nedelja, september 21, 2008

Lep dan

Lep dan je bil danes. Čestitamo in nazdravljamo!

Fensi zvitorepka

_

Obsesija z broškami še vedno traja... Zvitorepko sem srečala včeraj, na Artmarketu. Je že varno pripeta na moji črni jakni!

četrtek, september 18, 2008

Najbolj zoprna poštarica v Ljubljani

Prejšnji teden mi je prijateljica razlagala, da na pošti v Ferentovem vrtu službuje najbolj zoprna poštna uradnica v celi Ljubljani ter da ji je njen znanec pred nedavnim (po dolgem času prenašanja njenih izpadov) to tudi povedal. Ta mala neobljudena pošta je pri meni itak slabo zapisana - to pa zato, ker je skoraj vedno kadar se po dolgem času spomnim, da pa moram iti nujno na pošto, ker imam tam neodložljive opravke (recimo plačat opomin pred izkopitvijo nevemčesa ali kaj podobnega) zaprta. Pošta v Ferentu ima najbolj nemogoč delovni čas pod soncem. Poleg tega tam dela najbolj zoprna poštna uradnica v celi Ljubljani. O tem sem se danes prepričala na lastne oči. In ušesa!
Na tem mestu moram povedati, da sem tja zavila zgolj zato, ker se pošta nahaja blizu moje službe in ne zato, da bi se prepričala o zgoraj zapisanem dejstvu, na katerega sem ob vstopu v to ustanovo pozabila.
No, pridem torej na pošto, plačam tisti opomin pred izklopitvijo nevemčesa - to poteka tako, da položnico položim na pult - točneje na neko podlogo v velikosti podloge za miško, na kateri je z velikimi rumenimi črkami napisano SDS in še nekaj, česar na tem mestu ne bi navajala. Na podlogo, na kateri je z velikimi rumenimi črkami napisano SDS, položim denar, nato pa mi poštna uradnica na taisto podlogo (ki sem si jo medtem z največjim zanimanjem podrobneje ogledala in prišla do sklepa, da kdor te vole voli je pa res vol) položi drobiž in odrezek. Medtem ko v svoj novi lepi tošl tlačim denar, poštarica reče: "Malo boste morali počakati! Nekaj delamo." Obrnem se okrog, gledam komu naj bi bil stavek namenjen in rečem: "Prosim?!" Ona gleda nekam v prazno in še enkrat ponovi: "Delamo." No, tokrat sem bila prepričana, da tega ne razlaga meni, zato sem krenila proti izhodu. In kaj ugotovim?! Izhod je zaklenjen! Stojim takole z blago telečjim pogledom na obrazu pred zaprtimi vrati, jasno mi je, da sem ravno še ujela tisto uro v dnevu ko imajo pa oni odprto, nato pa se obrnem proti poštarici, ki sedi za okencem in se obnaša kot da me ni ter rečem: "Em, bi lahko prosim odprli vrata?" Sledi zmerno razjarjen pogled in stavek: "Ja, vsakemu posebej pa ne bomo odpirali!" Mhm, poleg mene je v prostoru še ena stranka. "Aja, a to je tako kot v Afriki, kjer avtobus odpelje šele takrat, ko se v njem nabere dovolj ljudi?!" vprašam. Sledi en zelo razjarjen pogled - baba še vedno sedi kot pribita. Nadaljujem v malček sarkastičnem tonu: "No gospa, glede na to, da sem opravila tisto zaradi česar sem prišla sem, najverjetneje razumete, da bi šla zdaj rada domov, zato pričakujem da boste odprli vrata!" Baba končno vstane, se počasi primaje in me napizdeva: "Ja kaj, ko ste prišli noter, je bila ura že pet!" (Sem naredila napako?! Bi moral morda človek vsakič preden stopi v poštni urad pogledati na uro?!) "Ko sem stopila noter, je bila pošta še odprta." mirno rečem. Medtem ko babura odklepa vrata, se spomnim na prijateljičino zgodbo in ugotovim, da je kratura, ki stoji pred mano najverjetneje tista slavna neprijaznica, zato ji (potem ko sem že skoraj na varnem - zunaj) prijazno zasikam: "Ampak gospa, vam pa moram nekaj povedati: vi ste res najbolj neprijazna poštarica v celi Ljubljani!" "Tudi vi ste neprijazna!" zasika poštarica. "Že že, ampak za razliko od tebe upravičeno, šus babji!" si mislim.
Kakšna štorija. Človek ne more verjeti, da obstajajo ljudje, ki so resnično tako zelo ruknjeni. Ampak mi je pa baba prav polepšala dan - kako smo se nasmejali na njen račun! Naslednjič bom šla tja s torbico, ki ima na površini silhueto pištole. Točno ob petih se bom namalala tam in ji torbico, s katero bom izgledala zelo nevarna, podstavila pod nos - na SDS-ovsko podlago!

