sobota, marec 28, 2009

Čofotalčki

_

Ženski del bralstva sprašujem za nasvet: Kje za vraga vi kupite škornje za v dež - take gumijaste, ki dokaj normalno izgledajo, take v katere obujete ta debele štumfe in potem brezskrbno čofotate po lužah, take malo bolj pisane, infantilne?! Pogoj je, da so zanimivi in ne predragi.

P.S. Tile s fotke so mi všeč, vendar nič kaj ne kaže, da me bo pred aprilskim dežjem pot zanesla v UK. Ker imam bolj "specifično" tačko, bi jih vsekakor rada probala.

Tako mlada, pa tako nevljudna!

O kulturi sem pred časom pisala tukaj. Od takrat sicer nič novega, bi človek rekel, razen tega, da sem vedno bolj prepričana v to, da so daleč najbolj neolikani odrasli ljudje, kar je sicer povsem v nasprotju s tem, kar ljudje od nekdaj trdijo, da se namreč mladina ne zna obnašati. Zanimivo, z mlajšimi od sebe, nikoli ne pridem v konflikt, s starejšimi od sebe pa redno. Danes spet.
Stojim v vrsti pred blagajno, v roki držim dva artikla. Pred menoj stojita dve gospe s precej zajetnimi vozički robe, a mi niti na misel ne pride, da bi katero od njiju prosila, naj me spusti naprej. Sobota zjutraj je in nikamor se mi ne mudi. Čakam. Ko pridem na vrsto, v trgovino stopi starejši možakar, ki zakorači naravnost k blagajni, z roko, v kateri drži denar, maha po zraku ter od daleč vpije trgovki: "Ene Marllboro lahke!" "Oprostite, ste morda opazili, da se je treba postaviti v vrsto?" vprašam. Možak se nadvse razhudi (le kaj si upa tale predrzna smrklja, ki je ravnokar zlezla iz plenic, si najverjetneje misli). "Kaj?! Tako mlada si, pa tako nevljudna!" jezno zavpije. "Poslušajte," rečem povsem mirno "Nevljudnost nima s starostjo čisto nobene veze. Kar sebe poglejte, tako stari, pa tako nevljudni." zaključim. Staremu nevljudnežu se zdi zamalo, da bi se postavil v vrsto. Ne, takale smrklja pa njemu že ne bo ukazovala! Razkačen se pobere trgovine in mi, v mimohodu, z dvignjenim kazalcem, besno žuga skozi šipo. Če ne bi bil tako star, bi me bilo najverjetneje strah, da me bo počakal za vogalom in me premikastil, tako pa se je najverjetneje skril za vogal, počakal, da sem zapustila trgovino in nato ponovil vajo. Stari nevljudnež se pač ne bo spremenil.
Čez cesto se nato dobim z mamo, ki je imela medtem v mesnici čisto drugačno izkušnjo. "Ne moreš verjeti, da obstajajo tako vljudni ljudje, kot je bil mlad možakar, na katerega sem naletela v mesnici! Pridržal mi je vrata, potem sem mu z roko nakazala naj stopi predme, ker bi bil, če mi ne bi pridržal vrat, na vrsti pred menoj, pe je odkimal in me spustil naprej. Sem bila prav pozorna nanj, ko je odhajal, usedel se je v avtomobil s tujo registracijo." zaključi.
Sprašujem se, ali ima morda avtomobilska registracija karkoli opraviti z vljudnostjo ali pač ne.?! Mogoče pa le.

