sobota, april 28, 2007

Bolečina

„Bolečina je čudna stvar. Mačka, ki ujame ptico, prometna nesreča, požar... Bolečina se natihoma prikrade – BUM – in že je tu, nekje globoko v tebi. Neznansko resnična je. In če te nekdo opazuje, se mu s to svojo bolečino v sebi zazdiš malo premaknjen. Kot da bi se iznenada spremenil v popolnega idiota. Nobenega zdravila ni za to bolečino. Izginila bo šele tedaj, ko boš srečal nekoga, ki te bo razumel in zato tudi vedel, kako naj ti pomaga!“
(Charles Bukowski – Ženske)

petek, april 27, 2007

Danes priporočamo:

Melisin čaj. Pomirja.

četrtek, april 26, 2007

Dialog

Drrrrm Drrrrm....
"Ja prosim!"
"Dober dan "tapata" (zelo hitro pove svoje ime) pri telefonu. Sem slišal da iščete delo.
"Ja, no... Ponujali so mi delo.
"Ja, vašo telefonsko številko sem dobil od gospe teinte....taramtamtam... Imamo veliko dela, pa bi nekoga rabili...
"V katerem programu pa delate?"
"V Autocadu."
"Aha, jaz namreč delam v Archicadu."
"No ja, vseeno se oglasite pri nas, pa bomo videli. Vam ustreza v četrtek ob 11h?"
"Aha. Oprostite, ampak preslišala sem vaše ime!"
"Andrej M."
"Andrej! Midva sva bila pa sošolca! Ni čudno da se mi je zdel tvoj glas tako znan!"
"A to si ti!! Meni se je pa tvoj glas zdel znan! Sploh mi niso dali tvojega imena. Ja pridi k nam v četrtek!"
"Veš da pridem!"

A ni majhen ta svet!? Vse se že zmeniš, nakar ugotoviš, da pravzaprav govoriš s svojim sošolcem. No, v četrtek grem na razgovor. Držte pesti!

sreda, april 25, 2007

Zakaj kameleonka?


Enkrat sem delala seminarsko nalogo na temo arhitekture v nenehnem spreminjanju. Vsak je dobil svojo temo, končen produkt naloge je bil plakat, ki je moral obravnavano temo predstaviti kar se da enostavno - s slikco. Na mojem plakatu se je šopiril kameleon, pod njim pa je pisalo: PRILAGAJANJE. Ta plakat je potem še nekaj let visel na laksu nad pisalno mizo in ob pogledu nanj sem se večkrat zasačila ob misli, da smo tudi ljudje pravzaprav malce kameleonski. Zakaj?

1. Ker se je v skupnosti kjer živimo vseskozi potrebno prilagajati
Sem poseben karakter. Trmasta, neprilagodljiva, ne maram »okvirčkov« in uokvirjenih ljudi - sem samosvoja. Večkrat si govorim, da bi se lahko potrudila in bila morda malček bolj kameleonska.
2. Ker se celo življenje spreminjamo
Enkrat sem po več letih srečala sošolca iz srednje šole, ki mi je v kratkem pogovoru zatrjeval: »Enak sem kot sem bil, v vseh teh letih se nisem nič spremenil!« No, z lepim se hvališ, sem si mislila. Ali ni čar življenja ravno v tem, da se nenehno spreminjamo?! Srečujemo nove ljudi, pridobivamo nove izkušnje – vse to na nas vpliva in nas spreminja.
3. Ker smo nosilci več različnih vlog
Več vlog ko imaš, bolj zanimiva oseba si. Sem hčerka svojih staršev, sestra svojega brata, punca svojega fanta, prijateljica, znanka, blogerka, kuharica, občasna žurerka…
4. Ker včasih situacija nanese, da si je reba nadet masko
A kdaj si nadanem masko? Takrat, ko me nekdo sprašuje nekaj, kar ga čisto nič ne briga. Takrat vedno odgovorim v skladu s pričakovanjem izpraševalca. Če ljudje hočejo odgovor, jim ga pač daš.
5. Kameleon obožuje sonce – So do I.

Po kakšnem ključu ste si pa vi sčarali svoj nick?

torek, april 24, 2007

Minutka za sljast: Sendvič dober, da "ni za povedat"

Potrebujemo:
Polnozrnate kvadratke
Tofu + svetla sojina omaka
paprika
por

Tofu narežemo na rezine in jih popečemo na olju. Med peko jih začinimo s svetlo sojino omako. Prav tako opečemo kose paprike. Por narežemo na tanke kolute. V polnozrnate kvadratke nadevamo popečen tofu, papriko ter svež por. Sendviči bodo boljši ako bodo polnozrnati kvadratki še topli.
*V sendvič bi pasal tudi paradižnik, a ga nismo imeli pri roki

Svinec namesto svinje

V soboto zjutraj smo hudo zmačkani spremili prijatelja na letališče. Posledica njegovega silnega navdušenja nad knjigarnami v Ljubljani in Parizu je bilo doplačilo za preseženih 13kg in sicer v vrednosti cca. 400 ojrov. Kasneje takole modrujemo ob kafetu, pardon vodi (jaz):
A: Si predstavljaš, kako drago mora to biti?! Ena kila stane k'svina! Hm, če tako pomislim, bi bilo bolje, da bi za ta denar raje kupil svinjo!
V: Plačal je toliko, kot da bi na avion nesel svinec!
A: Se ne čudim, če bi s svojim slabim znanjem slovenščine v trgovini rekel: »svinec« namesto »svinja!« Potem bi šele plačal.
Mislim, da bi bil tole zelo dober primer oglasa, ki propagira učenje slovenščine za tujce! Prijateljica pravi, da je sita svojege službe, mene pa tudi nebi motilo preizkusiti se na kakšnem drugem področju. V tandemu znava biti hudo pasji. Naju morda kakšna oglaševalska agencija vzame v službo?!

nedelja, april 22, 2007

Minutka za EPP (ob dnevu zemlje):


"Smrdi, smrdi, smrdi, kako smrdi!"
"Nič več neprijetnih vonjav! Rešitev je Wc net! Vsak teden v odtok zlijte Wc net!"
"Kakšen Wc net neki?! Ščipalko na nos!"

Naše geslo je: Ščipalko v vsak slovenski wc!

Sponzor oglasa je: Društvo izdelovalcev lesenih nanosnih ščipalk

četrtek, april 19, 2007

Vsak ima svoj prav

Vsak ima svoj prav. Naj tudi drugemu dopusti, da ima svoj prav, čeprav je drugačen: Pismo nekomu, ki mi govori, da "nimam prav".

sreda, april 18, 2007

Minutka za sljast: Kvadratki

Danes sem odkrila skrivnost kako narediti lepo oblikovane polnozrnate kvadratke.

