ponedeljek, avgust 31, 2009

Jesenski pobeg

Grem. Pridem... Upam le, da ne širša kot daljša, sledi namreč teden pi(ro)vskega in prehranskega razvrata. Najdete me tam... med pomfritom, vaflji, pivom in diamanti. Au revoir!

četrtek, avgust 27, 2009

"My friends, I'd like to thank you, for keeping my music alive!"

_

Koncert se začne točno ob 8:00, na oder pride elegantno opravljen kot ponavadi - v črni obleki, z naprej poveznjenim klobukom. Začne z "Dance me to the end of love", konča pa tako, da v stilu "Dance me to the end of love" odhopsa z odra. Ja, odhopsa, pri svojih petinsedemdesetih letih! Tri ure nabite z emocijami, tri ure popolne ubranosti, poleg Leonarda še tri odlične vokalistke, med katerimi je treba vsekakor izpostaviti Sharon Robinson - ob njenem solu na "I tried to leave you" bi še gluhemu dvignilo kocine, pa uigrani inštrumentalisti. Popolno.
Koncertni prostor v Wiesnu je prav prijeten. Kar takole nekje, sredi vasi, med gozdovi (zahvaljujoč gospe Garmin sva najdla iz prve), se sredi ničesar v zrak dviga strešna ponjava. Dokaj majhno prizorišče, po velikosti morda za dvoje naše Križanke, ampak ne me držat za besedo, lahko da je vse skupaj celo malček večje. Moje kolebanje med supergi in šlapami se je končalo pri šlapah in potrdilo za praktično, mehko bombažno krilo "za doma" sem žal umazala med malicanjem na armafleksu, nekje na obronku gozda, tako da sem ga morala zamenjati za precej neudoben oprijet džins, ampak šlapcam se pa nisem odpovedala in odločitev se je kasneje izkazala za pravilno - ni bilo namreč nobenih možnosti, da bi me pri takem, dokaj majhnem številu ljudi, potacali po tačkah. Zadnji del prizorišča je zatravljen in malo dvignjen, tam sva posedala dve uri pred koncertom, pila pivo in si krajšala čas z opazovanjem ljudi - zanimiva klientela vseh starosti in vseh mogočih oblik (in ne-oblik). Tako malo woodstockovsko vzdušje, ko se nikoli odrasla generacija postaranih hipijev svaljka po odejah, prigrizuje pečen krompirček in klobasice, pljucka precej vodeno pivo in kadi cigarilose. Je fino ko se človek sezuje, gleda na lepo osvetljen oder, ki najavlja nekaj lepega in ne misli na nič.
Z mojim glasbenim kameradom naju je že takoj po prvi pesmi odneslo pod oder, nisva se kaj dosti ozirala na nerganje postaranih hipurk, katerim sva v mimohodu zapirala poglede. Odisejada se je končala tako, da sva pristala cca. 10 metrov stran od glavnega akterja - ja, v gužvi sem se sposobna premikati kot rakovica! Ne morem pozabiti dveh ortodoksnih metalcev, ki sta stala pred menoj. Z glavama sta prikimavala v počasnem taktu in se na vsake toliko časa brez besed spogledala češ: " Dobro je!" In res je bilo dobro. Ma ne dobro, perfektno!
...Njegovo spoštovanje publike: nobenih nepotrebnih besed. Leonard polekne, Leonard se prikloni, Leonard visoko dvigne klobuk, Leonard sklene roke v stilu "God bless you" ter na koncu izreče nekaj kot: "...may you be surrounded with friends and family" in ob tem pomisliš: "Kaj je na tem svetu sploh pomembnejše od družine in prijateljev?! Pa od dobre glasbe?! Tako nenafejkan, da ko izreče "goodbye friends!" veš, da to resnično tudi misli.

Še bi šla. Jutri, pojutrišnjem, kdaj drugič, kadarkoli. Danes njegovo glasbo poslušam drugače - v 3D-ju. Uh, le kaj bi človek brez umetnosti?!