sreda, marec 25, 2009

FDF

Ko iz službe tečeš direkt v kino, iz tega pa nato v drug kino, nekje na pol poti te ujame sneg, ko prideš domov, pa pet minut gledaš v hladilnik, preden zagledaš toast kruh, ki ga imaš tik pred nosom. Skoraj bi si upala trditi, da sta dva dokumentarca občutno preveč, sploh če gre za dva zelo dobra, med seboj popolnoma različna filma.
Lepa dežela je resnična grozljivka, ki meji že skoraj na ZF. Film govori o italijanski mafiji, ki direktno v naravo, skoraj bi lahko rekli na pol legalno, odlaga strupene kemijske odpadke. Gore strupenih smeti se kopičijo ob njivah kjer raste krompir s poreklom, pa jagode, breskve, solata, kjer se pasejo ovce, ki zaradi onesnaženosti množično poginevajo, ljudje pa obolevajo za rakom. Območje Kampanije menda velja za italijanski Černobil. Človek ne more verjeti, da je dandanes kaj takega sploh mogoče. Pa je. V Italiji je menda okoli 4800 takšnih smetišč. Saj imam močan želodec, a ko sem prišla iz dvorane, mi je šlo dobesedno na bruhanje.
No, ker to očitno ni bilo dovolj, sem si šla pogledat še Srce iz Jenina To je zgodba o drugačnosti, verski nestrpnosti, predsodkih, o dobroti. Oče ubitega palestinskega dečka se odloči, da bo daroval sinove organe. Nenavadno pri tem je to, da organe dobijo izraelski otroci. Zanimive so reakcije staršev transplantiranih otrok, ob novici, da je bil darovalec Arabec. Oče judovske deklice, ki je prejela ledvico sprva celo izjavi, da bi, če bi vedel da bo njegov otrok dobil organe od Arabca, le-te najverjetneje zavrnil. Koliko različnih svetov, koliko različnih razmišljanj, koliko bolečine zaradi vere, zaradi zemlje. Film, ki da misliti. Priporočam!

torek, marec 24, 2009

ponedeljek, marec 23, 2009

Na dan kot je bil ta...

Eden takih dni... Ko se človek zgrozi že navsezgodaj zjutraj, ko v ogledalu zagleda svoj pomečkani fris. Ta pomečkani fris ponavadi čez nekaj časa izgine, ampak danes... Danes je bil ob prihodu na delovno mesto še vedno v ogledalu. Pa čeprav je bilo to drugo ogledalo. (Na tem mestu nasvet za vse, ki imate probleme z ogledali: če si nastavite novo ogledalo, ne pomaga prav nič.) Skratka, zmečkan ksiht je bil tam in ni hotel stran, poleg tega sem imela občutek, da tehtam sto kil. Do enajstih dopoldne mi je potem uspel veliki met: zmazala sem količino futra, ki mi ponavadi zadošča za osem ur - no, tokrat je šlo pa v dveh - vse se da, če se hoče! Potem smo šli na kofe. Cigareta je zadela direkt v žilo, kofe tudi. Smo sedeli tam - trije in furali cinizem. Ko me zagrabi cinizem, je najslabše kar se mi lahko zgodi to, da poleg sebe fašem dva cinika. Torej smo na soncu uganjali cinizem. Nato je eden od unih dveh izjavil: "Ko bomo stari, bomo na dan, kot je današnji, umrli." No, samo tega se je še manjkalo. Ta, ki je to rekel pravi, da so dnevi kot je bil današnji, ko zaradi spremembe vremena pade pritisk in zapiha južni veter, najbolj primerni, da starega človeka pobere. Dobro, če bi že lahko zbirala, naj se zgodi na dan kot je bil ta, vsaj sončno je bilo. Sicer človek takrat nima kaj dosti od tega, a kljub temu. Potem sem prišla nazaj in nadaljnje štiri ure preštevala skretne metlice, milnike, notna stojala, praktikable in ostale zadeve, ki jih je bilo treba zbasat v popis. Ni hujšega, kot preštevati skretne metlice na dan kot je bil ta, vam rečem! Ob preštevanju skretnih metljic sem se sila radostila ob dejstvu, da bo morda vsaj večer malo boljši od dneva in da se mi bo morda ratalo družit se s prijateljico, katere nisem videla že sto let (in z zelenimi zajci ter roza sloni). Ne, mi ni ratalo, seveda - srečanje je prestavljeno. Pa sem se pustila zvabit na neko drugo lokacijo. No, medtem ko sem bila že na poti na to drugo lokacijo, se mi je v glavi posvetilo, da sem pravzaprav pozabila, da bi šla veliko raje kot na telovadbo (ki je bila prva na spisku), v kino (ki je bil drugi na spisku), ne pa tja, kamor sem bila zdaj pravzaprav namenjena - ta zasilni plan C, je bil na zadnjem mestu, ni mi jasno kako da se nisem spomnila, da bi šla v kino?! Veliko raje bi šla pogledat Človeka na žici, kot pa na požrtijo! Pa sem špricala telovadbo, pozabila na kino in izbrala hrano. Ne vem, na momente se mi zazdi, da moja glava sploh ni moja glava - da je nekje nekdo, ki pritiska na daljinca. In prav vsak, s komer sem danes govorila se je strinjal, češ, da se tudi njemu zdi, da je danes en prav beden dan. Ljudje so se na veliko prenajedali (ali pa se tresli od pomanjkanja hrane) in se smilil samim sebi.
Ja, ko bom stara, bom na dan kot je bil ta, umrla.