Za testo boste potrebovali:
70dag polnozrnate moke
kocko kvasa
mlačno vodo (količina po občutku)
žlico sladkorja
dve žlički soli

Naredimo kvasni nastavek: V 2dl mlačne vode raztopimo kvas, ščep moke in žlico sladkorja. Ko se mešanica napihne, jo prilijemo moki, ki smo jo prej razmešali s soljo. Ugnetemo testo. Vodo prilivamo po potrebi.Testo naj bo kar čvrsto – idealno bo, ko se nam ne bo prijemalo na prste. Eno uro ga pustimo hajati. Nato ga zgnetemo, šlampasto na debelo razvaljamo in razrežemo na kvadratke (s koleščkom gre najhitreje). Položimo na pekač in hajamo še pol ure. Nato pekač porinemo v predhodno ogreto pečico (180°C). Pečemo pol ure.
Naslednji post v rubriki Minutka za sljast: Sendvič "tolk dober, da se ne da povedat". Stay tuned!

(za)beležka


Ko že govorimo o beležkah (Ruth, Sirena)... Ne glede na to, da je danes vse digitalno, je beležka še vedno nenadomestljiv pripomoček. Vsaj meni. V tole beležko beležim svoje misli, naslove kakšnih dobrih knjig, včasih kaj naskiciram. Zraven moram obvezno imeti nalivnik v katerem je črno črnilo.

Kdaj mi zavre kri?

Ob temle prispevku recimo: Sinhronizacija

torek, april 17, 2007

Strgana plahta

Z žlahto po fotrovi strani nimamo kakšnih posebnih stikov. Nimamo se niti pretirano radi niti ne-radi. V bistvu drug brez drugega čisto mirno in zadovoljno živimo. Fotrova mama (od nekdaj jo kličemo nona) nikoli ni bila kaj prida čustvena, zato so naši odnosi pač taki kot so. Moja čustva do nje so približno taka, kot do kakšne stare tete, ki živi v naši vasi in jo enkrat na leto srečam v trgovini. S tem da ni prav nič babičasta smo se že zdavnaj sprijaznili - nikoli ni vedela kdaj imava z bratom rojstne dneve, v bistvu tega ne ve niti za mojega fotra – svojega sina. Posledično tudi mi ne vemo kdaj je njen rojstni dan. K nam pokliče približno dvakrat na leto. Pokliče vsako pomlad in najavi naj pridemo po flance paradižnika, potem še kdaj vmes, če slučajno umre kakšen poznan in se čuti dolžna obvestiti nas. No, leto je naokrog – včeraj smo prejeli obvestilo naj nekdo pride po flance. Pooblaščenka za flancarske posle v naši familiji sem jaz. In grem.
Presenetim jo pri popoldanskem počitku. Sedim v kuhinji, s teto prisiljeno kramljam o kuhi in življenju nasploh in čakam. Pride iz sobe, mi od daleč pomaha in hitro smukne v kopalnico. Ven je ni sto let, nato se končno prikaže, v svoji do tal segajoči, z velikimi cvetovi potiskani nočni halji. Nasmejana je in na frišno našminkana. Ta njen ritual je vedno enak. Vedno gre najprej v kopalnico, se našmika in uredi frizuro. Opazujem jo in ugotavljam, da se sploh ne postara, pri svojih 87. letih izgleda skoraj enake starosti kot njena hčerka, ki jih bo kmalu 60. Pamet ji pa itak dela 100 na uro. Nosi paž frizuro, pobarvana je na blond – s preostankom barve, ki ponavadi ostane teti. Opazim, da ima tudi nohte nalakirane. Stara prismoda! Hecna je, obenem pa moram priznati da ji pristoji. In potem to njeno govorjenje - mislim da ni ženske njenih let, ki bi imela tako prostaški žargon kot ga ima ona. (No, detajlov tega žargona na tem mestu ne bomo razgrinjali, saj na to stran prav gotovo klika veliko otrok, ki niso stari 18 let. Kodeks je pač kodeks, tudi če ga ni.) Obenem je tudi velika mojstrica v laganju. Laže kot pes teče. Nazadnje mi je poskušala "prodati" neko zgodbico o tem, kako se je enkrat zjutraj s kolesom peljala v službo, gledala na Brano (gora), izza katere je vzhajalo sonce in po nesreči s kolesom zapeljala v jarek. Ko sem jo opomnila, da sonce še nikoli ni vzhajalo izza Brane, saj se le-ta nahaja na severni strani, sonce pa vzhaja ne vzhodu in ne na severu, se je razjezila in rekla: "Kaj pa ti veš, kako je bilo 40 let nezaj!" No res ne morem vedeti kako je takrat bilo, zagotovo pa vem da sonce ni vzhajalo izza Brane.
Greva na vrt, naruvava vso tisto salato, paradajze, redkvice & stuff, nakar predlaga, da bi še malo posedeli, (posedanje = zasliševanje). Najin besedni dvoboj je vsako leto enak, v njem strašno uživava in se skušava katera bo drugo bolj "zabila": "Denar imaš, ne?!" me vpraša – v bistvu je to bolj kot vprašanje trditev. "Imam ja." Vedno rečem da ga imam, tudi kadar ga nimam. "Imaš še tisto prikolico?" vpraša. "Aha." odvrnem. "Iz kje pa je? Kaj pa počne?" "V tri službe hodi." se pohvalim. "Aaaa, potem pa ima denar! Koliko je pa star? Moraš ga pripeljat sem!" "Zakaj?" se delam neumno. "Da ga spoznam in vidim kakšen je" reče. "Eh, ne bom ga pripeljala. Zakaj bi ga morala videt, saj najbrž nimava enakega okusa." "Ja najbrž res ne. Včasih sem imela okus, zdaj ga nimam več. Za ljudi mi je vseeno." "No vidiš." rečem. Nato spoznam vseh svojih 150 mrzlih nečakov, ki jih še nikoli v življenju nisem videla in po dolgih letih spet vidim svojo sestrično – mater teh stopetdesetih otrok. "Poglej jo našo punčko, a ni luštna?!" se nona zvito nasmiha in kaže na svojo najmlajšo pravnukinjo, ki se že pol ure muči s konzumiranjem polovice bele žemlje (Uh, smo že tam… V tem trenutku bi se bilo najbolje zavleči v rastlinjak med flance paradajza...) "Ja kdaj boš pa ti imela otroke?" "Ne vem, če jih bom sploh imela. Kaj naj počnem z njimi?!" jo nalašč izzivam. "Kaj pa mami, a ti nič ne reče da imej otroke?" "Ne. Zakaj bi mi govorila naj imam otroke, saj to ni njena stvar?!" "Ja mami bi gotovo rada imela vnučke. Boš pa ja imela otroke, da gre rod naprej. Komu boš pa drugače dala hišo?! A se je ati zastonj matral? A bo vse dobila država!" "Hm, glej, če bom kdaj imela otroke, jih bom imela zaradi njih samih, oziroma zato, ker si jih bom želela, ne pa zaradi tega da bi jim dala hišo." "Joj, da ne bo prepozno! Potem boš stara in ne boš imela komu dat hiše in ne boš mogla umret." "Ja no, še toliko bolje, pač ne bom umrla." odvrnem. Sklenem da je čas za umik, zato počasi vstanem: "No, grem zdaj." "Ja prou, pa še kaj prihod naokrog." "Bom ja." rečem, mislim si pa: See you next year!