P.S Fotografija posneta s telefonom,
objavljeno z dovoljenjem avtorja - avtor: Martin P.

torek, avgust 25, 2009

Leonard

_

Moralo je biti enkrat leta 1991 ali 92, ne spomnim se več kdaj je bilo, ko mi je Nataša med drugimi v roke porinila tudi kaseto Leonarda Cohena. "Poznaš?" "Ne, a je v redu?" "Meni je." reče Nataša, se nasmehne in ob tem skomigne z rameni - kot vedno: "A je v redu?" "Meni je." Mislim da je še pristavila, da je Leonard všeč njeni mami in nasploh takim "malo starejšim ženskam".
Ko sem prišla domov, sem tega Leonarda postavila nekam v kot in nanj za nekaj časa pozabila. Tiste čase sem se veliko bolj kot ob glasbi za stare mame, radostila ob muski, ki so jo stare mame poslušale v svoji mladosti: Joplinova, Jim, pa Jimi - trpeli v svojem pubertetniškem svetu - vse je bilo tako zelo težko kot Ball and chain... Enkrat potem, ko sem že preposlušala vse tiste kasete, je prišel na vrsto tudi Leonard. Nič posebnega - celo precej mlačen se mi je zdel, pubertetnici, navajeni udarnih besedil in ritmov. Eh, en starček pač, ki lepo poje. Ne vem kako je potem naneslo, da sem nekega dne - ob sobotnem lenarjenju v postelji, moralo je biti enkrat julija, zunaj je močno deževalo, skozi okno je vel tisti sveži hlad, hlad, ki je obenem prijeten in neprijeten, zna pa biti strašno prijeten, če ležiš v postelji, skrčen in si kovter potegneš vse do vratu - pritisnila na gumb play in v kasetarju je bila ravno tista kaseta - Cohenova Greatest hits. Mislim da je bil to prelomen trenutek, ko sem posvojila njegovo glasbo: kako lepo je ležati do vratu zavit v kovter, zunaj močno dežuje, ti pa poslušaš pravljico o Suzanne, pa o Modrem dežnem plašču, o Partizanu... No, Leonarda ne poslušam le takrat ko pada dež, ampak zelo velikokrat pa. Zadnje čase vedno se vedno znova radostim ob šestindvajsetih iz njegovega londonskega koncerta. Pašejo na poti skozi mesto, medtem ko divjam po senčnih ulicah, obložena z raznoraznimi torbami in ruzaki, v roki pa držim sladoled z okusom creme brulle.
Jutri na sporedu: roadtrip in fenomenalen koncert!

Slikca sposojena: od tukaj

sobota, avgust 22, 2009

Potepinka

_

Šopingrafit


Večplastnost


Raznorodna usklajenost


Temna izjema


Njeno okno


Na trojki


Polpretekla zgodovina


Odsev


Preplet


Kontrasti


Neznosna lahkost svetlobe

Tri minute za čaj...


...pet minut za sladico


...veliko časa za pogovor


Hvala za lep dan!

sreda, avgust 19, 2009

To, da pridem, košta 30 eurov!

Pride pred dogovorjeno uro. V roki držim kljuko. "Dol je padla." povem. "A samo to?" vpraša precej razočarano "Da, samo to" odgovorim in se potihem veselim, ker je "samo to," saj imam občutek, da bo hitro delo končano. V roke vzame imbus ključek. V manj kot minuti je kljuka pričvrščena na svoje mesto. "Ključek vam podarim," prijazno reče, meni pa je že sumljiv, v glavi mi zveni: "Nasral me bo, nasral me bo!!" "Koliko pa to znese?" previdno vprašam. "Rabite račun na firmo?" vpraša. "Mhm, po kakšnem ključu pa predvidevate da imam firmo?!" bi ga najraje vprašala. "Ne ne, nikakršnega računa na rabim." odvrnem. Z računom pride 25, brez računa je 20." suvereno odvrne. "Aaaa?!" "Mhm, glejte, glede na to, da sva se zmenila da bo brez računa, se najbrž lahko dogovoriva za nižji znesek. Nimam. Samo petnajst imam." predrzno barantam, kot bi bila na turškem bazarju. "Ja... sam pol pa ne smete nikomur povedat. Veste, mi za manj kot trideset sploh ne pridemo. In ne bi vam smel zaračunati tako malo (malo?!), imamo kodeks - cene so take in za manj ne smem delati. Storitve so dandanes drage" reče. "Aaaa?!" "Ne ne, nikomur ne bom povedala." odvrnem. Dam mu petnajst evrov in če me ne bi bilo strah, da bo kljuka spet odpadla, da bi za njim zaloputnila vrata. Ampak je bil pa prijazen, ključek mi je podaril! Če le-ta ne bi bil tako majhen, bi mu ga ob odhodu zabrisala v glavo. Držim obljubo, nikomur nisem povedala - sem pa zapisala na blog.