nedelja, marec 22, 2009

Verde que te quiero verde...

_




Po pozno popoldanskem potepanju po gozdu se prileže nekaj v barvi prebujajoče se pomladi - zeleni sufle namreč. Recept sem snela pri Napu in ga malo priredila. Sestavine sem delila z dve, namesto brokolija pa zmiksala zmrznjeno špinačo. Pri Napu sicer piše, da je treba peči na 15o stopinj 25 minut. No, jaz ponavadi kar vse pečem na 180 stopinj in tudi tile suflejčki (6 jih je bilo) niso bili nikakršna izjema. Glede na to, da je bila špinača še zmrznjena, sem jih v pečici pustila 45 minut. Pet minut pred koncem peke sem povrhu posula malo naribanega parmezana. Mmm, za vseh deset obliznit!

P.S. Med pripravo priporočam poslušanje Parade šizofrenih.

sobota, marec 14, 2009

Katalena

_

Vedno boljši! Katalena še vedno ostaja eden izmed tistih bendov, katerega bi šla lahko poslušat vsak dan, pa se jih še vedno ne bi naveličala. Danes so igrali v Kamniku - in spet je bil to eden izmed tistih koncertov, po katerih si človek še cel večer popeva...

četrtek, marec 12, 2009

Hrepenenje...







Najlepša stanovanja

_


»Tamle gor je pa eno sila imenitno hohštaplersko stanovanje, enkrat je bilo objavljeno v eni reviji.«

»Kje?«

»Tamle gor, na terasi desno.«

»V kozolcu?!

»Ja.«

»Uh, kako grd je tale kozolec.«

»Grd že grd, ampak ko so ga zgradili, je bil pa ena izmed najboljših stavb na balkanu! Veš kakšna nobel delikatesa je bila v pritličju. V kozolcu so stanovale velike živine.«

»Že že, ampak zdaj je pa prav nemaren – z razpadajočo fasado in s tistimi ogabnimi pvc okni.«


Čez nekaj časa...


»Mislim, da sem malo depresivna.«

»Zakaj?«

»Ma ne vem... Poglej ljudi okoli sebe, odkar smo stopili iz lokala, so šli mimo nas trije, katerim se že na daleč vidi, da živijo na robu, samo malo okoli sebe poglej. Pa tale Kozolec - v središču mesta takale podrtija - kakšna nobel stanovanja neki. V navadnji luknji živimo, na Balkanu, tega nam ne more nihče oporekati!«

»Prosim ne govori tako, ker bo še mene zagrabila depresija! Pa saj take stavbe so po vseh mestih.«

»Seveda so, ampak to niso stavbe v katerih so najlepša stanovanja. Najlepša stanovanja so v drugačnih stavbah. Če bi videl fotografijo tele zgradbe objavljene v časopisu ali na televiziji, bi si prav gotovo mislil, da stoji nekje sredi Ukrajine in da v njej živijo reveži.«