Music non-stop

Muska me spremlja že od nekdaj. Ko sem bila majhna, sem pri dediju na starem gramofonu poslušala prasketajočo vinilko z naslovom Otroci pojejo. Zjutraj sem ponavadi sedela v postelji in pela, dokler me ni kdo od domačih slišal in prišel iskat.
V osnovni šoli sem nekaj časa celo pela pri pevskem zboru. Tovarišica Jelica – zavedna »partizanka« je moji mami pripovedovala, da tako navdušeno pojem, da mi iz oči tečejo solze. No, to seveda ni bilo res, kajti njene partizanske pesmice sem sovražila iz dna srca. Pojem pa še vedno rada.
Iz otroških let mi je v spominu najbolj ostal Svetlanin Čuk na palici. Večino pesmi še vedno znam na pamet in z bratom na kakšnih žurih ob poznonočnih/zgodnjejutranjih urah kaj rada zapojeva kakšno Tovarišico lisico, Jazbeca ali Lepo je biti kokoš in s tem vselej zašarmirava celo družbo.
V šestem razredu sem pri noni na pwanin cel mesec turistom na mizo prinašala ješprenj, čaj in pir in si nato za »plačo« kupila svoj prvi radio: dvojni kasetofon znamke Goldstar. Vsak petek zvečer sem poslušala Lestvico Stop pops 20 in si posebej všečne komadiče snemala na kasete. Goldstar je od jutra do večera hreščal kot nor. Poslušali smo Mc Hammerja, Snap, Technotronic, Kylie Minogue, Madonno, Yazz, Kim Wilde, Bananaramo…
V osmem razredu sem prešaltala na Depeche mode. Z njihovim logom sem si poslikala majice in nahrbtnik in se sama sebi zdela velika frajerka…
V prvem letniku sem odkrila Siouxie and the Banshees. Moji sošolci so hodili v Šporna in Lifeta in parkrat sem šla celo z njimi, a sem se tam vedno čudno počutila. Zaradi tega sem dolgo časa mislila, da je z mano nekaj narobe. Takrat mi še ni užgalo, da sem preprosto drugačna od mojih ikonomiš-tehnotronik sošolcev.
Enkrat ob koncu prvega letnika sem se začela začela družiti Nto. In posledično spoznala stari rock. Ob nedeljah zvečer smo na Študentu poslušali Longyko in glasovali za naj stare hite. Na koncu oddaje je Jure vedno zarolal zmagovalni komad, pred njim pa Varteksov nagovor: "Varteksova prodajna mreža služi vam već 20 godina. U povodu 20-godišnice Varteks vam poklanja radost pjesme!" Preko "Omiljenega dj-ja Jureta" sem "spoznala" Rito Pavone, Ottisa Reddinga, Wilsona Picketta, Creedens clearwater rewival… Preko Nte pa Janis, Jima, Jimija, Rollinge in ostale. Takrat enkrat sem doumela, da z mano ni nič narobe in se končno začela veseliti svoje drugačnosti. Nosila sem mamine hlače na zvonec, šaraste tunike, babičine ogrlice in rože v laseh. Hodili smo Pod grad, v Palmo, pa na koncerte v zanikrni Kino dom, kjer sem se v grmovju enkrat 28. aprila leta nevemvečkoliko prvič lubčkala z Zmagarjem. Takrat so mi bili všeč skrivnostni tipi z dolgimi lasmi.
Hodili smo v Vinilmanio in kupovali rabljene vinilke. V tistih časih je posedovanje cd playerja veljalo za luksuz. Z Nto sva naokrog prenašali sposojene cd-je in fehtali znance, da so nama jih prežigali na kasete. Sanjali sva vsaka o svojem tipu z dolgimi lasmi in o glasbenem stolpu… Enkrat mi je v rojstnodnevno voščilnico med drugim napisala: "Da bi že končno enkrat kupila stolp!" Svojega Sonya sem potem dobila za maturo.
Nato sta nekega večera k meni prišli Nta in Muci, ter s sabo prinesli kompilacije jazz standardov na treh cd-jih. Celo noč smo risale "artizame" in poslušale jazz. Tistega večera sem se okužila z jazzom. Kasneje sva z Nto odkrili Nino Simone, Aretho Franklin, Cassandro Wilson in ostale temnopolte pevke. Billie Holiday med drugim.
Jaz sem potem poslušala vedno bolj "zajeban" (mlajši od osemnajst in preobčutljivi prosim zamižite na obe očesi!) jazz, ona pa bolj blues. V paleti so se našli še Cranberries, Tracy Chapman, Demolition Group, Leonard Cohen…
No, ene par let nazaj je tamal domov privlekel Moby-jev Play. Glasba name ni naredila kakšnega posebnega vtisa. Zdela se mi je bolj čudna kot ne. Vendar mi je kasneje prišla v ušesa in takrat enkrat sem vzljubila elektroniko. Potem smo preposlušali pocukrane Hotel Costes in podobne kompilacije… Ko sem spoznala D-ja, sem bila že izkušena »elektroničarka«, on pa sploh in takrat sva po cele ure debatirala o muski… Ugotovila sva, da nama je obema skupno to, da sva se v diskačih vedno čudno počutila. Tudi on je dolgo časa mislil, da je z njim nekaj narobe…
Evo tko. Lahko bi rekla da poslušam vse. Jazz, pop, elektroniko, včasih tudi etno, starega rocka pa ne več. Mogoče si enkrat na leto zavrtim kakšno Janis – ta me še vedno fascinira. Glasba je pri meni vedno prisotna. Zanimivo, da nikoli nisem poslušala radia. Ne maram, da mi kdo drug izbira muziko. Izjema je internet radio, kjer si sam izbereš tip glasbe, ki ga želiš poslušati… Glasba lahko močno vpliva na moje razpoloženje. Tudi pri delu je kot podlaga vedno prisotna. Včasih po cele tedne poslušam jazz, potem spet izključno elektroniko. Enkrat sva se o tem pogovarjali z A. Ona je zelo racionalni človek in tudi do umetnosti kot take nima kakšnega posebnega odnosa. In potem mi reče: »Pa kako da imaš ti tako veselje s to musko? Pa kaj vidiš v tem? Zakaj vi muzički obsedenci takole zbirate to musko?« Povem ji, da mi glasba med drugim tudi dvigne razpoloženje in ona odvrne: »Kako? Tega ne razumem? Recimo, da sem jaz slabe volje, da imam problem: ne vem zakaj bi meni glasba pomagala?! Jaz se usedem in si rečem: poglej, takole je, situacija je taka, narediti moraš to in to da bo bolje. Tako jaz to naredim. Ne vidim, kako bi mi lahko glasba pri tem pomagala?!« »Hm, smo si pač različni« si mislim, ne rečem pa nič. Jaz lahko ure in ure sedim na kavču, srebam čaj in poslušam Bjork. Racionalizem kot tak se mi itak ne zdi pretirano zdrav… Racionalni ljudje me dolgočasijo. Že Nietzche je rekel, da imamo umetnost zato, da nebi znoreli od resnice.
Slikca sposojena od tukaj - avtor neznan