Stojim kot vkopana, gledam v kljuko, v glavi pa mi zveni: "Falila sem poklic, falila sem poklic..."

nedelja, avgust 16, 2009

Eni al drugi?!

Ne morem se odločit, katere kaste ljudi bolj ne maram: tistih slabo privoščljivih, ki pokažejo, da so slabo privoščljivi ali hinavcev, ki to skrivajo?! Najbolj sovražim, ko me nekdo, z nasmehom na obrazu, sprašuje nekaj, na kar odgovor itak pozna in ta odgovor nekako NI meni všečen - odgovor je deprimirajoč, obenem pa njega nad menoj ne poveličuje, saj je sam na istem. Ne razumem... Najbrž gre za miselnost tipa: "čimveč ko nas je v dreku, boljše je!" oziroma: "če sem jaz v dreku, pa bodi še ti!". Ja bejbi, samo pozabil si, da jaz hitro plavam - tut po dreku!
Uh, kako me včasih prime, da bi kakšnega človeka kar klofnila tam nekje sredi ceste, tako holivudsko klofuto bi mu primazala! In ob takih trenutkih mi je vsakič znova žal da ne lažem. Če se človek zlaže, je "prikrajšan" za marsikatero škodoželjno vprašanje.
Od petka naprej pa kar sam hodi na kavo, ti štor neotesani! Pardon: ne, še enkrat bom šla s tabo sedet tja pred tvoj najljubši lokal: nabluzila ti bom tisto, kar ne pričakuješ da boš slišal, nato pa bom, z zmagoslavjem na obrazu in priprtih oči opazovala tvojo zavist!

petek, avgust 14, 2009

četrtek, avgust 13, 2009

Marelice za vas?! So sladke!

Na Pepermintu sem zasledila kratek sestavek o Delovi prilogi, v kateri gospa urednica menda piše, da je potroštništvo sploh ne zanima. Meni se zdi rahlo perverzno, da nekdo, ki je urednik priloge, ki govori o lifestylu (kolikor sem uspela iz zapisa prebrati, gre pri dotični D prilogi za to – citiram Pepermint, ki citira uvodnik: gre za uredniško odgovoren mesečni izbor ekskluzivnih in aktualnih tem, ki obravnavajo življenjski slog v arhitekturi, umetnosti, modi, kozmetiki, kulinariki in sodobnih izzivih popularne kulture.) upa trditi, da ga potroštništvo ne zanima. Kaj je moda? Kaj je kozmetika? Kaj je popularna kultura?! Nič drugega kot zgolj vzpodbujanje potrošništva, lepo vas prosim! A potrebujem vse tiste lončke s kozmetiko, ki jih imam doma? Potrebujem deset različnih lakov za nohte?! Potrebujem iPod?! Potrebujem celo omaro oblačil – če jih ta moment neham kupovat, teh, ki so v omari, ne ponosim v desetih letih! Ko mi bo naslednjič nekdo razlagal, da ga potroštništvo ne zanima, mu bom verjela le, če bo imel na riti enega od dveh parov kavbojk, ki jih premore, jopico iz second handa, balerinke za 13 eurov, po obrazu pa bo namazan z oljčnim oljem. Vsi, ki se v tem opisu niste prepoznali, prosim ne nakladajte mi, da vas potrošništvo ne zanima! S čim neki zdravimo in krpamo svoje uboge razrvane dušice?! Z nakupi vendar! Eh, eno samo pretvarjanje nas je – mene, vas, drugih…

Laži, laži, laži na vsakem koraku: v časopisu, na televiziji, v trgovini. Hvalabogu imam vsaj okoli sebe tisti mali krog ljudi, ki so odkriti, ljudi, ki so še sposobni nekih pristnih odnosov, ljudi, ki jim ni pomembno kakšen avto vozijo in ali jih v tem avtu kdo vidi ali pač ne, ljudi s katerimi zamenjam broško za hlače, šopek mete za staro kuharsko knjigo, ljudi, ki mi po mailu pošljejo kakšen zanimiv link ali muziko – ljudi, ki še najdejo čas: zase, zame in za tiste drobne stvari, ki človeka naredijo človeka.