torek, september 16, 2008

ponedeljek, september 15, 2008

Zima!


Načeloma mi je včeraj zvečer čisto pasalo (s sladoledom v roki!) zavita v pelerino bluzit po vetru, malo manj pit kavo pod grelcem, ampak kostanj sem pa pogrešala! Če bi mi nekdo rekel, da smo konec oktobra, bi mu po mojem kar verjela!
Pa kaj pol, če gre zima not, imam vsaj razlog da si nakupim novih štumfov v najljubših barvah!

četrtek, september 11, 2008

Tošl

Pred časom mi je bilo očitano, češ da imam grd tošl. No, meni je bil lep, dasiravno je bil že malček zgonjen. Bil je iz roza usnja, nanj je bil našit kačji pastir, pa tako lepo zanko je imel, da si si ga lahko ovil okrog zapestja. Če sem čisto iskrena, je bil dotični tošl že kar lepo zgonjen, zato sem si danes kupila novega. Osebi, kateri moj tošl ni bil všeč, sporočam, da imam novega (finski dizajn!), zato naj se čim prej pripela do moje službe, da greva na kavo. Jaz plačam! :)

sreda, september 10, 2008

Naslednji korak: krpanje proračunske luknje!

Zgodbe z nabiralnikom še vedno ni konec, danes se je namreč v njem znašlo tole:

Zanima me kaj želi Bajuk s temle kitajskim crapom sporočiti svojim volivcem (in ne-volivcem)?! Ja, kristalno jasno mi je, da si velika večina ljudi v Sloveniji trenutno ne more privoščiti niti šivalnega pribora, to je res. Jasno mi je tudi, da bomo, v primeru da bo po volitvah njegova stranka spet prišla v koalicijo in bo on še naprej minister, za krpanje svojih spodnjih gat potrebovali veliko večjo količino niti kot jo je priloženo v temle paketku.
Imam samo jaz občutek, da se iz nas delajo norca?!

Prav zanima me kaj se bo v nabiralniku znašlo jutri; morda klopka volne, da se po volitvah ne bomo izgubili?! Prosim vas, da priložite tudi kvačko, je namreč zelo prikladna za to, da človek z njo komu iztakne oko!

Obsedeni s čevlji?!

Potem je tole prava stran za vas: Virtual shoe museum




Slikce sposojene iz: VirtualShoeMuseum

Globalizacija

Da, po fotografiji lahko sklepate, da sem še vedno doma. Kdo drug kot brezdelnež bi se sicer ukvarjal s fotografiranjem lastnega zajtrka?! In to ob pol enajstih zjutraj, ko vsi pošteni ljudje sedijo v službah in garajo kot črne živine. No, z izjemo nekaterih, ki sedijo v svoji novi službi in fotografirajo razgled.
Kaj je globalizacija? Globalizacija je, ko za zajtrk jem doma spečen ržen kruh (ki sicer nima veze z globalizacijo, vendar pa kljub vsemu ne vemo od kje izhaja moka, pa kvas je Češki, kar ni tako zelo zanemarljivo), na kruh mažem belgijsko maslo, na le-tega pa kostanjev namaz s Korzike. Zraven pijem Africa melange z mlekom, ki je tudi od bohvekje.

torek, september 09, 2008

Okna in vrata Češke






V cirkuški areni

Čisto nehote, čisto po naključju sem preklopila na drugi program nacionalne televizije, kjer se trenutno odvija posnetek seje v državnem zboru. Pa saj človek ne ve ali bi se smejal ali jokal! Naj za svoj komentar videnega uporabim kar stavek, ki je bil danes izrečen prav v parlamentu: "Blagor ubogim na duši!"