ponedeljek, april 16, 2007

Zlato


Ko pridem v knjižnico grem najprej prevohat novitete. Nedotaknjene, še po tiskarski barvi dišeče knjige me namreč privlačijo kot požeruha pravkar pečene tople žemljice. Ko sem prejšnji torek na polici zagledala Greenawayevo Zlato, me nemudoma zagrabila radovednost. Peter Greenaway je namreč režiser, z leposlovjem se nam tokrat predstavlja prvič. Sicer se še nisem uspela spopasti z nobenim izmed njegovih filmov - izgovor: ni bilo pravega trenutka oz. razpoloženja, zato pa sem ta vikend hlastno zagrizla v knjigo, ki me je že pri prvi izmed 101 zgodb čisto prevzela in potegnila vase. Ko sem prvo zgodbo prebrala do konca (dolga je slabi dve strani), sem si nemudoma zaželela prebrati jo še enkrat.
V Greenawayevih skrajno detajliranih opisih bi težko začrtali neko točno ločnico med fantazijo in morebitno resničnostjo. Zgodbe se odvijejo, kot da se pravkar dogajajo pred našimi očmi, obenem pa je v zraku vseskozi prisoten vonj po fikciji. Lahko bi jih brali od začetka k koncu ali pa v obratno smer. Rdeča nit, ki jih povezuje je ZLATO:
Sedmega maja 1945 v Bolzanu (mestu, kjer menda ne znajo skuhati dobrih špagetov) s ceste zleti tovornjak, ki prevaža 92 zlatih palic. Knjiga govori o teh 92 + 9 izgubljenih palicah ter o nastanku sleherne izmed njih. Vsaka izmed palic v sebi nosi svojo žalostno zgodbo - zlate ure, prstane, verižice, zlatnike in druge zlate predmeti, ki jih sestavljajo, je židom in ostalim političnim sovražnikom zasegel tretji rajh. "Zgodbe, ki jih prinaša Zlato, so krute, ironične, mestoma celo sarkastične, toda na drugi strani ganljive in prepričljive, kot bi nenehno govorile o resničnih ljudeh in resničnih usodah." - Založba Sanje
"Rosamunda se je na policijski postaji dolgočasila. Da bi ji čas hitreje mineval, je ponudila striženje. Sprejemala je posebne želje. Za pričeske Ramona Novarra, Errola Flyna, Johna Gilberta, več Rodolfov Valentinov in Bele Lugosija, čeprav je treba dodati, da je morala prelistati številne filmske revije, preden je našla dovolj dobro sliko Bele kot Drakule, da je lahko ustvarila spodobno kopijo; lotila se je celo Adolfa Hitlerja, čeprav se nihče ni mogel spomniti, da bi Adolfa videl v kakšnem ameriškem romantičnem filmu. Gledano za nazaj bi utegnil biti Adolf kot Drakula prav mikaven."
Knjiga ima zelo zanimivo internetno stran. Klik klik: Bolzanogold

Veter


Spomladanski veter je z ukazi "send to back" in "bring to front" prepihal tudi mojo omaro. Komaj čakam, da začnem jemat s "tasprednjega" kupa!

četrtek, april 12, 2007

Cel svet je en kosovc

Na ovinku ulice kjer živim se je v teh dneh nabralo za en velik kup ničvredne stare šare: hladilniki, kolesa, kompjutri, čevlji, odeje, kozarci, skodelice, gospodinjski strojčki, odslužene sedežne garniture, pa še cel kup raznih malenkosti bi se našlo…
Pozno popoldne se inštaliram na teraso in berem knjigo. Hm, recimo da so se v razmahu slabih dveh ur, pripeljali vsaj trije "kosovni jastrebi" - odjemalci stare šare namreč. Ampak to so itak sami zamudniki. Morali bi videti kakšen promet je bil šele včeraj in predvčerjašnjim! Vsi ti strici in tete, ki se pripeljejo s svojimi kombiji, malimi tovornjački in osebnimi avtomobili so zelo podobni stricem in tetam, ki sem jih opisovala tule. V glavnem vsi bolj ali manj iščejo staro železo. Povečini je prizor tak: pridejo po dva v paru, sovoznik stopi iz avta, na hitro pobrska po kupu in reče: »Nič ni.« Potem se odpeljeta. Poleg grebatorjev za staro železo obstajajo tudi tisti, ki pobirajo drobnjarije. Eden od njih si je iz kupa izbral dva para čevljev. Med potje je ugotovil, da mu en par ni všeč ter ga nato jadrno zalučal nazaj na kup. Ciganka bo cvrla v "novi" fritezi, žena nabiralca železa pa bo kafe nalivala v "novo" garnituro skodelic.
In tako se vrti ta svet. Kupujemo. Uporabimo. Pokvarimo. Ponosimo. Se naveličamo. Ugotovimo da ne potrebujemo več. Mečemo na kosovca. Bašemo v zabojnike Humana. Zato, da gremo jutri spet lahko v Hoferja, Lidla ali kajjastvemšekamševse potešit svojo nakupovalno slo. Eni pa pobirajo, uporabljajo ali prodajajo naprej. In tako se ta vedno bolj zabasan svet vrti naprej in vsi smo content. Buuuum!

sreda, april 11, 2007

11. april


Kje so tisti časi, ko sem nekega dne na ta dan stala ob oknu in jokala, ker je zunaj snežilo?! Prvič na moj rojstnodnevni dan cvetijo češnje. Mogoče ga bom pa drugo leto lahko praznovala v kopalkah?!