Paranoična sem, priznam in ljudje na splošno mi gredo čedalje bolj na živce. Danes zjutraj sem, medtem ko sem se sprehajala po ljubljanski tržnici, ugotovila da sem paranoična - da ljudem ne zaupam, da imam občutek, da me bo za vsakim vogalom nekdo nasral . Potikam se med stojnicami in gledam kdo nima gajbic z italijanskimi napisi, po kdo ponuja kumare čimbolj raznorodnih oblik - bolj neevropsko ko so ukrivljene, bolje je. Pred časom je N., ki je začela zahajati k »moji« branjevki, komentirala njeno izbiro: »Veš, se mi zdi da ima Romanca res dobro hrano, njene kumare so različnih velikosti in oblik! No, dandanes je človek lahko vesel, če naleti na pikasto skrivenčeno jabolko, iz katerega ob ugrizu vanj prileze črv. Pomislite, le kdo bi se pred recimo petnajstimi leti razveselil pikastega črvivega jabolka?! Verjetno bi ga nesli nazaj in od prodajalca zahtevali, da vam ga zamenja. No, takole se potikam po tržnici in gledam kako zavite kumare ima kdo ter »po kolk so breskve«. »Marelice za vas, zelo sladke?!« nekdo vpije za menoj. Najraje bi se obrnila in mu povedala, da iščem kisle marelice – tako zelo kisle, da ti gate v rit potegnejo! Me zanima kaj bi gospod porekel na to.

Sem kupila zadnjič marelice: »sladke«, lepe oranžno-rdeče in kašaste – za stran vržt. Po tri evre in pol. Ko sem jih naslednjič kupovala, sem nakup izvedla takole: »Iščem marelice, ki imajo okus po marelicah, vzela jih bom le, če mi daste eno za poizkusit in bo le-ta imela okus po marelici!« Uspelo mi je v drugem poskusu, gospa iz Štajerske je kar zažgolela: »Točno take imam in samo pri meni jih boste našli!« Odreže četrtino velike, od toče obtolčene marelice in mi jo poda. In čisto zares so imele okus po marelicah, iz njih se je cedil sok, pa prav nič kašaste niso bile. Pol kilograma sem jih pojedla, medtem ko sem čakala gospo Romano, da pride na svoj štant in mi proda kilo paradajza, ki ima okus po paradajzu.

Moja mati je kot otrok na trgu prodajala stročji fižol. Niti tehtnice ni imela, za tehtanje fižola se je dogovorila kar z branjevko, ki je prodajala poleg nje. Do poldneva je imela prodan ves fižol, starejše branjevke so ljubosumno pogledovale na njeno stojico. Ne morem pozabiti zgodbe z gospodom, ki je pri njej kupoval fižol. »Kakšne sorte je ta fižol?« je zanimalo gospoda. »Maslenček je, mehak in brez nitk« je povedala mama. »Res?! Jaz pa iščem takega z nitkami!« je rekel gospod. »Škoda, potem boste morali iti drugam, jaz takega nimam!« reče moja mama, gospod pa se zasmeji in reče: »En kilogram mi ga daj!«

V ponedeljek sem na trgu kupila rože – mudilo se mi je ko sem jih kupovala, pa še sončna očala sem imela na nosu in nisem dobro pogledala kaj pravzaprav kupujem. »Afriške lilije!« je zapela prodajalka »Pet jih dam za ceno štirih!« Kupim, grem, hodim, pogledam, stojim na mestu, premišljujem, še vedno stojim in premišljujem, gledam, se obrnem in grem nazaj. »Oprostite, brez zamere, ampak kot sem že omenila, sem rože kupila za darilo. Poglejte, nekateri cvetki so že uveli, takih rož res ne morem dati za darilo.« »Ja, ampak take so, ti cvetki so že odprti.« »Že že, ampak odcveteni so, stran visijo. Brez zamere, ampak upam da se strinjate, da tega res ne morem dati za darilo.« »Ja ti bom dala druge, sam nočem da ti misliš da jaz lažem!« »Ne ne, saj ne mislim.« rečem prijazno (in budala vem, da sama sebe negiram, ker če ona ne laže, potem to pomeni, da lažem jaz), mislim pa si nekaj čisto drugega – zdaj mi je jasno zakaj jim ima postavljene čisto zadaj.

