torek, maj 31, 2011

Lepa beseda lepo mesto najde


Ker sem poštena državljanka, sem nemudoma tekla v knjižnico in poravnala dolg - v najbolj micenih kovančkih kar se je dalo. Menim, da bi morali v knjižnici zaposliti nekoga, ki bi jim tole besedilo spravil v rahlo priljudnejšo formo.

nedelja, maj 29, 2011

petek, maj 27, 2011

Tri botre lisičice

-
Živele so 3 lisičice in vse tri so si bile botrice. Vsaka je živela na svojem koncu. Prva je imela vilo na Brajdi, druga sredi Loga in tretja na kocu Loga. Prva botra lisičica se je nekega dne odločila, da bo obiskala svojo botrico, ki živi sredi Loga. Lepo se je oblekla in naličila ter s svojim dolgim avtomobilom kmalu prispela v Log. Druga botra lisičica je imela krasno vilo in je takoj prvo botro lisičico povabila naprej, ko je opazila da je ta malo zmedena, zmedla pa jo je preproga na hodniku ki je bila polna izvezenih rib... (rezijanska ljudska pripovedka)


Živele so tri botre lisičice. Prva botra lisičica je imela blog, na katerega je lepila prekrasne fotografije. Tudi druga botra lisičica je imela blog. Pa se je nekega dne dogodilo tako, da je druga botrica obiskala prvo, ki je takrat bivala še v daljnji deželi. Nekega popoldneva sta se v dežju sprehajali po vetrovni peščeni plaži in takrat se je začelo njuno prijateljstvo. Kasneje je prva botrica tretji omenila, da bi ji rada predstavila drugo botrico, ki jo je spoznala preko svojega bloga. Tretji se je to zdelo strašansko brezveze in nepotrebno - še slišati ni marala za to, da bi spoznala neko čudakinjo "iz neta". Pa se je zgodilo tako, da sta se vseeno spoznali. Zdaj sta zelo dobri prijateljici, kar pomeni, da se pogosto vidita in posledično v omari ne moreta imeti enakih kosov garderobe, saj se vidita praktično vsak drugi dan. Včasih vseeno naredita izjemo ter kupita podobne kose in potem le-te ponosita na tisti "ta drugi dan" ko se ne vidita.


Bil je lep sončen dan. Prva botra lisičica je k tretji prihitela z izposojenim avtomobilom, saj se je njen pokvaril in ga bo morala žal zabrisati na odpad. S seboj je pripeljala pločevinasto kanto modre barve (ker zelene v trgovini niso imeli), katero je botrica gostiteljica potrebovala, da bi vanjo vsadila fuksijo, saj se je odločila, da bo njen vrt letos poln rastlin v stilu "Miss Marple". Druga botrica je na obisk prispela z javnim prevoznim sredstvom, saj ne poseduje avtomobila - niti takega, ki bi bil za na odpad ne. Ko je na vrtu zagledala modro kanto za rože, jo je rahlo zmrazilo, saj ni ravno ljubiteljica modre barve. Medtem ko se je druga mrščila nad kanto v čudnem barvnem odtenku, je gostiteljica (obuta v čevlje z vrtoglavo visoko peto) prvi botrici razkazovala svoj zelenjavni vrt. Koliko vzdihovanja je to bilo nad redkvicami, solato, krešo, grahom, korenjem in ostalimi zadevami, ki sodijo v zelenjavni vrt.
Kasneje se je gostiteljica lotila priprave hrane, prva botrica pa je s pomočjo kamnitega tolkača od možnarja ter izvijačem, v dno modre kante izklesala 4 luknjice, skozi katere bo odtekala odvečna voda. V dno je udarjala v ritmičnih presledkih, tako da so sosedje verjetno mislili, da na botričinem vrtu kličejo k molitvi. Nato so botrice malicale in nazdravljale na fine reči. Kasneje se je prva botrica poslovila, saj je morala iti domov kuhat pašto s polivko Rio mare za lačnega otroka, ki se je vrnil iz kolonije, druga in tretja pa sta v pisker posadili rože ter nadaljevali s pitjem vina in kofeta. Po dveh popitih kozarcih se je lastnica kante strinjala z botrico interior designerko (ki se malo spozna tudi na exterior design), da modra barva res ne paše na vrt kjer ni ničesar drugega v tem barvnem odtenku. "Veš kaj, jutri bom šla in kupila zeleno barvo ter prebarvala kanto, ker ta barva res nikamor ne paše!" reče tretja. Potem sta modrovali o tem, katera barva bi lepo pasala ter prišli na sivo. Pa se je druga botrica spomnila, da bi bila nesrečna kanta lepa v srebrnem odtenku, kar pa bi pravzaprav lahko dosegli z uporabo alu folije. Pisker sta zavili v alu folijo in nato zadovoljni spili še vsaka en kozarček. Nato sta prvi botrici poslali fotografijo izboljšane verzije piskra. Odgovora ni bilo, zato sta se razočarani spravili k ogledu tretjega dela trilogije Millenium.
Današnji dan bi skoraj utegnil biti popoln - edino malo ga kvari dejstvo, da je drugo botrico dopoldne v Tivoliju napadel miniaturni klop.