torek, april 10, 2007

Posteljni užitki

Pitje kave in s tem povezane rituale smo pred kratkim obdelali tukaj. Ničesar pa nismo povedali o kavi v postelji. Danes mi je v roke prišel Kult – petkova priloga v sredini Dela. V tej prilogi je kolumna z naslovom Minimalisti, kjer avtorica razlaga o svojem preživljanju vikenda. Njej se vikend začne s crkljanjem v toplem družinskem gnezdecu – postelji, kamor drug za drugim pricapljata njena otroka in nato nadaljuje s kafetom, ki ji ga mož prinese v posteljo. Hm…
Ob branju sem se spomnila na priljubljeni rek neke moje kolegice, ki gre takole: "Če bi lahko izbirala med moškim, ki bi mi v posteljo nosil tople rogljičke in pištolo, bi izbrala slednje". Ker mi klišejska romantika pomeni toliko kot nič, se mi ta njena izjava zdi strašno zabavna.
Zajtrk v postelji?! Le kaj je narobe s tem, bi vprašal marsikdo? To je pa ja lepo, romantično in »Oh, vzdihujem za moškim, ki bi mi v posteljo prinesel pladenj s kafetom in toplimi, po možnosti s čokolado polnjenimi rogljiči, zraven pa položil pravkar utrgano žametno vrtnico, na kateri se lesketajo kapljice jutranje rose«… To se mi sicer zdi sila primeren scenarij za film, ki bi bil posnet enkrat leta 1955, v realnosti pa je ni večje neumnosti kot je zajtrk v postelji. A se vam ne zdi, da je prehranjevanje v postelji strašno neudobno?! Vedno morate paziti, da ne boste česa polili, da vam ob lupljenju pomaranče na posteljnino ne bo špricnil sok, da vam desertni nož, na katerem so ostanki masla slučajno ne pade na snežno belo rjuho, da drobtine ne letijo vsepovsod… Ne poznam človeka, ki bi rad zajtrkoval v postelji. Ali pa se mečkal na posušenih krušnih drobtinah - razen če je mogoče mazohist. V postelji obedujem samo kadar sem zelo bolna (se pravi skoraj nikoli), pa še takrat odštevam dneve, ko bom lahko spet sedela za mizo in pri jedi brala časopis. Ja, tudi to počnem. Kadar jem solo, berem časopis.
Zajtrk v postelji je primerljiv z vožnjo v cabrioletu: Ko na cesti vidiš cabriolet, si predstavljaš samega sebe, kako se pelješ v njem in kako ti lasje plapolajo v vetru... V realnosti je zadeva malce drugačna. Ko se pelješ v kabrioletu, zadobiš hudo vnetje ušes in zobni granolom.
Razmišljanje me napeljuje k temu, da je »kava v postelji« sinonim za nekaj čisto drugega. S »kavo v postelji« namreč oseba želi povedati, da je njen partner strašno pozoren in ljubeč. Vsaj jaz si to tako razlagam. No, če je to to, potem sem jaz vsekakor deležna bolj malo pozornosti… Moj omiljeni moški si zjutraj kafe odnese na sekret. Jako romantiš, ne?! Jaz pa zjutraj kave itak ne pijem.
In ja, če bi lahko izbirala med moškim, ki mi v posteljo nosil tople rogljiče in pištolo, bi izbrala slednje. Kaj pa vi?

Bližnje srečanje

Policaj:koliko ste pa vi stari?
Jest (ki mi še nihče ni prisodil več kot 23): Koliko pa izgledam?
Policaj (pogleda D-ja:): Moral bi reči, da je vaša žena. Ali pa punca. Lahko pa tudi hčerka. (To se je samo lepo izrazil, najbrž izgledava kot pedofil in njegova žrtev?! Ali pa se je hotel samo meni malo prikupit in D-ja zjebat, ker je bil fouš, da ima tako mlado deklico?!)
Jest: Hčerka?! Stara sem 30!
D: Hčerka! Star sem 35!
Policaj: Ja no, eden izgleda malo manj kot je, drugi mogoče malo več, pa je.
Kasneje:
D: Ti, tale policaj je pa izgledal starejši od mene, ne?! (ugotovili smo namreč, da je bil policajev sošolec tudi D-jev sošolec)
Jest: Ne ni.
D: O pizda!

Ampak je bil pa prijazen policaj, najprej nama je povedal, koliko sva "prišparala", nato sva dobila opomine. Med tem je še navrgel, da ženske niso dobre za policijo (ker so prešvoh, saj dve skupaj tehtata samo 60kg), so pa dobre za kakšno nesrečo narisat. Ker sem bila zaradi privarčevanega denarja zelo dobre volje, sem njegovo šovinistično pripombo preslišala. Ja prav ste slišali, včasih tudi jaz kaj preslišim. V sili hudič muhe žre in nenenačelnost se včasih tudi izplača: "Ja gospod policaj, prav imate!"
No, ampak če malo premislim - zakaj pa morajo risat rekonstrukcijo nesreče? Saj lahko slikajo s fotoaparatom? Ne razumem najbolje.

petek, april 06, 2007

Mi imamo jajca

Evo, fertik en dva tri. In letos za spremembo nimam umazanih rok. Pa lepe praznike!

Slivov jogurt

Just in case... če se preobjeste vseh tistih jajc, potic in šunk. Če bi si slučajno zaželeli nekaj lahkega... Tole zadnje čase jem za zajtrk, večerjo in spet za zajtrk - jogurt iz suhih sliv.
Naredimo ga pa takole: V multifunkcionalno enoto za miksanje fliknemo pest suhih sliv, eno banano, kozarček navadnega jogurta in ščepec cimeta. Zmiksamo. Nalijemo v kozarec. Iz vrečke vzamemo pest mandljev in jih fliknemo na krožniček. Iz predala vzamemo žlico. Vse skupaj postavimo na pogrinjek. Pofotkamo za na blog. Pojemo.

Strah

Zadnjič sem govorila z neko gospo, ki mi je razlagala, kako je njena sorodnica šla na sprehod in preprosto izginila. Ni je bilo nazaj. Pogrešana. Iskali so jo celo v jezeru in v bližnjih podzemnih jamah, a je za njo izginila vsakršna sled. Weird...
Zjutraj sva se s prijateljico odpravili na sprehod v bližnji gozd. Na poti naju najprej prehiti manjše poltovorno vozilo, nato pa še osebno vozilo, ki je potem sredi ceste nemudoma obrnilo in se odpeljalo nazaj proti vasi. "Kaj pa je tale iskal?!" se vprašava obe naenkrat. Greva naprej. Prideva že skoraj do cilja in na koncu gozda zgledava tisti kombi in neke moške v delovnih oblekah, ki stojijo ob njem. Ker je previdnost je mati modrosti, skleneva, da se jim raje izogneva in obrneva nazaj. Medtem pa iz obratne smeri proti nama pripelje isti osebni avto, ki je prej obrnil, se ustavi in vpraša: "A sta mogoče videli kakšen kombi?" S prstom pokaževa v smer, kjer se nahaja kombi in zanikrn moški se odpelje. "Ej , tukaj pa kombija ni težko zgrešiti, saj je samo ena pot, pa še ta je slepa." rečem. "Kaj pa je tale zdajle hotel?!" reče prijateljica. "A si videla kaj je imel v avtu?! V avtu je imel šteko cigaret, viski in pivo." "Pa ni izgledal ravno človek, katerega bi se človek veselil srečati na samem, kaj šele z njim izmenjati kakšno besedo." si mislim. No in greva naprej. Prideva na jaso in kar naenkrat za seboj zaslišiva: "Uuuuuu... uuu!" Pogledava nazaj in iz gozda se proti nama približuje (kakšnih 70 metrov razdalje je bilo recimo razdalje med nami) ene 5, mogoče 6 moških. "Šit, šit, fak fak, panika!" govorim prav potihem. Pospešiva korak. Kaj naj narediva?! Iz žepa vzamem telefon. Ali naj kam pokličem? Koga pa? Na policijo? Hitro hodiva in po dolgem času slišim kako mi bije srce. Ne upam si niti pogledati nazaj. Prijateljica naenkrat pravi, da jih ni več videti. Za silo si oddahneva. Hitro hodiva in poslušava, če bova slučajno zaslišali zvok avtomobila. Ko sva že blizu izhoda iz gozda, začneva teči. Že dolgo nisem tekla tako brez muke. Pritečeva na vaško cesto: "Na varnem sva!" OK, zdaj lahko začneva razmišljati: Zakaj naju je spraševal, če sva videli kombi, saj se ga je iz mesta kjer smo stali dobro videlo! Jasno je, da je hotel govoriti z nama. Nato je najbrž prišel do ostalih kameradov in rekel: "Ej, tamle sta dve bejbi, pejmo jih malo prestrašit!" In so šli. In ko se sredi gozda za teboj dere cela horda moških, res nikoli ne veš ali se samo "hecajo" ali pač ne. Raje si ne predstavljam kako pogumni bi šele bili, če bi popili ves alkohol, ki je bil v avtu...
Sklep dneva: Moram si nabaviti sprej "proti insektom". Drugi sklep dneva: nikoli več na sprehod brez psa!
Se vam zdi čudno, da gre človek na sprehod in izgine? Meni se to ne zdi prav nič čudno...