No in potem takole hodim po tržnici in se spomnim, kako smo včasih brezskrbno hodili na taisto tržnico, pa ne samo na tržnico, tudi po futer v trgovino, zdaj pa ena sama paranoja: mleko s preveliko vsebnostjo dioksina, nore krave, sir, ki ni narejen iz mleka, strupene hruške slovenske pridelave, meso poškropljeno s kemikalijami …

Ne, ne maram sladkih marelic, ne maram stročjega fižola brez nitk, ne maram mehkega mesa, ne maram premajhnih čevljev, ki naj bi se po enem tednu raztegnili za eno številko, ne maram sladkih besed! Kar zase obdržite vse to, meni pa dajte mir!

Pa nikar mi ne nakladajte, da vas potroštništvo ne zanima, lepo prosim! Razen če ste morda pravkar odpuščena delavka Mure in vas potrošništvo zanima zgolj v toliko, da namesto mleka iz Ljubljanskih mlekarn kupite Lidlovega ali pa namesto mozzarelle di buffalo mozzarello Sparove blagovne znamke Budget!

sreda, avgust 12, 2009

How far does it go?!

_

Najprej je bil ogaben betonski trikotnik, ki se je na Vilharjevi pojavil dobesedno čez noč - kot bi ga (na poti v Tirano) tam nekdo pozabil, kot da bi mu ogaben stvor padel iz žepa. Potem so prišle barve - raznorodnii kvadratki, v med seboj neujemajočih barvnih tonih (oranžna, rdeča, modra in siva v kombinaciji z belo), ki izgledajo, kot da bi jih natrikotnik nekdo nasral (oprostite izrazu, a tako pač izgleda). A to še ni vse: terase so ozaljšali z rumeno barvo - da bo še lepše! Kaj bo naslednja stopnja?! Hm, če bi imela pri roki ročno bombo ali dve, bi jo brez kakršne koli slabe vesti zagnala v tale arhitekturni masterpeace. Se strinjate, da slabše ne more biti?!