ponedeljek, maj 23, 2011

Čakam...

-

Ob dnevih kot je tale, ko je zrak gost in lepljiv, ko se oblaki obnašajo kot pretežak klobuk, ki nekam čudno čepi na glavi, se zdi, da bi bil dež edina možna rešitev. In medtem, ko v rokah držim šalco kave, črne kot greh, imam v mislih že naslednjo šalco kave. Danes nobena kava ne pomaga. Čakam dež!

četrtek, maj 19, 2011

Zakaj moram iti na hrib in iz hriba dol, da postanem srečna?

Ste srečni?
Povedala vam bom: jaz nisem. Vam je kaj lažje pri srcu, zdaj ko čutite, da vendarle niste osamljen primer? Moja mama pravi, da ne bom nikoli srečen človek. Prav ima, ne bom, pa kaj potem! Zanima me, če srečni ljudje živijo bistveno boljše življenje kot ga živim jaz?! Ne, prav res me zanima: če bi dali na eno stran moje življenje, na drugo pa življenje nekoga, ki trdi, da je srečen in bi potem obe dali na oceno zunanjemu opazovalcu, za katerega izmed naju bi ta človek menil, da je srečen?! Morda celo zame, kaj pa vem. Sicer je pa tako da, nihče razen vas samih ne more vedeti ali ste srečni ali pač ne. Se mi pa kljub vsemu zdi, da to, da nisem srečna, ne vpliva bistveno na kvaliteto mojega življenja. Boste rekli da lažem?! Neee, tisti, ki me poznate, veste, da mislim smrtno resno. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki trdijo da so srečni, pa je njihovo življenje precej podobno življenju psa na verigi, ki iz dneva v dan taca po razdrapanem kmečkem dvorišču. No, nikakor ne trdim, da srečni ljudje ne obstajajo, seveda obstajajo, ampak upam si trditi, da trenutno poznam le dve takšni osebi. Kako se reče: Izjeme potrjujejo pravilo?! Nikoli si nisem znala čisto dobro razložiti kaj naj bi ta stavek pomenil, če sploh kaj.
Modno je biti srečen. Tukaj in zdaj. Zdaj je namreč pravi čas za srečo! Ne ve kaj zamuja, tisti, ki ni srečen! Da se razumemo: ko pravim, da nisem srečna, seveda nikakor ne mislim, da sem nesrečna, ampak nisem pa srečna. Sem zdrava, ustvarjalna, polna idej, imam prijatelje, ki jih lahko preštejem na prste ene roke (to je za dandanes veliko), širok krog znancev, nikoli se ne dolgočasim, lahko rečem, da dokaj zadovoljivo izgledam, dvakrat na leto grem na dopust, imam fajn familijo, ki me je vedno, v vsem kar sem počela in v vsem kar počnem, podpirala, živim v stanovanju v katerem se zelo dobro počutim, delo, ki ga opravljam, opravljam z veseljem. Pišem blog in ljudje, ki ga berejo, imajo najbrž občutek, da sem srečna. Pa vendar mislim, da temu ni tako.