» Ja, res je. Ah daj no... Imam idejo! Stopimo tjale, ti bom nekaj pokazal. Vse moraš odmisliti, čisto vse in pogledati v nebo. Garantiram ti, da se boš veliko bolje počutila! Ampak res čisto vse moraš odmisliti!«

»Se bom potrudila. Kam gremo?«

»Tjale, na tiste stopnice.«


»Poglej zdaj v nebo! Kot da si na Manhattanu!«

»O! Ampak res!«

»Se zdaj bolje počutiš?«

»Precej bolje, mislim da nisem več depresivna.«

»Pojdimo nazaj!.«


Pa smo šli. (Ta teden namreč gostujem v pisarnah pri naših.) Neverjetno, kako ti včasih lahko že en sam pogled iz prave perspektive popestri dan!


torek, marec 10, 2009

Imenitni balkonček

_
Med današnjim srebanjem dopoldanskega espressa pri Slamiču, me je nadvse zabaval pogled na tole imenitno poslopje in še bolj imeniten balkonček. Pravi raj na zemlji...

ponedeljek, marec 09, 2009

Tapis de yoga!


Sem jo zadnjič ogledovala v Interšportu in bila preškrta, da bi za en takle košček gume odštela 36 eurov. Ampak danes sem jo spet opazila - tokrat v Tomas športu (medtem ko sem, s slabo vestjo, špricala telovadbo). Se mi je zdelo, da je 29 eurov veliko lepša cena kot pa 36, zato sem jo po hitrem postopku odnesla do blagajniškega pulta. Ampak na displayu se je izpisala še veliko lepša številka: 24.99 namreč! Nisem spraševala zakaj, samo plačala sem in šla. Nauk dneva: včasih se splača biti škrt! Zdaj jo grem pa sprobat, slaba vest zavoljo špricanja telovadbe in pojedenega kosa torte namreč zahteva svoje...

P.S. Ja Urša, roza je!

Ponedeljek, ko je šlo vse narobe...

Ste se, ko ste bili majhni, kdaj igrali pisarno?! Jaz sem se. In prav tak občutek sem imela danes – kot da se igram pisarno. Predstavljajte si neurejen prostor – po tleh vse nastlano in prašno, kabli vsepovsod, v tem neredu pa miza, kot da bi jo tam nekdo pozabil in za mizo jaz – jasno, kot da bi me tam nekdo pozabil. V prvih petih minutah mi je uspelo iz štroma vržt pol pisarne. Nikakršna umetnost ni to, samo micen kaloriferček in oljni električni radiator vklopite v isto vtičnico, pk in že gre vse v maloro! Krasno čudovito, po telefonu nato dobivam navodila o pravilni razporeditvi električnih naprav. »Kalorifer je najhujši!« zatrdi glas na drugi strani »telefonske žice.« Taisti glas potem daje nadaljnja navodila: Z ročajem od lopate naj odprem električno omarico pod stropom in pritisnem na tisto tipko, ki je obrnjena v napačno smer. Jeba, sama sem, zatorej ne morem igrati vloge nemočne ženske. Eh...
Ampak to s štromom pravzaprav še ni vse. Do poldneva sem bila tudi odrezana od sveta, nato pa je prišel računalničar in me spet priklopil nazaj v medmrežje. Najprej počekiram maile, v enem izmed njih piše: »Kmalu ti bomo prinesli sesalec in vse uredili, da boš imela lepo. Sicer se ti pa kmalu priruži J, da ne boš več sama.« (J je kolegica iz smeri VK, s katero si bova delili prostor) Ob branju se počutim kot brodolomka na samotnem otoku, ki ji sporočajo, da bo pomoč prišla vsak hip.
Ravno ko vse skupaj začne lepo delovati, ko se tudi prsti na rokah in nogah ogrejejo, se prikaže glavni, ki je prišel tam mimo z namenom, da pobere pošto. Na obrazu mu piše, da se mu kar malo smilim, ko sedim tam - v nastlanem praznem prostoru in se igram pisarno. »Veš kaj, a bi šla ti mogoče zdaj, ko še nimaš urejeno, raje za nekaj časa k nam?« vpraša. »Mislim, da bi šla morda res.« odvrnem. Glavni kasneje po pomoti s pošto vred odnese tudi ključe od nabiralnika, ki so v setu skupaj s ključi od sekreta. To sem na žalost ugotovila šele pol ure po tem, ko sem na dušek izpraznila 7.5 decilitrsko plastenko z vodo. Res lušno! Kaj mi je preostalo drugega kot vzeti pot pod noge in se podati čez cesto do najbližjega lokala…
Človek si ne more misliti, da je igrati se pisarno tako zelo razburljivo! Bogve kaj vse se bo zgodilo jutri?! Sumim, da bo odpadla kljuka na glavnih vratih – danes je bila namreč že pošteno rahitična!