torek, avgust 11, 2009

nedelja, avgust 09, 2009

Jež

Včasih se mi zdi, da marsičesa ne razumem. Ko že mislim da razumem, potem spet vedno znova ugotavljam da pravzaprav ne razumem, hm... Včeraj sem si končno pogledala Slepoto. Pa sem danes Malči razlagala kako dober film da je to. "Ne bom ga gledala, še knjigo sem komaj prebrala. Težki filmi mi niso všeč." pristavi. "Krut je, pokaže kako zelo umazani smo lahko ljudje v svojem bistvu (ali pa ne, če pomislimo na zdravnikovo ženo - ampak vprašanje je ali je ona ostala "čista" zgolj zato, ker ni oslepela?!). Sicer pa: nič novega, se obe strinjava - to da so/smo ljudje packi itak že vemo, zato res ne rabimo gledati dobrega filma.
Včeraj zjutraj je Malči prišla k meni na kavo. Dolgo časa se nisva videli, veliko sva se imeli za pomenit - same resne stvari: o odnosih, pa o travmah, ki jih ljudje vlačijo s sabo, o ljudeh, ki se trudijo svoje življenje prikazati drugačno kot je v resnici (kot da je to, kakšno življenje imate vi komu mar - najbrž imajo drugi še precej bednejša življenja kot je vaše), o okvirčkih, ki ljudi preveč uokvirijo, pa potem ne vidijo niti meter stran od svojega nosu, o ljudeh, ki živijo kot psi in podobne reči, kakršne se pač pogovarjava midve z Malči kadar pijeva kavo. "Ti, a veš kaj se je zgodilo v četrtek, nekaj groznega!" reče Malči po tistem, ko sva že zaključili debato o vsem zgoraj naštetem. "Kaj pa?" vprašam.
"D. je v koš nesel organske odpadke. Pa je prišel nazaj čisto frapiran, rekel je, da spodaj v kanti leži jež. Da je komaj živ, sploščen, da globoko diha in čisto prestrašen da je. No, nisva vedela kaj naj narediva, jasno mi je bilo, da jež, napol živ, tam ne more ostati. Si moreš misliti, da nekdo v koš za odpadke zažene živega ježa?! Kakšen človek neki mora to biti?!" se sprašuje Malči in nadaljuje: "Kaj sem hotela, preoblekla sem se, nataknila rokavice in zlezla v smetnjak - si moreš misliti, pri tridesetih stopinjah sem lezla v takole visok smetnjak (z roko nakaže višino cca. metra in pol). No, jež je ležal na dnu, čisto sploščen in napol živ. Sanjalo se mi ni kaj naj naredim?! Rekla sem si, da ga bom nesla k našim, ga bom pustila na obronku gozda, potem pa bo kar bo. Pa smo ga nesli tja. Nečak je prišel na idejo, da mu da za pojest mrtvega hrošča, ki ga je našel na vrtu. Si moreš misliti: medtem je prišel tako k sebi, da je pojedel hrošča, popil vodo, ki smo mu jo dali in se postavil na noge. Sploh ni bil več sploščen. Saj veš kako se jež ovije v kroglico ko ga primeš?! No, ko sem ga potegnila iz smetnjaka se ni prav nič zvil, sploščen je bil in na pol živ. Potem pa, ko je pojedel hrošča in popil vodo, ko se je postavil na noge, sem ga prijela in takoj se je zvil v kroglo! Si moreš misliti, da je potem nemudoma odhlačal v gozd!" Konec dober, vse dobro. Človek ne more verjeti, da obstajajo taki slaboumneži, ki zdrave žive živali mečejo v smetnjake?! Pa kaj hudiča mu je naredil ubogi ježek, da ga pri tridesetih stopinjah celzija zažene v smetnjak in tam pusti crkavati pri živem telesu?! Ne, nekaterih reči ne razumem. Če dobro premislim - veliko reči ne razumem...