P.S. A lahko prosim nekdo Irglovi razloži razliko med morati in moči?! Tudi ne bi bilo odveč, če bi gospodična odprla učbenik slovenščine za petošolčke in ponovila sklanjanje s poudarkom na rodilniku. Ejej...

P.S.S. Zanima me, če morda kdo ve ali je mogoče kupiti televizijski aparat, ki ima vgrajeno "infarkt friendly" funkcijo - zaporo predvajanja sej državnega zbora?!

Nalepka vs. me!

V dneh kot so tile, ko je človek odsoten z dela, leži v domači hiši in se druži s čaji, je primoran opravljati tiste domačinske posle, ki jih pač opravljajo ljudje, kateri so ob dopoldnevih doma. Mednje spada dvigovanje slušalke stacionarnega telefona, po katerem me vedno znova hočejo anketirati ali pa mi prodati kakšno knjigo, katero po njihovem mnenju nujno potrebujem. Naslednje pomembno opravilo je odpiranje vrat osebi, ki vsakodnevno prinaša pošto - v primeru da je pošiljka priporočena, kar je danes bila. Oseba pozvoni, ležim, ne da se mi ne da vstati, saj predvidevam, da itak nima ničesar zame, kar obenem pomeni, da mi pošte itak ne bo izročil, saj po novem ne morem podpisati za nikogar od svojih bližnjih. Stupid. Vseeno dvignem svojo leno rit, odprem vrata in kakopak - kot sem že prej pravilno predpostavila, pošiljka ni zame in tudi podpisati ne morem, pa še razpizdi me, ker nepismeni poštar narobe prebere priimek osebe na katero se pismo nanaša. Mi bo pa izročil listek, s katerim bo dotična oseba, na pošti dvignila tisto jebeno pošiljko. OK, čakam tisti pildek, medtem on iz svojega nabora špeha začne odbirati razne reklame. "Ne hvala, reklam ne rabim!" odvrnem. In kaj stori ta bedasti možakar?! Pogleda na nabiralnik in mi v istem hipu v roke potisne šop katalogov rekoč: "Moram vam jih dati, ker na nabiralniku nimate nalepke, da jih ne želite prejemati!" WTF?! Ušiva nalepka velja več kot moja ustna izjava, da točno ta trenutek ne želim prejeti reklam?! Ni se mi dalo prerekati z njim, vzela sem jih in še naslednji trenutek fuknila v smetnjak. WTF?!

ponedeljek, september 08, 2008

Češki fotoulov

_
Otroško igrišče v atriju pivnice - že otrokom je potrebno privzgajati kulturo pitja piva!
Kdor pije pivo je vesel!
Kdo bi vedel kaj nam hočejo povedati??
Popij le toliko, kolikor lahko neseš!
Tu stanuje gospod, ki kadi pipo. Ali pa: Tu stanuje gospod, ki izdeluje pipe. Morda pa ni gospod, temveč gospa?! Včasih smo tudi v Kamniku (in ostalih slovenskih mestih) imeli take "taprave" izveske - izdelke domače obrti. Dokler jih niso zamenjali plastični. Toliko o varovanju naše kulturne dediščine... Čehi nas na tem področju močno prekašajo. Ali pa je to samo zato, ker jih kapitalizem še ni uspel tako pokvariti, kakor mu je to uspelo pri nas?!
Grdogled češki maček
Švejk in njegovi prijatelji. Čehi - mojstri lutkarstva, pravljičarstva in risank!
Tu stanuje gospod, ki izdeluje krone!
_

nedelja, september 07, 2008

Za lahko noč...

Tole me je čisto impresioniralo...

sobota, september 06, 2008

Sizif sem!

