pravljice in vedno bolj se mi zdi, da gre svet k vragu. Lepo je napisala Sonja Merljak v sobotnem Delu: "Meje mojega sveta so meje mojega vsakdanjika. In kadar ga ne zmotijo novice iz sveta drugih, je moj svet umirjen in spokojen..." Važno je, da imamo drug drugega, to je vse kar nam ostane v tem ponorelem svetu. 

Tako, v nov teden vstopam s polnim hladilnikom, kilometrom čtiva na nočni omarici (skrinji), spucano glavo in obilico dela, kar je fajn. In dovolj časa za spanje bo. Veselo naprej...

Kvalitetno preživljanje prostega časa

Že tisti, kdor me prav malo malo pozna ve, da neskončno ljubim nakupovalne centre. Izogibam se jih nekako tako kot hudič česna. Ampak včasih pride dan, ko je treba zakorakati v nakupovalni center, ni kaj. In danes je bil tak dan.
Ni bilo dovolj, da smo dva dni po celem mestu iskali šest enakih steklenih pokrovov in jih po hudih mukah tudi našli (pustimo ob strani dejstvo, da so preplačani), zdaj je bilo treba najti še dvanajst enakih lesenih desk določene dimenzije - šest malih ter šest velikih. In zjutraj mi je šlo ob misli, da moram en del dneva posvetiti temu opravilu, do katerega me bo pot vodila v smer Mesta velikih nakupov, skorajda na jok. In ker človek v nesreči spozna prijatelja, ker sta dve nesreči ena skupna sreča in ker je N. ravno danes (nujno!) potrebovala podstavke za pod teglce, sva se odločili, da bova stisnili zobe in se skupaj podali na lov. Pot naju je zanesla v Merkur in neverjetno, po manjših mukah mi je celo uspelo najti šest velikih enakih desk, kar je, glede na splošno ponudbo, velika zmaga. Od manjših lesenih desk so imeli le eno. Ampak eno imajo še v Vižmarjih, dve v Celju, eno v Novi Gorici in ne vem še kje. Ne vem zakaj imam vedno znova občutek, da iščem edino stvar pod soncem, ki ne obstaja, če pa že, pa obstaja točno v enem kosu, pa tudi če je to navadna okrogla lesena deska. Ko sem se pred dnevi v Nami neskončno razveselila steklenega pokrova, so mi povedali, da imajo le dva ter da ni variante, da do naslednjega četrtka (v roku enega tedna torej) zrihtajo še štiri. Toliko o kapitalizmu... Saga današnjega, delno neuspešnega, iskanja se je nadaljevala pri podstavkih za teglce, kjer je na plan skočil improvizatorski duh, tako da sva na koncu iz trgovine odkorakali z ljubko vrtno ograjico iz pol-štorčkov, katero bo N. razrezala na kose in podložila pod teglce. Tako. Zakaj vse to pišem?! Počakajte še malo prosim, višek zgodbe šele pride...
Ker se mi je zdelo, da moram nujno kupiti pršilko za vodo, pa tiste v Merkurju niso bile dovolj lepe (kolikor je pršilka za vodo sploh lahko lepa - ampak obstajajo lepe in manj lepe in tiste v Merkurju so pasale v kategorijo manj lepih), sva nazadnje pristali v City parku. Lušno. V Butlersu ni bilo veliko ljudi, kar je fajn, ni pa bilo pršilke za vodo, kar ni tako zelo fajn. Ampak imeli so odlično knjigo o curryih za 7 ojrov in ker so se ob ogledu knjige v grlu nabrale sline, je bilo posledično v bližnji restavraciji nujno potrebno zajesti curry. V tisti tajski restavraciji imajo celo dober curry, kdo bi si mislil. In zdaj pride višek zgodbe. Mislim, da je curry pripomogel k mirnim živcem, pri dogodku, ki je sledil...
Nekako logično je, da po iskanju tehničnih zadev slej ko prej na dan pride želja po čem ženstvenem, v bistvu sem želela pofirbcati en bedast lak za nohte. Brezveze, ampak pred dnevi sem ga videla na internetu, pa sem sedaj želela vedeti kako izgleda v živo. In ker nobena od naju ni redna obiskovalka dotičnega centra, sva optimistično zakorakali k informacijam, da bi vprašali, če v sklopu tega mega centra morda obstaja kakšna drogerija in če ja, kje je. V kibli, na kateri je narisana črka I (povsem po nepotrebnem), je sedel bledoličen anemičen mulc, ki je žvečil in govoril tako potihem, da ga je bilo skoraj nemogoče slišati. Človek si misli, da nalašč govori tako potihem, da bi čim prej odgnal ljudi stran od sebe. Vprašava po drogeriji. Mulc žveči, debelo gleda in kot sem že rekla, govori zelo potihem. Ne ve. Niti se ne trudi dajati vtisa, da razmišlja, še vedno žveči. Potem reče, da imajo Sanolabor. Aaaaa?! "Ne, drogerija: parfumi, kreme, laki za nohte, vložki?! Drogerija?!" mu razlagam kot da je star pet let. Ne trzne, debelo gleda in odkimava z glavo. "Limoni? Imate Limoni?" optimistično poskuša prijateljica. Nekako mu uspe izjaviti, da je morda celo bila, a so jo zaprli. Ima me, da bi ga na gobec, mulca bedastega. Ne zato, ker je bedast in mu ni pomoči, temveč zato, ker sem se ob pogledu nanj spomnila na celo trumo mulcev podobnega profila, o katerih sem zadnjič poslušala - del današnje mladine pač, ki misli, da je bil Prešeren slikar. Tale je bil eden izmed njih. Moja mati, ki dela v vrtcu, za otroka, primerljivega s temle mulcem reče: "Ta ne bi trznil, tudi, če bi mu človek pripeljal slona". Morda bo po liniji najmanjšega odpora celo dokončal kakšno šolo. Morda se bo zaposlil kot vratar v kakšni državni ustanovi in vlekel plačo. Odkorakava in skleneva zatreti željo po zijanju v morebitne nove odtenke lakov za nohte. Hop Cefizelj, za vogalom nabaševa na Limoni! No ja, tistega laka niso imeli, pa sem povprašala, če imajo morda kaj v petrolejskem odtenku. Študentka z narisanimi očmi v stilu Kleopatre in obrazom, ki je imel na sebi vse barve tega sveta (razen petrolejske), me debelo pogleda in reče: "A je to rjavkast odtenek?" "Ne bejbi, ni rjavkast..." Bi si človek mislil, da je najmanj kar jo utegne zanimati vsaj to, kakšne barve lakov za nohte obstajajo na tem svetu, ampak ne, tudi tega ne ve. Po današnji izkušnji me močno zanima, kakšne pogoje je treba izpolnjevati, da človek dobi delo, pa četudi le v drogeriji ali na informacijah. Več kot očitno nobenih.
Upam, da imam zdaj do nadaljnjega mir pred raznimi nakupovalnimi centri.