P.S. Do nadaljnjega nobenih obiskov!!

nedelja, marec 08, 2009

Ponarejeni McKaroni od Malči

Ja, človek se takole veseli pomladi in prehitro zleze iz zimskega manteljna v prečudovit bomberček, potem pa ima - nahod z glavobolom namreč. Nedeljsko popoldne je tako minilo v znamenju brezdelnega poležavanja na kavču pred televizorjem- v družbi paketa robcev in vseh mogočih čajnih mešanic...

Pri nedeljskem popoldanskem programu mi je všeč to, da so ponavadi na sporedu kakšne zanimive kuharske oddaje. Običajno si zapišem osnovne kombinacije sestavin, vendar potem, ko kuham, največkrat naredim vse po svoje - s sestavinami, ki jih imam trenutno na voljo. Ampak osnovno idejo pa moram imeti zapisano, da mi ne uide iz glave. Nigele Lawson skoraj nikoli ne zamudim. Njena kuha sicer ni najbolj po mojem okusu, a na momente ima kar zanimive ideje. Pri kuhanju poskuša biti malo "jamijevska", čeprav ji ne uspeva najbolje - za moje pojme je kar precej nerodna gospodinja. In pike dobim, vsakič ko vidim, da ne pere zelenjave in sadja. Že mogoče, da v Avstraliji vse kupijo že oprano, ampak ko Nigela v roke prime celo glavo solate, jo razlomi ter flikne v posodo... Hm, ne vem no... Ena stvar, ki me zadnje čase moti pri teh razno raznih kuharskih oddajah je to, da kuharji, vedno kadar kaj pokušajo, v hrano pomakajo prste in jih potem oblizujejo. Jako neapetitlih. Sama med kuho nikoli ne segam v lonce z že obliznjenimi kuhalnicami ali prsti, ker tudi meni ne bi bilo všeč, da bi v krožnik fasala "oslinke", kakor pravimo pri nas doma. Bljak! No, po Nigeli sem ravno še ujela Jamieja in njegove bučne recepte. Zanimiva mi je bila njegova sladkorno-smetanasta polivka za muffine. Narejena je bila iz mešanice smetane (mislim da kisle, ampak nisem sigurna), soka in lupinice limete ter sladkorja v prahu. V bližnji prihodnosti bom to polivko naredila kot dodatek h korenčkovi ali pa makovi torti.
Jasno, da se človek med ogledom teh oddaj pošteno zlakotni, zato sem si precej omislila precej eksotično večerjo po zanimivem receptu od Malči, katerega sem malce priredila. Na olju sem najprej popražila dvajset dekagramov kozic. Ko so bile dodobra popražene, sem dodala dva stroka strtega česna, ko je le-ta zadišal, pa čez vlila pol piksne kokosovega mleka. Ko je mleko povrelo in se zgostilo, sem noter fliknila zajeten šluk ostrigine omake, pa pošten ščep zmetega koriandra (katerega zadnje čase tlačim v veliko jedi), malo naribanega muškatnega oreščka ter malček čilija v prahu. V to omako sem potem vmešala testenine (cca 25 dkg), ko je bila zadeva na krožnikih sem jo potresla s praženim sezamom. Ja, sliši se čudno, ampak kokosovo mleko v kombinaciji z rakci je super zadeva. Da bi bila jed popolna, bi nemara morala dodati limonsko travo in sveže liste koriandra, a nič zato - pri hrani je potrebno malce ekspetimentirati. (Navedeno količine zadostujejo za tri večerne porcije.)