petek, avgust 07, 2009

Kako sem ukrotila šlape

_

Pred dnevi sem kupila šlape. Take kot sem si jih že nekaj časa želela - malo bolj nobel in robustne, z malce konkretnejšim podplatom in kar je najvažnejše: udobne.
No ja, predvčerajšnjim so končno prišli na vrsto da jih obujem, nakar krenem skozi vrata, naredim par korakov, se obrnem, vrnem nazaj in preobujem. Zakaj?! Šlapi so proizvajali nemogoč in zelo moteč zvok - v bistvu so "cmokali" - nekako tako kot cmoka ko v obuvalo pride voda. Zvok, ki je nastajal ob hoji, je bil še najbolj podoben prdenju. No, najbrž je jasno zakaj sem se tako hitro preobula in jih pustila doma.
V trgovini so mi zatrjevali, da VSI natikači "cmokajo", prodajalki nikakor nisem mogla dopovedati, da zoprn zvok nastane zato, ker je zgornji del podplata konkaven, pa se zato pri hoji naredi vakum. Ne, trdila je, da je to čisto normalno, da sem preobčutljiva ter da mi čevljev po vsej verjetnosti ne bodo zamenjali. Krasno, torej že drugi par od jebene hohštaplerske firme, ki ga lahko postavim na polico namesto porcelanasta laboda v katerem rastejo rože in pustim da se na njem nabira prah.
V redu, dopuščam možnost, da sem preobčutljiva, ker mene res VSE moti - vsaka najmanjša napaka na novo kupljenih artiklih - priznam, reči pogosto nosim nazaj in uveljavljam dobropise ter reklamacije - za svoje denar pač hočem dobiti to, za kar sem plačala. "Ne, če bi bili moji jih jaz že ne bi nosila!" je komentirala kolegica, ko sem paradirala po pisarni in jo spraševala, če sem morda preveč občutljiva. Dejstvo je, da ne morem ravno trditi, da je moj stopalni lok šolski primer popolnega loka (dasiravno sem celo otroštvo naokrog krevsala bosa - kar naj bi menda preprečevalo platfus), zato sem dopuščala možnost, da se to najbrž dogaja le meni - ampak ne, ko jih je probala moja mati, je bilo enako. Ti šlapi so pač primer najbolj bednih šlap pod soncem - ni čudno, ko pa so jih zasnovali arhitekti - dokaz več, da bi se moral vsak držati svoje obrti.
Po priporočilu kolegice sem si šla danes dopoldne v Mullerja nabavit silikonske podložke za pete (vzela sem kar tiste "party" za čevlje z visokimi petami, ker drugih niso imeli). No, problem rešen - trapasti šlapi ne cmokajo več! Če imate podoben problem, svetujem da poskusite s silikonom. Pa še zelo udobni so za hodit, ker se podplat bolje oprime podlage, le-ta pa je veliko bolj mehka in prilagodljiva. Živa, hvala za nasvet!
Kar me pri naših trgovcih najbolj moti je to, da ti ob nakupu praviloma s hinavskim nasmehom na obrazu v roke rinejo vrečo in ponavljajo: "Pa lepo nosite!" -potem pa, ko se človek čez nekaj dni vrne in pove, da z izdelkom ni zadovoljen, naleti na gluha ušesa, v smislu: "to pač tako je", "vi ste preveč občutljivi" "saj ste videli kakšni so, že ko ste jih poizkusili", "izdelek je brezhiben zato ga ne morete reklamirati" - skratka pišmeuharsko obnašanje v smislu: "Ja, nasral si se, ampak tvoj problem, mi smo pokasirali denar in tvoj problem nas ne zanima." Zavedajo se, da kupci nimajo ne časa ne volje, da bi se ukvarjali z raznimi sodnimi izvedenci (ki se menda običajno itak postavijo na stran prodajalca). Ampak kaj bi jih pravzaprav stalo, če bi stranki prisluhnili in neuporabljen izdelek vzeli nazaj ter naredili dobropis?! Mislim, da v dotični trgovini ne bom več kupovala. Me je že skoraj minilo med enim od prejšnjih obiskov, ko mi je prodajalka za pomerjanje štiklov ponudila RABLJENE najlonske nogavičke Z LUKNJO. Takrat tega nisem komentirala, čevlje sem pač poizkusila na boso nogo, smrdljivo nogavico, v kateri so bili še delci kožne povrhnjice prejšnjih pomerjevalk, pa pustila na tleh. Ampak zdaj sem se pa definitivno odločila, da me tam najverjetneje ne bodo več videli.

sobota, avgust 01, 2009

Pinky

_

Poleti sem malo manj črna. Črna sem le še šest dni v tednu, vse ostale dneve sem barvasta. Se pravi, natančno en dan. Pred dnevi sem v dar dobila čedno majico s travnatim potiskom, ki je sama po sebi čisto dovolj pestra, ampak se mi je zdelo, da bi jo pa morda kljub vsemu lahko dodatno popestrila. Pa sem si namislila, da bi gor pasalo nekaj very much pinky. Ne, kombinacije zelena-fuksia se kljub njeni domnevni "zlajnanosti" še nisem naveličala - všeč mi je, ker je frišna. Ko/če se bom reinkarnirala, se bom gotovo reinkarnirala v zelo močan fuksia barvni odtenek. In ker mi je Ana pred časom dobrohotno podarila šmensi "kameleonski bon", sem se odločila, da ga vnovčim in jo pobarala ali ima v svoji čarobni šatulji kakšnega pinky mačka ali ptiča. Pa ju je zašila. Tako sta se potem danes dopoldne maček in ptič ujela na tole poletno majico. Še dobro da imata na svojih hrbtih zaponki, da sem ju lahko zapela precej daleč vsaksebi, tako da maček ni požrl ptiča. Ana, hvala še enkrat!
Glej ga zlomka, kasneje sem pred čajnico naletela na eno super veliko škatlo, kamor človek lahko pospravi vse sipke čajne mešanice, ki so se do zdaj svaljkali po raznih kotih - v čajnem kotičku bo končno zavladal red! In ker so imeli ravno znižanje, sem vzela kar dve takile lepi škatli - še eno za piškotaste zadeve. Po naključju je vse skupaj very matching! Very poletno. Very fresh. In ni črno!!