Morda zato, ker mi prodajajo srečo, katere ne kupim: srečna bom, če bom mislila pozitivno, srečna bom, če ne bom imela celulita, srečna bom, če bom prebrala knjigo, ki mi pove kaj moram narediti, da bom srečna, srečna bom, ko bom imela veliko denarja, srečna bom, če se bom trudila biti srečna, če si bom, ko bom na zidu videla črno packo, prigovarjala, da ni črna ampak bela, srečna bom, ko bom imela idealnega partnerja, dober avto in dva otroka, srečna bom ko bom v penziji, srečna bom ko bom imela vnuke, srečna bom ko bom stara 60 in jih bom navzven kazala 50...
Veliko se usajam za prazen nič in to bom z velikim veseljem počela še naprej. Svoje "ventile" pucam tako, da pizdim, nekdo drug jih puca skozi šport, spet drugi se do nezavesti nažira, nekdo tretji pa vse skupaj morda pestuje nekje globoko v svojem naročju zakopano. Verjetno bom tekom let zadobila čir na želodcu, morda celo raka, če pa bo vse po sreči (recimo temu raje naključje) nič od naštetega. Skratka, usajam se "za vsak drek". Nekateri mislijo, da si, če se usajaš "za vsak drek" nesrečen. Ampak saj vam pravim, nikakor nimam občutka, da bi bila nesrečna.
Danes proti večeru sem šla na hrib. Medtem ko sem sopihala navzgor nisem razmišljala o sreči ali nesreči, pomembno mi je bilo le to, da pridem do vrha, da se bom potem lahko spustila dol. Zato tudi človek leze na hrib - da se potem lahko spusti dol. Potem, ko sem pritekla nazaj v Tivoli, sem se kar naenkrat počutila blazno srečna, skoraj bi si začela na glas popevati melodije, ki jih je predvajal iPod, komaj sem se zadržala, da nisem narabutala cvetočih vej grmičkov v Jakopičevem sprehajališču, ko sem prišla do podhoda me je že imelo, da bi skočila do neba (pa ravno v podhodu!). Tako, sreča pride in je zastonj, samo v tekaško opremo se je treba nabasati in iti v gozd, ki diši po akaciji in bezgu.

Konstantno srečni so lahko le neumni. Le neumen človek je lahko srečen človek. Tak, ne opazi kaj bi bilo lahko bolje, zadovoljen je z vsem kar mu pride na pot in vsakomur se pusti prepričati, da je srečen. Večkrat mi pride na misel stavek iz Hudečkove knjige Hiše (mislim da je naslov knjige Hiše, ampak ne držite me za besedo, prosim). Ob zibelki, v kateri je spal mali gospod Hudeček (takrat še ni bil gospod, seveda - pred seboj si nikakor ne smete predstavljati malega sivolasega možička s klobukom na glavi, ki leži v zibelki), sta modrovali dve sosedi: "Nikoli ne bo srečen, marsikaj bo opazil, predvsem to, kar bo drugim ljudem ostalo skrito." (citat ni dobeseden, tako da prosim, tudi na tem mestu me ne držite za besedo - kogar zanima dobeseden citat, lahko pogleda v knjigo, nekje na začetku se nahaja ta stavek).