Bonobo

Danes zvečer pride Bonobo!

sreda, april 04, 2007

La moustache

"Mustaše je imel" pomeni: "Brke je imel". Brki. Že sama beseda je hecna. Izgovorite to besedo in poslušajte svoj glas. No, a se vam ne zdi hecno?! Včasih je baje skoraj vsak moški imel brke. Veljalo je, da je človek z brki izgledal bolj šik. Dandanes večina moških ne nosi brkov. Sploh pa nihče od mlajše generacije. Brki se mi zdijo smešni. Nekako nenaravni in nepotrebni. Njihova edina funkcija bi recimo lahko bila lovljenje smrklja. Brada mi je pa všeč. Sploh tista nemarna, ravno prav stara brada, ki ne pika več in ob drgnenju spušča prijetne prasketajoče glasove, kot da se bo njen lastnik ravnokar užgal, se mi zdi zelo seksi. Pravijo, da taki moški izgledajo zanemarjeni. Meni se ne zdi tako. Če bi bila jaz predsednica vlade, bi si prizadevala, da da bi bilo z zakonom določeno, naj se moški brijejo na tri dni. Ker pa politike ne maram, lahko na to kar mirno pozabim. No in brada se mi v nasprotju z brki zdi naravna. Ker jo imaš ali pa nimaš. Ne moreš brade pobrit in pustit samo brkov. Ker to ni ne tič ne miš. Če pobriješ, pobriješ vse. In mogoče je brada vseeno bolj funkcionalna kot brki. Predstavljam si, da je obraz zaradi brade bolj zaščiten in bradača potem pozimi manj zebe. Ampak tistih velikih bedančevskih brad ne maram. Maksimalno en teden je lahko stara. Moj roditelj ima brke odkar pomnim. Najbrž jih ravno zaradi tega sploh ne opazim. Enako pravi moj brat, ki je enkrat vprašal: "Ti, daj mi nekaj povej: Ima naš ati brke ali ne?!" In sva potem oba premišljevala, če jih sploh ima... Pa deda jih je tudi imel. In dedi baje tudi nekaj časa, čeprav njega si pa z brki res ne predstavljam. Babi pravi, da je bil smešen.
Danes sem na cesti opazila moškega, ki je imel (karikirano povedano) brke skoraj tako velike, kot je bil velik on sam. Najprej si zagledal velike košate črne brke, šele potem pa njihovega lastnika. Ta je bil pa res hecen. In medtem, ko se takole smejim tistim velikim brkom, meni ljuba oseba pravi: "Kar počakaj, boš že videla, da bodo gotovo kmalu spet moderni! Tudi jaz si bom pustil brke. Take kot jih ima Charles Bronson!" me draži. No, še tega se je manjkalo, si mislim. Kot da ni dovolj že to, da si hoče kupit motor. Zdaj bo imel pa še brke!
Slikca: sposojena

Pomladanske radosti

Po kakšnem ključu izbiramo bloge, katere beremo?