Moram pa povedati, da sem si zvečer ogledala Pevčev "Lahko noč gospodična". Tako lepega filma že dolgo nisem gledala in ko ga je bilo konec, sem si zaželela, da bi ga gledala še enkrat. Toliko lepih občutkov potegne na plano... Lahko noč, gospodična!

O tem, kako nekoga pooblastite za dvig vaših poštnih pošiljk

Da se povrnem k včerajšnji temi... Prijateljica me je pred daljšim odhodom v tujino želela pooblastiti za dvig njene pošte. Napisala je pooblastilo, ga poštempljala, nato pa odnesla na pošto ter vprašala, če tovrstno pooblastilo zadostuje. So rekli, da ne. Da morava obe priti na pošto in izpolniti nek obrazec. Pa sva šli.
Prideva na pošto, pokaževa tisti list in poveva, da so nama dan poprej na okencu rekli, da tak na roke popisan list ne zadostuje, zato bi zavoljo tega želeli izpolniti obrazec. Gospa za okencem ni bila videti preveč navdušena, ampak je kljub temu vstala in šla iskat obrazec. Ko ga je prinesla in položila predse, se je izkazalo, da ta paše v serijo obrazcev "male črke, veliko podatkov". Gospa nejevoljno gleda obrazec, konec koncev je bila ura pet minut do šestih in vpraša: "Gospa, za koliko časa pa odpotujete?" "Za dva meseca." "Aha... pa pričakujete veliko priporočene pošte?" "Ne, niti ne, morda dva do tri pakete." "Aha.... Ja potem bo pa tale list zadostoval." "Res? Kaj pa, če dobim kakšno pošiljko več?" "Ne, v redu bo - če gre samo za dva meseca in za nekaj pošiljk, potem ne potrebujemo izpolnjevati obrazca." Za vsak slučaj sva jo prosili, naj priloži dokazilo, da je temu res tako. Na pooblastilo je prilepila pildek, na katerem piše, da pooblastilo lahko sestavi pooblastitelj sam in je lahko neoverjeno in tako naprej. Moram reči, da mi tele poštne finte niso kaj preveč jasne - ne razumem namreč, kaj ima način pooblastitve skupnega s količino prejetih pošiljk in časom odsotnosti prejemnika. Najbrž sem butasta.
Danes sem šla z neoverjenim pooblastilom "za dva meseca in tri pošiljke" dvigniti priporočeno poštno pošiljko in jo tudi dobila. Predstavljam si, da bi to lahko počela v nedogled. Prepričana sem da.