Po obilni večerji sem ravno še uspela ujeti kičast sončni zahod. No, v resnici ni bil prav nič kičast, tak je postal v trenutku ko se je prikazal na displayu fotoaparata. In zdaj... Zdaj se spet nalivam s čajem...

sobota, marec 07, 2009

Izložbena dekoracija

_

Opaženo v izložbi trgovine Mana na Miklošičevi ulici.

petek, marec 06, 2009

Sejem

"Dober dan, zanimajo me tele talne obloge, imate morda na voljo kakšne kataloge za projektante?"
"Imamo, vendar vam ga ne morem dati, ker jih nimamo dovolj. " Oseba medtem iz precej zajetnega kupa pod mizo (slučajno sem stala diagonalno od mize in sem to lahko videla) potegne precej obsežen katalog in mi ga od daleč pokaže.
"Ni problema, vam bom pustila vizitko, pa mi ga boste poslali."
"Ne morem, vam pravim, da jih nimamo dovolj. Boste prišli k nam in si pogledali naš prodajni program."
"Da, vsekakor lahko pridem k vam, vendar kljub vsemu potrebujem nekaj, kar lahko pokažem naročniku ko pride k meni. Kako naj naročnik sploh začne razmišljati o nakupu vaše talne obloge, če pa je ne more nikjer videti?!"
"Žal vam ga ne morem poslati, jih nimamo dovolj."
("Zatakni si ga v rit, slaboumnež!" si mislim) " Ja potem pa nič. Na svidenje!"

Človek ne more verjeti, da obstajajo takile bedasti trdobučneži, ki imajo ponoči namesto povštrov pod svojimi glavami prospekte s fotografijami talnih oblog. No, potem se pa nekateri čudijo, ker ničesar ne prodajo!

nedelja, marec 01, 2009

O ja, že diši!


V ponedeljek zjutraj se je pokvarila zadrga na desnem škornju. Sem jo za silo zapela, zvečer pa v roke vzela šivanko in nesrečne podivjane zobčke prišila nazaj, tja kamor spadajo. Čez dva dni se je na enakem mestu pokvarila zadrga na levem škornju. V naglici sem v taško fliknila sukanec in šivanko ter v službi zobčke prišila nazaj. Popoldne je, med pomirjanjem superg, ko sem škornje sezuvala in vedno znova obuvala, nesrečna zadrga spet iztirila. Očitno so se škornji odločili, da je njihovo poslanstvo za to sezono končano. Ker sem sila uvidevna oseba, sem se odločila, da jih pospravim v škatlo in naslednji dan obujem (sicer prehladne) letne superge. Ker superge ne gredo h precej elegantnemu, klasično krojenemu črnemu plašču, bunde pa trenutno nimam doma, sem se odločila, da namesto plašča oblečem kar flis, pod le-tega pa dva puloverja, saj je že skoraj pomlad, ne?! Ko sem v četrtek zjutraj prišla v službo, so me vsi debelo gledali: "Kako malo si oblečena!"
"Odločila sem se da je nastopila pomlad!" sem pojasnila svojo oblačilno kombinacijo. V mrzlem četrtku me ni zeblo, v toplem sončnem petku pa še manj, pravzaprav se v petek moja oblačilna kombinacija kar naenkrat nikomur več ni zdela čudna.
Po vsej verjetnosti je tudi plašču za to sezono odklenkalo. V teh zimskih cotah sem se zadnje čase počutila že kot jetnik v zaporu. Na vsake toliko časa odprem omaro in iz nje izvlečem kakšno od prehodnih jaknic, jo oblečem, se zavrtim pred ogledalom, nato pa oblačilo pospravim nazaj. Saj bo... kmalu!