Morda pa bi me moralo dejstvo, da nisem srečna neizmerno veseliti?! Mogoče nas ravno to, da mislimo, da se moramo še čisto čisto malo potruditi za doseganje sreče, dela življenje zanimivo?! Čisto mogoče je, da bi v nasprotnem primeru čepeli na kavču in se 24 ur na dan naslajali nad lastno srečo. Le kakšno življenje bi to bilo?! Če je res, da so lahko le neumni srečni ali potemtakem to pomeni, da sem pametna?! In če vse opazim, to pomeni, da je z mojimi očmi vse v redu, kar je spet super.


torek, maj 17, 2011

Gospa gepard

Menim, da nikoli ne bom doumela globokega pomena gepard vzorca na blagu ter na oblačilih nasploh. Če mene vprašate, je to (poleg oblačil in torbic z ogromnimi logotipi za slepe in slabovidne, ki se bleščijo, da človeku ob pogledu nanje skoraj prežge zenice) nekaj najbolj nagnusnega kar lahko ženska navleče nase .
Res je, o okusih ne gre razpravljati, kar me pri celi stvari najbolj zanima, je fenomen, lahko bi rekli, večne prisotnosti tega nagnusnega, za moje pojme skrajno kičastega vzorca, ki se ženskih garderob, bedresc in oprsij oklepa tako kričevito, kot se naš Pahor ta trenutek oklepa premierskega stolčka.
Kakršna koli imitacija česarkoli, mi že v osnovi vzbuja odpor in nelagodje. Vzemimo na primer les: les je lep, je topel, prijeten na otip, njegove letnice ustvarjajo unikatne vzorce narave. Kaj dobimo, ko vzorec lesa preslikamo na plastiko? Cenen laminat, ki poskuša dajati vtis lesa, pa ga, razen ponarejenega videza, ne daje. Poglejmo marmor: hladen, praviloma lepo brušen kamen z zanimivo strukturo med seboj prepletajočih se žil. In kaj dobimo, ko vzorec marmorja preslikamo na plastiko kuhinjskega pulta? Ceneno imitacijo, ki od daleč sicer daje vtis marmorja, ob dotiku pa nas opomni na to, kako tanka je naša denarnica ter nam da vedeti, da se je z nami nekdo grdo pošalil. Najbrž razumete o čem govorim, torej mi ni treba delati primerjave gepardovega lepega kožuščka s taistim vzorcem na tekstilu.
Ne bom vas več dolgočasila s svojim monologom (ki je v bistvu le stran bežanje od dolgočasnega seštevanja tlorisnih kvadratur) o bedastem gepardovem vzorcu, za konec naj le navržem, da so mi od vseh, s tem nesrečnim vzorcem potiskanih oblačil, daleč najbolj ostudne svetlo sive pajkice s temno sivim gepardovim vzorcem. Ne glede na to ali so navlečene na debela ali pogeštilirana bedresca pravih mačk. Me pa kljub vsemu zanima vaše cenjeno mnenje - vam je ta vzorec všeč ali ne in če je odgovor pritrdilen, zakaj?

Naslednjič vam bom zaupala, zakaj imam v svoji omari torbico, ki je kombinacija nape in pravega kačjega usnja. :)

Izvir

"Veš, ta naša predstava o človeštvu nasploh je zelo čudna. Kadar to rečemo, imamo vsi pred očmi nekakšno nedoločno, svetlo predstavo o nečem dostojanstvenem, velikem in pomembnem. A vse, kar v resnici vemo o tem, so ljudje, ki smo jih v življenju spoznali. Kar poglej si jih. Poznaš enega samega, ki se ti zdi vreden vsega spoštovanja? Nikogar takega, temveč samo gospodinje, ki potiskajo pred sabo otroške vozičke, slinasto mularijo, ki po zidovih pisari nespodobne besede in pijane mladenke, ki bi rade uspele v višji družbi. Ali njihove intelektualne dvojnike. Pravzaprav je še mogoče čutiti nekaj dostojanstva do ljudi, ko trpijo. Ti imajo vsaj malo dostojanstva. Ampak ali si jih kdaj pogledal, kadar se zabavajo? Tedaj vidiš njihovo resnično podobo. Poglej si samo tiste, ki zapravljajo težko prisluženi denar po zabaviščnih parkih in cirkusih. Poglej si bogatine, ki jim ves svet leži pred nogami. Poglej si, s čim se oni zabavajo. Opazuj jih malo po ilegalnih pivnicah. To je tvoje človeštvo na sploh. Nočem se ga niti pritakniti." (A. Rand - The Fountainhead, 1943)