O tem, kako človek rabi štiri dni, da pošlje pismo

Ne maram pošt, oziroma, ne maram imeti opravkov na pošti. V bistvu so mi pošte že od nekdaj zoprne - dolgi pulti s še bolj dolgimi vrstami za njimi, če imajo ti pulti recimo štiri okenca, sta dve praviloma zaprti. In poštne uslužbenke ponavadi grdo gledajo.
Prva meni najbližja pošta se nahaja za vogalom - do tja imam minuto hoda in v ponedeljek zjutraj sem hotela poslati pismo. Ampak... pri roki nisem imela usb ključka, na katerega bi morala naložiti podatke ter vse skupaj nesti v fotokopirnico. Kasneje sem sicer našla rezervni ključek, ampak ker so bili ostali "to do" opravki za tisti dan že obkljukani, se mi ni dalo še enkrat laziti dol - je le daleč do zoprne pošte. Naslednji dan sem se celo uspela privleči do fotokopirnice - do prve najbližje je deset minut hoda. Daleč. Bila je zaprta - uspela sem jo zamuditi za pet minut. Včeraj... včeraj sem se na poti domov hotela oglasiti na pošti, pa sem ugotovila, da nimam gradiva s sabo (en del gradiva je bil namreč v knjižni obliki). Pa se mi ni dalo še enkrat hoditi nazaj, je le daleč do zoprne pošte, pa še v kopirnico bi morala. Danes... danes sem imela na obhodu v mesto s seboj mapo z gradivom in usb ključ, pridno sem sprintala in skopirala kar se je sprintalo in skopirati moralo. Potem sem šla slučajno mimo pošte na Rimski, pa sem si rekla, da je najbolje, da stopim noter in pošljem preklemano pismo. Skoraj bi mi uspelo, ampak pošta je bila zaprta. Imajo deljen delovni čas. Kasneje mi je uspelo potem na pošti na Pražakovi. Ampak ne takoj, gospa poštarica namreč ni našla poštne številke za Besnico pri Kranju, želela me je prepričati, da pisma ne morem poslati, ker da ta kraj s poštno številko ne obstaja. Ker sem kot pribita stala za pultom in je gospa videla, da se ne mislim nikamor premakniti s tistim pismom, je zavrtela telefon in kar naenkrat sem pismo lahko poslala. Fino, skoraj bi bilo konec poštarske more, ampak... ko sem se vrnila domov, me je v nabiralniku čakal listek za dvig poštne pošiljke. Jutri moram na pošto Slovensko! Na sumu imam, da ne bo šlo zlahka, ker... Ah, vam povem jutri.
Pošte imajo slabo karmo, ni kaj!

Naj traja...

-

Teksta ni, ker sem ga izbrisala. Nisem tekstualno navdahnjena danes. Pretekli teden je bil ustvarjalno-navdihujoče fin ter ustvarjalno-obetajoč. Naj ostane tako. Če je tako, se slišim kako diham, v nasprotnem primeru diham plitko, ne slišim se in ne vem, da živim.
Želim si tudi, da bi indijansko poletje trajalo večno. Sobotni oktobrski dan brez oblačka, ko gre človek ob desetih zjutraj v poletnem gvantu na tržnico ter se ob pol osmih zvečer privleče nazaj domov, pa ga ne zebe, se sliši kot nekaj nemogočega. In še vedno se obotavljam pri pospravljanju poletnih natikačev s paščki. Naj traja...

Ne, nisem še umila šip, zakaj vprašate?!