Blogerji se povečini veliko razpisujemo na temo »Zakaj pišem blog?«. Zakaj oz. po kakšnem ključu pa izbiramo tiste, ki jih beremo? Bloge, ki jih berem imam uvrščene v naslednje kategorije:
Najprej so tu blogi, ki jih prebiram že odkar blogam: Hirkani, Zvita, Missnymphee, Kisla glista, Ruth… pa še kar nekaj bi se jih našlo. Tistih "še kar nekaj" niti nimam na blogrolli, ampak do njih občasno dostopam iz povezav tu naštetih blogerjev.
Kasneje sem odkrila Pozicionirano – njo uvrščam v kategorijo "kao" ženskih blogov. Mogoče že po defaultu – zaradi naslova. Preko nje sem našla Ukročeno, katere razmišljanje bi lahko označila kot "blizu mojega". Pa še rada kuha za povrhu vsega. Ukročeno bi potemtakem lahko vtaknili tudi v kategorijo kuharskih - v podkategorijo :-). Pred nedavnim sem odkrila m., ki pa se drži bolj zase. To, da se drži bolj zase pravim zato, ker nima blogrolla. Njeni posti se mi zdijo zelo "like me". Ob njih si včasih mislim: "če bi jaz tole napisala, bi napisala podobno". Potem so tu še tisti, ki nase opozorijo s tem, ko na mojem ali pa tudi kakšnem drugem oddajo zanimiv komentar in s tem pritegnejo pozornost ...
Prav posebna kategorija so kuharski blogi. Teh običajno ne prebiram vsak dan, ampak recimo enkrat na teden. Avtorje teh blogov občudujem, ker so tako vestni, da vedno vse lepo pofotkajo in nam potem vse skupaj pisano (pisano z besedami in s pisanimi fotografijami) predstavijo ter tako z nami delijo svoje čarovnije.
Blogi, kjer prevladuje humor posebne vrste – takoimenovani šarf blogi: Bitchs(k)weetovci imajo res svinjski smisel za humor - "D' kajnd Aj lajk". Včasih pokukam tudi k Ziggyu. Včeraj sem se ob branju njegovega posta o velikonočnih frustracijah neizmerno zabavala.
Potem so tu blogi ljudi, ki jih poznam »od vedno«: Ntica in Nininica (novopečeni mami). Zanimivo je brati ljudi, ki jih poznaš in vidiš, kaj se z njimi dogaja, kljub temu, da z njimi nisi v nekem stalnem kontaktu. Preko Nte sem našla Lili (prav tako novopečena mamann) in Polono, ki me vedno znova nasmeji – njo bi recimo tudi uvrstila v kategorijo humornih blogov. Ntica, Nininica in Lilita pa spadajo v kategorijo starševanja. Ko že govorimo o starševanju, ne smemo pozabiti na Hirkani.
Naslednja kategorija: literarni blogi.Jih ni veliko. Berem samo Zvitinega. Sadovnjak me vedno odpelje v nek drug svet...
Ena zanimiva kategorija so fotoblogi. Heraki ima naprimer sposobnost, da iz vsega, česar se podstopi fotkat naredi nekaj všečnega. Tudi iz stekleničke glukoze recimo…
Blogi, ki jih ne maram in tudi ne berem, so tisti v stilu: gučijeva torbica in pradina očala: »Danes sem se pa kopala v šampanjcu.« Včeraj sem naletela na enega takega. Nevšečno.
Potem pridejo na vrsto še recimo jim zdraharski blogi: To je kategorija blogov, na katerih se ljudje veliko kregajo. Na take bloge uč vržem iz firbca. Ponavadi se komaj zadržim, da ne oddam komentarja, če pa že, poskušam biti čimmanj "oštra" in zoprna. Zanimivo je, da zdraharji vedno trdijo, "da oni to niso". Značilno zanje je med drugim tudi to, da imajo vedno svoj prav in nikoli ne popustijo, četudi se v očeh drugih pogosto smešijo. Na tem mestu predlagam enotedenski bojkot zdrah v stilu "no comment", saj: »Kdor molči, desetim odgovori«. Ker nočem biti žaljiva, naslova dotičnega bloga ne bom navedla, pa naj si zdraharji tega še tako močno želijo…
Informativni blogi mi nadomeščajo časopis, katerega sem včasih rada prebirala (dokler ni postal desnosredinsko usmerjen). Primer dobrega informativnega bloga je Drugi dom - tu zvem vse dnevne novice. Potem je tu še Medijski watch dog. Ampak ta je že več kot zgolj informativen…
Kategorija provokativnih: Ateistek recimo. Sem naletela še na nekaj njemu podobnih, pa se jih zdajle ne spomnim. Sicer pa ateistek ni samo ateistek, ampak spada tudi med okoljsko zelo osveščene in njegovi posti na to temo so vedno zelo dobro napisani. Provokativni blogi znajo biti jako zanimivi in na njih človek velikokrat prebere kakšna življenjsko pomembna dejstva. Uč vržem tudi na Kontra.
Filmskih blogov je premalo: Meni je všeč 1001 film.
Naj vse skupaj strnem v en stavek: Rada berem ljudi, ki imajo kaj pametnega za povedat, so domiselni, z dobrim smislom za humor, razmišljajo s svojo glavo, imajo dodelano osebnost in s tem svoj pogled na svet in znajo svoje mnenje tudi suvereno zagovarjati.

P.S. Pogrešam pa bloge s področja muske in literarnih recenzij. Kakšen predlog?
P.S.S. Svežepečeni blog v rubriki foto: no.photo.shop

torek, april 03, 2007

Minutka za EPP:

Kako v samo 14 dneh do bolj napete denarnice?
Enostavno! Manj zapravljajte!

"Preveč ljudi butastih"

Ja, se strinjam. Avtorica tega bloga (to sem jaz) sicer med drugim piše tudi o butastih ljudeh, kar pa še ne pomeni, da je tudi sama butasta.
Vendar pa se ji zdi butasto, da ni kos nekaterim zagatam, ki zadevajo dotični blog (in blogger beta):
Ko pritisne enter, besedilo sicer preskoči v novo vrstico, vendar je vmes ena vrstica prazna. Kar zna biti z vizualnega stališča precej moteče. Avtorica se že dalj časa čohlja po glavi in razmišlja zakaj je temu tako?
Druga zagata je povezana s komentiranjem: namreč, kadar avtorica komentira na svojem blogu in v polje "word verification" vpiše zahtevano črkovje, je vnos v prvem poskusu vedno zavrnjen. Res butasto, da moraš na svojem blogu "word verification" vedno vpisovati dvakrat! Saj avtorica vendar (kot je že povedala) ni butasta. Vedno vestno vnese želene številke, ampak nič ne pomaga...
Poleg keyworda "preveč ljudi butastih", ste naključni obiskovalci pretekli teden na Tok zavesti vstopali tudi preko naslednjih gesel:
"Prazna denarnica" - No ja, polna ravno ni. Mogoče je trenutno res bolj prazna. Nasvet za vse, ki imate prazne denarnice: Delajte ali pa začnite služiti z bloganjem! Ali pa manj zapravljajte. Včasih tudi to pomaga do bolj napete denarnice.
"Recepti s čemažem": Na tem mestu vas moram usmeriti na kulinariko. Lani sem se namreč čemaža najedla občutno preveč, zato se mi njegov vonj in okus še zdaj gabita, tako da na Toku zavesti letos ne delim receptov, ki vsebujejo čemaž. Mislim pa, da je bil en recept na tej strani objavljen lanskega maja.
"Žalosten maček" Ravno včeraj sem imela opravka z enim žalostnim mačkom. Ta maček bi v bistvu moral biti vesel. Vesel pa zato, ker je obdržal svoj rep, za katerega ga je med begom potegnil moj pes. Podivjanega psa sem nato pošteno oštela - razložila sem mu, da bi mu maček, ako bi bil zloben, lahko izpraskal oči. Revček se je med mojim govorom začel kar malo tresti.
"Kaj kupiti otroku za rojstni dan?" Nimam pojma. Lahko mu kupite neomejen dostop do oddaje Big Brother naprimer. To imajo otroci dandanes radi.
Za konec bi pozdravila vse naključno mimoidoče, vse soblogerje in vse zaposlene v podjetju Nova Ljubljanska banka, ki me redno berete!

ponedeljek, april 02, 2007

Zakaj?