sreda, maj 11, 2011

Prve

-

Niso dobre, so pa lepe in fotogenične, to pa je tudi nekaj!

nedelja, maj 08, 2011

Skrivnosti iz piskra


Do nedavnega se je v mojem piskru rižoto s šparglji kuhalo na tale način: rižota maj 2008. Prejšnji teden pa sem bila uvedena v skrivnosti kuhanja rižote, ki je povsem spremenila moj pogled na to, kaj je rižota iz špargljev.

Za najboljšo rižoto ta hip boste potrebovali:

- skodelico najbolj pocastega riža, kar ga premorete
- mali šopek špargljev - narezano na poljubne kose
- na tanko olupljeno lupinico 1/2 bio limone
- jušno osnovo - cca količina riža krat dva (+ nekaj za zalivanje, ker se rižota kuha odkrita in jo je - med kuhanjem potrebno mešati in zalivati)
- šopek drobnjaka
- eno ornk čebulo
- malo masla
- kos kvalitnega parmidžana
- malo soli (ne preveč, ker je že jušna osnova slana)

Čebulo popražite na maslu in dodajte riž, ki naj malo postekleni, ter na filigransko majhne kosce zrezano limonino lupinico. Zalijete z jušno osnovo (sama uporabljam vodo, v kateri poprej raztopim bio zelenjavno kocko) in počakajte da zavre. Dodate šparglje - samo spodnji del, zgornji del in vršičke prihranite za kasneje. Kuhajte približno sedem minut in vmes mešajte ter po potrebi zalivajte z jušno osnovo. Po sedmih minutah dodajte preostali del špargljev, na drobno zrezan drobnjak ter zajetno količino naribanega parmezana. Pokuhajte dokler ni riž kuhan (cca 7-9minut - odvisno od okusa in vrste riža). Ko je jed že na krožniku, jo še izdatno potresite s parmezanom in drobnjakom. Ponavadi se pri jedeh, ki vsebujejo šparglje, držim načela, da ne dodajam začimb in dodatnih okusov, pri tej rižoti pa se aroma limone zelo lepo poda k špargljem, kakor tudi vse ostale sestavine.

Ker brez sladice ne gre (sama sem jo pojedla kar pred glavno jedjo), sledi še recept za zelo dober mangov sladoled, ki ima poleg tega, da je zelo okusen, še eno dobro lastnost: narejen je v nekaj minutah in popolnoma nekaloričen. Zadnje čase opažam, da vsakokrat ko se mi zalušta sladoled, kasneje ugotovim, da mi le-ta sploh ne paše, to pa verjetno zato, ker je večina sladoledov, vsaj za moj okus, presladkih.


Za mangov sladoled boste potrebovali:

- na koščke narezano zmrznjeno banano
- en zelo kvaliteten, lepo zrel mango - po možnosti takega, ki se ni pol leta valjal v hladilnici, temveč je v naše kraje pripotoval z letalom - ti so malo dražji (beri: pregrešno dragi), a neprimerno boljši od cenejših, brezokusnih.
- šluk agavinega sirupa - zgolj za protiutež limoninem soku
- šluk limoninega sirupa - zgolj za poudarit okus manga

Banano fliknete v blender in zblendate z nastavitvijo za led. Dodate preostale sestavine, zblendate do primerne gladkosti in postrežete. Ajfoh, kajne?!


sobota, maj 07, 2011

Kdo pa so ti mladi fantje...