Na vsake toliko časa se je treba posloviti od spranih raztegnjenih gat, od modrcev ki niso več za nikamor, pa od prevelikih hlač in kril, za katere človek ne pomni kdaj jih je nazadnje oblekel, da ne govorim o produktih neprištevnih nakupov, katerih se pa z leti tudi kar nekaj nabere!
Ker je današnje šopingiranje vsled moje in prijateljičine virozice odpadlo, sem se odločila, da bom, namesto da bi se cel dan valjala po postelji, vsaj malo koristna in bom končno v omarah naredila red! Ne vem kako se s tem spopadate vi, ampak meni takale prevetritev predstavlja sila velik napor!
Ko človek takole odpre omare in na posteljo zmeče vse drobovje, ki se nahaja v le-teh, si zaželi, da bi tisti hip pod okno pripeljal tovornjak in skozenj stegnil tisto svojo veliko železno ročico, s katero običajno naklada hlode in podobna velika bremena ter vso neuporabno robo fliknil direkt v prikolico in se odpeljal še preden bi jaz začela ugotavljati, kaj od tiste neuporabne šare bom še kdaj navlekla nase in česa pač ne. Ampak ne gre tako. Človek takole odpre omare, vse skupaj zmeče na posteljo, potem pa kot popipsana muha zgubljeno kroži od točke A do točke B, odtod do točke C in spet nazaj ter prelaga stvari v nedogled. Vsako reč prime v roke, malo premisli, potem pa jo ali odloži nazaj ali pa nekam, kjer bo pač počakala na svojo nadaljnjo usodo. In kmalu ugotoviš da s takim tempom ne prideš nikamor. Treba je biti organiziran, hiter in učinkovit!
Na tem mestu človek naredi strateški plan:
Stvari se čisto enostavno delijo na:
a) stvari ki gredo nazaj v omaro
b) stvari, ki ne gredo nazaj v omaro IN PIKA! (Kam bo šlo tisto kar ne gre nazaj v omaro bomo ugotavljali kasneje).
Stvari, ki gredo nazaj v omaro so ta trenutek popredalčkane po naslednjih oddelkih:
a) oddelek lepih stvari, ki se nosijo za na delo ter za zvečer
b) oddelek za šport in prosti čas
c) oddelek "za doma"
d) oddelek "za barvanje las ali za beljenje sten" (zelo majhen oddelek, saj lase barvam le dvakrat letno, belim pa na recimo pet let)
e) oddelek pletenin (kape, šali, rokavice)
f) oddelek rut
g) oddelek štumfov
h) oddelek gat
i) oddelek modrcev

Ker je bil oddelek "za doma" skoraj enako velik kot oddelek lepih stvari, ki se nosijo za na delo ter za zvečer, sta morala dva kupa romati v oddelek, ki ni za nazaj v omaro in počakati na nadaljnji razpored. Ekola, nekako smo opravili s prvim delom.
Z drugim delom je bilo malo več opravka, kajti tu je prišla na plan moja racionalnost (ki se vedno pojavi takrat ko jo najmanj potrebujem in nikoli takrat ko jo potrebujem) in mi velevala, naj iz preostanka naredim šest kupčkov:
a) za babico
b) za M.
c) za S.
d) za Humano
e) za v smeti (velika vreča)
f) za po tleh in za čevlje brisat

Uspelo mi je sprostiti le pol omare ter tri predale. No ja, sprostiti moram le še omaro s šaro, da bodo letne in zimske cote med seboj lepo ločene. Tudi omara s šaro predstavlja velik velik zalogaj, le-ta pride na vrsto jutri.

Takale je usoda sodobnega urbanega človeka; trendi se spreminjajo skoraj tako hitro kot letni časi, mi pa se prilagajamo, kupujemo in nato mečemo stran. Jasno mi je da sem Sizif in tega ne more nič spremeniti. Morda bi problem lahko rešila s tem, da bi se nažirala do tromestne številke na tehtnici, potem bi mi bilo končno vseeno kako izgledam in bi skozi sezono lahko prerinila z dvojimi stegnjenimi hlačami in petimi spranimi majicami. Bi bila morda to rešitev?
Kar naenkrat me ne boli le grlo, temveč tudi glava! Sizif sem, Sizif sem...