"Jaz delam to tako in tako." "Jaz pa delam to tako." Prav je tako kot delam jaz." "Zakaj?" "Zato, ker se to pač tako dela. Zato."
Tale kruhek iz ajdove moke mi je dal misliti... "Zakaj moramo ajdovo moko popariti", sprašuje Vale? Kaj naj odgovorim: "Zato ker se to pač tako dela. Moja babica dela tako, moja mama dela tako, zato delam tako tudi jaz. To se tako dela..."
Z nekdanjo sodelavko sva enkrat kramljali ob kuhanju kave. Ko je bila kava skuhana, ona vzame džezvo in v že skuhano mešanico nalije malo vode iz pipe. "Zakaj to delaš?" jo vprašam. "Zato ker se to tako dela." mi odgovori in obenem pojasni: "Da se usedlina prej usede." in nato nadljuje z vicem v kontekstu "Zakaj se to tako dela?"
"Mož in žena sta bila že dolgo let poročena in vedno kadar je žena pekla pečenko, je kos mesa najprej razrezala na dve polovici in ga nato dala pečt. Mož se je vsa ta leta spraševal, zakaj to počne, a na svoje vprašanje je vedno dobil enak odgovor: "To se tako dela. Tako dela moja mama, tako dela moja babica in tudi njena mama je delala enako." Potem mu je bilo enkrat dovolj in vpraša ženino mamo: "Povejte mi no, a vi tudi vedno pečenko prerežete na pol, preden jo daste pečt?" "Seveda." odvrne mama. "Tako dela tudi moja mama in njena mama je delala enako. To se tako dela!" Še vedno nezadovoljen z odgovorom mož obišče ženino babico in ji postavi enako vprašanje. "O ja, včasih sem res delala tako, zdaj pa tega ne delam več." pojasni babica. "Res, zakaj pa ne?" jo vpraša. "Zato, ker sem kupila večji pekač!""
Me zanima, koliko je teh stvari, ki jih pač delamo tako kot jih, "ker se to tako dela", pa sploh ne pomislimo, zakaj je temu tako. Mogoče pa je tole z ajdovo moko tudi ena teh stvari. Moram vprašat babico!

nedelja, april 01, 2007

Ojoj

Danes smo šli "Pod lipco" firbcat, če majo kakšne "črne Alfe z leder zici". No, črnih Alf z leder zici ni blo, je blo pa vse polno črnih stricev v leder jaknah. Ubibože! Saj sem se prej psihično pripravila, ampak kar sem pol tam videla, je bilo pa tu mač!
Ko sem doma nase navlekla kavbojke, sem se malce zasekirala, da "taka pa res ne morem it", saj je bil na stegnu dobro viden odtis blatne pasje šape - posledica pasjega navdušenja pač. No, ko sem se znašla na tistem sejmu, se mi je odtis pasje šape kar naenkrat zdel prava ne-omembe vredna malenkost... Neverjetno, na obrobju Ljubljane je nek drug svet. Lost in time, lost in space -pure Balkan!
Fotoaparat sem pustila doma, ker se moja torbica malce slabo zapira (tud Adidas ni več to, kar je bil). No, po eni strani mi je bilo potem malo žal, ker bi lahko pridelala kar nekaj posrečenih fotk, čeprav bi s tem tvegala, da fotoaparat menja lastnika in s tem postane prodajni artikel...
No, v glavnem: na sejmu je bilo polno čudnih črnih stricev (take ponavadi v kakšnem prispevku na tv Dnevniku vidiš na zatožni klopi, ali pa v kakšni kroniki v cajtngu, pa v filmih tipa Kustorica in Guy Ritchie), po zraku se je širil čuden vonj - mešanica vonja neumite kože, smrdljivih oblačil in vrste cenenih parfumov. Kako mora biti tam šele poleti?! Naredila sva en hiter, ampak res hiter krog in šla naprej. Na bolšjaka. Tu je bil šele hec. Kupiva karto, heh - za tiste smeti gledat moraš kupit karto. No, ja ampak za tako enkratno doživetje se kajpak splača dat tistih 0,80 ojra. Karte trga črn stric, ki ima tudi nohte črne kot krokar. Vstopnico pomoliš tako, da se ja nebi dotaknil tvoje roke, a ti seveda ne uspe. Na vhodu je obvestilo, česa vse se na boljšaku ne sme prodajati, med drugim tudi CD-jev. Potem prideš noter in na prvi stojnici prodajajo same CD-je! Naslednji štant: modrci za stare mame. Celo nerabljeni! Na tem mestu vsem starim mamam, ki v Modni hiši ne dobite primernih modrcev (kot da katera od vas to bere?!) svetujem: pejte na bolšjaka! Naslednja postaja: stojnica z mesom. Meso sicer ni rabljeno, vendar je po barvi sodeč še od prejšnje sobote. In tako naprej... Ni da česa ni, vse imajo: cele kartone rabljenih računalniških mišk, zbirko stotih daljinskih upravljalcev, nešteto kablov, gore rabljenih čevljev (glivice gratis), pancarjev, kitajske plešoče lutke, nagačenega ptiča, ki mu manjka že pol perja, žarnice za tovornjaka, pa še polno stvari, katerih naziva in namena uporabe nisem uspela dognati... Kakšen sejem, to je pravo smetišče! Če bi mi nekdo rekel, naj si zastonj izberem eno stvar, si nemara nebi uspela izbrati ničesar. Bila sem ena redkih predstavnic ženskega spola (po mojem nas je bilo ene 3%), zato sem bila v tisti množici dokaj opazna. D. me je silno razveselil z opazko, da se bo kakšen od udeležencev sejma najverjetneje še zvečer spomnil name. Najbrž mi ni treba posebej poudariti, da sem si kar naenkrat zaželela, da bi bilo odtisov umazanih pasjih tac na mojih kavbojkah še več, saj bi se tako laže infiltrirala v množico in vsekakor bila manj opazna.
Ko se vračava domov razmišljam: "Pa kam gredo vsi ti ljudje? Kje stanujejo?" "V avtomobilih." reče D. "Zanima me, kaj bodo danes jedli za kosilo?" (A me lahko ne zanimajo vedno najbolj bizarne stvari, prosim?!) "Nič, saj so že tam jedli." potrpežljivo odgovarja. Spomnim se na smrdljvi fast food in mine me želja po hrani. "A se zavedaš, kako pomembno je kje se človek rodi? Kaj če bi se rodil 25 km stran v nekem smrdljivem barakarskem zaselku?" vprašam. "Saj oni se imajo čisto fino. Mogoče se imajo celo bolje kot ti." "Nimajo se bolje kot jaz!" " Če bi celo življenje živela tam, bi se čisto dobro počutila." "Nebi se." ugovarjam. "Seveda bi se. Ti bi bila fina ciganka!" "Eh, nebi bila rada fina ciganka!" zaključim pogovor. Raje sem fina dama s torbico, ki ima pokvarjen fršlus in z odtisom pasje tace na stegnu!
Zaključek: Kustorica bi bil pa nad sejmom prav gotovo navdušen!

Ljubi kruhek

Fotka je majhna. Ker je neugledna - ni da bi se človek hvalil s tako fotko. S kruhom se pa je za hvalit - zato to neugledno fotko tudi objavljam. Recept sem dobila tukaj. Malo sem ga sicer predrugačila: vzela 1/2kg moke, čebule nismo imeli, zato sem dala noter na oljčnem olju popražen por in dala dvakrat hajat. Hlebček sem zarezala, tako da potem samo lomiš ter nadebelo mažeš s fetko. Dobro, da ni za povedat! Pojedli 2/8, 3/8 nesli v pokušino v spodnje nadstropje, 3/8 bo pa jutri za malico. Tko.