-





Idealen dan za tek trojk. Idealna družba. Trije mali žulji za spomin, ena zelena pizza v Trti, partizanske pesmi, košarica jagod in dve veliki glavi solate v hladilniku, vsaj 3 ure zaslužene horizontale in pivo ali dva zvečer. To je svoboda!

nedelja, maj 01, 2011

Živel 1. maj!

Do praznika dela in praznovanja le-tega imam približno enak odnos kot do jaffa keksov. Včasih jih pojem cel zavitek, pa sploh ne vem zakaj. Najbrž zato, ker me spominjajo na neke druge čase in v paketu s tem okusom dobim še druge nostalgične občutke. S prvim majem je podobno - praznuje se ga zato, ker se ga že od nekdaj praznuje, čeprav vzrok za praznovanje že nekaj časa ne obstaja več. Kaj naj praznujem? Praznik dela? Dela ni. Časi so taki, da je treba za to, da človek dobi delo, malodane komu zlesti v rit. No, če vam to uspe, imate v bistvu že kar veliko srečo.
Za jutranji tek sem danes iz firbca izbrala Rožnik. Čeprav sem vedela, da bo gneča, ampak saj že iz predprejšnje zgodbice vemo, da tečem kot polž, v hrib pa nemara še počasneje od polža, tako da sem pravilno predvidela, da me gneča ne bo (in me tudi ni) kaj prida motila. Med potjo sem srečevala ljudi z nageljni v rokah, bilo je res nostalgično, vse dokler mojih nosnic ni zmotil premočan Diorjev parfum (Dune). Ne, nekaj ni bilo v redu - hecno, kako hitro lahko vonj postane vsiljivec, tam sredi gozda se je presladek vonj širil kot tihi izdajalec delavskega ljudstva.
Spominjam se, kako smo šli v socialističnih časih s starši vsakega prvega maja na piknik v Kamniško Bistrico. Moja roditelja sta v delovnih organizacijah kjer sta bila (in sta še) zaposlena, dobila bone za hrano in pijačo, vzeli smo staro zbledelo deko, v eni vasi naprej pobrali deda in nono in se odpravili v Bistrico. Tam smo pogrnili deko na travnik in se, kot sardele na plaži, celo popoldne svaljkali po njej. Če smo otroci dovolj dolgo in vztrajno težili, so nam starši pri kramarjih kupili kalejdoskop, fotoaparat iz katerega je, ko si pritisnil na gumb, špricnila voda ali kakšno podobno neumnost. Mi smo se naigrali, starši na naklepetali in naplesali. O ja, življenje je bilo včasih precej bolj enostavno.
Včasih, ko smo bili še vsi enaki, se je nosilo rdeče naglje. Zdaj, ko imamo krasne nove čase, bi morali morda poleg rdečih nagljev nositi še bele in prosojne. Bele (simbol nedolžnosti) bi nosili vsi, ki so stari okoli trideset ali čez in niso bili še svoj živi dan redno zaposleni. Recimo, da bi bil bel nagelj za vse tiste, ki v življenju še niso videli regresa, božičnice, plačanega dopusta bolniške, odpravnine in takih reči. Prosojen nagelj pa bi si pripeli vsi tisti, ki ne obstajajo - tisti, ki cele dneve sedijo v pisarnah in morajo, ko na vrata potrka inšpekcija, ugasniti računalnik in se delati, da so na obisku. Potem bi se vsi skupaj zbrali na Rožniku in praznovali prvi maj.
Jaz danes praznujem nostalgijo in brezdelje. Vonja po pečenih čevapčičih sem se najedla že na Rožniku, med potjo nazaj pa sem v mislih ponovno potrdila jedilnik za današnje praznično kosilo: rižota z beluši ter solata s kalčki. V hladilniku se hladi penina, danes bom nazdravljala z belim nagljem na prsih - živel 1. maj!