P.S. Z Malči sva zavoljo bolezni šopingiranje prestavili na torek. :)

petek, september 05, 2008

Poročilo

Je pa že čas, da po štirinajstih dneh končno objavim tole poročilce iz dežele Pšemekov in Jržijev. No, namen ekskurzije je bil spoznavanje čeških piv in njihove kulinarike in poročam, da nam je uspelo. Tri dni spoznavanja je bilo povsem dovolj - upam si trditi, da bi se, če bi na Češkem ostala kakšen dan dlje, spremenila v knedliček in bi se, namesto da bi se domov peljala s kombijem, lahko kar odkotalila. Čehi imajo dobro, vendar močno hrano - skoraj povsod boste zraven dobili knedličke v razno raznih variantah. Meni so bili najboljši tisti polnjeni s slanino, kakršne napravijo v Zeleni kočki (zelena mačka) v Brnu (spodnja slika) kjer smo se mastili prvi večer. V Zeleni kočki sem pila drugo najboljše pivo ever (Prvo mesto kajpak še vedno zaseda "Mkšuf"!) in sicer kvasno pivo. No, če se boste kdajkoli mudili v Brnu, vam priporočam, da se oglasite v Zeleni kočki in spijete nekaj vrčkov njihovega kvasnega piva!

Naslednji dan smo jo mahnili v Kutno Horo, oziroma v njeno predmestje Sedlec, kjer se nahaja zanimiva kostnica. Današnjo postavitev kosti je leta 1870 zasnoval rezbar František Rint - vse kosti je razkužil in pobelil in razpostavil v morbidne skulpture kot je naprimer grb družine Schwarzenberg, pa lestenec, katerega posebnost je, da vsebuje vse kosti katere sestavljajo človeško telo.


Precej bizarno je, da ko se sprehajaš po kostnici pravzaprav nimaš občutka, da je to kar te obdaja (kosti 40.000 ljudi) nekaj kar je nekoč živelo - mene so prevevali precej mešani občutki. No, vsekakor misel, da bi človek končal kot del te množice kosti, katere zvedavi turisti vsakodnevno lovijo v svoje objektive, ni preveč prijetna.




Na cervenem pokopališču med množico spomenikov izstopa tale - pod njim najverjetneje počiva kakšen navdušen voznik.

Po celotni Češki lahko vidite še kar precej takihle oldtimerjev. Škoda pač.

Dačický je restavracija kamor smo jo mahnili po ogledu kostnice. Vsekakor priporočam tudi to - zanimiv interier, zelo dobra hrana in pivo ter prijazno osebje. Aja, samo solate pa nikar ne naročite, razen če ste ljubitelj na kose za krmljenje prašičev narezanih kumar in paprike v kombinaciji z dvema rezinama paradižnika!



Njihova česnova juha je v bistvu goveja juha, z na koncu dodanim strtim česnom, "zakuha" pa je popražen črn kruh. Ker sem malo predolgo s fotkičem v roki skakljala naokrog, so se kruhove kocke malček preveč razbohotile...

Dama s kračo.

Prav nič damsko je zmlatila celo! Kračojedka pa taka!

Tole na slikci je nek sila dober in mehak zrezek z napikano slanino v rahlo sladkasti omaki, z dodatkom smetane in brusnic. Do knedlov pa nisem uspela priglodati, je bilo že vsega ostalega preveč...

Takole se pa konča kosilo. Viski na pivo in hrano, zraven pa čik! Nato pa s polnim želodcem na obhod po mestu!



Vračali smo se po obvozu, pa potem še po obvozu znotraj obvoza - skozi divjino, kjer nam jo je čez cesto za las ucvrl zajec, za zajcem nas je strašila jata srn (kasneje smo ugotovili, da gre pravzaprav za trop, ne pa za jato, ker v jatah se kajpak zbirajo ptice!), na koncu pa nam je pot prekrižal še pijanec, ki ni točno vedel kje je rob cestišča...

Pa še malo Brna...


Temle ljudem sem se zdela strašansko komična, ko sem na grajskem hribu čepe v objektiv lovila kostanjevo ježico. No, oni so se pa meni zdeli strašansko komični v svojih opravah, zato sem jih nalašč slikala. Smešnost zna biti precej relativna...


Takole so se eni založili s pivom. Sama sem bila pri pivih precej skromnejša...
Na tem mestu se organizatorju, ki pravi da to ni, zahvaljujem za profesionalno organizacijo tega prijetnega, vendar mestoma napornega (na tem mestu nebi o detajlih) oddiha! Baje da bomo naslednjič nazdravljali v Belgiji!